Fontana di Trevi

Danes sem vstal že zelo zgodaj, punce so še spale, se napravil in tiho odšel iz stanovanja. Ulice so bile prazne, ko sem mimo velike razstavne palače na Via Nazionale zavil proti tunelu pod Kvirinalskim gričem.

Po slabih 20 minutah sem prispel tja, kjer smo se še včeraj komaj premikali v nepopisni gneči.

Bilo nas je le kakšnih 50. Dostop do fontane je bil zjutraj prost, zaračunavati začnejo šele kasneje dopoldne.

Počasi se je začel delati dan. Nebo je bilo še temno, kar je še poudarilo dramatičnost belega pročelja pred teboj.

Prikazuje prihod vode v Rim. V središču Neptun stoji kot gospodar, okoli njega pa konji in Tritoni, ki ponazarjajo nepredvidljivost vode. Tu je konec nekdanjega rimskega akvadukta Aqua Virgo. In prav po tem sistemu voda priteka v mesto še dva tisoč let pozneje.

Zjutraj je bilo boljše. Doživljaš jo drugače. Ni gneče, lahko jo obhodiš in si jo pogledaš iz vseh strani v miru.

Do trenutka, ko sta se pojavila dva Američana z najetim fotografom in jo ugrabila vsem nam, saj sta bila povsod.

Najbolj mi je ostal v spominu trenutek, ko sta se postavljala v eno pozo in fantu ni šlo najbolje. In potem se je čez celo fontano zaslišal glas:

Zame je bilo to preveč. In sem šel …

… po počasi prebujajočih se ulicah Rima nazaj do punc.

Ostia Antica – izlet iz Rima

Danes nas je čakal izlet v glavno pristanišče starega Rima – Ostia Antica. Sem so prihajale ladje z žitom iz Egipta, oljčnim oljem iz Hispanije in vinom iz vseh koncev Sredozemlja. Vse, kar je Rim potreboval za življenje, od hrane do razkošja, je najprej priplulo sem.

In prav tukaj se začne dan, ki ni več Rim z razglednic.

Skoraj pa se je tukaj tudi končala.

A začnimo na začetku.

Jutro z obvezno kavo in zajtrkom, punci čokolino, midva klasika, potem pa kar na metro do železniške postaje Roma Termini. Resda je bila do tja samo postaja vožnje, vendar smo nekako pričakovali, da bo danes veliko hoje, zato smo šli po liniji najmanjšega odpora in raje malo prihranili energijo.

Kar se tiče samega izleta, je velika prednost to, da je logistika res preprosta. Kupiš karto za metro, s katero lahko potuješ vse do tega arheološkega najdišča. Vožnja traja približno pol ure. Pokrajina je ravna, z nekaj grmičevja, tu in tam v daljavi zagledaš kakšno mogočno pinijo, sicer pa pogledov, ki bi te posebej navdušili, ni.

Vlak je bil skoraj prazen. Na postaji smo izstopili mi in še nekaj domačinov. Ko smo hodili proti nekdanjemu pristanišču, nismo srečali praktično nikogar. Še pogovarjali smo se, kakšna razlika je to v primerjavi z vedno množičnim Rimom in kakšno srečo imamo, da bomo skoraj sami v celotnem parku.

Zavili smo levo skozi prijeten drevored mogočnih pinij, nato pred nami vhod. Tišina. Nobene gneče, nobenih vrst. Vse je delovalo skoraj predobro, da bi bilo res.

Stopil sem do blagajne, da bi kupil karte, pa mi možakar samo pove: “Zaprto.” Ponedeljek. Tako kot številna arheološka najdišča po Italiji.

Očitno splošno znano. Jaz prvič slišim.

V nekaj sekundah sem šel skozi vseh pet stopenj žalovanja. Najprej zanikanje – saj to ne more biti res. Potem jeza – pa kaj jim je, da imajo zaprto. Pogajanje – kaj pa če ga lepo prosim, mogoče naredi izjemo. Depresija – nič ne bo, čisto bedno.

Takrat sem pogledal proti puncama. Onidve pa v smeh. Očitno sta v živo spremljali vse te faze na mojem obrazu.

Zato sem proces žalovanja z olajšanjem zaključil s sprejemanjem situacije, takšne, kot je.

Ponedeljek = zaprto

To, da so številni muzeji in arheološka najdišča v Italiji ob ponedeljkih zaprti, ni naključje. Gre za precej praktično odločitev.

