Na sever

Edinburgh je pravljica, mi je nekdo napisal pod enim od komentarjev, ko sem med potovanjem že objavljal prve fotografije.

In kako prav je imel.

No, pa pojdimo od začetka.

Škotska je bila dolgo nekje na seznamu želja. Vedno dovolj blizu, da sva govorila o njej, in hkrati dovolj daleč, da je ostajala za enkrat kasneje.

Potem pa je nekega jesenskega dne Anja s tistim meni dobro znanim tonom rekla, da je EasyJet odprl direktno linijo v Edinburgh.

V tistem trenutku je bilo pravzaprav vse odločeno.

Naslednji dan so bile letalske karte že kupljene.

Koliko dni bomo kje, kako bomo prišli do Highlandsa in ali je sploh mogoče po Škotski potovati brez avtomobila, pa bomo ugotavljali pozneje.

Važno, da imamo avion.

Ravno pravi čas

Ker kot družina potujemo v lastni režiji, večja potovanja običajno načrtujeva precej vnaprej. Predvsem zaradi nastanitev. Če čakaš predolgo, normalne cene na Bookingu hitro izginejo.

Vsaka minuta, ki jo na potovanju preživiš v nepotrebni vrsti, je izgubljena. In skoraj vedno se jo da rešiti z dobro organizacijo. Večkrat dokazano.

Ko sva jeseni kupovala karte za Škotsko, sva imela za krompirjeve počitnice že načrtovano Portugalsko, za novo leto Barcelono, zimske počitnice pa Rim. Škotska je zato prišla na vrsto šele med prvomajskimi prazniki.

In kot se je pozneje izkazalo, boljšega termina skoraj ne bi mogla izbrati.

Treba pa je bilo precej dobro sestaviti tudi celotno logistiko potovanja. Edinburgh, Inverness, Drumnadrochit, Fort William in Glasgow. Vse z vlaki in avtobusi, brez avtomobila.

Na papirju je vse skupaj delovalo precej enostavno.

Upali smo, da bo tako tudi v praksi.

Še preden smo poleteli

Po Brexitu Velika Britanija ni več del Evropske unije, zato danes brez ETA dovoljenja za vstop ne gre več.

Gre za elektronsko dovoljenje, ki ga urediš prek spleta in je vezano na številko potnega lista. Stane približno 20 funtov in ga potrebuje vsak potnik, ne glede na starost.

Potni list je danes za Veliko Britanijo tako ali tako samoumeven. Z osebno izkaznico ne prideš nikamor.

Naslednja pomembna stvar so nastanitve. Mi smo rezervirali preko Bookinga za vse štiri postanke našega potovanja. Kljub temu da je bil april šele začetek sezone, so bile predvsem v Highlands številne nastanitve precej zasedene že štiri mesece prej, tako da smo vzeli, kar je pač še bilo na voljo.

Ker smo vedeli, da bomo potovali izključno z javnim prevozom, sem precej zgodaj začel gledati vlake in avtobuse. Karte so bistveno cenejše, če jih kupiš vnaprej, predvsem pa si zagotoviš sedeže.

Kupili smo tudi družinsko rail card kartico, ki prinese še nekaj dodatnega popusta, tako da postanejo cene vozovnic precej bolj znosne.

Anja je pred odhodom dvignila še nekaj funtov, ker nikoli ne veš, kdaj bo kakšen terminal odpovedal.

In potem so tu še angleški adapterji. Če jih imate doma, odlično. Če ne, jih lahko kupiš skoraj na vsakem koraku, pogosto pa jih imajo tudi v nastanitvah. Samo vprašati moraš.

Čez Severno morje

Pri EasyJetu me je pozitivno presenetilo, da lahko check-in narediš že mesec dni prej, in to tudi za povratni let.

Sicer manj vsiljivo kot pri Ryanairu, ko smo leteli v Rim, je bila tudi tu ves čas ponujena možnost nakupa sedežev.

Toda v prepričanju, da morajo mladoletni otroci sedeti vsaj zraven enega starša, sem te pozive preprosto ignoriral.

Za oba leta smo dobili sedeže v isti vrsti po principu 3 + 1.

Super. Spet se je nekaj prihranilo.

Ker letiš izven Evropske unije, greš na Brniku proti izhodu B. V aprilu je začel veljati tudi EES, nov digitalni mejni sistem, zato so nas opozarjali, naj pridemo na letališče nekoliko prej.

