Dež, ki si ga nismo želeli

Edini dan, za katerega smo si res želeli, da bi bil suh, je bil današnji.

A nebo se je odločilo drugače.

Vstali smo zgodaj, saj smo imeli karte za prvi možen vstop v Kolosej ob 8:30. Mi in še nekaj sto drugih. Pred vhodom nas je pričakala konkretna vrsta in nehote pomisliš, kako je moralo izgledati šele takrat, ko je v areno drlo več kot 50.000 ljudi.

Med čakanjem je dež padal v valovih. Če bi nas kdo opazoval z razdalje, bi verjetno videl precej zabavno predstavo, kako vsakih nekaj minut odpiramo in zapiramo dežnike.

Ko so končno odprli, je šlo hitro. Prva kontrolna točka. Karte. Osebni dokumenti. Vstop pod znamenite oboke.

In ravno takrat se je ulilo kot iz škafa.

Nato varnostni pregled. Gledaš, kako lije. Ni druge, kot da počakaš. Kar niti ni bilo tako slabo.

Lahko smo si vzeli čas in opazovali vse okoli sebe: oboke, razdaljo do arene, strme, zguljene stopnice proti višjim nadstropjem, ki so jih prehodili že milijoni. Zaradi dežja je bil kamen še temnejši, zato je vse skupaj delovalo še bolj mogočno.

Hkrati opazuješ nesrečnike tam zunaj, ki jih moči dež, ker niso zmogli dovolj potrpežljivosti, da bi počakali na bolj suh razgled.

Tudi mi smo se poskusili prebiti višje, a ni vse pod streho in ravno takrat je lilo najmočneje.
Obrnili smo se, si ogledali kratek promocijski film o zgodovini Koloseja in začeli razmišljati o vrnitvi v apartma.
Ker tole res ni vodilo nikamor.

A se je vreme odločilo namesto nas.

Nenadoma je dež prenehal.

Arena – organizirana brutalnost

Hitro proti areni. Ko hodiš do nje, se ti v ozadju vrtijo prizori iz Gladiatorja.

Stopiš do ograje in pogledaš dol v podzemni del – hipogej. Zapleten sistem hodnikov, kletk in dvigal, ki so lahko v vsakem trenutku spravili žival ali gladiatorja na pesek. V glavi se pojavi tisti prizor iz filma, ko tiger nenadoma skoči pred Maximusa.

Ko gledaš navzdol v ta labirint zidov, začneš razmišljati, kako natančno je bilo vse organizirano.

Rim ni bil kaotičen. Bil je učinkovit. Več kot očitno je bilo, da je znal organizirati vse. Ne samo vojske. Tudi zabavo. In tudi nasilje.

Vsak hodnik, vsako dvigalo, vsak sedež je imel svoj namen. Ni bilo naključij. In mogoče je prav zato občutek v Koloseju tako močan, ker ne gledaš samo ruševin, ampak sistem, ki je nekoč deloval skoraj brez napake.

In prav to je tisto, kar te zadane. Ne brutalnost sama, ampak organizacija brutalnosti.

Ta skoraj 190 metrov dolga in približno 50 metrov visoka gradbena mojstrovina je bila zgrajena v manj kot desetih letih. Namen je bil množicam vrniti prostor, ki si ga je prej prisvojil cesar Neron, predvsem pa si na ta način kupiti naklonjenost ljudi.

Panem et circenses. Kruha in iger.

V areni so potekali gladiatorski boji, lovi na divje živali in javne usmrtitve. Po nekaterih zapisih so jo v zgodnjem obdobju celo poplavili za uprizoritve pomorskih bitk, čeprav zgodovinarji o tem še vedno razpravljajo.

Gladiatorji so bili zvezdniki svojega časa. Ronaldoti, Messiji in Dončići antičnega sveta.

Tisto s palcem gor ali dol je bolj filmski mit. Gladiatorji so bili draga investicija, zato jih niso pokončavali kar tako. Ocenjuje se, da se je le približno eden od desetih bojev končal s smrtjo poraženca.

Po mnenju številnih sodobnih raziskovalcev naj bi znak za smrt pomenil iztegnjen palec, kot simbol meča, ne nujno palec navzdol kot to prikazujejo filmi.

Pesek v areni je imel zelo praktičen namen. Vpijal je kri.

Dež, selfie palica in beg pod oboke

Ravno ko sem postavil palico za skupinsko fotografijo, se je začelo znova.

