Panteon – tempelj vseh bogov

Po včerajšnjem napornem dnevu, ko smo se sprehajali po mogočnem Koloseju, bežali pred dežjem, se povzpeli na Palatin in se nato spustili v Rimski forum ter do cesarskih forumov, se je današnje jutro zdelo v vseh pogledih prezgodnje.

Vsi še nekoliko zasanjani smo se nekako spravili pokonci, pozajtrkovali in v naslednjem trenutku že lovili taksi po Montiju. Za študiranje avtobusov je bilo prezgodaj, podzemna železnica pa do tja sploh ne vozi.

Deset minut pozneje smo že stali v novi vrsti.
Tokrat pred Panteonom.

Karte je najbolje kupiti kar prek spleta, da se zjutraj ne ukvarjaš še s tem – in posledično še z dodatno vrsto.
Odrasli 5 €, otroci zastonj.

Že pogled na mogočno pročelje z ogromnimi korintskimi stebri prežene tisto zaspanost, s katero si se še pred nekaj minutami boril v taksiju.

Ko po trgu iščeš najboljši prostor za fotografijo ob vseh teh stebrih, skoraj pozabiš na kupolo nad njimi.

Pa je pravzaprav ravno kupola bistvo Panteona.

Gre namreč za največjo nearmirano betonsko kupolo na svetu.

Se pravi, v njej ni ničesar – ne mreže ne jeklenih palic.

Kar je pravzaprav logično, saj je bila dokončana leta 126. Stoji samo zaradi dobre zasnove, debelih zidov in vedno lažjih materialov proti vrhu.

Kakšen dosežek je to bil, pove dejstvo, da je Evropa to znanje pozabila in ga ponovno odkrila šele približno 1300 let kasneje v Firencah, ko so zgradili kupolo katedrale Santa Maria del Fiore.

In tudi ta, zgrajena več kot tisočletje pozneje, je še vedno manjša od originala tu v Rimu.

Naslednice te kupole smo lahko videli tudi že na nekaterih drugih naših potovanjih – v Londonu, ko smo čez Temzo opazovali katedralo svetega Pavla, v Washingtonu, ko smo se sprehajali po rotundi stavbe ameriškega kongresa, ter pozneje prav tu, ko smo v Vatikanu občudovali kupolo bazilike svetega Petra.

Ravno ko smo stali v vrsti in čakali, da nas spustijo notri, se je iznad sosednjih stavb nenadoma dvignilo jutranje sonce in nas kar malo oslepilo. Ko pa si se skril v bližnjo senco, ti je ravno to sonce ponudilo čudovit pogled na stavbo in njene stebre.

Po odprtju nas je Panteon hitro pogoltnil, kot da smo nič.

Ko si enkrat notri, najprej seveda pogledaš navzgor, kjer je ogromna odprtina – oculus. Devet metrov široka vez med zemljo in nebom, med bogovi in smrtniki, je tudi edini vir svetlobe, ko se vrata zapro.

Če pada dež? Pač pada dež.

To so Rimljani rešili preprosto. Tla imajo rahel naklon in skrite odtočne kanale, ki delujejo že skoraj dva tisoč let.

Ko stojiš tam v sredini, gledaš naokrog, potem navzgor in spet naokrog. Razdalje se ti zdijo skoraj enake.

In res so. Kot je širok, je tudi visok. Če bi v notranjost postavil popolno kroglo, bi se kupola dotaknila njenega vrha, tla pa njenega dna.

To, da je prostor okrogel, te samo po sebi vabi, da ga obhodiš.

Nisem vedel, da je tu pokopan Rafael, eden največjih umetnikov renesanse, postavljen ob bok Leonardu da Vinciju in Michelangelu. Nad njegovim grobom je napis:

Tu leži Rafael. Narava se je bala, da jo bo presegel, dokler je živel, in ko je umrl, se je bala, da bo umrla z njim.

Samozavest serijsko.

Danes je to cerkev, natančneje bazilika svete Marije in mučencev. Zato je bil prvi možen termin ob deveti uri v nedeljo idealen. Uro kasneje se je namreč začela maša. Za takrat kart ne moreš kupiti.

Dobre pol ure pozneje smo bili spet nazaj na trgu, ki se je pridno polnil.

Berninijev slonček in Santa Maria sopra Minerva

Nedaleč stran se med ulicami in hišami skriva še manjši trg, ki mu na sredini kraljuje slonček z egipčanskim obeliskom na hrbtu.

Spomenik je zasnoval Bernini, najpomembnejši umetnik 17. stoletja. Kar je bil Michelangelo za renesanso, je bil Bernini za barok. Pravzaprav je oblikoval velik del današnje podobe Rima.

