Februar, petek 13.

Dan, ko se začenja naše potovanje v večno mesto.

Še isti večer si pred Kolosejem in vse ti deluje domače, čeprav si bil nazadnje tukaj pred več kot desetimi leti.

Verjetno zato, ker si ga vmes gledal v filmih, bral o njem in ga srečeval v zgodbah. Takrat si si rekel: enkrat bom spet stal pred njim.

Zdaj stojiš.

Prišli smo ravno ob pravi uri, ko so začeli prižigati večerno osvetlitev. Nekoliko utrujeni od poti iz Zagreba, a še vedno polni pričakovanj.

Če je bil to samo prvi stik, jutri začenjamo zares. A pojdimo najprej na začetek zgodbe.

O organizaciji Rima sem začel razmišljati sredi decembra, dva meseca pred odhodom, ko sem kupil karte za Vatikanske muzeje. Že takrat so bili nekateri termini razprodani. Ko sem med potovanjem iz gole radovednosti preverjal možnost nakupa jutranjih kart, sem se na koledarju spletne strani ustavil šele pri maju.

Na uradni strani Koloseja je pisalo, da se prodaja kart odpre šele teden dni prej. Vile Borghese, ena bolj iskanih vstopnic v Rimu, pa sploh nismo imeli v planu, zato tega niti nisem preverjal.

Potem sem Rim za nekaj časa pustil ob strani.

Pisanje Portugalske in Barcelone je imelo prednost.

Zavedanje, da bo treba začeti zares planirati, je prišlo kakšne tri tedne prej, ko sem imel na koledarju z rdečo označeno, da moram urediti zavarovanje potovanja.

To naredim brez razmišljanja. Edinkrat, ko ga nisem, se je zgodilo nekaj nepredvidljivega in letalske karte so šle v nič, ker smo se morali vrniti predčasno.

Od takrat vedno zavarujem vse: letalske karte, nastanitev, vstopnice. Strošek je okoli pet odstotkov vrednosti, a v teh procentih je mir v glavi. In to je vredno največ.

Zavarovano je.

Plana potovanja pa še vedno ni.

Bolj ko se je dan odhoda približeval, bolj sem se opominjal, da moram začeti sestavljati vsaj okviren plan. Šele teden prej, z rezervacijo kart za Kolosej, sem resno zagrabil. Od tam je šlo hitro. Očitno z nenehnim organiziranjem teh naših potovanj postaja vse lažje, brez večjih kompliciranj.

Kar je bilo stalnica zadnjega tedna, je bilo to, da me je Ryanair vestno, dan za dnem, vabil k predhodnemu check-inu, če rezerviram in kupim sedeže. Jaz pa sem se iz dneva v dan vztrajno upiral.

Ta dnevni pritisk te hočeš nočeš spet spravi v dvom, ali bomo sedeli skupaj, čeprav sem še vedno prepričan, da mladoletnega otroka ne morejo (in ne bi smeli) posedeti stran od starša. Kolikor mi je uspelo ugotoviti, obstajajo določene varnostne smernice, čeprav jasnih določil, ki bi zavezovala letalske družbe glede tega, ni.

Anja je v nedeljo pred odhodom napisala uvodni zapis, jaz pa sem imel do četrtka v rokah brošuro potovanja na šestnajstih straneh, obojestransko.

Tisto popoldne pred odhodom nas vedno preplavi neka živčnost. Ali imamo vse urejeno, preden gremo? Ali smo pripravili vse? Ali so potni listi veljavni, čeprav veš, da so? Ali bomo stlačili vse v kovček? Ali bo pretežak? Ali bo vse ok z letom?

Vprašanja brez pravega smisla. Veš, da bo šlo normalno skozi. Že tridesetkrat je šlo. Če pa ne, smo do zdaj še vedno rešili situacijo.

Ampak podzavest dela svoje.

In potem nastopi jutro petka trinajstega.

Za razliko od prejšnjega popoldneva brez živčnosti.

Samo pričakovanje prvega letošnjega potovanja.

Check-in brez doplačila sedežev

V četrtek, dan pred odhodom, je Ryanair poslal še zadnji mail z možnostjo predčasnega check-ina, seveda z obveznim nakupom sedežev.

Prebral sem, da če tega ne želiš, lahko prijavo narediš 24 ur prej. In res, ob 12:55 se je odprla možnost check-ina. Tudi tam je še vedno večkrat poskušal prodati sedeže, ampak tistih 40 € mu pač nisem bil pripravljen dati.