Ena kaplja.
Dve.
Tri.

Hitro nameščam telefon. Postavimo se. Pritiskam sprožilec.

Začne rahlo padati.

Pritiskam še enkrat.

In potem, kot da bi nekdo obrnil ventil, se ulije.

Bežimo v smehu pod oboke.

Eden lepših pripetljajev potovanja.

Počakamo, da spet neha, in se ponovno povzpnemo v prvo nadstropje. Tokrat uspešno.

Pogled z višine – druga perspektiva

V zgornjem delu si ogledamo makete Koloseja in način njegove gradnje.
Ko stopiš na zunanji obok, se šele zares zaveš razsežnosti stavbe. In tega, da še vedno lije.

Ni čudno, da je lahko sprejel več kot 50.000 ljudi.

Vsak s točno določenim sedežem.
Bogati spodaj ob areni. Višje gor si bil, manj si pomenil.

Zaradi popolne organizacije se je Kolosej lahko napolnil v nekaj minutah – in tudi izpraznil.

Ko je dež za trenutek ponehal, sva z Naro odhitela na rob, kjer se odpre pogled na podzemni labirint.

Od spodaj je arena skoraj nadrealistična, ko si predstavljaš, kako je bilo stati tam in čakati.

Z vrha pa opazuješ kot gledalec.

Le nekaj metrov razlike. Pa tako drugačna usoda.

Ko ga zapuščaš

Čakali smo toliko časa, da je dež vsaj nekoliko ponehal in smo se lahko odpravili nazaj proti Montiju, v apartma.

Čeprav smo se pod oboki in hodniki kar uspešno izogibali kapljam, smo bili na koncu vseeno mokri. Tako nam kaj drugega kot vrnitev niti ni preostalo. Res pa je tudi to, da je po takem ogledu, kot je Kolosej, počitek skoraj obvezen.

Ko ga zapuščaš in ga še enkrat pogledaš čez ramo, veš, da gledaš nekaj, kar je ena prvih podob, na katero pomisliš, ko kdo omeni Rim in njegovo zgodovino.
Mi smo ga doživeli čisto po svoje.

Morda tudi zato, ker smo imeli prvi možen vstop in še ni bilo pretirane gneče.

Kar je na začetku kazalo, da nam bo dež pokvaril celoten dopoldan, smo kasneje, ko smo sopihali nekje mimo cerkve San Pietro in Vincoli, soglasno ugotovili, da je bila to pravzaprav ena boljših stvari, ki se nam je zgodila.

Dež namreč.

Skrivanje med mogočnimi oboki in hodniki, neuspešen poskus vzpona v zgornje nadstropje, tek iz arene, ko smo v zadnjem trenutku ušli nalivu …

Vse to je naredilo obisk še bolj poseben.

Antično popoldne

Danes smo imeli v načrtu vzpon na Palatin, enega od sedmih rimskih gričev. Prav ta velja za najpomembnejšega, saj naj bi se po legendi tukaj začela zgodba Rima.

Tu naj bi volkulja dojila Romula in Rema, mitološka ustanovitelja mesta. Od tod tudi tista znana podoba volkulje z dvema otrokoma, ki jo najdeš v skoraj vsaki trgovini s spominki.

Romul je po sporu ubil Rema in ustanovil Rim. Pisal se je 21. april 753 pr. n. št.

Palatin je torej grič, kjer se je Rim začel.
Točka, iz katere se je vse samo še širilo.

Dokler ni imel v nekem trenutku pod nadzorom večine takrat znanega sveta.

Če se je Rim tu začel, je na drugi strani za nas vse bolj kazalo, da bomo danes Rim začeli in končali osvajati kar v našem apartmaju v Montiju, saj je zunaj lilo kot iz škafa.

Naša jutranja karta za Kolosej je vključevala tudi vstop na Palatin in v Rimski forum. Veljala je še naslednji dan. Če danes ne bo šlo, bo pa jutri, sem si mislil.

Potem pa je nekje okoli druge popoldne dež končno ponehal.
Odličen timing. Ravno prav, da gremo ven nekaj pojest.

V eni od bližnjih restavracij smo si vzeli malo več časa za mirno kosilo. Ko sem preveril, kdaj je zadnji vstop na Forum, sem zgroženo ugotovil, da imamo še slabe pol ure.

