Prvič z Uberjem po Edinburghu

Na koncu sva se vendarle odločila, da bo Edinburgh prvo mesto, kjer bova preizkusila Uber.

Že prejšnji večer, ko smo spodaj opazovali Edinburški grad, je bilo jasno, da bomo danes potrebovali taksi, saj bi bil jutranji vzpon za prvi dan nekoliko preveč naporen.

Nekaj minut po naročilu nas je pobral Shamim v beli Toyoti. Ravno sem že prijel za kljuko, da odprem vrata, ko zagledam voznika, ki me z nasmehom opazuje.

Aja, saj res. Tukaj voznik sedi na desni strani.

Naša prva Uber vožnja je minila v prijetnem pogovoru z voznikom. Shamim je povedal, da je bil že dvakrat v Sloveniji in da ga je naša majhna država popolnoma navdušila. Poznan občutek, saj smo se tudi mi tisto jutro že kmalu začeli navduševati nad Edinburghom.

Če bi vedel to, kar vem danes, ne bi nikoli toliko odlašal z Uberjem. Naložiš aplikacijo, se registriraš, vneseš cilj in to je praktično vse. Najbolj mi je bilo všeč, da vse urediš kar v telefonu. Ni iskanja gotovine, kartic ali ugibanja, koliko bo vožnja stala na koncu. Vse je jasno vidno in določeno že vnaprej. Z voznikom tako nimaš nobenega opravka glede plačila, ampak se lahko preprosto posvetiš vožnji in pogovoru.

Pa še ena stvar je zelo praktična. Ves čas vidiš, kje se nahaja voznik, koliko časa potrebuje do tebe in kakšna je registrska tablica avtomobila. To pride še posebej prav v središču mesta, kjer je okoli tebe na desetine podobnih vozil. Tudi točka prevzema je jasno označena, zato praktično ni možnosti, da bi čakal na napačnem mestu.

Nekaj minut kasneje smo že stali na Royal Milu, najbolj znani ulici starega Edinburgha, ki povezuje Edinburški grad s palačo Holyroodhouse. Naš prvi stik z mestom je bil tako precej lažji, kot bi bil po jutranjem vzponu peš.

Uber je svojo nalogo opravil odlično. Mislim, da ga na prihodnjih potovanjih ne bomo več tako dolgo ignorirali.

Camera Obscura: družinska znamenitost Edinburgha

Po vseh potovanjih, ki smo jih že opravili, sva se naučila dveh stvari.

Prvič, da je vstopnice najbolje kupiti vnaprej in rezervirati jutranji termin. Takrat še ni največje gneče, predvsem pa preostanek dneva ostane popolnoma odprt. Lahko ga prilagajaš vremenu, utrujenosti ali pa vplivu Lune na razpoloženje katerega od družinskih članov.

Drugič pa, da poleg klasičnih znamenitosti vedno poskušava najti tudi nekaj, kar bo zanimivo za punci. Navsezadnje ne more biti vsak dan sestavljen samo iz gradov, muzejev in zgodovine.

Camera Obscura se je zdela dobra ideja.

In dejansko je bila. Že od samega začetka.

Ko smo se ozrli okoli sebe, se je pred nami nekam v daljavo izgubljala Royal Mile.

Za nami je kraljeval Edinburški grad, nad nami pa se je dvigovala šestnadstropna stavba z nekakšno kupolo na vrhu. Prav tja smo bili namenjeni.

Ob vstopu so nam svetovali, naj se najprej odpravimo na vrh. Glede na tisto kupolo, ki se je dvigovala nad stavbo, sem pričakoval, da bomo končali nekje v njeni notranjosti. Na našo srečo kupola zavzema le manjši del strehe, vse ostalo pa je terasa.

Pred tabo se odprejo Edinburški grad, Royal Mile, strehe starega jedra ter razgled, ki sega vse do Severnega morja v daljavi.

Še boljše pa je bilo to, da smo bili tam prvi. Nekaj minut smo imeli ta razgled povsem zase.

