December se mi zdi, da je že tako ali tako pester mesec, tako zaradi vseh šolskih prireditev, obšolskih dejavnosti kot tudi v službi. Sama sem planirala, da bom tri dni pred prazniki prosta, Igor pa je tako ali tako moral delati.
No seveda – zakaj bi se plan obdržal in bilo enostavno?
V ponedeljek sem tako najprej odpeljala punci v šolo, sama pa šla še v službo, da sem podelala stvari, ki so priletele zadnjo minuto. Doma sem bila namesto ob planirani dvanajsti uri šele ob pol štirih.
Ta »zamuda« je seveda potegnila za seboj hitenje, saj nas je ura priganjala, da Nio odpeljemo na trening plavanja, Naro pa na judo. Še dobro, da pot na Narin trening traja skoraj pol ure v eno smer, tako da sta Nara in Igor izkoristila ta čas za ponavljanje družbe, ki jo je Nara pisala naslednji dan v šoli.
Nekako v ihti nam je uspelo preživeti tudi ta dan. Za zvečer nam je ostalo samo še zavijanje malenkostnih daril za učiteljice in sošolčke ter moje upanje, da bosta druga dva dneva vsaj malo ostala po planu, ki je bil v moji glavi.
Bojni načrt proti trgovinam (ki ni deloval)
Čeprav sem imela skrbno izdelan bojni načrt, kako se elegantno izogniti trgovinam tik pred prazniki, je ta klavrno propadel. Vedno nekaj zmanjka.
Tako sem se že v torek ob 8. uri zjutraj znašla v nizkem štartu pred trgovinami, oborožena s seznamom in tiho željo, da ne bo prevelike gneče. Seveda sem srečala kar nekaj znanih obrazov, zato se je moje nakupovanje namesto predvidene ene ure podvojilo.
Torek je minil v znamenju velikih priprav na sredino večerjo. Ker nas je bilo več kot dvajset, je bilo jasno, da se kuhalnica ne bo zavrtela sama od sebe, sploh pa ne šele na zadnji dan.
Božična večerja in ljudje, ki so družina
Božična večerja je naš rezervirani termin za ljudi, ki jih imamo radi. Zato za mizo ne sedi samo ožja družina, ampak tudi prijatelji. Če se ne motim, obstaja rek za tako družino: family not by blood, but by heart.
Skratka, ljudje, ki nimajo našega priimka, imajo pa stalni sedež za mizo. In to pri nas povsem drži.
Dan je minil v kombinaciji: malo kuhanja, malo odgovarjanja na službene maile in klice, vse hkrati. Popoln predpraznični kaos in klasična vožnja Nie na trening plavanja.
24. december – moj najljubši dan
In kot bi mignil, je prišel 24. december – dan, ki mi je med vsemi dnevi leta najbolj pri srcu.
Punci sta zaključevali zadnji dan šole v tem letu, Igor službo, jaz pa sem finiširala božično večerjo. Dada je pripravil gasilske mize. Ja, res je. Pri nas se zaradi številčne udeležbe večerja odvija kar za dvema gasilskima mizama v dnevni sobi, ki ju poskušamo, kolikor se da, spraviti v praznično preobleko.
In končno je nastopila 17. ura. Gostje so začeli prihajati – eni točno, drugi z zamudo, popolnoma pričakovano.
Tokrat je prvič minilo brez stresa in moje slabe volje. Vse je bilo enostavno … čarobno. Mogoče zato, ker se je večerje prvič udeležila meni zelo draga oseba skupaj z otrokoma ter mamičina prijateljica Jožica. Ti dve prijateljujeta že od prvega razreda, kar z mojim znanjem matematike pomeni cca. 58 let. Dolga doba in zlato prijateljstvo.
Res čudovito je bilo preživeti večer v krogu ljudi, ob katerih se zaveš, da si zadel jackpot v ljudeh. Vsak zase je nekaj posebnega, skupaj pa ustvarijo toplino, ob kateri postane jasno, kako srečen si lahko.
Otroci so pripravili mleko in piškote za Božička, ki je po večerji pustil darila za vse prisotne. Gostje so se počasi poslavljali, hiša se je umirila, punci sta hitro padli v posteljo, midva pa sva do ene ure zjutraj še pospravljala. Utrujena, a zadovoljna.