A večje gneče ni bilo. Let za Beograd je ravno odletel, drugih poletov izven EU pa v tistem času ni bilo.

Še družinsko fotografiranje pred letalom, tako kot vedno, preden se vkrcamo.

Fotografija številka 33.

Ura poleta je bila idealna. Nekaj po enajsti dopoldne. Ravno dovolj zgodaj, da nas je na Škotskem čakalo še skoraj celo popoldne.

V sicer polnem letalu so bili predvsem vračajoči se Škoti, sem ter tja pa tudi kakšna slovenska družina.

Nekje pri Nizozemski počasi zapustiš celinsko Evropo.

Pod sabo prvič zagledaš Severno morje in polja vetrnic, ki z višine izgledajo skoraj nerealno. Sem in tja opaziš tudi kakšno naftno ploščad.

Ne vem zakaj, ampak takrat sem prvič dobil občutek, da letimo nekam daleč na sever.

Slabi dve uri in pol pozneje smo že pristajali na edinburškem letališču. Ni preveliko, zato se brez težav znajdeš.

Pri vstopu je bilo sicer nekaj vrste, a kakšnega posebnega kompliciranja ni bilo.

Zdaj smo morali samo še poiskati prevoz do mesta.

Prvi vtis

Ko izstopiš iz letališča, samo slediš napisom za tramvaj in čez nekaj minut že kupuješ karte na avtomatu. Vse je preprosto in pregledno.

Do centra Edinburgha te čaka približno polurna vožnja čez odprto travnato pokrajino, skoraj brez dreves, sem in tja s kakšnim gričem v daljavi. Bolj imaš občutek, da se pelješ skozi podeželje kot proti enemu najbolj znanih mest Združenega kraljestva.

Prvi pravi stik z mestom pa doživiš, ko tramvaj zapelje mimo ogromnega stadiona. Sprva sem bil prepričan, da gre za nogometni stadion, pozneje pa ugotovil, da je to Murrayfield, največji rugby stadion na Škotskem.

Rugby je tukaj očitno precej več kot samo še en šport.

V predmestju ti takoj padejo v oči neskončne vrste vrstnih hiš. Ena za drugo. Ena ulica za drugo.

No, očitno se jim ne reče vrstne hiše brez razloga.

Po rahlem vzponu tramvaj še zadnjič zavije desno in že smo bili na cilju.

Takoj po izstopu začutiš veter, ki je tako značilen za to mesto.

In tam na postaji Haymarket, sredi Edinburgha, se je naša škotska dogodovščina zares začela.

Najprej smo poiskali nastanitev. Kje drugje kot v vrstni hiši.

Edinburgh

In kje smo torej sploh izstopili?

Edinburgh, glavno mesto Škotske, ima približno pol milijona prebivalcev, skupaj z okolico pa tukaj živi skoraj petina vseh Škotov. Škotska sicer ni samostojna država, ampak del Združenega kraljestva, kljub temu pa ima svoj parlament, pravni sistem, kulturo in predvsem zelo močan občutek lastne identitete.

In Edinburgh to kaže skoraj na vsakem koraku.

Mesto še danes v veliki meri ohranja svojo staro podobo kamnitih hiš, ozkih ulic in gotskih cerkva. Nebotičnikov tu ni, zato nad mestom še vedno popolnoma dominira edinburški grad.

In to kakšen grad.

Če obstaja definicija pravega gradu, potem je to verjetno to. Postavljen visoko nad mestom, na vrhu nekdanjega vulkana, deluje skoraj neresnično.

Po zaslugi naše Nare Harryju Potterju pridno sledimo že od Londona, preko Pariza in Porta pa vse do sem, v mesto pisateljice J. K. Rowling, kjer je črpala navdih za številna imena likov, podobe ulic in občutek sveta, ki ga danes poznajo milijoni.

Je pa treba povedati še nekaj.

Toliko sproščenih ljudi redko srečaš tako hitro po prihodu v neko mesto. Kamorkoli smo prišli, so bili ljudje nasmejani in prijazni.

Pa še en predsodek je hitro padel. Njihova angleščina je bila precej bolj razumljiva, kot smo pričakovali, zato smo se povsod brez težav sporazumevali.

Haymarket

V Rimu, ko smo bili nastanjeni deset minut od Koloseja, po prihodu nismo prav dolgo zdržali v apartmaju.