Kot je bilo že jasno, je kupola skrivala Camera Obscuro, zanimiv izum iz 19. stoletja, ki s pomočjo leč in ogledal projicira živo sliko na ploščo v temnem prostoru. Prvič smo se z njo srečali že v Sevilji. Gre torej za neke vrste reality show pred izumom televizije, ki ga spremljaš z vrha mesta v temni sobi.

V Edinburghu jo je ustvarila Maria Theresa Short, podjetnica, upornica in navdušenka nad znanostjo. Že samo to, da je ženska v tistem času vodila takšno atrakcijo, je bilo precej neobičajno.

V temni sobi nas je pričakala skupina nemških dijakov z učiteljem, ki je bil tukaj že šestnajstič.

Ko je uslužbenec zagnal napravo, se je na beli površini pred nami pojavila živa slika Edinburgha.

Ljudje so hodili po ulicah, avtomobili so se premikali, vodič pa je z ogledali in različnimi triki poskrbel še za nekaj smeha.

Med razlago je omenil še dogodek iz prejšnjega dne. Eden od šolarjev naj bi ob pogledu na projekcijo vprašal, ali je tisti grad na sliki Buckinghamska palača. Vodič mu je moral pojasniti, da tako daleč pa tudi s 170 let starim izumom ne moreš videti in da gleda Edinburški grad, ki stoji le nekaj sto metrov stran. Gotovo je bil šolar nad odgovorom precej razočaran.

V preostalih nadstropjih je urejen še muzej iluzij. Optične prevare, zrcalne sobe, hologrami in različni interaktivni poskusi poskrbijo, da se zabavajo tako otroci kot odrasli. Nekje so postavili celo lestev do Avstralije.

V glavnem, tukaj je bilo vse na enem mestu. Navdušujoč razgled nad Edinburghom, zanimiva zgodba o izumu, ki je bil za svoj čas prava tehnološka čarovnija, in dovolj zabave, po vseh nadstropjih navzdol.

Dve uri pozneje smo stali spet spodaj na ulici. Nekako je bil čas za kavo.

Odkar je Anja za darilo dobila Snow Monkey, se na potovanjih precej manj ustavljamo zaradi kave. Ko sem se nad tem na začetku malo pritoževal, sem kmalu dobil še svojega.

Tako je najina kava sedaj po principu kadarkoli in kjerkoli.

Ravno ko sva jo pila, se je pred nami začel pripravljati možakar v tradicionalni škotski opravi. Čez ramo si je poveznil dude in začel uglaševati instrument.

Seveda smo počakali.

In ko je začel igrati, je vzdušje na Royal Milu nenadoma postalo skoraj popolno.

Cerkev, ki to ni več

Igralec na dude je stal ravno nasproti še ene zanimive stavbe. Ogromnega gotskega stolpa z značilnimi rdečimi vrati je bilo skoraj nemogoče spregledati. Pred vhodom pa je sedelo polno ljudi in uživalo ob jutranji kavi.

Čakaj malo, ali ni to cerkev?

Pravzaprav tudi je. Ali pa je vsaj bila.

Stavba je bila sredi 19. stoletja zgrajena kot cerkev sv. Janeza Evangelista. Danes pa v njej ne potekajo več verski obredi, temveč koncerti, razstave in različni kulturni dogodki. Očitno pa si lahko tukaj privoščiš tudi znameniti whisky coffee.

Edinburgh je poln takšnih presenečenj. Stavbe, ki so nastale za en namen, danes živijo povsem drugačno življenje.

Midva sva svojo kavo že spila, tako da se je lov za Harryjem Potterjem lahko začel.

Victoria Street = Diagon Alley?

Ko se po stopnicah spustiš navzdol, se kmalu znajdeš na razgledni točki nad Victoria Street. Že prvi pogled razkrije, zakaj jo številni povezujejo s Harryjem Potterjem. Pisane fasade, majhne trgovine in nenavadno ukrivljena ulica ustvarjajo občutek, kot da si stopil v kakšen čarovniški svet.

Prav ta ulica naj bi bila eden od navdihov za znamenito Diagon Alley. Ali je to res ali ne, je danes skoraj nepomembno. Victoria Street je svojo povezavo s čarovniškim svetom že zdavnaj sprejela in jo spremenila v del svoje identitete, kar potrjujejo tudi številne trgovine na to temo.