Praznični tempo, virusi in Sam doma
Ostala praznična dneva sta minila, kot bi mignil.
Božič smo preživeli doma, kuhanju sem se večinoma izognila, z izjemo krompirja, ostalo so bili ostanki dobrot prejšnjega dne. Dan je minil počasi, večinoma na kavču, saj se je Nara zbudila s prehladom.
Takoj sem šla v boj proti virusom, z upanjem, da se ne razvije v kaj hujšega in da nam načrt za Barcelono ostane nedotaknjen.
Zvečer pa klasika vseh klasik: film Sam doma, oblečeni v enake pižame, ki nam jih je prinesel Božiček. Če to ni praznična idila, potem res ne vem, kaj je.
Sosedje, Eskimi in garaža
Sledilo je še prednovoletno srečanje s sosedi v naši garaži. Res imamo srečo, da se tako dobro razumemo.
Majhna pogostitev, spet gasilske mize, oblečeni kot Eskimi, kuhano vino, domače dobrote in za otroke ameriške palačinke. Hrane in pijače več kot dovolj, saj vsak nekaj prinese. Mogoče bi morali ponoviti, da porabimo zalogo.
Nara je bila že precej boljša, ravno dovolj, da sem si oddahnila. Seveda pa se je Igorju vnelo oko. Res, ni konca.
Lekarna, kovčki in sveti trojček
Ker sem Naro in Nio dobesedno pitala z vitamini, je zaloga hitro pošla. Sledil je obisk lekarne, kapljice za oči za Igorja in še dežurna ambulanta z antibiotičnimi kapljicami.
Na srečo je bila sobota delovni dan.
Po kosilu smo začeli pakirati in ugotovili, da gre presenetljivo hitro. Največ časa nam je vzelo dopakiranje potujoče lekarne.
✅Cedevita
✅Čokolino
✅Barcaffe
Sveti trojček je zapakiran, kovček lahko mirno zapečatimo.
Nizki štart
Za piko na i še Sam doma 2, zaviti v odeje in pižame, potem pa brez kompliciranja – spanje.
Igor pravi da ima vse pripravljeno…
Zdaj smo v nizkem štartu. Pripravljeni, da se podamo novim dogodivščinam naproti.
Ker smo ena tistih družin, ki dopuste planiramo zgodaj, tako zaradi časovne komponente kot tudi s finančnega vidika, se je ideja rodila že konec julija.
Sedela sem na terasi apartmaja na Tenerifih, pila kavo in brez posebnega cilja brskala po telefonu. Med oglasi za čevlje sem zasledila še novico: jeseni se odpre direktna linija Ljubljana–Barcelona.
Cene letalskih kart? Približno na ravni tega, kar daš za vlak do Maribora in nazaj, če greš vmes na Maistrovem trgu še na kosilo.
In tako je nastopil trenutek resnice.
Še preden je Igor naredil prvi požirek kave, sem mu postregla s svojim znanim stavkom:
»Veš, kaj sem premišljevala …?«
Po enajstih letih zakona in dveh otrocih mu je bilo popolnoma jasno, da to ne pomeni pogovora o tem, katere čevlje sem si ogledovala.
Ne. To pomeni: nova destinacija, nova misija, nova nastanitev.
Je pa res, da mi oglasi na spletnih straneh prikazujejo le čevlje in letalske povezave. Naključje?
Trinajst let nazaj
V Barceloni sva bila zadnjič pred trinajstimi leti, takrat z Igorjevo sestro Katjo in prijateljem Cirilom, ki je bil dve leti kasneje Igorjeva poročna priča.
Trinajst let nazaj je v moji glavi nekako tako, kot da sploh še nikoli nisva bila.
Če ne gremo zdaj na silvestrovanje kot družina, kdaj bomo? Kasneje, ko bosta punci že polnoletni in nama bosta med sprehodom po La Rambli zgolj zavijali z očmi?
Od prve ideje do potrjene destinacije je minilo kakšne pol ure. Ravno dovolj, da je Igor preveril cene nastanitev v času božično-novoletnih praznikov in ugotovil, da so bile, glede na čas, presenetljivo ugodne.
Družinski posvet (še v pižamah)
Kakšne pol ure zatem sta se punci, še napol v sanjah, privlekli na teraso naše »hišice«, kot ji pravi Nia.