Večina teh ustanov je čez vikend najbolj obremenjenih. Sobota in nedelja sta glavna turistična dneva, zato je ponedeljek postal dan za oddih, za zaposlene, za vzdrževanje in za čiščenje.

Seveda to ne velja za glavne znamenitosti. Te si težko privoščijo zaprtje, zato ostajajo odprte skoraj vsak dan. Prav zato večina turistov tega pravila sploh ne opazi, dokler ne zavije malo izven klasičnih poti.

In ravno tam te ponedeljek ujame. Tako kot nas.

Žal smo tako za ograjo lahko videli le eno rimsko cesto in nekaj temeljev stavb, a je skrivala veliko več, kot je prikazovala tabla. V notranjosti je tudi zelo lepo ohranjeno gledališče, podobno tistemu, ki smo ga videli v Tarragoni, ko smo se potepali po Kataloniji.

Ko smo se dokončno sprijaznili, da je zaprto, sta iz postaje prišla še dva obiskovalca. Na obrazu jima je bilo videti navdušenje, ko ugotavljata, da sta skoraj sama, brez vrst. Ko sta šla mimo, sem jima že hotel nekaj reči, pa nisem hotel biti tisti, ki bi kvaril veselje.

Potem pa že znana zgodba. Vhod. Karte. Zaprto. Razočaranje, jeza.

Izvem, da sta Američana in da sta tukaj zadnji dan. In tako smo v nekem trenutku pred zaprtimi vrati enega najbolje ohranjenih arheoloških najdišč razočarano stali štirje Slovenci in dva Američana, samo zato, ker je bil ponedeljek.

Srednjeveški grad v Ostii (Castello di Giulio II)

Od vhoda se skozi nekaj sto metrov dolg drevored sprehodiš skoraj tisoč let v prihodnost, saj te na koncu pričaka grad, zgrajen v srednjem veku.

Če je bila Ostia nekoč pristanišče na vrhuncu rimske moči, namenjeno razcvetu, blaginji in osvajanju, je bil ta grad zgrajen za povsem drugačne čase – za obrambo. Za čas, ko Rim že dolgo ni več osvajal, ampak se je moral braniti.

Mi pa nismo želeli nič od tega, ne osvajati ne braniti. Želeli smo samo ujeti naslednji vlak.

Bazilika sv. Pavla izven obzidja (San Paolo fuori le Mura)

Ker je bila ravno na poti, smo izstopili in si jo ogledali. To je bila že druga od tistih štirih “VIP” cerkva katoliškega sveta. Mimo Santa Maria Maggiore, prve med njimi, smo šli že prvi dan, ko smo s kovčki tavali po Montiju in iskali našo nastanitev.

Če je prva posvečena Mariji, je druga Pavlu. Tistemu Pavlu, apostolu narodov, ki je najprej ovajal kristjane oblastem, nato doživel razsvetljenje in na koncu postal eden ključnih, ki so krščanstvo razširili po celotnem rimskem imperiju.

Prav zaradi svoje prepoznavnosti in vpliva je bil Pavel v času Nerona idealen grešni kozel. Ko je Rim gorel in je bilo treba hitro najti krivca, so krivdo prevalili na kristjane, ki so bili takrat že tako nezaželeni. Danes velja, da požara najverjetneje ni zanetil Neron sam, vzrok pa ostaja nejasen. Kljub mogočnim zgradbam je bil velik del Rima še vedno zgrajen pretežno iz lesa, kar je samo še pospešilo širjenje ognja.

Ker je bil Pavel rimski državljan, ga niso križali, ampak obglavili. Pokopali so ga na mestu, kjer danes stoji ta cerkev. Kot pove že ime, je bil pokopan izven takratnega obzidja, kar je bilo za tisti čas povsem običajno – pokop namreč. Prav njegov grob pa je razlog, da je to mesto že tisočletja pomembna romarska pot.

Mi smo svoje romanje začeli tako, da smo namesto naravnost proti vhodu šli kar naokrog. Ne vem, kako nam je to uspelo spregledati. Mogoče zato, ker je tako ogromna. To smo tudi občutili, ko smo jo obhodili s treh strani.

Ampak dobro, ko enkrat le najdeš vhod, hitro veš, zakaj si sploh hodil. En steber poleg drugega, ljudi malo, vse skupaj deluje umirjeno.

Stopiš skozi, se takoj znajdeš med stebri. Raztezajo se pred tabo in po obeh straneh, kamor koli pogledaš. Nato greš proti sredini, kjer se ti odpre pogled na dve palmi, med njima pa stoji Pavel z mečem v roki.