Na sredini stoji The Elephant House, lokal, kjer naj bi J. K. Rowling pisala dele prvih knjig. Koliko je k nastanku zgodbe prispeval prav Edinburgh, verjetno ve le ona sama.

Sama Victoria Street pa je nekaj posebnega tudi brez vseh teh zgodb. Strmo se spušča proti Grassmarketu, med starimi kamnitimi hišami zavije skoraj v polkrog, pisane fasade ob njenem robu pa jo uvrščajo med najbolj fotografirane ulice v Edinburghu.

Grassmarket in mračni Edinburgh

Če je Victoria Street polna barv in turistov, je Grassmarket nekoliko drugačna zgodba. Danes je poln pubov, kavarn in trgovin, nekoč pa so tukaj prodajali konje in živino ter izvajali javne usmrtitve.

Z njim je povezana tudi ena najbolj nenavadnih edinburških zgodb. Leta 1724 so tukaj obesili Maggie Dickson, a je med prevozom na pokopališče ponovno prišla k zavesti. Ker je bila kazen uradno že izvršena, je niso smeli usmrtiti še enkrat. Danes po njej nosi ime eden od pubov na trgu. Edinburgh očitno tudi najbolj mračne zgodbe zna spremeniti v lokalne legende.

Punce so odšle na sladoled, jaz pa sem se odpravil malo po svoje. Ko sem prišel do konca trga, se je pred menoj odprl še eden izmed tistih neverjetnih pogledov na grad.

Človek bi pričakoval, da ga po dnevu in pol raziskovanja mesta ne more več nič posebej presenetiti. Pa ga.

Mogočno obzidje stoji visoko na vrhu navpične vulkanske skale in šele od spodaj zares dobiš občutek, kako naravna utrdba je bil ta kraj.

Pogled dodatno popestri sosednja stavba, po kateri se prek stolpa in fasade razliva modro-vijolična cvetlična dekoracija. Nenavadna kombinacija starega kamna, cvetja in gradu v ozadju ustvari prizor ob katerem težko ostaneš ravnodušen.

Nekje sem prebral, da obstaja še eno mesto, ki ponuja še boljši pogled na grad. Na robu trga sem našel stopnice The Vennel. Grad se od tam bohoti nad ozkim stopniščem, stisnjenim med stare kamnite hiše.

Meni je bil pogled od spodaj sicer ljubši, ampak je razumljivo, zakaj se toliko ljudi tudi tu ustavi za fotografijo.

Iskanje Toma Riddlea

Po zgodbah o javnih usmrtitvah na Grassmarketu smo le nekaj minut kasneje pristali na še enem kraju, ki bi ga lahko označili za nekoliko temačnega. Tokrat na pokopališču.

Greyfriars Kirkyard je eno najbolj znanih pokopališč v Edinburghu. Vanj vstopiš naravnost z ulice, nato pa se nenadoma znajdeš med starimi nagrobniki, kamnitimi spomeniki in stoletji zgodovine.

A naš namen ni bil občudovanje arhitekture ali iskanje slavnih Škotov.

Tudi tukaj smo lovili Harryja Potterja.

Na pokopališču naj bi namreč stal nagrobnik Thomasa Riddella, za katerega mnogi verjamejo, da je J. K. Rowling navdihnil za ime Toma Riddlea, poznejšega Mrlakensteina, glavnega negativca v zgodbi.

Zato se je obisk hitro spremenil v iskanje enega samega nagrobnika.

Google Maps pri tem ne pomaga prav veliko. Pokopališče je večje, kot se zdi na prvi pogled. Za glavnim delom se namreč skriva še dodaten prostor, ločen z visokim zidom. Ker sva mislila, da zid označuje konec pokopališča, smo kar nekaj časa iskali na napačnem mestu.

Nismo bili edini.

Po poteh med nagrobniki je hodilo še precej ljudi, ki so očitno iskali isto stvar kot mi. Vsi so gledali v telefone in se ozirali med nagrobniki z enakim ciljem.

Na koncu smo ga le našli.