Kje je natakar z računom, ko ga res potrebuješ?

Nekoč najpomembnejši košček zemlje na svetu

V pohodnem koraku po ulicah Montija. Levo na Via degli Annibaldi, pod mostom, kjer smo včeraj občudovali Kolosej, mimo katerega smo tokrat kar zdrveli.

Na koncu še desno navzgor po Via Sacra, nekoč najpomembnejši cesti rimskega imperija. Hodiš torej po cesti, kjer je Rim slavil svoje zmage in svetu kazal svojo moč. In uspelo nam je. Med zadnjimi smo stopili čez varnostno kontrolo.

Spet je začel padati dež. A preden si sploh začel razmišljati, kaj bomo zdaj, je tako nenadoma, kot je začel, spet prenehal.

Takoj po vstopu se pred tabo odpre Slavolok.

Postavil ga je cesar Tit v čast zmagi nad Jeruzalemom. Znan pa je predvsem po reliefu, na katerem rimski vojaki odnašajo judovsko menoro – svečnik s sedmimi kraki, ki je danes uradni simbol judovske države. Pravijo, da je bila tu zadnjič upodobljena, preden se je njena sled v zgodovini postopoma izgubila.

Slavolok je ena redkih struktur, ki deluje celovito, zato si tu nekoliko lažje predstavljaš, kako je vse skupaj nekoč izgledalo.

Za njim se odpre razgled na celoten Forum in hitro ugotoviš, da bo tu s predstavljanjem nekaj več težav. Od tu, kjer stojiš, pač ne izgleda prav nič veličastno, čeprav gre za nekoč najpomembnejši košček zemlje na svetu.

Ker sem bil v preteklosti že na tem mestu, sem vedel, kako težko si je vse skupaj predstavljati. Danes poleg posameznih stebrov in ruševin na Forumu vidiš bolj malo. No, vidiš že, samo kaj, ko gre v osnovi zgolj za razvaline. Zato je vse še toliko bolj prepuščeno domišljiji obiskovalca.

A tokrat sem prišel pripravljen.

Že doma sem iskal najrazličnejše slike rimskega Foruma, da bi puncama lahko pokazal, kako je vsaj približno izgledal. Nekje na polici sem celo našel zemljevid antičnega Rima, ki sem ga pred 14 leti prinesel nazaj v Slovenijo.

Ker je na Forumu veliko za pogledati, ga raje pustimo za konec.
Gremo najprej na Palatin.

Palatin – grič cesarjev

V nasprotno smer od večine obiskovalcev smo se počasi začeli vzpenjati na ta znameniti grič. Leži približno 50 metrov nad morsko gladino. Tudi to je bilo zanimivo spoznanje. Rim je presenetljivo nizek, povprečno le kakih 20 metrov nad morjem, čeprav je skoraj 30 kilometrov oddaljen od obale.

Na vrhu nas je bilo malo. Najprej ti v oko padejo visoke pinije, ki prostoru dajejo občutek veličine in hkrati sproščenosti. Tu zgoraj se mesto nenadoma umakne.

Forum je tam spodaj, dobrih trideset metrov nižje, kjer vlada vrvež. In razumeš, zakaj so bile tu najbolj zaželene nastanitve. To je bil Beverly Hills antičnega Rima.

Tu si imel pregled nad vsem.

Na eni strani Kolosej.
Na drugi Circus Maximus.

Pod tabo Rimski forum – glas ljudstva. Nekateri pa so bili vedno nad njim. Tudi fizično, tu na Palatinu.

Ko se sprehajaš med temelji, šele dojameš, kako ogromne so bile te stavbe. Najbolj to občutiš, ko prideš do roba in se pod tabo odpre podolgovat prostor, imenovan Domicijanov stadion. Navdihnjen iz Grčije, a uporabljen ne za šport, temveč kot zasebni vrt cesarja.

Če smo hoteli videti še kaj od Foruma, smo se morali začeti spuščati, saj pozimi zapirajo že ob petih.

In še nekaj.

Prav po tem griču, Palatinu, je latinska beseda palatium dobila pomen cesarske rezidence. Iz nje je nastala beseda palača.

Ime za sedež oblasti se je rodilo torej tukaj, na griču, kjer je oblast stala nad mestom.

Rimski forum

Ko smo se spuščali, je mimo nas priletela papiga.