Slavnostno in zanju nekoliko prezgodaj sva jima razkrila novico.
Nara jo je še v polsnu z veseljem sprejela. Že navajena, da smo vseskozi nekje.
Nia pa … no ja. Nia bi šla raje v Terme Olimia.
Nia trenira plavanje in je otrok reda, klora, bazenov in natančnih urnikov treningov. Že mesece potrpežljivo, po njenem mnenju preveč potrpežljivo, čaka, da ji končno ugodimo z dopustom v vodi.
Barcelona sicer nima toboganov in bazenov. Ima pa morje, tapase in kup novih doživetij.
Olimije tako za zdaj ostajajo na njenem seznamu neizpolnjenih želja. Barcelona pa je tu. Prijetno topla, sončna in pripravljena na nas.
Kako smo novo leto praznovali do zdaj
Do zdaj smo novo leto vedno dočakali doma.
V najbolj klasični izvedbi: v pižamah, z dobro večerjo, kakšnim filmom in obveznim odštevanjem pred televizijo.
Lani smo naredili majhen, skoraj pogumen odklon od tradicije. Novo leto smo praznovali nekaj korakov stran, pri sosedu Tomu, ki ima vsako leto razsvetljavo, ob kateri bi še Las Vegas za trenutek postal nekoliko ljubosumen.
December po domače
In tako je bila odločitev sprejeta: novo leto 2026 pozdravimo v Barceloni. To bo naše prvo novoletno potovanje.
Še preden pa spakiramo kovčke in nazdravimo pod katalonskim nebom, nas čaka že skoraj tradicionalna prednovoletna zabava. Vsako leto jo organiziramo kar doma, po domače – v garaži naše hiše.
S sosedi se zberemo ob prigrizkih, kuhanem vinu in pogovorih, ki se zavlečejo precej dlje, kot smo načrtovali.
Ta čas v letu je pri nas namenjen druženju. Morda k temu pripomore tudi dejstvo, da oba z Igorjem praznujeva rojstni dan v razmaku štirih dni. Smeh, pogovori in tisti prijeten občutek, da je že samo to, da smo skupaj, dovolj.
Praviloma se dobimo tudi za Halloween, takrat zunaj na vrtu, med bučami, lampijončki in otroškim navdušenjem. Letos je zaradi naše Portugalske ta tradicija izjemoma odpadla.
Nič hudega. Priložnosti za druženje nam pri nas res nikoli ne zmanjka.
Prvič malo dlje od doma
Letos pa bo vsa ta domačnost dobila še prijetno nadaljevanje.
Ko bo božič mimo in bodo kovčki končno zaprti, bomo prvič novo leto pričakali nekoliko dlje od doma.
V Barceloni, kjer nas (upam) čaka sonce, mestni vrvež in nova izkušnja, ki bo spremenila naša dosedanja pričakovanja novih let.
Pogled skozi okno je obetal suh dan, kar je bilo več kot razveseljivo, saj je še prejšnji večer kazalo na nevihtno celico nad nami. Iz nastanitve stopimo naravnost na ulico Santa Catarina, glavno peš ulico, ki prečka staro jedro mesta.
Najprej se ustavimo v pekarni na hitro jutranjo kavo in rogljiček, nato pa nas le nekaj korakov stran, čaka ena izmed najbolj fotografiranih cerkva na Portugalskem – Kapela duš.
Capela das Almas – zgodba o ploščicah
Razumeti, zakaj je ta cerkev tako prepoznavna in eden izmed top foto spotov, pomeni razumeti azulejose.
Te glazirane keramične ploščice so na Iberski polotok prišle skupaj z Mavri. Beseda izvirala iz arabske الزليج (al-zillij), kar naj bi pomenilo poliran kamen, tako vsaj pravi Wikipedia…
vsakdanji utrip mesta
detajl modro-belih azulejov
Zgodovina pove, da se je portugalski kralj Manuel I. ob obisku Sevilje in palače Real Alcázar zaljubil v te ploščice in se vrnil z idejo, da bi tudi doma imeli podoben slog.
Portugalci so ploščice prevzeli, jih nadgradili in iz njih ustvarili nekaj povsem svojega. Azulejosi niso le okras, temveč vizualna pripoved, vtkana v vsakdanje življenje mest in cerkva.