Nad vsem tem se dviga barvita fasada, ki takoj pritegne pogled. Lepo. Tako zelo, da se moraš enostavno za nekaj minut usesti in samo gledati.

In potem smo to dvorišče zapustili in se vrnili na postajo.

Šele zdaj, ko pišem ta zapis, sem se prvič vprašal, zakaj si cerkve nismo ogledali še od znotraj, saj smo bili le nekaj metrov stran. Znotraj naj bi bila še lepša.

In še danes ne vem, zakaj.

Očitno nas je tisto dvorišče tako prevzelo, da nihče od nas sploh ni pomislil, da bi bilo morda smiselno stopiti še noter. Čudno, takrat nismo imeli občutka, da moramo videti še kaj več.

Ne bodite kot mi, če ste že tam, stopite tudi v notranjost.

No, kakorkoli, mi smo že bili na vlaku proti Cestijevi piramidi.

Piramida sredi Rima

Če želiš na Aventinski grič, izstopiš na postaji Piramide. Zakaj tako ime? Ker je bil Egipt v začetku našega štetja pravi trend, in eden od pomembnih rimskih uradnikov se je odločil, da si za zadnji počitek postavi kar piramido. In res, ko stopiš iz podzemne, se ti po nekaj korakih pred očmi pojavi. Sodi sem približno tako, kot sodi sedlo na kravo. Še en zanimiv prikaz človeške samovšečnosti.

Druga zgodba so mestni zidovi, ki stojijo tik ob njej. Kot vsak imperij v zgodovini je tudi rimski prišel do točke, ko ni več samo osvajal, ampak je moral začeti razmišljati o obrambi. Tako je nastalo skoraj 20 kilometrov dolgo in več kot 10 metrov visoko Aurelijanovo obzidje. Piramida je pri tem dobila novo vlogo. Ker je že stala, so jo enostavno vključili v obrambo. Če nekaj že imaš, zakaj ga ne bi uporabil.

Ampak tudi tako mogočni zidovi niso preprečili vdora. Vizigoti mesta niso prebili na silo. Obkolili so ga, izstradali in na koncu so se vrata odprla od znotraj. In tako je Rim prvič po stoletjih padel.

Ključavnica treh ozemelj – in vrsta, ki je nismo čakali

Vedno bolj je kazalo na dež. Nič, taksi in na vrh griča. Še dobro, da smo ga vzeli, ker sploh ni bilo tako blizu.

Taksistu sem rekel, naj nas odloži nekje, kjer bo lep razgled na mesto. Ta pa nas je odložil pred vrsto, dolgo kakih sto metrov.

Takoj je bilo jasno, da smo pri novi TikTok senzaciji. Tokrat to ni ogledalo, ampak ključavnica.

Poanta je v tem, da z nogami stojiš v Italiji, skozi ključavnico na vratih Malteškega reda gledaš čez njihov vrt, pogled pa se na koncu ustavi na kupoli svetega Petra v Vatikanu. Malteški red je star cerkveni viteški red, ki ima tukaj svoje ozemlje.

Z enim pogledom tako povežeš tri različne svetove. Zanimivo…

A ne toliko, da bi čakali.

Smo šli raje v sosednji park, kjer se odpre lep, širok razgled na … kupolo svetega Petra.

Z griča se spustiš po široki cesti, obdani z bršljanom poraščenimi zidovi. Ko se vrneš v mesto, naletiš že na novo vrsto.

Usta resnice, ki grizejo

Gre za star kamnit krog z obrazom, po vsej verjetnosti antični pokrov kanalizacije ali vodnjaka. Tako kot Španske stopniceje zaslovel s filmom Rimske počitnice. Legenda pravi, da ti odgrizne roko, če ne govoriš resnice, a seveda ne odgrizne ničesar, razen morda kakšne ure življenja v vrsti.

Očitno pa zgodba še vedno deluje, saj je bila vrsta dolga. Predolga. Mi smo si ga ogledali bolj od daleč in šli naprej. Na vrhu griča smo videli še enega. Popolno nasprotje tistemu spodaj.

Čez cesto pa stoji nekaj precej bolj zanimivega.

Na trgu Piazza della Bocca della Verità stoji okrogel tempelj, ki spominja na tistega na rimskem forumu. A to ni tempelj Vestalk, temveč Herkulov tempelj – eden najbolje ohranjenih antičnih templjev v mestu. Herkul je bil zaščitnik trgovcev in popotnikov, zato stoji prav tukaj, kjer je bilo nekoč staro pristanišče na reki Tiberi.

