Tretji dan potovanja smo zapustili Porto in se podali proti jugu. Jutranji vlak, postanek v Coimbri in prihod v Nazaré so dan razdelili na tri poglavja, vsako s svojim ritmom. Od mestnega vrveža do valov oceana.

Odhod- adijo Porto

Danes nas je čakal premik na jug, zato smo vstali že zgodaj, da smo spakirali. V osmih dneh bomo prenočili na treh različnih lokacijah, zato sva se odločila za potovanje z backpacki. Nošenje na hrbtu je vsekakor bolj praktično in prijazno od vlačenja kovčkov. Še posebej, ko spoznaš, da portugalska mesta niso ravno zgled ravninske pokrajine.

Bližina metro postaje od naše nastanitve nas je rešila pred mokrim začetkom dneva, saj je še kar padalo. Na železniški postaji Campanhã smo ujeli vlak. Vozovnice sem kupil že kakšen mesec prej, saj so več kot polovico cenejše, hkrati pa omogočajo še rezervacijo sedežev. Še dobro, ker že dolgo nisem videl toliko ljudi v soboto zjutraj na peronu.

Vozi me vlak v daljave

Ko z vlakom zapustiš Porto, se za zadnjimi predmestji pokrajina odpre v nizko ravnino, kjer se proga za trenutek skoraj dotakne Atlantika. Prevladujejo nasadi evkaliptusa in posamezni borovi gozdiči. Na dvignjenih legah se vidi tudi kakšen vinograd.

Približno po pol ure vožnje se pokrajina spremeni v mrežo lagun, kanalov in mokrišč. Zaradi vseh teh vodnih poti Aveiro pogosto imenujejo kar portugalske Benetke, le da po kanalih ne vozijo gondol, ampak večje, barvno poslikane čolne moliceiros, ki so bili prvotno namenjeni prevozu morske trave. Mi skozi okno nismo videli veliko, ker je lilo kot iz škafa.

Zakaj postanek v Coimbri?

Vlak ne ustavlja blizu naše končne postaje, zato sem planiral postanek v mestu Coimbra, saj bi tako ali tako morali prestopiti na avtobus. Zakaj ravno Coimbra? Tukaj se spet vmeša tisti mali čarovnik. Gre za eno najstarejših neprekinjeno delujočih univerz v Evropi, ustanovljeno že leta 1290. Dolgo, kot edina univerza v državi, je tu ustvarjala portugalsko elito.

Univerzitetni kompleks stoji na vrhu hriba – v tej Portugalski ni nič “na ravnem”. Simbolika je jasna: znanje je nekaj, do česar se je treba povzpeti. Mi smo se… z taksijem.

Tu vskoči Harry Potter.

Študentke in študentje nosijo tradicionalne črne uniforme s plašči, ki so po svojem videzu navdihnili čarovniške plašče v Harryju Potterju, kar je pisateljica dejansko tudi potrdila.

Knjižnica s posebnim varovanjem

Je pa še nekaj tu – Biblioteca Joanina, baročna knjižnica iz 18. stoletja, zgrajena kot samostojen mikroklimatski prostor. Zidovi so debeli, les je posebne vrste, okna pa prepuščajo zelo malo svetlobe. Vse to zato, da bi ohranili papir in vezave pred vlago. Slikanje je prepovedano, zato poskusim z besedami:

Po strmih stopnicah z 20 kg backpackom na hrbtu vstopiš v prostor s približno 70.000 knjigami, rokopisi in kartografijami. Prostor je manjši, kot si si ga predstavljal, a sega visoko – okoli osem do deset metrov – dovolj za tri nivoje polic, dostopnih skozi skrita vrata.

Vse to pa varuje posebna “nočna straža”: v knjižnici živi stalna kolonija netopirjev vrste Miniopterus schreibersii, ki se hranijo z žuželkami in tako že stoletja delujejo kot naravni zaščitni sistem.

Res je kot pravi citat: Prideš kot obiskovalec, odideš pa kot nekdo, ki je vzel nekaj s seboj…

Proti Atlantiku

S taxijem po hribu navzdol, da smo ujeli 13:30 bus, ki naj bi nas dostavil do oceana. Hribi se tukaj kmalu umaknejo, pojavijo se nasadi oljk, sem in tja še kakšen vinograd. Avtobus se zapelje skozi Leiria, kraj, ki na prvi pogled ne obeta nič posebnega. Mesto kot mesto, trgovine, bloki, neke tovarne, nato pa  med fasadami na trenutke zagledaš hrib in kot, da je nekaj na njem. A ne vidiš razločno.

Ko se pogled končno odpre, spoznaš, da si se ves čas vozil pod gradom, ki izgleda res mogočno. Prebral sem tudi, da je bilo to območje znano po velikih borovih gozdovih. Od tu je Portugalska črpala les za gradnjo ladij v času svojih pomorskih odkritij in osvajanj. Za kdaj drugič vsekakor vredno postanka!

Sedaj nisi več daleč. Ocean se neizbežno približuje. Izstopiš na avtobusni postaji, si privoščiš kavo in nek kvazi čokoladni rogljiček, naprtaš nahrbtnik in na hitro pogledaš v Google Maps, kam je treba.

Tukaj je bila napaka. Google je bil malo zmeden. Ali pa jaz. Najbrž oba. Tako smo najprej prehodili skoraj pol obale, preden smo našli pravo pot do nastanitve. Ampak to ni bila muka. Ravno nasprotno.

Najprej tisti značilni portugalski valoviti pločnik, po katerem smo hodili že v Portu…kot da se ni nikoli končal.

Nato na desni plaža, ogromna, široka, spominja na Copacabano, vendar prazna in zato bolj čudovita. Res, čisto trpljenje.

Prehodni dom številka 2

Ta je pa bila ena najlepših nastanitev, ki sem jih rezerviral preko Bookinga v zadnjih letih. Gotovo je imel nekaj pri tem tisti mali balkon s pogledom na ocean, kjer se fotka naredi kar sama.

Portovec in sprehod v temo

Zvečer ob večerji pokušina portovca, ki je podoben našim borovničkam po vonju, po okusu sladek, a bolj piten, tukaj so ga stregli kot aperitiv. Kot smo že ugotavljali v Portu je nekoliko močnejši in gre bolj na 20%.

Seveda si nismo mogli kaj, da se za konec ne bi sprehodili po plaži. Luči so samo ob cesti, plaža pa je široka kakšnih 200 metrov, tako, da ko si na sredi, si že v popolni temi. In ko si na koncu, slišiš tiste valove, ki jih ne vidiš, postane malo strašljivo, a navdušujoče hkrati.

Mesto valov

Nazaré je znan po največjih valovih na svetu. Sicer ne na tej strani kot smo bili mi, temveč na severni. Če to drži, preverimo jutri..