Vsaka ploščica je del večje slike, kot stran v knjigi. Ko stojiš pred njimi, jih ne gledaš, temveč bereš. Vseh 15.000 “strani” v enem samem pogledu.
knjiga z 15.000 stranmi
Mercado do Bolhão in Santa Catarina – od domačinov do sveta
Za ulico Santa Catarina pravijo, da zjutraj še srečaš domačine, čez dan pa že pol sveta — in res se je začela hitro polniti.
Naredili smo kratek skok do pokrite tržnice Mercado do Bolhão, kjer smo se založili s sadjem in začimbami, ki pozneje niso preživele potovanja nazaj v Slovenijo. Nara si je zaželela jagod.
Nekdaj je bil tu izvir vode, zaradi katerega so to območje poimenovali Campo do Bolhão— polje mehurčkov.
Ko se sprehodiš med prodajalci, ki drug čez drugega ponujajo sir, zelišča, sadje in zelenjavo imaš občutek, da mehurčki še vedno vrejo — samo v malo drugačni obliki.
Igreja de Santo Ildefonso – cerkev soseske
Kratek sprehod in že stojimo pod vznožjem rahlo vzpetega trga Praça da Batalha, kjer se s svojimi 11.000 azulejosi razkazuje Igreja de Santo Ildefonso.
Ta cerkev je pripadala ljudem, bila je družinska cerkev soseske — tu so se poročali obrtniki, trgovci in vinarske družine, generacija za generacijo.
Ulica Santa Catarina se tukaj zaključi in zopet se zaveš, da so tudi avtomobili sestavni del mesta.
cerkev, kjer se je Porto poročal, jokal in praznoval
São Bento – zgodovina na stenah in velika kopalnica
Še ena azulejos mojstrovina je železniška postaja São Bento. Polna turistov, ja, ampak upravičeno.
Ko stopiš v avlo, te obdajo prizori portugalske zgodovine: bitke, kraljevi sprevodi, kmečko življenje in vsakdanji mestni vrvež na več kot 20.000 azulejosih. São Bento je pravzaprav vizualni učbenik Portugalske — samo da ga ne bereš, temveč se skozenj sprehodiš v parih metrih.
Prostor pa ni ravno velik, zato je kmalu nabito poln skupin, vsako z svojim vodičem, ki si želi najboljši prostor pod azulejosi. Tako gledaš dvoje prizorov bitk, eno na steni in drugo pred seboj.
zgodovina na metre
Preden je bila postaja, je tu stal samostan svetega Benedikta. V njem je več kot desetletje popolnoma sama živela redovnica. Ob vseh ljudeh okoli sebe si je danes težko predstavljati, kako prazno in tiho je moralo biti, ko je bila tu sama. Ko je leta 1892 samostan zapustila tudi ona, so ga kmalu porušili in začeli graditi železniško postajo.
Prav to obdobje samote je postalo del lokalne pripovedi. Porto pravi, da se duh te zadnje redovnice včasih še vedno pojavi na postaji — kot spomin na to, kar je bilo tu prej. Pravijo, da se ponoči, ko avla utihne in se turisti razgubijo, za trenutek zasliši rahlo šumenje obleke ali pa mehak korak po tlaku, kot bi nekdo tiho prečkal peron…
Seveda z vsem dolžnim spoštovanjem do portugalske kulture — vendar ko gledaš vse te azulejose, hočeš nočeš, dobiš asociacijo na eno veliko kopalnico v belo-modrih ploščicah. Ob tem, da je tu še en kup ljudi, ki čaka na vlak… Zabavno in lepo hkrati. Raje zaključim s tem kulturnim bogokletjem, da ne bo gospa redovnica začela preganjati mene…
Najlepši Mcdonalds na svetu
Porto je bil v tem delu eno samo gradbišče, zato smo se po nekih improviziranih nadhodih nekako le prebili do Praça da Liberdade. Trg svobode, ki se ga opisuje kot dnevna soba mesta. Tu so Portugalci, po vseh živih fasadah in modro-belih ploščicah, želeli svetu pokazati, da znajo biti tudi elegantni in resni.
Trg stoji točno med starim in novim Portom, na osi med reko in mestno hišo. Branijo ga neoklasične stavbe, masivne fasade, stebri, simetrija, konjeniški kip kralja Pedra IV… vse skupaj daje občutek državnosti ter resnosti.