Bili smo kar nekoliko presenečeni, da so sploh tu. Za novo leto smo bili v Barceloni in tam so že skoraj povsem preplavile mesto. Očitno podobna usoda čaka tudi Rim.

Naredimo prvi korak na Forum, ko se iz zvočnika že zasliši, da bodo kmalu začeli zapirati. Pred nami tisočletje zgodovine, mi pa lovimo minute.

Spet smo na cesti Via Sacra, kjer je nekoč hodilo vse, kar je bilo za Rim pomembno – ali pa premagano. Ravno ko sem puncama hotel pokazati, kaj je bila za ena stavba ob poti, sem na tej neravni tlakovani cesti stopil nekoliko nerodno.

V levi nogi pri gležnju je nekaj počilo. Zalila me je slabost. Za trenutek smo vsi obstali.
Stopim na nogo, naredim nekaj korakov. Ok, zvit ni!

Še dobro, da sem imel visoke teniske. Drugače bi to znalo biti kar resen problem za naslednje dni. Za rimskega vojaka v tistih sandalih pač ne bi bil.

Cesta se tam nekoliko spušča. Kamni so zglajeni od milijonov korakov in spolzki od nedavnega dežja. Ni minilo pet minut, ko je mimo nas še nekdo skoraj šel na nos. Komaj se je ujel.

Nauk zgodbe?

Ko hodiš po dvatisočletni cesti, se je pametno primerno obuti.

Šel sem celo preverit, ali obstaja kakšna statistika o poškodbah na Forumu. Uradnih podatkov sicer ni, a glede na opozorilne table ob poti jih verjetno ni malo. Samo kdo pa sploh bere table, ko imaš pred sabo središče rimskega imperija?

Gleženj sem skoraj pustil pred Baziliko Maksencija, ki jo prepoznaš po tistih ogromnih obokih. Sprva je bila sodišče in upravna stavba, pozneje pa so po njeni obliki prevzeli zasnovo prvih velikih cerkva.

V notranjosti je stal približno 12-metrski kip cesarja Konstantina. Danes so od njega ostali le še glava, roke in stopala. Morda tudi kakšen gleženj, kdo bi vedel. Nismo šli preverjat v Kapitolinske muzeje, kjer hranijo njegove ostanke.

Tempelski del foruma

Ko se teren nekoliko zravna, vstopiš v predel, kjer so prevladovali templji.

Najprej naletiš na Tempelj Romula, ki sicer nima nikakršne zveze z ustanoviteljem mesta. Poseben je predvsem zato, ker je okrogel, kar je za rimske templje precej redko. Še bolj zanimiva pa so bronasta vrata. Originalna. In po skoraj dveh tisočletjih še vedno visijo na svojih tečajih.

Nekaj korakov naprej stojijo mogočni stebri Templja Antonina in Faustine. Med najbolje ohranjenimi na celotnem Forumu, zato si tu nekoliko lažje predstavljaš, kako veličasten je moral biti ta trg. Cesar je tempelj postavil v spomin na svojo preminulo ženo Faustino, ki jo je po smrti razglasil za božansko in ji posvetil tempelj. V rimskem svetu je bilo povsem običajno, da so pomembne osebnosti po smrti dobile status božanstva – in tako tudi svoj tempelj.

Čez cesto so živele Vestalke, svečenice, ki so varovale sveti ogenj Rima. Ta ogenj ni smel nikoli ugasniti, saj bi to pomenilo nesrečo za mesto. Bile so ene redkih žensk rimskega sveta, ki so imele poseben status in določene pravice, morale pa so živeti v popolni vzdržnosti. Če je katera to zaobljubo prekršila, jo je čakala ena najstrašnejših kazni – zakopali so jo živo.

Na koncu pa seveda še Tempelj Julija Cezarja. Človeka, ki je prekoračil Rubikon – točko brez vrnitve – prevzel oblast in postavil temelje novemu načinu vladanja v Rimu.

Stoji na mestu, kjer so po atentatu upepelili njegovo truplo. Pogreb se je spremenil v politični spektakel. Ko je Mark Antonij na Forumu prebral Cezarjevo oporoko in pokazal njegovo krvavo tuniko, je množica izgubila nadzor.

In prav tukaj se je zgodil eden največjih preobratov v rimski zgodovini.

Smrt enega človeka je končala republiko
in odprla vrata cesarstvu.

