Jutranja zmeda na železniški postaji Barcelona Sants

Včerajšnja sprememba načrta za današnji dan je pustila kar nekaj odprtih vprašanj, zato smo vstali zgodaj in se odpravili na železniško postajo Barcelona Sants, od koder naj bi nas vlak odpeljal proti jugu.

Že na postaji nas je pričakalo nekaj zmede. Na zaslonih so prikazane le končne postaje, zato se je težko hitro znajti. Nekateri vlaki ustavljajo na vseh postajah, drugi pač ne, zato nisem bil povsem prepričan, katerega izbrati.

Najprej sem poskusil na avtomatih, a brez uspeha. Enostavno nisem vedel, kaj izbrati. Odpravimo se do prvega okenca in izvem, da sem na napačnem mestu.

To okence je namenjeno samo hitrim vlakom, tistim, ki vozijo tudi 300 km/h in te v Madrid pripeljejo v približno dveh urah in pol. Sploh nisem vedel, da Španija takšne vlake ima.

Napotili so me do okencev 1-4 kjer prodajajo karte za Rodalies, gre za primestne vlake, ki vozijo po celi Kataloniji.

Posebno poglavje so bile otroške vozovnice. Čeprav sta otroka stara 8 in 10 let, smo zanju morali kupiti odrasli vozovnici. Na vlakih Rodalis namreč ni otroških popustov. Brezplačno potujejo le otroci do tretjega leta starosti.

Skupaj sem za vozovnice odštel 30 €, kar se mi je za lokalni vlak zdelo pretirano.

Vožnja je trajala približno eno uro. Čeprav trasa večino časa poteka ob morju, vidiš bolj malo. Veliko je tunelov in nasipov, zato sama pot ni nič posebnega. No, enkrat, tik pred ciljem, so se le prikazale palme.

Postaja v Tarragoni je majhna in deluje skoraj domače, še posebej po dneh, ki smo jih preživeli v vrvežu velemesta.

Zdaj, ko smo končno tu, smo si v miru ob kavi vzeli čas in naredili načrt, kaj bomo pravzaprav počeli.

Tarragona

Tarragona je sodobno obmorsko mesto, kjer se antična dediščina prepleta z vsakdanjim življenjem. Gre za pomembno regionalno središče Katalonije, univerzitetno mesto in eno ključnih industrijskih območij, predvsem zaradi močne kemične industrije.

Ko pogledaš proti morju, te hitro spomnijo na to številne tovorne ladje na obzorju.

Od železniške postaje pot vodi navzgor po sprehajalni konstrukciji nad cesto, ki se nasloni na mogočno obzidje, staro več kot dva tisoč let. Po približno desetih minutah hoje prideš na vrh, ki je pravzaprav naravna skalna terasa, kakih petdeset metrov nad morjem.

Ta del se imenuje Balkon Mediterana in tam lahko res samo uživaš v razgledu na Sredozemsko morje.

Tarraco

V rimskem obdobju je bila Tarragona znana kot Tarraco in je sodila med najpomembnejša mesta na Iberskem polotoku, saj je služila kot prestolnica rimske province. Arheološki kompleks mesta je danes uvrščen na UNESCO seznam svetovne dediščine.

Z balkona ni treba iti prav daleč, da naletiš na naslednjo zgradbo antičnega sveta. Na samem robu pečine se navzdol odpre razgled na rimski amfiteater, namenjen gladiatorskim bojem ter spopadom med ljudmi in živalmi.

Amfiteater v Tarragoni sodi med redke rimske amfiteatre ob morju. Resda ni niti približno tako ohranjen kot puljski, a je v svojem času sprejel okoli 15.000 gledalcev in imel posebno značilnost: arena se je neposredno odpirala proti Sredozemskemu morju.

Razgled z balkona nam je povsem zadoščal, zato se nismo spuščali navzdol, temveč smo pot nadaljevali proti pretoriju, nekdanjemu sedežu rimske oblasti. Masivni zidovi, ki se dvigajo visoko nad teboj, že sami po sebi opravičijo sprehod do sem.

Pretorij je v rimskem času služil kot vertikalna povezava med zgornjim mestom z glavnim forumom, srednjim delom z rimskim cirkusom in konjskimi dirkami ter nižjimi predeli mesta, kjer je stal amfiteater.

Tarraco je bil zgrajen terasasto, premišljeno in sistematično in prav to ga dela posebnega.