Potem pogledaš desno. In tam je McDonald’s. Z vitražem in lestenci, baje najlepši na svetu. Skoraj jim je uspelo z resnostjo.
trg svobode
z resnimi stavbami
en Big Mac prosim
Mesto cerkva
Porto je mesto cerkva. V samem zgodovinskem jedru jih je več kot trideset, v širšem mestnem območju pa preko sto. To ni naključje — v 17. in 18. stoletju je bil Porto pomembno versko in trgovsko središče, zato so bratovščine in cerkveni redovi gradili cerkve skoraj na vsakem razpoložljivem kotičku.
Ker je mesto grajeno na hribovitem reliefu ob reki Douro, se te cerkve pojavljajo kot v plasteh: en zvonik nad drugim, fasade, ki gledajo druga čez drugo, stopnice, ki vodijo do vedno novega razgleda. Ko se sprehajaš po Portu, imaš občutek, da mesto raste navzgor in navzdol hkrati — in da ga zvoniki držijo v ravnotežju.
Sé do Porto – začetek mesta
Na griču Pena Ventosa kraljuje le ena — katedrala Sé do Porto. Prav tu, dolgo pred romansko cerkvijo, je bil na tem mestu utrjen keltski naselbinski vrh, kasneje pa rimsko oporišče Portus Cale.
Od tod se je mesto počasi razširjalo: najprej proti reki, nato pa navzgor po sosednjih hribih.
Ko stojiš pri Sé, tako nisi samo pri cerkvi — stojiš na izvorni točki Porta, na njegovem samem začetku.
vse se je začelo tu
Gradnja katedrale se je začela že v 12. stoletju, v času, ko je bila Portugalska še v nastajanju kot kraljevina, zato je prvotni slog romanski — masiven, težek, skoraj obramben. Suhe in čiste linije notranjega oboka še danes dajejo občutek trdnosti in tišine.
Zunanjost ni ne vem kako lepa, a daje občutek mogočnosti. Zdi se kot da ni namenjena samo občudovanju temveč predvsem prisotnosti. To pa je tisto, kar naredi Sé tako drugačno od južnih portugalskih katedral; ni svetla in razkošna, temveč čvrsta in kamnita. Čeprav smo pozneje v Lizboni našli eno, ki ji je bila podobna.
Z njenega dvorišča se odpre eden najlepših razgledov na Porto. To je trenutek, ko je vse zaokroženo — si na točno tistem kraju, ki ga najprej začutiš s telesom, ker si hodil po vseh tistih stopnicah. Šele nato ga začitiš z očmi, ko globoko zadihaš na vrhu in usmeriš pogled od tal predse…
tam kjer zadihaš
V cerkvi je ravno potekal krst, na trgu je ulični glasbenik pel Tears in Heaven od Claptona, mi pa smo se usedli na kamnite stopnice spomenika skupaj z drugimi in uživali v prisotnosti.
Most Dom Luís I – dve poti, dva pogleda
Saj bi človek lahko sedel pri Sé še dolgo, a te pogled na most in dogajanje tam spodaj ob reki prej ali slej premami, da dvigneš rit. Iz dvorišča se po strmih, ozkih uličicah počasi spustiš navzdol. Na koncu iz vse te kamnite ozkosti stopiš na široko promenado, polno restavracij, kavarn in še več turistov, ki so tu zaradi česar si tudi ti.
Spet ne preostane drugega, kot da se usedeš in ponovno občuduješ tisti most, ki si ga občudoval že zgoraj pri Sé, vendar ga zdaj vidiš v vsej svoji veličini.
“ležeči Eiffel“
Most Dom Luís I je eden izmed simbolov Porta — tako arhitekturno kot značajsko. Zasnoval ga je Teófilo Seyrig, nekdanji učenec Gustava Eiffla, kar se vidi že na prvi pogled: masivni jekleni lok, preciznost konstrukcije in občutek, da je most hkrati tehničen in eleganten.
Zgrajen je bil leta 1886 in ima dve etaži: zgornja je namenjena pešcem in metroju, spodnja pa s cesto povezuje rečno nabrežje Ribeira s sosednjim mestom Vila Nova de Gaia, kjer se nahajajo svetovno znane vinske kleti portovca.