Iskreno povedano, meni sam nagrobnik ni pomenil prav veliko. Nari pa precej več. In navsezadnje je to tisto, kar šteje. Da se sredi sončnega popoldneva potikaš po edinburškem pokopališču in skupaj iščeš delček zgodbe, ki jo pozna ves svet.

Greyfriars Bobby

Da pa ne bo vse skupaj preveč temačno, nas je ob izhodu pričakala še precej lepša zgodba.

Majhen pes po imenu Bobby je po smrti svojega lastnika kar štirinajst let vsak dan prihajal na njegov grob. Njegova zgodba je postala simbol zvestobe in ena najbolj znanih edinburških legend.

Pred vhodom danes stoji njegov kip. Če se ga dotakneš po nosu, naj bi prinašal srečo. Sodeč po barvi nosu so to pred nami storili že milijoni obiskovalcev, saj se bron tam blešči skoraj kot zlato.

Univerza in kosilo z Rolling Stonesi

Po Greyfriarsu smo se po spodnjem delu mesta, vzporedno z Royal Milom, sprehodili vse do Univerze v Edinburghu. Za nekaj minut smo pokukali na notranje dvorišče. Velika kupola in mogočne kamnite stavbe z osrednjo travnato površino ustvarjajo občutek tradicije, akademske svobode in moči znanja. Z Anjo sva se spomnila najinih študentskih let.

Do takrat smo imeli za seboj že kar lep del dneva, zato je bil čas za kosilo. Na drugi strani ceste nas je pritegnila italijanska restavracija Ciao Roma.

In takoj ko smo vstopili … presenečenje.

V vitrini je visela kitara skupine Rolling Stones.

Pa ne kakšna kopija za turiste, ampak prava kitara z avtogrami članov skupine.

Kosilo je bilo odlično. Ena tistih prijetnih postojank, ki jih ne načrtuješ vnaprej, pa se ti vseeno vtisnejo v spomin. Morda zaradi hrane, morda zaradi kitare, verjetno pa zaradi obojega.

Jacob’s Ladder in pogled na Arthur’s Seat

Ostal nam je še dobršen del popoldneva, zato smo se peš odpravili proti vzhodnemu delu mesta. Če je bil že cel dan nekoliko povezan s Harryjem Potterjem, grobovi in temačnimi zgodbami, naj bo takšno tudi njegovo nadaljevanje.

Pravijo, da je po kosilu dobro narediti sprehod. Mi smo ga.

Le da nas je ta najprej pripeljal do Jacob’s Ladder, enega izmed številnih stopnišč, ki povezujejo različne višinske nivoje Edinburgha. Od spodaj ne deluje nič posebnega. Ko pa začneš hoditi navzgor, hitro ugotoviš, da ime »lestev« ni bilo izbrano po naključju.

Do vrha smo sicer prišli brez postankov, a nekaj sape je vseeno ostalo na stopnicah za nami.

Te pa na vrhu takoj čaka nagrada.

Pogled na Arthur’s Seat.

Danes miren zeleni hrib je v resnici ostanek ugaslega vulkana, ki se s svojimi 251 metri dviga nad mestom. Zakaj se imenuje Arthur’s Seat, ni povsem jasno. Ena izmed teorij pravi, da naj bi bilo ime povezano z legendarnim kraljem Arturjem, čeprav zgodovinarji o tem niso enotni. Nam je popolnoma zadostovalo, da smo ga občudovali od daleč. Že tako smo imeli za tisti dan dovolj stopnic in vzponov.

Sedež škotske vlade, ki deluje kot trdnjava

Ko smo nadaljevali proti Calton Hillu, smo šli mimo masivne kamnite stavbe, ki je takoj pritegnila moje zanimanje. Nekaj je bilo na njej. Ostre linije, temen kamen in mogočna podoba.

Takrat še nisem vedel, kaj gledam. Šele kasneje sem ugotovil, da gre za St Andrew’s House, sedež škotske vlade.

Čeprav gre v bistvu za uradniško stavbo, deluje bolj kot trdnjava. Mogočni stebri in skoraj popolna simetrija dajejo občutek, da je bila zgrajena zato, da vzbuja spoštovanje. In očitno ji to še danes uspeva.