Katedrala svete Tekle

Ko se nagledaš teh zidov, pot nadaljuješ po ozkih, kamnitih ulicah, polnih simpatičnih trgovinic in majhnih lokalov, kjer smo si privoščili zasluženo malico in kavo. Iz lokala nas je nato čakalo še nekaj korakov do strmih stopnic, ki zaključujejo ulico. Tarragonska katedrala stoji na najvišji točki starega mestnega jedra, na mestu nekdanjega rimskega svetišča. Ko prehodiš tistih nekaj stopnic, se pred teboj odpre njeno mogočno vhodno pročelje.

Ljudi je bilo malo, nič v primerjavi z Barcelono. V nekaterih ulicah smo bili povsem sami.

Prav ta trenutek, ko iz ozkih ulic skoraj sam prideš do stopnic, se počasi povzpneš in nenadoma stopiš pred mogočno arhitekturo, je tisto, kar potovanju daje smisel. Ne gre za toliko znamenitost, temveč za občutek. Gre za pot, za kraj in tvoje dojemanje vsega skupaj. Če jih doživljaš skupaj s svojo družino, pa še toliko bolj.

Castells

Na enem od zidov v bližini katedrale se je razprostirala ogromna slika, ki je prikazovala praznovanje ob prazniku Santa Tecla.

Prikazani so castells, katalonski človeški stolpi. Gre za tradicijo, staro več kot dvesto let, ki izvira prav od tu.

Stolpi nastajajo počasi, plast za plastjo, z veliko zbranosti in popolnim zaupanjem med sodelujočimi. Spodaj stojijo najmočnejši, zgoraj najlažji, na sam vrh pa se povzpne otrok, običajno star med pet in deset let, ki z dvignjeno roko oznani, da je stolp uspešno postavljen.

Castells so bili prvotno mišljeni kot izraz skupnosti, sodelovanja in vztrajnosti. Danes obstajajo tudi tekmovalne oblike, ki potekajo vsaki dve leti prav tu v Tarragoni.

Circus Tarraconensis

V rimskih časih je v Tarragoni stal velik cirkus, kot so imenovali hipodrom za konjske dirke. Sprejel je lahko do 30.000 gledalcev, kar je bilo za takratno mesto izjemno.

Danes ga lahko vidiš le še pod zemljo, v ohranjenih rovih in obokih. Skozi stoletja so namreč nad cirkusom gradili hiše, palače in ulice, zato je večina strukture skrita očem.

Med sprehodom smo naleteli le na en vhod v te rove, ki je bil delno zaprt z mrežo in povsem neurejen. Uradnega vhoda nismo našli, zato smo obupali in pot nadaljevali po uličicah in prišli na dolg in širok trg Plaça de la Font.

Prav njegova nenavadna dolžina in ravnina ti data hitro misliti, da je tu nekoč potekal ravninski del cirkusa. Tudi napis na trgu je to potrdil – stojiš neposredno nad nekdanjo dirkalno stezo rimskega cirkusa.

Rimski Monako

Tarraco je bil v rimskem času res nekaj posebnega. Mesto je združevalo moč, vpliv in ugled. Imelo je amfiteater z gladiatorskimi boji in razgledom na Sredozemsko morje, velik cirkus za konjske dirke ter pretorij kot sedež rimske oblasti za to provinco.

To ni bilo le provincialno mesto, temveč politično in družabno središče rimskega sveta na Iberskem polotoku. Po svoji vlogi in vzdušju bi ga danes najlažje primerjali z Monakom, krajem, kjer se srečajo oblast, zabava in prestiž, le da v rimskem merilu.

Da je imel Tarraco res poseben status, potrjuje tudi dejstvo, da je tu več let prebival prvi rimski cesar Avgust Oktavijan.

Kam pa zdaj?

Na poti navzdol smo šli mimo cerkve, ki s svojo barvo takoj pritegne pogled. Gre za Sant Agustí, katere rožnata fasada izstopa med masivnimi kamnitimi okoliškimi stavbami.

Še enkrat smo se ustavili na Balcón del Mediterráneo, da se poslovimo, nato pa smo se odpravili proti železniški postaji. Ker je bil šele zgodnji popoldan, smo si zaželeli ogledati še kakšno mesto. Odločali smo se med Sitgesom in Vilanovo i la Geltrú.

Sitges je znan po svoji obmorski promenadi in nekoliko bolj mondeni, turistični atmosferi, vsaj tako je pisalo… Vilanova naj bi deloval bolj umirjeno, lokalno in pristno, z močnim ribiškim značajem in lepim starim mestnim jedrom, tako je pisalo na spletu. Kako sedaj izbrati?

Na koncu smo se odločili za Vilanovo, predvsem zaradi ene fotografije mestnega trga, ki mi je padla v oko. Ta se sicer kasneje ni izkazala povsem tako, ampak ok, nas pa je zato mesto presenetilo z drugimi stvarmi.