Miradouro Serra do Pilar — razgled z razgledom
Most je bolj smiselno prečkati po zgornji etaži, ker te vodi naravnost do razgledne točke Miradouro Serra do Pilar. Tam se ti odpre pogled na cel Porto. A mi smo bili spodaj, kjer se ti je odprl pogled… v hrib.
Prečkali smo most po spodnji etaži in tam prišli do spoznanja, da nas je kar nekaj takih, ki smo bolj malo razmišljali, kje je bolj smiselno prečkati most. Za nagrado smo si prislužili slab kilometer vzpona do razgledne točke in vsak, ki je prišel do tja gor, je od veselja kar sopihal…
Ne, saj je bilo vredno — vsak korak. Pod tabo kot kača vijuga reka Douro, Ribeira požira nove in nove turiste, vidiš ozke uličice, rdeče strehe, vidiš Sé in most, nekje v daljavi bi moral biti Atlantik…
To je trenutek, ko mesto ni več samo lepo, ampak postane del tebe.
Portovec — okrepljeno vino
Zgodba Porta je seveda tudi zgodba o vinu. Portovec ni dobil imena po tem, kje grozdje raste, ampak po tem, kje je vino pristalo. Grozdje zori daleč v notranjosti, v dolini Douro, od koder so vino nekoč po reki vozili v sodih na lesenih ladjah, imenovanih rabelos. Pot je bila dolga in polna nevarnih brzic, vino pa je med transportom zaradi vročine in prevračanja pogosto začelo spreminjati okus.
Zato so v času fermentacije vanj dodali malo vinske žganice, kar je fermentacijo ustavilo, del naravnega sladkorja pa je ostal v vinu. Tako je nastal portovec — sladek, aromatičen in hkrati dovolj močan, da je »preživel« pot po reki.
Ko so ladje prispele v mesto, vina niso shranili na bregu Ribeire, temveč na drugi strani reke v Vila Nova de Gaia, kjer so bile idealne razmere za počasno staranje v sodih. Ribeira na drugi strani pa je postala glavno pristanišče za izvoz. Tukaj so vino prečrpali, uredili sodove, jih označili in pripravili na pot ter ga tako predstavili svetu.
saúde!
heart attack sendvič
Francesinha — več kot sendvič
Pred kapljami dežja smo prebegnili z metrojem čez most na drugo stran in se skrili pod nadstrešek ene od restavracij.
Pred potovanjem sem gledal videe na youtube, kjer je bila med drugim predstavljena tipična lokalna hrana. V oči mi je padla Francesinha, ki je na hitro izgledala kot popolnoma legitimen sendvič.
Zato sem to ” malo francozinjo” sedaj naročil. Prvi vtis – sendvič na steroidih.
Namreč, med dve rezini kruha jim je uspelo stlačiti govedino, šunko in nekaj kar je izgledalo kot klobasa, vse skupaj prelito z topljenim sirom in pikantno omako. Ker je očitno obstajal nek strah, da to ne bo dovolj, so na vrh dali še ocvrto jajce in postregli z porcijo pomfrija. Vse to z namenom, da se kalorična vrednost obroka lepo zaokroži na ene 1500.
Pred zamašitvijo žil me je rešil samo tisti vzpon prej! Punce so bile pri izbiri jedi seveda pametnejše.
Livraria Lello — mit, ki živi sam od sebe
Za naslednjo znamenitost je treba postaviti stvari v pravi kontekst.
Nara je namreč že od majhnega velika oboževalka Harryja Potterja. Začelo se je s plišastimi sovami in čarobnimi paličicami, nadaljevalo z lego gradovi in potem je prišlo še branje. V drugem razredu je že prebrala prvi del – Kamen modrosti. Od takrat je bil Harry na vsakem potovanju vsaj malo z nami — če ne drugega, kot knjiga v nahrbtniku.
Naša potovanja tako pogosto kroji čarovnik iz Bradavičarke in Porto pri tem ni bil izjema.
Harry-a ni bilo
romarji v svetišču selfijev
Ko sem načrtoval obisk Porta, je bila zato na seznamu obveznih postankov tudi Livraria Lello — ena najbolj obleganih knjigarn na svetu. Razlog? Mit, da naj bi J. K. Rowling prav tu dobila navdih za nekatere prizore iz Harryja Potterja.
