Dvanajst grozdnih jagod za srečo

Včeraj popoldan, ko smo se vrnili iz potepanja po mestu, nas je v sobi pričakalo grozdje v vrečkah. Niti nismo vedeli, za kaj gre, zato smo jih pustili doma, ko smo se odpravljali na Plaço d’Espanya na novoletno praznovanje.

Čakali smo, da ura odbije polnoč in da se začne ognjemet.

Takrat smo opazili, da so imeli mnogi na trgu pripravljeno grozdje. Ugasnil je zadnji krog dronov, v nebo so švignile rakete, ura je odbila polnoč. Ob vsakem nadaljnjem udarcu so ljudje okoli nas pojedli eno grozdno jagodo. Gre za las doce uvas de la suerte, običaj, pri katerem na novo leto ob zvonjenju ure poješ dvanajst grozdnih jagod za dvanajst mesecev sreče.

Razhod ljudi po ognjemetu je bil miren in urejen. Petard nismo slišali, trgovine so bile še kar odprte, kakršnihkoli incidentov pa v celem večeru ni bilo, čeprav nas je bilo zbranih več kot 115.000.

Soglasna odločitev : na plažo

Punci sta se presenetljivo zgodaj zbudili, čeprav smo se iz okolice Plaça d’Espanya vrnili šele okoli pol druge ure. Danes nismo imeli nobenih načrtov. Ta dan smo že doma namenoma pustili prazen, brez urnikov in obveznosti. Kar nam bo najbolj ustrezalo, bomo pač počeli. In ustrezala nam je plaža.

Skozi Gotsko četrt do morja

Začeli smo na Plaça de Catalunya, nato pa se spustili na Ramblo, ki se je že polnila. Kaj kmalu smo zato zavili v stranske ulice, na Carrer de Ferran in Carrer d’Avinyó. Slednja je bila skoraj prazna, in to le slabih sto metrov od glavne sprehajalne avenije Barcrelone.

In še nekaj smo opazili že takoj, ko smo stopili iz taksija: vse je bilo očiščeno, nikjer ni bilo sledi kakršnegakoli praznovanja iz prejšnjega dne, kot da je navaden četrtek.

Kakorkoli že se odpraviš od Plaça de Catalunya proti obali, ali po Rambli ali po stranskih ulicah četrti Barri Gòtic, na koncu vedno naletiš na tisto dolgo, s palmami polno cesto Passeig de Colom.

Prečkaš jo, gledaš palme, prideš na drugo stran in vidiš, kako se ljudje pod palmami drsajo v kratkih rokavih. Da, tudi to je Barcelona prvega januarja. Termometer je kazal 15 stopinj Celzija.

El Cap de Barcelona

Nekje pri tej pop-art skulpturi, postavljeni leta 1992 za olimpijske igre, začneš opažati razliko. Zapustil si ozke ulice z visokimi stavbami s starinskim pridihom, tu pa se že približuješ morju in vse se odpre. Skulptura je prekrita z barvnimi keramičnimi ploščicami, vendar se ne more primerjati s tistimi, ki smo jih gledali na zadnjem potovanju po Portugalski.

Gremo dalje mimo marine, ki je polna jaht.

Na obrežju so restavracije zasedene, večina ljudi pije kavo, nekateri so na poznem zajtrku, spet drugi pa še niso zaključili včerajšnje praznovanje in nadaljujejo z aperol spritzom.

Nevidne papige

Sledimo koloni ljudi, ki imajo isto idejo o preživljanju prve dne novega leta na plaži. Zagledamo veliko božično smreko, a greš z pogledom mimo, saj je v ozadju kulisa z palmami. Če živiš nekje na Gorenjskem, možgani enostavno ne morejo takoj dojeti soobstoj okrašene božične smreke z palmami.

Ko hodiš pod temi palmami, ves čas poslušaš neko vreščanje ptičev. Si ob morju in seveda najprej pomisliš na galebe, vendar ko gledaš, kje bi bili, jih ni nikjer. Dobro, belega galeba na zeleni palmi bi pa ja videl. Očitno niso galebi. Kaotično vreščanje, ki se sliši kot nenehen prepir, se nadaljuje.

Anja je prebrala, da je v Barceloni vse polno papig, ki jih redko vidiš, saj so poskrite ravno v palmah. Gre za meniške papige, ki so bile v prejšnjem stoletju priljubljena izbira za hišnega ljubljenčka, veliko jih je veliko pobegnilo, nekatere so enostavno izpustili.