Deloma iz principa, deloma pa zato, ker me je res zanimalo, kaj bomo dobili.

Ko me je še zadnjič opozoril, da morda ne bomo sedeli skupaj …

Klik.

Pritisneš gumb za naključno razporeditev. Počutiš se, kot da si pravkar nekaj zagrešil.

Pa nisi.

Punce je razporedil na začetek letala, sedeže 4A, 4B in 4C, mene pa v rep na 34C.

Iskreno sem pričakoval sredino, dobil pa prehod. Edina težava tam je, da te vsakič, ko gre kdo mimo, malo zadene, ker je v teh letalih vse bolj na tesno. Enaka razporeditev je bila potem tudi na letu nazaj.

Mit o nizkocenovnikih in strahu, da otrok ne bi sedel vsaj pri enem od staršev, vsaj pri nas ni zdržal.

Novo je bilo le to, da moraš imeti njihovo aplikacijo, saj fizičnih kart ne sprejemajo več. Jaz sem jo imel že od prej.

Sedeži zagotovljeni, plan potovanja narejen, kovčki napakirani. Zdaj je šlo zares.

Z vlakom iz Slovenije proti Zagrebu

Let smo imeli zgodaj popoldne, zato smo se odločili, da gremo do Zagreba z vlakom. Res je, vožnja traja tri ure in pol, a je neprimerljivo bolj udobna.

Na vlaku lahko vstaneš, se pretegneš, greš na WC in ni skrbi, da bi obstal v zastoju.

Povratne vozovnice sem kupil nekaj dni prej. Nisem pa vedel, da karta velja cel mesec in se lahko pelješ s katerimkoli vlakom.

Jutranje meglice mimo Radovljice.
Razrita postaja v Ljubljani.
Ozke doline Save pri Trbovljah.
Grad nad Sevnico.

Še mimo Zaprešića in že si na Glavnem kolodvoru v Zagrebu.

Dan prej sem naročil taksi preko Welcome Pickups, ker je Anja brala, da znajo taksisti sem pa tja tudi zaračunati nerazumno ceno.

Če bi bila sama, bi verjetno vzela enega od taksijev, ki so čakali pred postajo. Ker pa sta punci z nama, takih stvari in morebitne slabe volje nočem prepuščati naključju.

Na letališču

Pot do letališča z železniške postaje traja slabe pol ure. Kakšen kilometer prej je vse polno ograjenih parkirišč za avtomobile. Očitno so nekateri hitro videli poslovno priložnost.

Zagrebško letališče je ravno pravšnje. Dovolj majhno, da ga hitro osvojiš, in dovolj veliko, da ne deluje natrpano.

Oddamo kovček. Bil je nekaj čez dovoljenih 23 kilogramov, a niso komplicirali.

Tega koncepta sicer nikoli nisem povsem razumel. Če pridem jaz s svojimi 85 kilogrami in kovčkom s 23 kg, je vse v redu. Če pa pride nekdo, ki ima kakšnih 20 kilogramov manj, in kovček s 25 kg, je pa panika in doplačilo.

Malo nenavadna matematika.

Polet proti Rimu

Čez varnostni pregled, kjer so moj nahrbtnik spet dali na stran. To se mi redno dogaja, očitno zato, ker imam tiste kable vedno nametane. Res si moram to bolje organizirati.

Polet je bil miren, brez posebnosti. Predvsem pa hiter. V dobri uri smo pristali.

Rim nas je pričakal v soncu.

Vlak v mesto

Po prevzemu prtljage smo šli naravnost na vlak.

Vozovnice za Leonardo Express sem kupil kar preko aplikacije Trenitalia, ki smo jo poleg povratka na letališče uporabili še za naš izlet v Tivoli. Drugače pa je bilo povsod dovolj avtomatov za nakup kart.

Do Rima je slaba ura.

Gledaš skozi okno in čakaš, da boš zagledal kupole cerkva ali kakšno antično razvalino. Pač nekaj tistega značilno rimskega. A bolj ko se približuješ mestu, manj romantična postaja slika. Polno kablov, konstrukcij, umazana železniška infrastruktura in neposrečeni grafiti na zanemarjenih zidovih.

Ni ravno razglednica.

Ko pa stopiš z vlaka, postane vse drugače, saj ideja potovanja po Rimu naenkrat postane resnična. Slab vtis, ki ga je pustil prihod v mesto, v trenutku izgine.

