---

Ko želja čaka pravi trenutek

Škotska je že dolgo kraljevala na mojem seznamu želja. Nekih pametnih letalskih povezav, ki bi bile primerne tako časovno kot cenovno, preprosto ni bilo.

V takih trenutkih nastopi Igor. Tisti, ki naju poznajo, ga imenujejo tudi moj osebni glas razuma. Vedno me opomni, da kraji ne izginejo čez noč in da nas bodo lepo počakali. Seveda se z njim strinjam… vsaj teoretično.

Mislim pa, da mi na tak način samo lepše pove, naj se neham obnašati kot trmast otrok v trgovini z igračami. In da ni treba vsake želje takoj spremeniti v potovanje.

Ko vesolje reče zdaj

Jeseni zasledim podatek, da EasyJet odpira direktno linijo med Ljubljano in Edinburghom.

V tistem trenutku je bilo jasno: vesolje mi daje znak. Ali pa vsaj zelo ugodno letalsko karto.

Ostal je samo še en detajl – termin odhoda. Glede na to, kje leži Škotska in kakšne vremenske muhe ima, se je kot najbolj smiselna izbira izkazal čas prvomajskih počitnic.

Rezervacija kart? Takoj, ko je bilo mogoče. Torej že oktobra.

Igor je samo prikimal. Zmaga zame.

Zakaj ravno Škotska?

Če sem čisto iskrena, nimam enega konkretnega odgovora.

Očitno me vleče tja že zelo dolgo. Verjetno še iz časov osnovne šole.

Če smo bili pridni, nam je učiteljica angleščine, Alja Štendler, odklenila omaro, kjer je bil tisti veliki televizor. Na njem nam je predvajala filmčke iz vsega sveta.

Vedno so se pojavljali Škoti v svojih rdečih karirastih “kiklicah”, ki sem jih, mimogrede, imela tudi sama. Zraven pa seveda dude, megla in gradovi.

Res je, da nisem ravno največji ljubitelj zgodovine. Ampak kombinacija grad in Škotska ima pri meni poseben učinek.

Ne čisto na nivoju čevljev, ampak… zelo blizu.

In potem je tukaj še Nessie. Ta večna dilema, ali obstaja ali ne? Preverili smo že, ali obstaja Božiček. No, obstaja. Obiskali smo ga v Rovaniemiju na Finskem.

Naslednji logični korak? Odprava na lov za Nessie.

Priprave brez kompliciranja

Ker smo v pripravah že pravi profesionalci, se s tem niti ne obremenjujem preveč.

V glavi sem že naredila generalko omare. Preverila, kaj je še uporabno in kateri kos je že oddelal svoje. Bodisi zaradi zoba časa bodisi zaradi umetniških podvigov iz šolskih dni. Likovna umetnost najinih otrok ima pač svoje posledice.

Ta oblačila nato vzamemo s seboj in se jih po nošenju znebimo.

Pravzaprav sva za to potovanje do danes kupila samo eno stvar. Nov 75-litrski nahrbtnik. Hvala, mama Marjana, za darilne kartice. Stari je očitno zaključil svojo kariero.

Tokrat gremo na potovanje tako kot po Irski. Z nahrbtniki.

Zakaj nahrbtniki? Čisto preprosto – logistika.

Ko se na vsakih nekaj dni seliš iz kraja v kraj, je nahrbtnik neprimerljivo bolj praktičen. Brez vlečenja kovčkov po tlakovcih, brez iskanja dvigal in brez lovljenja kovčka po vlaku.

Zadnji koraki pred odhodom

V bistvu mi ostane samo še pregled potovalne lekarne.

Sveti trojček že čaka na polici v kleti, pripravljen na veliki finale, ko ga samo še zložimo v nahrbtnike.

Punci imata odobreno odsotnost v šoli. Jaz sem si privoščila kar neplačan dopust.

Za Igorja pa… no, iskreno upam, da ima tudi on v službi vse dogovorjeno.

Od ideje do poti

In tako smo skoraj neopazno iz ene čisto nedolžne želje prišli do čisto konkretnega potovanja.

Od prvih slik Škotske iz otroštva, dud v ozadju in gradov v megli, do seznamov, nahrbtnikov in logistike, ki danes deluje že skoraj rutinsko.

Vmes je bilo nekaj pregovarjanja, nekaj čakanja na prave letalske karte in seveda kanček moje trme, ki očitno vedno na koncu zmaga.

Ampak ravno to je čar vsega skupaj.

Da ideje zorijo počasi. Da jih včasih malo odložiš na stran. Potem pa se vrnejo še močnejše.

In ko enkrat klikne, ko se poklopijo čas, karte in volja, ni več veliko razmišljanja.

Samo še spakiraš, preveriš, če imaš vse. Ali pa vsaj večino. In greš.

Kaj na koncu res šteje

Mogoče na koncu niti ni najbolj pomembno, ali bomo res našli Nessie ali ne.

Bolj pomembno je vse, kar pride zraven. Skupni čas. Premikanje iz kraja v kraj. Tisti občutek svobode, ko imaš s sabo vse, kar potrebuješ. In skoraj vse, kar si želiš.

In pa seveda zgodbe, ki jih prineseš domov.

Če pa smo že uspešno potrdili obstoj Božička in se odpravljamo na lov za Nessie… potem se zdi skoraj logično, da bo v prihodnosti na vrsti še Jeti in Čupakabra.

Na poti

Nahrbtniki bodo kmalu na ramenih. Načrti skrbno pripravljeni z Igorjeve strani.

V zraku pa ravno prav tiste prijetne negotovosti. Toliko, da ostane prostor za presenečenja.

Točno tako, kot mora biti.

Vse ostalo se zgodi sproti.

In če smo se do zdaj česa naučili, je to, da so najlepši trenutki tisti, ki jih ne moreš vnaprej načrtovati… ampak jih preprosto doživiš.