Dandanes jih je že toliko, da je njihovo vreščanje postalo vsakodnevno zvočno ozadje mesta. Kot nadgrajena verzija škržatov na morju. Na začetku jih še slišiš, potem pa abstrahiraš, vidiš jih pa tako ali tako ne.

V celem tednu smo jih videli dvakrat: enkrat na tisti razgledni točki nad Parkom Güellom in zadnji dan sredi centra mesta, na enem drevesu.

Plaža Barcelonete

Po vreščanju na palmah, kmalu zgledaš plažo. V obliki podolgovatega trikotnika se razprostira dober kilometer dolga in več sto metrov široka Barceloneta. Za njeno ureditev imajo največ zaslug olimpijske igre leta 1992.

Vedno znova, ko potujemo, ugotavljamo, koliko so ti dogodki, bodisi svetovne razstave v začetku prejšnjega stoletja ali pa olimpijske igre, doprinesli k izgledu mest. Barcelona je imela srečo, da je gostila oboje.

Plaža je bila polna in glede na to, da ni ravno majhna, je bil pogled prav lep. Nekateri so posedali na klopcah na njenem robu, zopet drugi so našli mesto na mivki, najpogumnejši pa so se odločili, da preizkusijo temperaturo Sredozemskega morja.

Punci sta bežali pred valovi, da ju ne bi zalilo in se več kot očitno zabavali.

Ko opazuješ to plažo, se ti zdi, da nekaj manjka, in prav ta odsotnost jo dela toliko bolj privlačno, bolj kot del soseske in ne toliko turistično, čeprav je polna.

Ni hotelov.

Vidiš le tistega ikoničnega v obliki jadra, imenovan W, vendar ne moti, saj je postavljen na sam rob. Nekdo je očitno razmišljal pri prostorskih načrtih in to jo res naredi drugačno, lepšo, boljšo.

Akvarij

Če si že v tem delu, seveda obiščeš akvarij, ki je s svojim glavnim bazenom z skoraj 4 milijoni litrov vode ena glavnih atrakcij. Najprej standardni akvariji z manjšimi ribami, jastogi, morskimi zvezdami in še kaj bi se našlo. Akvarij gosti več kot 11.000 živali.

Vrhunec ogleda je prav gotovo, ko se po tekočem traku pelješ skozi podvodne tunele, nad tabo pa plavajo 3-metrski morski psi, skati in jate rib.

Na koncu se lahko sprehodiš skozi kita, otroci imajo na voljo igralnico, še ribe lahko hraniš.

Ovi su Slovenci

Na interaktivnih zaslonih si lahko izbereš ribo, jo po svoje pobarvaš in poimenuješ. Teh zaslonov je bilo več in na vsakem so otroci ustvarjali svojo ribo. Tudi naši dve.

Ko sta zaključili, sta ribo poslali naprej in ta se je prikazala na velikem ekranu na steni. Najprej je priplavala ribica v rumeno-modrih odtenkih z imenom Nia, nato ribica v rožnato-rdečih barvah z imenom Nara. Na sosednjem zaslonu je en fant ravno zaključil svojo ribo in jo poslal. In ta je priplavala, bila je siva, brez posebnih barv, nad njo pa ime Jebo Jebic.

Jaz začnem umirati od smeha, v ozadju pa se zasliši zgrožen glas matere:

Jesi li normalan? Ovo su Slovenci, razumiju te!

Big Fun Museum

Ko smo se prvič sprehajali po Rambli, smo na ulici opazili ta muzej in sva obljubila, da bomo šli en dan, ko bomo imeli več časa. In danes smo ga imeli na pretek. Šlo je za muzej iluzij, nenavadnih umetniških instalacij, zanimivih efektov in posrečenih ozadij za fotografiranje. Puncama je bilo všeč, nama pa tudi. Danes smo se veliko presmejali, tako da smo odlično začeli novo leto.

Sprememba plana za jutri

Jutri bi morali z vlakom na Montserrat, znamenito gorsko svetišče z benediktinskim samostanom, nato pa še na poti nazaj v kripto Colònia Güell, kjer je Gaudí preizkušal svoje ideje.

Puncam ta načrt ni bil najbolj pri srcu, zato sem se spravil na telefon in po pol ure smo se odločili, da gremo v Tarragono.

Gre za mesto, znano po izjemno dobro ohranjenih zgradbah iz rimskih časov. To se lepo ujame tudi z našim naslednjim potovanjem v februarju, ko gremo v Rim.

Jutri nas torej čaka mini potovanje na potovanju.