V središču knjigarne so spektakularne vijugaste stopnice in nad njimi velik vitraž — ampak to je v bistvu tudi vse. Knjigarna je majhna, natrpana in precej kaotična, večina obiskovalcev pa je tam predvsem zaradi tistega »popolnega« selfija.
Rowlingova je kasneje povedala, da v času, ko je živela v Portu, v Lellu sploh ni bila.
Ampak miti imajo svojo moč — in Lello je postal romarsko svetišče vseh, ki so kdaj odprli knjigo o Harryu.
Če mene vprašate — čisti turist trap, ki ga lahko mirno izpustite.
Vendar ni vse temno — Nara je dobila knjigo, ki jo je iskala, in to je najbolj pomembno.
Clérigos — svetloba za konec
Dan je šel počasi h koncu, prižigati so se pričele mestne luči, vrsta pred knjigarno pa je bila še daljša kot prej. Nas pa je po dobrih 20.000 korakih čakalo še zaključno dejanje.
Torre dos Clérigos, baročna cerkev, ki bi lahko bila bolj elegantni, svetlejši sorodnik resne katedrale Sé, se dviga nad mestom s svojim 75-metrskim stolpom, ki ga vidiš od vsepovsod, kjer smo danes že bili. V zadnjih letih cerkev ponuja tudi večerni svetlobni spektakel, kjer te polurna nadrealistična projekcija dobesedno potegne vase. Kričanje barv in svetlobe so nas pustile obnemele.
Z bolečim vratom od gledanja navzgor, smo se pred pretečo nevihto hitro vrnili mimo Capela das Almas do našega portugalskega doma.
Tretji dan potovanja smo zapustili Porto in se podali proti jugu. Jutranji vlak, postanek v Coimbri in prihod v Nazaré so dan razdelili na tri poglavja, vsako s svojim ritmom. Od mestnega vrveža do valov oceana.
Odhod- adijo Porto
Danes nas je čakal premik na jug, zato smo vstali že zgodaj, da smo spakirali. V osmih dneh bomo prenočili na treh različnih lokacijah, zato sva se odločila za potovanje z backpacki. Nošenje na hrbtu je vsekakor bolj praktično in prijazno od vlačenja kovčkov. Še posebej, ko spoznaš, da portugalska mesta niso ravno zgled ravninske pokrajine.
Bližina metro postaje od naše nastanitve nas je rešila pred mokrim začetkom dneva, saj je še kar padalo. Na železniški postaji Campanhã smo ujeli vlak. Vozovnice sem kupil že kakšen mesec prej, saj so več kot polovico cenejše, hkrati pa omogočajo še rezervacijo sedežev. Še dobro, ker že dolgo nisem videl toliko ljudi v soboto zjutraj na peronu.
premik
vse kar imamo, nosimo s seboj
Vozi me vlak v daljave
Ko z vlakom zapustiš Porto, se za zadnjimi predmestji pokrajina odpre v nizko ravnino, kjer se proga za trenutek skoraj dotakne Atlantika. Prevladujejo nasadi evkaliptusa in posamezni borovi gozdiči. Na dvignjenih legah se vidi tudi kakšen vinograd.
Približno po pol ure vožnje se pokrajina spremeni v mrežo lagun, kanalov in mokrišč. Zaradi vseh teh vodnih poti Aveiro pogosto imenujejo kar portugalske Benetke, le da po kanalih ne vozijo gondol, ampak večje, barvno poslikane čolne moliceiros, ki so bili prvotno namenjeni prevozu morske trave. Mi skozi okno nismo videli veliko, ker je lilo kot iz škafa.
Zakaj postanek v Coimbri?
Vlak ne ustavlja blizu naše končne postaje, zato sem planiral postanek v mestu Coimbra, saj bi tako ali tako morali prestopiti na avtobus. Zakaj ravno Coimbra? Tukaj se spet vmeša tisti mali čarovnik. Gre za eno najstarejših neprekinjeno delujočih univerz v Evropi, ustanovljeno že leta 1290. Dolgo, kot edina univerza v državi, je tu ustvarjala portugalsko elito.
Univerzitetni kompleks stoji na vrhu hriba – v tej Portugalski ni nič “na ravnem”. Simbolika je jasna: znanje je nekaj, do česar se je treba povzpeti. Mi smo se… z taksijem.