Ena od teh podob je tudi ta slonček, ki predstavlja modrost in moč, obelisk pa starodavno znanje.

Ideja je preprosta: modrost mora biti dovolj močna, da nosi težo znanja.

Deluje simpatično in nenavadno hkrati, o njem pa kroži še ena zanimiva zgodba. Bernini naj bi bil v sporu z enim od sosedov na tem trgu in je svojo jezo nad njimi tiho znesel tako, da je slonovo zadnjico obrnil naravnost proti njihovemu vhodu.

Za njim stoji cerkev Santa Maria sopra Minerva.

To je pravzaprav edina večja gotska cerkev v Rimu. Znana je predvsem po svojem modrem stropu.

A kaj, ko je bila zaprta.

Ko smo že nameravali nadaljevati naše potepanje po mestu, se je nenadoma od nikoder pripeljalo kakih deset limuzin. Ne vem, ali so prišli na poroko, krst ali kaj podobnega, ampak očitno se je nekaj dogajalo. Trg pod slončkom se je v trenutku napolnil.

Opazil sem, da so se vrata cerkve medtem odprla, in sem priložnost hitro izkoristil. Pokukal sem noter samo toliko, da ujamem tisti slavni modri strop, a so me kmalu pregnali limuzinski obiskovalci.

Šele kasneje sem na fotografiji videl, kako velika cerkev je pravzaprav to in da ima res moder strop. Zakaj je moder, ne vem. Verjetno zato, da imaš v vsej tisti zaprti ogromnosti vsaj majhen občutek modrega neba nad sabo.

Čas je bil, da se spet premaknemo.

Na poti do trga Navone smo zaman iskali vhod v Palazzo della Sapienza, kjer naj bi na notranjem dvorišču stala cerkev z zanimivim spiralnim stolpom.

Ko smo stavbo obhodili s treh strani, smo v bližini opazili trgovine s spominki, ki so bile dovolj prepričljive, da smo opustili željo po nadaljnjem iskanju vhoda.

Je pa to tudi eno od prekletstev Rima za nas turiste. Skoraj za vsako ulico in skoraj za vsako stavbo se skriva še kakšen trg, še kakšna antična ruševina ali pa spet nova cerkev. Prekletstvo v tem smislu, da je vsega toliko, zanimivega in lepega, da časa za vse enostavno ni.

Zato je včasih skoraj bolje, da je tudi kaj zaprto. Drugače ne bi prišel nikamor.

Trg Navona

Iz trgovine stopiš na ulico, narediš nekaj korakov in za robom prve stavbe se ti na desni v vsej dolžini odpre eden najlepših trgov v Italiji.

Ta prostor je bil v rimskih časih stadion. Marsikdo, vključno z mano, je gotovo mislil, da so tu potekale konjske dirke, ker ima trg tisto značilno podolgovato ovalno obliko.

Čeprav se mi je zdelo čudno, zakaj bi imeli tako blizu Circus Maximusa še enega.

Pa ni bilo tako. Nobenih konj. Tu je stal stadion cesarja Domitijana, kjer so potekala športna tekmovanja – predvsem tek, skoki in podobne atletske discipline. Po propadu rimskega imperija je stadion počasi razpadel. Veliko kamna so prebivalci uporabili za nove stavbe, oblika prostora pa je ostala. Tako je iz antičnega stadiona sčasoma nastal mestni trg.

Končno podobo so trgu dali papeži v času baroka. Takrat je dobil današnjo podobo s palačami, cerkvami in fontanami. In prav pri eni od teh se spet pojavi Bernini.

Na sredini trga stoji njegova znamenita fontana – Fontana dei Quattro Fiumi. Predstavlja štiri velike reke takrat znanega sveta: Donavo, Nil, Ganges in Río de la Plata.

Ko smo hodili proti njej, je nekdo na cimbale igral Mozarta, kar je še dodatno prispevalo k prijetnemu vzdušju.

Fontano obdajajo štirje kipi rečnih bogov. S puncama smo poskušali ugotoviti, kateri predstavlja katero reko. Najlažje je prepoznati Nil, saj si rečni bog zakriva obraz. Zakaj? Ker v času postavitve fontane še niso vedeli, kje je izvir te najdaljše reke na svetu.

O kipu, ki predstavlja reko Río de la Plata, kroži zanimiva zgodba. Nasproti namreč stoji cerkev Sant’Agnese in Agone, ki jo je projektiral Berninijev tekmec Borromini. Kip, ki deluje nekoliko prestrašeno, dviguje roko pred obraz, kot da se boji, da se bo cerkev nekega dne zrušila nanj.

Sicer zgodba nima veliko zveze z realnostjo, saj je bila cerkev zgrajena pozneje in Bernini tega ni mogel vedeti. Je pa zanimivo naključje.