Tempelj mu je postavil prvi rimski cesar Avgust in ga razglasil za božanskega. Če pogledaš pozorno, lahko še vedno vidiš nekoliko dvignjen del, ki bi lahko predstavljal oltar, kamor ljudje spontano še vedno prinašajo cvetje – tudi dva tisoč let pozneje.

Republika proti cesarstvu ali zgodovina Rima v eni minuti

Razumeti zgodovino Rima pomeni razumeti stalni boj za oblast.

Na eni strani republika – senat, politika, govori na forumu.
Na drugi strani vedno močnejši posamezniki, ki želijo več. Ki verjamejo, da so več.

Če celo rimsko zgodbo strnemo zelo na hitro.

Kot smo že ugotovili, se po legendi vse začne z volkuljo, dvema bratoma in zelo slabim družinskim odnosom. Romul ubije Rema in ustanovi Rim.

Najprej vladajo kralji.
Potem se Rimljani kraljev naveličajo in ustanovijo republiko.

Sledijo stoletja senata, zavezništev, vojn, zarot in političnih govorov. Medtem Rim osvoji skoraj ves znani svet.

Potem pride Julij Cezar.
Preveč uspešen. Preveč priljubljen. Preveč močan.

In ga zabodejo.

Iz kaosa se rodi cesarstvo.

Njegov posvojenec Avgust postane prvi cesar in Rim vstopi v svojo zlato dobo. Gradijo se ceste, akvadukti, templji, amfiteatri. Država postane izjemno organizirana.

Tudi v organiziranem nasilju. Na vrhu tega sistema je bil Kolosej.

Imperij pa postaja vedno večji. In vedno težje obvladljiv. Cesarji se menjavajo. Nekateri gradijo, drugi kurijo, tretji izgubijo nadzor.

Razdeli na vzhodni in zahodni del.
Zahodni kmalu propade, vzhodni – Bizanc – pa živi naprej še skoraj tisoč let.

Tu spodaj na Forumu, ko pogledaš gor na Palatin, gledaš točko, kjer se je vse skupaj začelo, nato pa se je skozi stoletja sesulo samo vase.

In veliko zgodovine Rima se je odvilo prav tukaj, med temi kamni, po katerih danes hodimo.

Čakal nas je še najbolj zanimiv del Foruma, tam, kjer se je govorilo in odločalo. A ravno ko smo hoteli tja, so se začeli od vsepovsod pojavljati uslužbenci parka, ki so nas prijazno začeli usmerjati proti izhodu. Pozimi se Forum zapre že zgodaj. No ja, saj smo vedeli. Ves čas so namreč v štirih jezikih ponavljali po zvočniku, da bodo kmalu zaprli.

Politični del foruma

Nekako v hoji sem puncama hitel pripovedovati o tisti precej dobro ohranjeni stavbi na desni. Kurija, sedež rimskega senata.

Tu so se zbirali rimski senatorji, najvplivnejši možje republike. Senat sicer formalno ni sprejemal zakonov, a je nadzoroval denar, vojsko in zunanjo politiko, zato je imel v praksi ogromno moč.

Razprave so lahko trajale ure in ure. Če je kdo želel preprečiti glasovanje, je moral samo govoriti dovolj dolgo – dokler ni padel mrak, saj so se seje morale končati do sončnega zahoda.

Rimljani so temu rekli politika. Danes bi temu verjetno rekli zavlačevanje.

In potem še Rostra.

Tam so govorili politiki rimske republike.
Tam je Cezar nagovarjal ljudstvo.
Tam je Ciceron zagovarjal svoje ideje.

Tam so razglašali zakone, vojne in zmage.

Ta del trga je zapirala mogočna Bazilika Julija. Zgradil jo je Julij Cezar, dokončal pa Avgust. Bila je prostor za sodne procese, upravne zadeve in poslovanje.

Danes vidiš predvsem vrsto temeljev in nekaj stebrov, a nekoč je bila to ogromna stavba z več nadstropji in dolgimi vrstami obokov.

Tu je tudi Tempelj Saturna.

Pomemben, saj je bila tu v določenem obdobju državna zakladnica imperija. Zlato, srebro, pomembni dokumenti.

Danes od vsega tega ostaja sedem visokih stebrov, ki stojijo kot nekakšen simbol vsega bogastva, ki ga je Rim predstavljal.

Nekaj korakov stran stoji še en antični »reklamni pano« rimskih zmag – Slavolok Septimija Severa.