Hogwarts v gradnji
Tu vskoči Harry Potter.
Študentke in študentje nosijo tradicionalne črne uniforme s plašči, ki so po svojem videzu navdihnili čarovniške plašče v Harryju Potterju, kar je pisateljica dejansko tudi potrdila.
with wizards
Knjižnica s posebnim varovanjem
Je pa še nekaj tu – Biblioteca Joanina, baročna knjižnica iz 18. stoletja, zgrajena kot samostojen mikroklimatski prostor. Zidovi so debeli, les je posebne vrste, okna pa prepuščajo zelo malo svetlobe. Vse to zato, da bi ohranili papir in vezave pred vlago. Slikanje je prepovedano, zato poskusim z besedami:
Po strmih stopnicah z 20 kg backpackom na hrbtu vstopiš v prostor s približno 70.000 knjigami, rokopisi in kartografijami. Prostor je manjši, kot si si ga predstavljal, a sega visoko – okoli osem do deset metrov – dovolj za tri nivoje polic, dostopnih skozi skrita vrata.
Vse to pa varuje posebna “nočna straža”: v knjižnici živi stalna kolonija netopirjev vrste Miniopterus schreibersii, ki se hranijo z žuželkami in tako že stoletja delujejo kot naravni zaščitni sistem.
netopirsko varovanje
Res je kot pravi citat: Prideš kot obiskovalec, odideš pa kot nekdo, ki je vzel nekaj s seboj…
Proti Atlantiku
S taxijem po hribu navzdol, da smo ujeli 13:30 bus, ki naj bi nas dostavil do oceana. Hribi se tukaj kmalu umaknejo, pojavijo se nasadi oljk, sem in tja še kakšen vinograd. Avtobus se zapelje skozi Leiria, kraj, ki na prvi pogled ne obeta nič posebnega. Mesto kot mesto, trgovine, bloki, neke tovarne, nato pa med fasadami na trenutke zagledaš hrib in kot, da je nekaj na njem. A ne vidiš razločno.
Ko se pogled končno odpre, spoznaš, da si se ves čas vozil pod gradom, ki izgleda res mogočno. Prebral sem tudi, da je bilo to območje znano po velikih borovih gozdovih. Od tu je Portugalska črpala les za gradnjo ladij v času svojih pomorskih odkritij in osvajanj. Za kdaj drugič vsekakor vredno postanka!
Sedaj nisi več daleč. Ocean se neizbežno približuje. Izstopiš na avtobusni postaji, si privoščiš kavo in nek kvazi čokoladni rogljiček, naprtaš nahrbtnik in na hitro pogledaš v Google Maps, kam je treba.
Tukaj je bila napaka. Google je bil malo zmeden. Ali pa jaz. Najbrž oba. Tako smo najprej prehodili skoraj pol obale, preden smo našli pravo pot do nastanitve. Ampak to ni bila muka. Ravno nasprotno.
Najprej tisti značilni portugalski valoviti pločnik, po katerem smo hodili že v Portu…kot da se ni nikoli končal.
Nato na desni plaža, ogromna, široka, spominja na Copacabano, vendar prazna in zato bolj čudovita. Res, čisto trpljenje.
valovi na kopnem
plaža,ki očara
Prehodni dom številka 2
Ta je pa bila ena najlepših nastanitev, ki sem jih rezerviral preko Bookinga v zadnjih letih. Gotovo je imel nekaj pri tem tisti mali balkon s pogledom na ocean, kjer se fotka naredi kar sama.
the balkonček
Portovec in sprehod v temo
Zvečer ob večerji pokušina portovca, ki je podoben našim borovničkam po vonju, po okusu sladek, a bolj piten, tukaj so ga stregli kot aperitiv. Kot smo že ugotavljali v Portu je nekoliko močnejši in gre bolj na 20%.
Seveda si nismo mogli kaj, da se za konec ne bi sprehodili po plaži. Luči so samo ob cesti, plaža pa je široka kakšnih 200 metrov, tako, da ko si na sredi, si že v popolni temi. In ko si na koncu, slišiš tiste valove, ki jih ne vidiš, postane malo strašljivo, a navdušujoče hkrati.
Mesto valov
Nazaré je znan po največjih valovih na svetu. Sicer ne na tej strani kot smo bili mi, temveč na severni. Če to drži, preverimo jutri..