Medtem ko so punce uživale na soncu, sem jaz skočil pogledat še to cerkev.

Čas za kavo.

V bližini Navone je tudi Piazza Argentina, kjer so zabodli Julija Cezarja, a ne vem, zakaj tega nisem vključil v naš plan. Očitno je bila takrat kava pomembnejša.

Nič, nazaj proti Panteonu, kjer nas je pričakala popolna gneča. Tisti dve vrsti zjutraj, ko smo tam stali, sta bili v primerjavi s tem naravnost smešni. Čez trg smo se morali skoraj prebiti.

Cerkev Sant’Ignazio di Loyola

Po ulici Via del Seminario smo šli do naslednjega cilja – do cerkve, ki je zaradi TikToka postala pravi hit.

Že takoj pri vhodu te pričaka dolga vrsta. Pa ne zato, da bi vstopil, temveč da narediš selfie. Midva za kaj takega ne bi stala v vrsti, punci pa sta za zdaj še premladi za TikTok fazo, zato smo šli mimo, naravnost v cerkev.

In v čem je sploh poanta?

Cerkev ima čudovito stropno poslikavo. Če stojiš na točno določenem mestu, deluje tridimenzionalno, kot da se strop odpira v nebo. Na tem mestu so postavili velik ekran, ki deluje kot ogledalo, zato ljudje čakajo tudi po več ur, da naredijo ta selfie.

Je vredno stati za to v vrsti? Ne vem, vsak ima svoje veselje. Mi smo stopili kakšne pol metra stran od ekrana, malo pretegnili vrat in je bilo tudi dobro.

Po selfiju s fresko iz 17. stoletja pač nismo imeli posebne želje.

Je pa tu še zgodba o kupoli.

Želeli so jo zgraditi, da bi cerkev z njo delovala še bolj mogočno. A pojavil se je problem. Takšna gradnja bi sosednjemu samostanu zakrivala svetlobo in pogled. Seveda so se pritožili.

In tako z načrtom ni bilo nič. So pa našli domiselno rešitev – preprosto so jo narisali.

In res, če nisi pozoren, se ti zdi, kot da je tam prava. V resnici pa je naslikana na povsem ravni površini. Dobra optična iluzija.

Ko smo stopili iz cerkve, je bila selfie vrsta že globoko na ulici.

Ob pogledu na res veliko pročelje cerkve sem po trgu zaman iskal kakšen kip slona.

Če pa bi bil, se pa ve, kam bi kazala njegova zadnjica.

Hadrijanov tempelj

Od tu narediš le nekaj korakov v sosednjo ulico in že stojiš pred nekdanjim templjem, posvečenim ne bogu, ampak cesarju Hadrijanu.

Danes so od templja ostali predvsem stebri. A že ti so dovolj, da takoj ločiš turista od Rimljana.

Tisti, ki stoji in gleda navzgor, je turist. Tisti, ki gre mimo, kot da teh enajst petnajstmetrskih stebrov iz egipčanskega marmorja sploh ne obstaja, je Rimljan. Logično, saj je šel mimo že milijonkrat.

Za nas, amaterje, pa je to bila povsem drugačna izkušnja.

Fontana di Trevi

Bolj ko smo se ji približevali, bolj so se ulice polnile.

A preden prideš do nje, je eno ulico prej tabla Vicus Caprarius – v prevodu Kozja ulica. In zakaj bi šli sem?

Zato, ker se tu nahaja arheološko najdišče, ki so ga poimenovali mesto vode. Vidiš ostanke rimskih stavb, vodni kanal in del akvadukta, ki še danes napaja slavno fontano v bližini – in vse to kakih pet metrov pod današnjim površjem.

Vrste sicer ni bilo, je pa število obiskovalcev omejeno, zato smo morali počakati do naslednjega vstopa. Dovolj časa, da smo se povzpeli na Kvirinalski grič v neposredni bližini, kjer danes stoji predsedniška palača Italije.

Na vrhu je velik trg in tam smo prvič v daljavi zagledali znamenito kupolo bazilike svetega Petra v Vatikanu.

Potem nazaj do mesta vode.

Prostor je majhen, zrak precej slab. Vidiš amfore, vodni kanal in še nekaj drugih arheoloških najdb. Nekega velikega navdušenja tu ni bilo, se pa vsaj malo lažje predstaviš, kako se je Rim skozi stoletja gradil plast za plastjo.

Gremo raje nazaj na površje.

Takoj smo se znašli v gneči. Ulica je tu ozka, kar občutek natrpanosti še dodatno poveča.

Počasi nam je le uspelo priti bližje, vendar ko se ves čas zaletavaš v druge in hkrati paziš, da se ti punce kje ne izgubijo, tisti pogled na fontano nekako izgubi ves čar.

