Ta zapis je uvod v našo serijo 8-dnevnega družinskega potovanja v Barcelono, ki se že objavlja na blogu ODPOTUJ kot potovalni dnevnik dan po dan.

December kot generalka za vse

December se mi zdi, da je že tako ali tako pester mesec, tako zaradi vseh šolskih prireditev, obšolskih dejavnosti kot tudi v službi. Sama sem planirala, da bom tri dni pred prazniki prosta, Igor pa je tako ali tako moral delati.

No seveda – zakaj bi se plan obdržal in bilo enostavno?

V ponedeljek sem tako najprej odpeljala punci v šolo, sama pa šla še v službo, da sem podelala stvari, ki so priletele zadnjo minuto. Doma sem bila namesto ob planirani dvanajsti uri šele ob pol štirih.

Ta »zamuda« je seveda potegnila za seboj hitenje, saj nas je ura priganjala, da Nio odpeljemo na trening plavanja, Naro pa na judo. Še dobro, da pot na Narin trening traja skoraj pol ure v eno smer, tako da sta Nara in Igor izkoristila ta čas za ponavljanje družbe, ki jo je Nara pisala naslednji dan v šoli.

Nekako v ihti nam je uspelo preživeti tudi ta dan. Za zvečer nam je ostalo samo še zavijanje malenkostnih daril za učiteljice in sošolčke ter moje upanje, da bosta druga dva dneva vsaj malo ostala po planu, ki je bil v moji glavi.

Bojni načrt proti trgovinam (ki ni deloval)

Čeprav sem imela skrbno izdelan bojni načrt, kako se elegantno izogniti trgovinam tik pred prazniki, je ta klavrno propadel. Vedno nekaj zmanjka.

Tako sem se že v torek ob 8. uri zjutraj znašla v nizkem štartu pred trgovinami, oborožena s seznamom in tiho željo, da ne bo prevelike gneče. Seveda sem srečala kar nekaj znanih obrazov, zato se je moje nakupovanje namesto predvidene ene ure podvojilo.

Torek je minil v znamenju velikih priprav na sredino večerjo. Ker nas je bilo več kot dvajset, je bilo jasno, da se kuhalnica ne bo zavrtela sama od sebe, sploh pa ne šele na zadnji dan.

Božična večerja in ljudje, ki so družina

Božična večerja je naš rezervirani termin za ljudi, ki jih imamo radi. Zato za mizo ne sedi samo ožja družina, ampak tudi prijatelji. Če se ne motim, obstaja rek za tako družino: family not by blood, but by heart.

Skratka, ljudje, ki nimajo našega priimka, imajo pa stalni sedež za mizo. In to pri nas povsem drži.

Dan je minil v kombinaciji: malo kuhanja, malo odgovarjanja na službene maile in klice, vse hkrati. Popoln predpraznični kaos in klasična vožnja Nie na trening plavanja.

24. december – moj najljubši dan

In kot bi mignil, je prišel 24. december – dan, ki mi je med vsemi dnevi leta najbolj pri srcu.

Punci sta zaključevali zadnji dan šole v tem letu, Igor službo, jaz pa sem finiširala božično večerjo. Dada je pripravil gasilske mize. Ja, res je. Pri nas se zaradi številčne udeležbe večerja odvija kar za dvema gasilskima mizama v dnevni sobi, ki ju poskušamo, kolikor se da, spraviti v praznično preobleko.

In končno je nastopila 17. ura. Gostje so začeli prihajati – eni točno, drugi z zamudo, popolnoma pričakovano.

Tokrat je prvič minilo brez stresa in moje slabe volje. Vse je bilo enostavno … čarobno. Mogoče zato, ker se je večerje prvič udeležila meni zelo draga oseba skupaj z otrokoma ter mamičina prijateljica Jožica. Ti dve prijateljujeta že od prvega razreda, kar z mojim znanjem matematike pomeni cca. 58 let. Dolga doba in zlato prijateljstvo.

Res čudovito je bilo preživeti večer v krogu ljudi, ob katerih se zaveš, da si zadel jackpot v ljudeh. Vsak zase je nekaj posebnega, skupaj pa ustvarijo toplino, ob kateri postane jasno, kako srečen si lahko.

Otroci so pripravili mleko in piškote za Božička, ki je po večerji pustil darila za vse prisotne. Gostje so se počasi poslavljali, hiša se je umirila, punci sta hitro padli v posteljo, midva pa sva do ene ure zjutraj še pospravljala. Utrujena, a zadovoljna.

Praznični tempo, virusi in Sam doma

Ostala praznična dneva sta minila, kot bi mignil.

Božič smo preživeli doma, kuhanju sem se večinoma izognila, z izjemo krompirja, ostalo so bili ostanki dobrot prejšnjega dne. Dan je minil počasi, večinoma na kavču, saj se je Nara zbudila s prehladom.

Takoj sem šla v boj proti virusom, z upanjem, da se ne razvije v kaj hujšega in da nam načrt za Barcelono ostane nedotaknjen.

Zvečer pa klasika vseh klasik: film Sam doma, oblečeni v enake pižame, ki nam jih je prinesel Božiček. Če to ni praznična idila, potem res ne vem, kaj je.

Sosedje, Eskimi in garaža

Sledilo je še prednovoletno srečanje s sosedi v naši garaži. Res imamo srečo, da se tako dobro razumemo.

Majhna pogostitev, spet gasilske mize, oblečeni kot Eskimi, kuhano vino, domače dobrote in za otroke ameriške palačinke. Hrane in pijače več kot dovolj, saj vsak nekaj prinese. Mogoče bi morali ponoviti, da porabimo zalogo.

Nara je bila že precej boljša, ravno dovolj, da sem si oddahnila. Seveda pa se je Igorju vnelo oko. Res, ni konca.

Lekarna, kovčki in sveti trojček

Ker sem Naro in Nio dobesedno pitala z vitamini, je zaloga hitro pošla. Sledil je obisk lekarne, kapljice za oči za Igorja in še dežurna ambulanta z antibiotičnimi kapljicami.

Na srečo je bila sobota delovni dan.

Po kosilu smo začeli pakirati in ugotovili, da gre presenetljivo hitro. Največ časa nam je vzelo dopakiranje potujoče lekarne.

Sveti trojček je zapakiran, kovček lahko mirno zapečatimo.

Nizki štart

Za piko na i še Sam doma 2, zaviti v odeje in pižame, potem pa brez kompliciranja – spanje.

Igor pravi da ima vse pripravljeno…

Zdaj smo v nizkem štartu. Pripravljeni, da se podamo novim dogodivščinam naproti.

❓ Če načrtuješ Barcelono, sva zbrala praktične odgovore na enem mestu: Barcelona z družino – vprašanja in odgovori .