Prav tako ne tukaj.

Samo tokrat je bilo drugače. Predvsem zato, ker za razliko od Rima nismo točno vedeli, kaj pričakovati od tega mesta. Prav zaradi tega pa je bilo pričakovanje še toliko večje.

No, pa če sem iskren, ven iz apartmaja nas je hitro spravila tudi lakota.

Predel, kjer smo bili nastanjeni, se imenuje Haymarket. Nekdanja tržnica sena in konj, danes pa mešanica hotelov, pubov, trgovin, restavracij in značilnih kamnitih hiš.

Hkrati je to tudi eno glavnih prometnih vozlišč Edinburgha. Prav zato sem nastanitev izbral ravno tukaj. Že čez nekaj dni nas je čakal premik na sever, zato je dobro imeti železniško postajo praktično pred nosom.

A to je bilo v tistem trenutku še tako daleč.

Zdaj nas je čakal Edinburgh.

Najvišja zgradba mesta

Popoldanski sprehod smo začeli mimo vseh tistih vrstnih hiš, na katere pogled mi je počasi začel postajati všeč.

Ko končno prideš do konca ulice, se ti takoj za ovinkom odpre mogočna gotska katedrala svete Marije s svojimi tremi stolpi.

V mestu, ki se tako krčevito upira nebotičnikom, je z 90 metri še danes najvišja stavba v Edinburghu. Sama višina sicer ni nič posebnega, a po vseh tistih ponavljajočih se dvonadstropnih hišah deluje ogromna.

Ob sončnem zahodu mora silhueta teh stolpov izgledati res dobro.

A mi smo morali dalje.

Sončni zahod smo želeli ujeti nekje drugje.

Podeželje sredi mesta

Dean Village je bila nekaj, kar nam je res polepšalo tisto popoldne. Ne pričakuješ ravno, da boš sredi vsega tega kamna, le nekaj minut hoje stran od centra, nenadoma prišel do predela, kjer teče mirna reka, turistov je malo, vse okoli pa je polno zelenja.

Hodiš čez ozke mostove, teren se ves čas malo spušča in spet dviga, med hišami pa imaš občutek, kot da si nekje v kaki podeželski vasici.

Včasih je bilo ob reki polno mlinov, ki so stoletja skrbeli, da je imel Edinburgh dovolj moke in zalog hrane. Nekdanji hrup mlinov in vrvež ljudi danes zamenjuje le nekaj turistov, ki zatavajo sem.

Poleg razgleda so mi bili posebej všeč tudi tisti okrogli kamniti stolpi pri hišah. Tega pri nas res ne vidiš.

Takrat je postalo jasno, kje je J. K. Rowling dobila idejo za Bradavičarko.

Grad na vulkanu

Pot te vodi nekoliko navzgor, mimo ulic, kjer se ti nenadoma še enkrat odpre pogled na najvišjo zgradbo mesta, kjer tisti trije stolpi pridejo še bolj do izraza.

Od tam je samo še kratek sprehod mimo trgovine Johnnie Walker do Princes Street, verjetno najbolj znane ulice v Edinburghu, polne trgovin, hotelov in ljudi.

Ko jo prečkaš, se pred tabo pojavi še ena izmed številnih gotskih cerkva v tem mestu. Toda ta izstopa, saj za njo stoji nekaj precej bolj veličastnega.

Hodiš mimo temnega kamna cerkve in potem ga zagledaš.

Edinburški grad.

Obsijan z zahajajočim soncem, tam zgoraj, na skoraj 350 milijonov let stari vulkanski skali.

Instinktivno se ustaviš.

In samo gledaš.

Pod gradom leži velik park brez zgradb, ki pa je bil ob našem prihodu že zaprt. Zato smo se sprehodili vzdolž njega, medtem ko se je pogled proti gradu ves čas odpiral nad nami.

Vrhunec pride čisto na koncu, ko v en kader ujameš zahajajoče sonce, grad in stare stavbe Royal Mila.

Ves čas sprehoda nas je spremljal tisti značilni edinburški veter. Ko je sonce zašlo, je kar naenkrat precej zahladilo.

Počasi nas je začela loviti tudi utrujenost celotnega dneva, zato smo samo še skočili na tramvaj in se vrnili v našo vrstno hišo.

Jutri nas čaka razgled z vrha stavbe tik nasproti gradu in prvi pravi lov na Harryja Potterja po Edinburghu.