Calton Hill, najboljši razgled nad Edinburghom

Še nekaj stopnic in že se znajdeš na vrhu Calton Hilla. Odprt prostor, nekakšna mešanica parka, razgledne točke in zgodovinskega sprehoda, kjer so po vrhu hriba raztreseni različni spomeniki in stavbe.

Ko stojiš tu, je hitro jasno, zakaj je Edinburgh videti tako drugače od večine evropskih mest. Arthur’s Seat, grajska skala in Calton Hill so ostanki davne vulkanske preteklosti, ki je mestu dala njegovo prepoznavno podobo. Večina evropskih prestolnic je zrasla ob velikih rekah in na ravninah. Edinburgh pa se je razvil med hribi, skalami in ostanki ugaslih vulkanov.

Na najvišji točki stoji observatorij. Če pogledaš proti gradu, opaziš okrogel spomenik s stebri, ki me je takoj spomnil na Tempelj Veste na Rimskem forumu.

Nekoliko bolj desno pa stoji najbolj nenavadna zgradba na hribu. National Monument of Scotland, ki mu domačini včasih pravijo kar edinburška akropola, drugi pa nekoliko manj prijazno edinburška sramota.

Zakaj? Ker ni bil nikoli dokončan.

V začetku 19. stoletja so želeli zgraditi veličasten spomenik po vzoru atenske Akropole v spomin na padle v napoleonskih vojnah.

Standardna zgodba.

Zmanjkalo je denarja.

Ostali so samo stebri, ki še danes stojijo na vrhu hriba kot opomnik, da tudi velike ideje včasih obstanejo na pol poti.

Desno v ozadju kraljuje Arthur’s Seat. Če pogledaš v njegovo smer, opaziš še visok stolp, zgrajen v spomin na admirala Horatia Nelsona, levo pa se ti odpre pogled proti Severnemu morju.

Calton Hill je eden tistih krajev, kjer se splača za nekaj minut ustaviti in samo gledati okoli sebe. Na eni strani mesto, na drugi morje, okoli tebe pa zgodovina, dokončana in nedokončana, raztresena po travnatem vrhu hriba.

No, mi smo ostali precej dlje kot nekaj minut. Dobro uro smo sedeli na klopci, uživali v toplem popoldanskem soncu in opazovali mesto pod seboj.

Pot nazaj skozi Edinburgh

Pot navzdol je bila skoraj tako zanimiva kot sam vrh hriba.

Na ulicah smo ves čas srečevali značilne dvonadstropne avtobuse. Le da tukaj niso bili rdeči kot v Londonu, temveč belo-zeleni.

Nekoliko nižje nas je pričakal še bronasti mož na konju. Spomenik je posvečen vojvodi Wellingtonskemu, enemu najbolj znanih britanskih vojskovodij in zmagovalcu bitke pri Waterlooju.

Od tam smo nadaljevali mimo hotela Balmoral. Težko ga zgrešiš. Njegov stolp z uro se dviga nad mestom in je že več kot stoletje ena najbolj prepoznavnih podob Edinburgha.

Zanimiva je tudi zgodba o uri. Tradicionalno naj bi kazala tri minute preveč, da potniki ne bi zamudili vlakov na sosednji železniški postaji Waverley.

Ko tako hodiš po Princes Street, ti pogledi ves čas uhajajo proti Royal Milu.

Ves tisti kamen spominja na neke druge čase. Kot da pred seboj gledaš srednjeveško mesto iz skoraj pozabljene preteklosti.

Ozke ulice, stolpi in visoka kamnita pročelja se pred tabo zavrtijo kot prizori iz fantazijskega filma o kakšnem čarovniku.

In potem prečkaš še eno cesto.

Skoraj te zbije tramvaj.

Aha. 21. stoletje. Sredi škotske prestolnice.

V nekaj sekundah narediš miselno potovanje med srednjim vekom, fantazijskim svetom in sodobnim mestom. Pa nisi naredil nič drugega, kot da si se za trenutek zagledal proti Royal Milu.

Scott Monument, stolnica brez cerkve

Ko prideš k sebi, se naravnost pred teboj dvigne Scott Monument.

Prvi vtis ni ravno navdušenje.

