Ne glede na to, kam te ponesejo poti, bolj ko se potovanje bliža koncu, bolj pri sebi delaš nekakšno inventuro. Še posebej, kadar gre za deželo, kot je Škotska, ki je bila od nekdaj visoko na seznamu »must go, must see«.

Že takoj lahko brez pomislekov rečem, da nas ni razočarala. Pravzaprav je to veliko težje doseči pri potovanjih, od katerih že vnaprej veliko pričakuješ, kot pri tistih, na katera se odpraviš brez posebnih predstav in pričakovanj.

Škotska skozi naše oči

Škotsko sem si predstavljala kot zeleno deželo prostranega višavja, neštetih gradov in skrivnostnih jezer. Seveda sem bila prepričana tudi, da bomo prav mi tisti, ki bomo ob obisku Loch Nessa končno zagledali Nessie.

No, to je bilo pravzaprav edino škotsko razočaranje, saj Nessie ni bilo nikjer. Očitno je imela tisti dan dopust.

Zaradi večstoletne povezanosti z Anglijo sem si v svoji glavi napletla tudi zgodbo, da bodo Škoti precej podobni Angležem. Kako zelo sem se motila. Očitno še vedno drži tisto, da knjige ne gre soditi po platnicah.

Prav vsak, s katerim smo navezali stik, pa naj je šlo le za bežno srečanje ali daljši pogovor, je bil prijazen, zgovoren, nasmejan in odprt. Preprosto takšen tip ljudi, ki mi je blizu, zato je morda tudi moje navdušenje nad Škotsko toliko večje.

Tudi puncama je bila Škotska vsekakor vredna obiska. Od smeha na račun »goveda s slabo frizuro«, kot je višavsko govedo poimenoval Igor, do neuspešnega iskanja Nessie, skupnih zabavnih trenutkov ni manjkalo.

Višavsko govedo svoje pričeske sicer nosi zelo samozavestno, zato sklepam, da ga Igorjevo mnenje ni posebej prizadelo.

Potovanje, ki nas je spet povezalo

Škotska je bila tudi odlična priložnost za urjenje angleščine. Punci sta začeli samostojneje navezovati stike in se sporazumevati, hkrati pa je koristila tudi nama, saj angleščine ne uporabljava več vsak mesec, pravzaprav niti vsak teden, kaj šele vsak dan.

Na začetku morda v glavi še sestavljaš popoln stavek, sogovornik pa medtem že čaka na odgovor, toda po nekaj dneh besede vendarle stečejo. Če ne drugače, si pomagaš z rokami, nasmehom in univerzalnim turističnim jezikom: »Sorry, could you say that again?«

Predvsem pa smo po dolgem času znova potovali nekoliko drugače. Veliko smo se premikali, menjavali kraje in nastanitve ter se vrnili k načinu »vse, kar imam, nosim s seboj« v nahrbtniku.

Če česa ne moreš spraviti vanj, tega očitno ne potrebuješ. No, vsaj to je moja tolažba, ko ne morem vzeti s seboj toliko, kot si želim …

Tudi čas med pohodi, vožnjami in pešačenjem do nastanitev smo dobro izkoristili. Za vsakdanje pogovore, vprašanja o potovanju, opazovanje sveta skozi okna avtobusov in vlakov ter pogovore o vsem, kar smo srečevali na poti.

Pravzaprav smo bili skupaj veliko več kot doma, kjer nas potegnejo šolske, obšolske in službene obveznosti ter vsakdanji ritem.

Glasgow, Edinburgh in dva različna obraza Škotske

Kar zadeva Edinburgh in Glasgow, moram priznati, da bi Glasgow zlahka izpustila s seznama krajev, ki bi jih želela še enkrat obiskati. Name preprosto ni naredil posebnega vtisa. Zakaj, niti sama ne znam natančno pojasniti.

Morda je bil razlog prav velik kontrast z nekaj dnevi, ki smo jih pred tem preživeli v škotskem višavju, kjer je vse umirjeno, počasno, naravno in pristno. Nato pa se po nekaj urah vožnje znajdeš v Glasgowu. V povsem drugačnem svetu, polnem vrveža, hrupa in predvsem tistega dobro znanega, meni precej odbijajočega vonja po travi. Ne tisti zeleni škotski travi, da ne bo pomote.

Edinburgh pa je povsem druga zgodba. Glavno mesto, ki se ga kar ne moreš naveličati. Nikjer stolpnic, nikjer občutka velikega in neosebnega mesta. Ravno nasprotno.

Ko sem zgodaj zjutraj, še ob zori, odgrnila zavese, je bila ulica pod oknom tiha in mirna kot prizor iz filma, postavljenega nekam v 19. stoletje. Le avtomobili ob pločniku so razkrivali, da smo vendarle v nekem drugem času. Če bi mimo pripeljala še kočija, se mi to najbrž sploh ne bi zdelo nenavadno.

Zeleno, ki te ljubim zeleno

In potem je tu seveda še višavje.

»Zeleno, ki te ljubim zeleno.«

Verz Federica Garcíe Lorce, ki mi še danes, po vseh teh letih, odmeva v spominu na gimnazijska leta in profesorico slovenščine. Pravzaprav si težko predstavljam besede, ki bi lepše opisale Škotsko.

Saj ne, da sami živimo sredi mesta. Tudi zdaj, ko zapisujem zaključne misli o našem potovanju, skozi okno gledam smreko. Desno od računalnika leži telefon, na njegovem zaslonu pa fotografija Nie in Nare.

V jaknah sedita na klopci le nekaj sto metrov od Nessie in zajtrkujeta. Okoli njiju zelena trava, v ozadju teče potok, na obrazih pa široka nasmeha. Koruzni kosmiči verjetno še nikoli niso bili tako dobri.

Ko v očeh svojih otrok vidiš pristno srečo, pravzaprav ne potrebuješ ničesar več. Kaj bi ti lahko bolj ogrelo srce?

Morda so prav ti vmesni trenutki tisti, ki bodo na koncu ostali najdlje. Ne le gradovi, jezera, mesta in škotsko višavje, temveč tudi skupna hoja, smeh, pogovori, zajtrki na klopcah in zavedanje, da smo skupaj. Zares skupaj.

Škotska je tako upravičila prav vsa naša pričakovanja in si prislužila posebno mesto med našimi potovanji. Če bi se prikazala še Nessie, bi bilo že skoraj preveč popolno. Poleg tega pa potrebujemo vsaj en razlog, da se nekoč vrnemo.

Do naslednjega potovanja

Zdaj nas naslednji čakajo naši čarobni Tenerifi. A teh pravzaprav sploh ne štejem več za potovanje. Tenerifi so naš drugi dom. Kraj, kjer preživimo del poletnih počitnic in kjer sem mirna, sproščena in srečna.

Skoraj tako kot doma, le da je tam topleje, pred nosom imamo Atlantski ocean, na krožnikih pa precej več morske hrane. Če sem čisto iskrena, je to nekoliko izboljšana različica doma.

Kam in kdaj nas bo odneslo naslednje pravo potovanje, pa tokrat še čudežno ne vemo. Za nas je to skoraj nenavadno stanje in ne vem, koliko časa bo trajalo.

Verjetno le do trenutka, ko bo nekdo mimogrede omenil zanimiv kraj, jaz pa bom »samo malo pogledala« letalske vozovnice.

Do naslednjega potovanja torej. Kamorkoli že bo, kajti najlepše poti so pogosto prav tiste, za katere še niti ne veš, da te čakajo.