Zdaj smo tukaj. Rim je pred nami, pa kakršen koli že bo.

Polni pričakovanj se napotimo proti izhodu.

Prvi stik z mestom

Postaja je dovolj velika, da služi skoraj trimilijonskemu Rimu. Dovolj prostorna, da se množica porazgubi, in dovolj jasna, da brez težav najdeš izhod.

Takoj opaziš karabinjerje. Nekaj metrov stran še vojake. To te za trenutek zmoti. Kasneje nam je gostitelj povedal, da je to za Rim povsem običajno.

Ko hodiš proti Montiju, začneš opažati še nekaj. Promet. Italijani vozijo, no, po italijansko. Prehodi za pešce niso povsod semaforizirani. Pogosto si prepuščen usmiljenju voznikov, ki pa so ga večinoma pustili doma. Šele ko začne pritiskati dovolj velika množica, nimajo več izbire in morajo ustaviti.

In ta mali boj za prehod poteka ves čas, kar smo na lastni koži spoznavali iz dneva v dan.

Monti in Basilica di Santa Maria Maggiore

Ko se spuščaš s postaje, se pred tabo najprej odpre Basilica di Santa Maria Maggiore, ena od štirih papeških bazilik. Te so kot neke vrste VIP cerkve katoliškega sveta.

A danes je bil cilj apartma s posteljo in tušem, ne cerkev. Gremo dalje.

Ko sem iskal najbolj primeren predel za nastanitev, vedno poskusim najti nekaj, kar je v neposredni bližini znamenitosti, a dovolj stran, da gneča ni preveč moteča. Dovolj blizu železniške in metro postaje za preprosto logistiko, in hkrati rešitev našega večnega problema: dovolj restavracij in trgovin v bližini.

Tako sem našel ta apartma v predelu Monti.

Za vogalom nas je že čakal gostitelj Semi. Razložil je okolico in pokazal vhod.

Stavba je bila v prenovi in prvi vtis je bil precej skeptičen. Malo smo se spogledali, kako bo to sploh izpadlo, ker je zunaj delovalo res žalostno. Stopnice prelepljene, nedokončana električna instalacija je visela iz sten, nekatera okna pri hodniku so bila razbita ali pa so preprosto manjkala.

Potem pa je odprl vrata apartmaja. Popolnoma druga zgodba. Urejen, čist, na prvi pogled dovolj udoben. Edino tuš je bil eden najmanjših, kar sem jih kdaj videl. Ampak če je samo to, potem lokacija odtehta.

Ven, ker ne zdržiš

Pet minut. Toliko smo zdržali.

Če imaš deset minut stran Kolosej, potem težko ostaneš v apartmaju.

Odložili smo stvari in šli ven.

Ulica polna ljudi, restavracij, barov. Vse na dosegu roke. Metro postaja nekaj minut stran. Zelo podobno Santa Catarini v Portu iz našega potovanja po Portugalski.

Prvi vtis v celoti popravljen. Na bolje.

Pod pogojem, da ne prečkaš ceste.

Cerkev San Pietro in Vincoli

Hrup naše ulice smo pustili za seboj, ko smo se po stopnicah vzpeli navzgor na Eskvilin, enega od sedmih rimskih gričev. Strme stopnice so nas takoj spomnile na tiste, ki smo jih hodili na Montjuïcu v Barceloni. Dva zaporedna fleša preteklih potovanj na nekaj metrih.

Tu te na vrhu sicer ne pričaka razgled na Sagrado Famílio, temveč cerkev San Pietro in Vincoli.

Navzven ne izgleda nič posebnega. Pravzaprav sploh ne deluje kot cerkev, prej kot antična hiša kakšnega rimskega veljaka z ohranjenim pročeljem. A notranjost skriva dve stvari, pomembni za vero in umetnost.

Prva so verige svetega Petra. Po izročilu naj bi tukaj hranili ene, s katerimi je bil apostol zaprt v Jeruzalemu, in druge, s katerimi naj bi bil vklenjen pozneje v Rimu. Ko so jih pred več kot 1500 leti položili skupaj, naj bi se skrivnostno združile, in prav zaradi tega dogodka je cerkev dobila ime.

Ob relikviji je bilo v italijanščini nekaj napisano, zraven pa narisana slika evrskega kovanca. Kaj boš, vrgli smo evro in v tistem trenutku se je nekaj zableščalo, prižgali so se reflektorji, verige pa so se počasi začele zapirati za nekakšna vrata.