Z ulice smo raje zavili v bližnjo trgovino. Tam so bile stopnice, očitno v prvo nadstropje. Pomislil sem, da imajo morda tam kakšno okno, od koder se bo fontana videla bolje, predvsem pa bolj v miru. Punce so šle po svoje, jaz pa navzgor.

Kot kaže nisem bil prvi s to idejo. Očitno jih je bilo že mnogo pred mano. Toliko, da so okna do polovice prelepili.

A se nisem dal.

Nekje med ženskimi bluzami in kavbojkami sem se skozi stojala prebil do okna, stopil na prste in pritisnil.

Vedeli smo, da bi morali vreči še kovanec. A pri vsej tej množici to ni bilo izvedljivo.

Bomo pa drugič. In s to mislijo smo zapustili fontano.

Proti Španskim stopnicam

Dan je bil lep, zato se nam ni nikamor mudilo. Odločili smo se, da se bomo do Španskega trga odpravili kar peš in se vmes malo izgubili med ulicami.

Med hojo lahko na tleh pogosto opaziš pokrove kanalizacije z napisom S.P.Q.R.

Čakaj, to sem že nekje videl. Ali niso to nosili rimski vojaki?

Šel sem malo raziskovat. Kratica pomeni Senatus Populusque Romanus – Senat in ljudstvo Rima – kar je bil uradni simbol starega Rima. Nekoč je stal na praporih rimskih legij in na vseh javnih stavbah.

Danes pa ga mesto Rim uporablja kot svoj znak, zato ga najdeš na mestnih grbih, pokrovih kanalizacije, vodnjakih, svetilkah in drugih javnih objektih po mestu.

Sem in tja se je odprl pogled na kakšno lepo fontano. Nekje smo zgrešili in se za kratek čas povzpeli malo v hrib, nato pa le našli pravo ulico, kjer te obelisk na koncu pripelje naravnost na vrh Španskih stopnic.

Španske stopnice

Obelisk je bil izdelan v Rimu, torej nekakšna Temu verzija egipčanskega originala. Ne, ne – saj je lep. Desno od njega stoji cerkev, ki je pravzaprav razlog za znamenite stopnice spodaj.

Če strnem: na vrhu hriba stoji francoska cerkev Trinità dei Monti, spodaj pa Španski trg, ki je ime dobil po španskem veleposlaništvu. Španske stopnice med njima so zgradili v 18. stoletju. Projekt je vodil Rim, denar je prispeval francoski diplomat, ime pa je ostalo špansko. Rim je pač mesto, kjer se različne države brez težav srečajo na istih stopnicah.

Ena najbolj znanih scen filma Rimske počitnice se zgodi prav na Španskih stopnicah, kjer princesa, ki jo igra Audrey Hepburn, za en dan pobegne iz kraljevega protokola, sede na stopnice in je gelato. Tam jo opazi novinar, ki ga igra Gregory Peck. Pisalo se je leto 1953.

Danes je sedenje na stopnicah prepovedano. Prav zabavno je bilo gledati, kako so neumorni redarji z žvižganjem na piščalke preganjali turiste, ki so hoteli za trenutek postati Audrey Hepburn in se usesti na te slavne stopnice.

Kaj šele, da bi te zalotili z gelatom.

Kazen: 250 €.

Piazza del Popolo

Če hočeš od tu na Piazza del Popolo, nimaš težav. Samo slediš novemu obelisku na koncu ulice. Ta je pa pravi, za razliko od prejšnjega. Pravzaprav gre za eno najstarejših stvari v mestu.

Že pred približno 3500 leti je krasil tempelj sončnega boga v egipčanskem mestu Heliopolis. V času cesarja Avgusta so ga pripeljali v Rim in postavili v središče Circus Maximusa. Po propadu rimskega imperija je bil dolgo pozabljen, dokler ga niso obnovili in postavili na trg Piazza del Popolo, kjer deluje kot impresivna vstopna točka za vse, ki v Rim pridejo s severne strani.

Ko se obrneš nazaj proti Španskim stopnicam, od tu vodijo tri popolnoma ravne ulice proti središču. Na začetku dveh od njih stojita cerkvi dvojčici. Na prvi pogled sta skoraj povsem enaki in skupaj ustvarjata občutek popolne simetrije na trgu.

Po celem dnevu hoje smo imeli Rima za danes dovolj.
Na srečo je bila v bližini postaja podzemne železnice, zato smo bili kmalu nazaj v našem apartmaju v Montiju.

Jutri nas čaka Ostia Antica, ki je bilo nekoč glavno pristanišče starega Rima.
Ko se bomo vrnili nazaj v mesto, pa razmišljamo, da bi si ogledali še Karakalove terme.