Tu ni bilo vrste. Skoraj neopazno stoji tam, med pinijami.

In to je verjetno še ena stvar, ki jo v Rimu hitro opaziš. Največ ljudi stoji tam, kjer je nekaj postalo “must see”, medtem ko imaš le nekaj korakov stran stvari, ki jih lahko pogledaš skoraj sam.

Današnji dan se nam je dogajalo veliko, z vzponi in padci, tako da smo kar nekako pozabili, da bi bilo dobro kaj pojesti. Ko smo iskali, kje bi bilo kaj primernega, smo po zemljevidu ugotovili, da smo le nekaj korakov stran največjega prizorišča zabave v antičnem Rimu.

Circus Maximus – tam, kjer je Rim dirkal z vozovi

Med Aventinskim in Palatinskim gričem se razteza prostor, ki danes deluje kot povsem navaden park.

Dolg je bil več kot pol kilometra, na katerem se je lahko zbralo več kot 150.000 ljudi. Največja atrakcija so bile dirke z vozovi. Najhitrejši in najbolj nevaren “šport” tistega časa.

Vzdušje si danes težko predstavljaš. Hrup, prah, vzkliki množice, tekmovanje med ekipami… Rimljani so tukaj doživljali svojo verzijo tekem Lige prvakov.

Po sredini stadiona je potekala dolga pregrada, imenovana spina. Na njej so stali kipi, fontane in tudi egipčanski obelisk. Tudi tisti, ki smo ga še včeraj gledali na Piazza del Popolo.

In stali smo ravno na sredini.

Po kosilu smo ga prehodili. Na levi se ti odpre Palatin, kjer so nekoč stale cesarske palače z najlepšim razgledom na dirke spodaj.

Danes je to ogromen odprt prostor, kjer ljudje sprehajajo pse, tečejo ali pa se tako kot mi samo sprehajajo. Vzdušje je mirno, zmotili so ga le delovni stroji, ki so popravljali odsek ceste. To je nepredstavljivo v primerjavi s kaosom, ki je na tej stezi vladal pred tisočletji.

Očitno nam je hrana dala tisto potrebno energijo. Nebo je kazalo, da bo zdržalo, zato še nismo bili pripravljeni zaključiti dneva.

Šli smo pogledat nekaj, kar sem si sam vedno želel, pa nikoli ni bilo priložnosti.

Videti akvadukt v vsej njegovi veličini.

Parco degli Acquedotti

Je pa nekoliko izven mesta, tako da nas je čakala slaba ura vožnje s podzemno, ko pa končno prideš, te čaka še kar nekaj hoje. Nam se je zdelo, kot da do parka sploh ne bomo prišli. Očitno so bile noge že zelo težke.

Potem pa se pred tabo odpre park.

In v njem akvadukti.

Ne eden. Več njih. Dolge kamnite linije, ki se vlečejo čez travnike. Rim jih je potreboval vedno več, saj je mesto raslo, voda pa je prihajala iz oddaljenih izvirov v hribih.

Celoten sistem je temeljil na preprostem principu – gravitaciji. Voda je tekla po rahlem naklonu proti mestu, brez črpalk. Tam, kjer je teren padel, so zgradili visoke kamnite loke, ki jih danes vidiš v parku.

Sprva so bolj nizki, enega smo celo preplezali. Hodiš med nizkimi drevesi in grmičevjem, tako da ne vidiš prav naprej.

Potem pa zaslišiš ovce.

In ko zaviješ izza ovinka, se pred tabo odpre eden lepših pogledov dneva, če ne kar celotnega potovanja. Stojiš med pinijami, pred tabo je širok travnik, po katerem pastirji ženejo velik trop, za njimi pa kulisa, ki si je ne moreš ravno izmisliti. Pravi, mogočen akvadukt.

Če nas ne bi čakala še tista hoja, ki se je zdaj zdela še daljša, nazaj do postaje, bi bilo skoraj popolno. A tudi to smo zdržali.

Tako se je današnji dan počasi zaključeval. Zjutraj sem bil tam, kjer se pot vode konča – pri Fontani di Trevi, zdaj pozno popoldne pa tam, kjer se je vse skupaj začelo in pretakalo iz gora.

Jutri nas čaka nov izlet. Tokrat v Tivoli, mesto vil, vrtov in mogočnih vodnih kaskad.