Preden smo se vkrcali na vlak, smo oddali še tisti dve razglednici, ki ju pošiljamo na vsakem potovanju. Eno mojim staršem in drugo kolegu v Denver, Kolorado. To je postala naša majhna potovalna tradicija, saj kartice postajajo ogrožena vrsta.

Ne vem, kako je bilo to mogoče, a vlak je potoval skoraj eno uro, čeprav je bila razdalja približno pol krajša kot ob poti iz Barcelone do Tarragone, kjer smo za vožnjo potrebovali enak čas. Očitno imajo tu poleg hitrih tudi posebno kategorijo počasnih vlakov.

Vilanova i la Geltrú

Končno smo le prispeli na postajo in se od tam odpravili proti tistemu trgu s fotografije. Leži nekje na sredini mesta in do njega vodijo neverjetno dolge ulice. Ena, Rambla Principal je dolga skoraj kilometer.

Že sama hoja po njih je posebno doživetje, saj si navajen, da se ulice ponavadi kmalu končajo. Čeprav, kolikor se spomnim, je bila tudi Santa Catarina v Portu precej dolga, a ta je bila vsa polno turistov. Če je bilo v Tarragoni še opaziti nekaj obiskovalcev, je bilo tu skoraj povsem prazno.

Trg s tiste slike je Plaça de la Vila, se pravi mestni trg, ki izstopa z valovitim mozaikom in številnimi palmami – kot nekakšen otok sredi vseh teh dolgih, ravnih ulic.

Trg je bil poln novoletnih stojnic, zato mozaik ni prišel povsem do izraza, a kljub temu smo se malo razgledali, nato pa se po Rambli odpravili še proti plaži.

Če so ulice tu ogromne po dolžini, je prav, da je tudi plaža temu primerna. Preden sploh prideš do nje, greš najprej skozi kakšnih 500 metrov dolg park, nato pa se ti odpre plaža Ribes Roges.

Velika, v grobem spominja na tisto v portugalskem Nazaréju, kjer smo hodili še pred nekaj meseci. Razen nekaj naključnih sprehajalcev je bila plaža prazna, kar je bila prav prijetna sprememba od nabite Barcelone.

Današnji dan je bil res prijeten. Videli smo veliko, prehodili prav tako, in človek se ob vsem tem prav sprosti… vse dokler nismo začeli iskati primerne restavracije za večerjo.

Večerja v areni za bikoborbe

Prva možnost je bila nek fast food, druga samo ribja restavracija, tretja preveč elitna. Nič, kapitulacija. Gremo nazaj na vlak proti Barceloni, bomo že kaj natuhtali.

Na koncu smo jo našli tam, kjer bi jo najmanj pričakovali – na vrhu Arenes. Nekdanja arena za bikoborbe je danes preurejena v nakupovalni center. Tu je bilo več restavracij, izbrali smo eno in prav vsi smo prišli na svoj račun: Anja z lososom, punci s piščancem, jaz pa z juho in steakom.

Na vrhu je tudi razgledna ploščad s katere se ti odpre čudovit razgled na večerni Plaça d’Espanya, beneška stolpa in Montjuïc. Konec dober vse dobro. Ura je bila prava, da ujamemo še eno znamenitost tega dela mesta.

Font Màgica de Montjuïc (Magična fontana)

Ko smo hodili proti fontani, si nisem mogel kaj, da ne bi posnel fotografije z približno istega mesta kot na silvestrovo. Sploh nimaš občutka, da nas je bilo takrat toliko.

Magična fontana na Montjuïcu stoji med Plaça d’Espanya in Palau Nacional, pred tistimi štirimi stolpi. Zgrajena je bila leta 1929 za svetovno razstavo in velja za eno večjih tovrstnih fontan v Evropi.

Točno ob 20:00 se je začel vodni šov, kjer kombinacija vode, svetlobe in glasbe vsak večer privabi množico radovednih obiskovalcev na brezplačen ogled.

Tokrat smo stali nekoliko stran, čez cesto, saj je bilo okoli fontane vse nabito. A pravzaprav nismo bili prikrajšani. Pogled z distance je včasih še lepši, ko opazuješ tiste desetmetrske vodne curke v celoti. Ko voda zapleše v ritmu klasičnih simfonij, je to nekaj, kar se ti vtisne v spomin.

Ko smo se peš vračali proti hotelu, sem razmišljal, kako popoln zaključek dneva je bil to.

Jutri nas čaka še zadnji dan. Park de la Ciutadella, znameniti slavolok, katalonski parlament in morda še skok v živalski vrt.