Gospa, ki je poleg še malo prej zbrano molila, je v trenutku prenehala. Sem si rekel, zdaj nas bo pa nahrulila, ker smo ji zaprli pogled na verige, ampak je samo vzela telefon in začela navdušeno fotografirati. Kot sem kasneje prebral, so bila ta vrata v bistvu okrasni pokrov za zaščito relikvije.

Druga stvar, po kateri je cerkev znana, pa je grobnica enega od papežev. Če smo odkriti, je še bolj znana po tem, da jo je zasnoval Michelangelo. Na tej stenski grobnici izstopa kip Mojzesa. Upodobil ga je v trenutku, ko se je vrnil z desetimi zapovedmi in videl, kako se je njegovo ljudstvo med njegovo odsotnostjo izpridilo.

Torej pred seboj gledaš jeznega Mojzesa.

Nii ni bil všeč. Nari tudi ne. Jaz sem pričakoval, da bo večji. Anja je opazila, da je kip res podrobno izdelan, da pa je Michelangelo ustvaril že tudi kaj lepšega.

In tako smo tam, na nekem griču sredi Rima, spontano prišli do poante umetnosti.

Vsak si lahko svobodno razlaga, razume in čuti, kaj gleda pred seboj.

Gelato

Spet zunaj, nazaj na ulici, tokrat navzdol. Na desni slaščičarna. Ustavimo se za kralja Rima. Gelato.

Gelato je italijanski sladoled z več mleka in manj maščobe, zato je gostejši in ima izrazitejši okus.

Poskusimo.

Nia je izbrala čokolado.
Nara piškotek.
Jaz vanilijo s karamelo.
Anja pa svoj najljubši okus, kavo. Brez sladoleda seveda.

Vse skupaj deluje bolj kremasto. Okus je na drugem nivoju.

In ja, odličen je.

Kolosej

Za varnost je tukaj več kot poskrbljeno. Povsod srečavaš karabinjerje in vojake, nad glavo pa ves čas preletava policijski helikopter.

Ko smo sedeli pred slaščičarno, so mimo nas ves čas hodile organizirane skupine turistov, vedno v isto smer. Vedeli smo, da je nekje v bližini Kolosej, vendar ga zaradi okoliških stavb še ni mogoče videti. Pa smo šli še mi za skupino japonskih turistov.

Hodiš po ulici, nato stopiš mimo vogala in že se pred tabo odpre masivna kamnita mojstrovina antičnega sveta.

Nisem pričakoval, da bo tako kmalu. Nazaj še enkrat za vogal. Potem pa še enkrat ponovim prihod.
In bil enako navdušen kot minuto prej.

To je tisti želeni občutek. Bodisi ko stojiš pred Kipom svobode v New Yorku ali pred Eifflovim stolpom v Parizu. Vedno si si želel biti tam.

In sedaj si.
Nekje v ozadju se ti v glavi vrtijo prizori iz Gladiatorja z Russellom Croweom.

Blizu je most čez cesto, ki ponuja še bolj izviren pogled. Pod tabo cesta, pred tabo Kolosej.

Ko stojiš na mostu in ga gledaš, si skušaš predstavljati, kako je bilo skoraj dva tisoč let nazaj, ko so množice drle sem zaradi kruha in iger. Danes drvi množica zaradi fotografije in občutka, da stojiš pred nečim res zgodovinskim.

Začelo se je mračiti in prižgali so osvetlitev, ki je še dodatno poudarila tiste številne oboke Koloseja.

Puncama je bil všeč.
Nara pravi, da ji je Eifflov stolp še vedno bolj hud.
Nii pa zmaga Kolosej.

Gremo bližje. Slikaš z leve, z desne, še eno naravnost. Veš, da večine teh fotografij nikoli več ne boš pogledal.

Ampak za vsak slučaj narediš še eno.

Zaključek prvega dne

Utrujenost je naredila svoje.

V prvi trattorii smo naročili carbonaro, pesto in bolognese. Vse domače, res dobro.

Pred nami so pripravljali tiramisu. Bil bi greh, če ga ne bi naročili.

In bil je bomba.

Potovanje se je začelo dobro, kljub temu da je petek trinajsti.

Jutri gremo v areno Koloseja že zgodaj zjutraj, potem pa na Palatin in Forum. Napovedan je dež, zato bomo še videli, kako bo.

Če je bil danes samo bežen stik, jutri začnemo zares.