Temen, visok in poln drobnih stolpičev deluje skoraj nekoliko zlovešče. Glede na ves dan, poln pokopališč in temačnih zgodb, se je zdel kot logično nadaljevanje vsega, kar smo videli do takrat.

Šele ko stopiš bližje, vidiš, kako ogromen je v resnici. S svojimi več kot 60 metri velja za največji spomenik književniku na svetu. Posvečen je siru Walterju Scottu, najslavnejšemu škotskemu pisatelju in avtorju romanov Ivanhoe ter Rob Roy.

Ko ga opazuješ od spodaj, deluje kot pročelje mogočne gotske cerkve, za katero manjka preostanek stavbe.

Princes Street Gardens

Po spustu s Calton Hilla smo prečkali Princes Street, nekakšno mejo med starim in novim Edinburghom. Med njo in Royal Mile se razprostira Princes Street Gardens.

Kar se mene tiče, eden najbolje umeščenih parkov, kar sem jih kdaj videl. Vrvež ulice, trgovine, pubi, tramvaji in dvonadstropni avtobusi, potem pa le nekaj korakov stran zelenice, rože, drevesa in fontane.

Park leži kakšnih dvajset metrov pod nivojem ulice, zato je kontrast še toliko bolj izrazit.

Ko danes gledaš vse te cvetoče češnje, urejene poti, tekajoče pse in ljudi, ki poležavajo na travi, je težko verjeti, da je bilo tukaj nekoč jezero Nor Loch, ki je stoletja varovalo grad in staro mesto pred napadalci.

Sčasoma se je mesto začelo širiti proti severu, jezero pa je izgubilo svojo vlogo. Ker je postalo predvsem odlagališče odpadkov in odplak, so ga nazadnje izsušili in na njegovem mestu uredili park.

Ko z ulice zakorakaš navzdol v park, najprej naletiš na skoraj dvesto let staro vrtnarjevo kočo. Gre za eno najbolj simpatičnih zgradb v parku. Kamnita hiška, obdana s cvetočimi češnjami, deluje kot prizor iz kakšne stare razglednice.

Ves čas te na levi spremlja Edinburški grad. Pogled nanj sicer nekoliko prekinja železnica, ki poteka tik pod grajsko skalo, a je bil to verjetno edini način, da so progo pripeljali v samo središče mesta.

Med sprehodom smo prišli tudi mimo odprtega odra, kjer poleti potekajo koncerti in festivalski dogodki. Tisti dan je bil prazen, a ob gradu v ozadju si ni bilo težko predstavljati, kako posebno mora biti tukaj na koncertni večer.

Na koncu parka te pričaka še Rossova fontana. Sama po sebi je dovolj mogočna, da se ob njej ustaviš, a večina pogledov hitro uide nekoliko višje. Nad njo se namreč dviga Edinburški grad in skupaj ustvarjata enega najbolj prepoznavnih razgledov v mestu. Skoraj se zdi, da je bil park ustvarjen prav zato, da lahko grad občuduješ iz te perspektive.

Mesto, ki nama je zlezlo pod kožo

Zraven je otroško igrišče. Punci sta si hitro našli družbo dveh ameriških deklet in že čez nekaj minut so tekale po igrišču in se lovile, kot da se poznajo že ves teden.

Midva pa sva se usedla na eno izmed številnih klopc, opazovala punci pri igri in se pogovarjala o tem, da bi bil Edinburgh, če bi se morala kdaj preseliti v tujino, verjetno edino mesto, ki bi nama obema ustrezal.

Težko je bilo pokazati na eno samo stvar. Za nama je bil čudovit dan, poln novih doživetij. Kljub utrujenosti sva se počutila odlično. Mesto je ponujalo zgodovino, parke, razglede in živahne ulice, hkrati pa je delovalo prijetno in domače. Morda pa so naju najbolj prepričali ljudje. Ustrežljivi, prijazni in predvsem nasmejani.

Jutri nas čaka grad, okoli katerega se že dva dni sprehajamo in ga občudujemo z vseh strani. Zdaj je končno napočil čas, da stopimo tudi skozi njegova vrata.

No, preden smo se dokončno odpravili proti našemu škotskemu domu, sem moral narediti še kakšno fotografijo, saj so se ponujale kar same.