Če je kdo gledal Gladiatorja II – to je bil oče tistih dveh cesarjev. Karakala je dal ubiti svojega brata Geto.

Uslužbenci parka so nas že kar malo preganjali. Zapustimo forum.

Cesarski forumi

Zadovoljni, da se nam je na koncu vendarle izšlo in da smo videli skoraj vse v enem dnevu, čeprav zaradi dežja sprva sploh ni kazalo tako. Presenetljivo še nismo bili utrujeni, zato smo se odločili, da naredimo še kratek sprehod proti Piazzi Venezia. Glavna cesta, tista široka avenija med Kolosejem in tem trgom, je bila zaprta – ne samo za promet, tudi za pešce. Ves čas našega obiska so namreč preverjali stabilnost velikih pinij ob cesti, saj jih je nekaj pred kratkim že zgrmelo na tla. Rima ni ustavilo nič, nas pa je ustavilo preverjanje dreves. Ni bilo druge, gremo naokrog.

To področje je znano kot območje cesarskih forumov. Če je bil stari Rimski forum politično srce republike, so cesarji začeli graditi svoje trge kot monumentalne razširitve mesta. V bistvu je šlo tudi za vprašanje ega – kdo bo postavil večji in veličastnejši forum. Vsak je želel pustiti svoj pečat.

Takoj ob Rimskem forumu stoji Forum Julija Cezarja, ki ga je postavil kot diktator republike. Čez cesto je Avgustov s templjem Marsa Maščevalca, nato Forum miru cesarja Vespazijana in na koncu največji in najveličastnejši – Trajanov forum. Ta je imel knjižnici, ogromno baziliko in celo vrsto trgovin, zato ga nekateri opisujejo kot nekakšen prvi trgovski center antičnega Rima.

Ker je bila cesta zaprta, smo morali do forumov priti z zadnje strani. Kar se je na koncu izkazalo za še boljšo opcijo. Sonce je počasi zahajalo in s te strani mi je uspelo narediti nekaj lepih fotografij.

Od tu ne prideš nikamor več, zato smo morali spet v hrib. Ampak kot da bi bilo namenjeno – nekdo si je na vrhu odlično zamislil odpreti slaščičarno. In seveda ni preostalo drugega, kot da se nagradimo z gelatom.

Od slaščičarne se spustijo stopnice proti Trajanovemu stebru. Ravno takrat se je za njim skrivalo sonce in prizor je bil še bolj dramatičen. Skoraj štirideset metrov visok steber po katerem se spiralno vzpenja relief, ki kot nekakšen kamnit strip pripoveduje zgodbo o Trajanovih vojnah. Če bi ga raztegnili, bi dobili skoraj 200 metrov dolgo zgodbo, izklesano v kamen.

Piazza Venezia

Ko smo prišli na Piazza Venezia, je bil trg precej kaotičen. Osrednji del je bil ograjen, zato so vse nas, ki nas ni bilo malo, usmerili v ozek pas med ograjami in cesto, in šlo je naprej bolj po polžje. Ko se počasi premikaš, si lahko v miru ogledaš tisti balkon na palači Palazzo Venezia. Večina ljudi ga sploh ne opazi. Prav s tega balkona je Italijane nagovarjal še en diktator – Benito Mussolini. Če tega ne veš, greš mimo brez posebnega vtisa.

Vtis pa pusti ogromna bela stavba nad trgom – Altare della Patria oziroma Vittoriano. Zgrajen je bil kot spomenik združitvi Italije. Zaradi svoje velikosti in bleščeče bele barve so ga Rimljani hitro poimenovali kar »poročna torta«. Po vseh antičnih ruševinah, ki smo jih gledali čez dan, je ta spomenik skoraj popolno vizualno nasprotje vsega tega – bleščeč in bel, kot da bi stal v povsem drugem Rimu.

Na vrh se lahko povzpneš po stopnicah, od koder se odpre lep razgled na Rim in Forum. A tam smo pravkar bili, moj gleženj pa je imel za danes tudi že počasi dovolj. Nazaj proti Montiju, večerja in postelja.

Dan je bil dolg in poln. Kolosej, Palatin, Forum, Vittoriano.

Rim ima to posebnost – v enem dnevu lahko prehodiš dva tisoč let zgodovine.

Jutri bomo tempo umirili. Zjutraj Panteon, potem pa kamor nas bo odneslo – in dokler bodo noge zdržale.