Dobro jutro Porto

Pogled skozi okno je obetal suh dan, kar je bilo več kot razveseljivo, saj je še prejšnji večer kazalo na nevihtno celico nad nami. Iz nastanitve stopimo naravnost na ulico Santa Catarina, glavno peš ulico, ki prečka staro jedro mesta.

Najprej se ustavimo v pekarni na hitro jutranjo kavo in rogljiček, nato pa nas le nekaj korakov stran, čaka ena izmed najbolj fotografiranih cerkva na Portugalskem – Kapela duš.

Capela das Almas – zgodba o ploščicah

Razumeti, zakaj je ta cerkev tako prepoznavna in eden izmed top foto spotov, pomeni razumeti azulejose.

Te glazirane keramične ploščice so na Iberski polotok prišle skupaj z Mavri. Beseda izvirala iz arabske الزليج (al-zillij), kar naj bi pomenilo poliran kamen, tako vsaj pravi Wikipedia…

Zgodovina pove, da se je portugalski kralj Manuel I. ob obisku Sevilje in palače Real Alcázar zaljubil v te ploščice in se vrnil z idejo, da bi tudi doma imeli podoben slog.

Portugalci so ploščice prevzeli, jih nadgradili in iz njih ustvarili nekaj povsem svojega. Azulejosi niso le okras, temveč vizualna pripoved, vtkana v vsakdanje življenje mest in cerkva.

Vsaka ploščica je del večje slike, kot stran v knjigi. Ko stojiš pred njimi, jih ne gledaš, temveč bereš. Vseh 15.000 “strani” v enem samem pogledu.

Mercado do Bolhão in Santa Catarina – od domačinov do sveta

Za ulico Santa Catarina pravijo, da zjutraj še srečaš domačine, čez dan pa že pol sveta — in res se je začela hitro polniti.

Naredili smo kratek skok do pokrite tržnice Mercado do Bolhão, kjer smo se založili s sadjem in začimbami, ki pozneje niso preživele potovanja nazaj v Slovenijo. Nara si je zaželela jagod.

Nekdaj je bil tu izvir vode, zaradi katerega so to območje poimenovali Campo do Bolhão— polje mehurčkov.

Ko se sprehodiš med prodajalci, ki drug čez drugega ponujajo sir, zelišča, sadje in zelenjavo imaš občutek, da mehurčki še vedno vrejo — samo v malo drugačni obliki.

Igreja de Santo Ildefonso – cerkev soseske

Kratek sprehod in že stojimo pod vznožjem rahlo vzpetega trga Praça da Batalha, kjer se s svojimi 11.000 azulejosi razkazuje Igreja de Santo Ildefonso.

Ta cerkev je pripadala ljudem, bila je družinska cerkev soseske — tu so se poročali obrtniki, trgovci in vinarske družine, generacija za generacijo.

Ulica Santa Catarina se tukaj zaključi in zopet se zaveš, da so tudi avtomobili sestavni del mesta.

São Bento – zgodovina na stenah in velika kopalnica

Še ena azulejos mojstrovina je železniška postaja São Bento. Polna turistov, ja, ampak upravičeno.

Ko stopiš v avlo, te obdajo prizori portugalske zgodovine: bitke, kraljevi sprevodi, kmečko življenje in vsakdanji mestni vrvež na več kot 20.000 azulejosih. São Bento je pravzaprav vizualni učbenik Portugalske — samo da ga ne bereš, temveč se skozenj sprehodiš v parih metrih.

Prostor pa ni ravno velik, zato je kmalu nabito poln skupin, vsako z svojim vodičem, ki si želi najboljši prostor pod azulejosi. Tako gledaš dvoje prizorov bitk, eno na steni in drugo pred seboj.

Preden je bila postaja, je tu stal samostan svetega Benedikta. V njem je več kot desetletje popolnoma sama živela redovnica. Ob vseh ljudeh okoli sebe si je danes težko predstavljati, kako prazno in tiho je moralo biti, ko je bila tu sama. Ko je leta 1892 samostan zapustila tudi ona, so ga kmalu porušili in začeli graditi železniško postajo.

Prav to obdobje samote je postalo del lokalne pripovedi. Porto pravi, da se duh te zadnje redovnice včasih še vedno pojavi na postaji — kot spomin na to, kar je bilo tu prej. Pravijo, da se ponoči, ko avla utihne in se turisti razgubijo, za trenutek zasliši rahlo šumenje obleke ali pa mehak korak po tlaku, kot bi nekdo tiho prečkal peron…

Seveda z vsem dolžnim spoštovanjem do portugalske kulture — vendar ko gledaš vse te azulejose, hočeš nočeš, dobiš asociacijo na eno veliko kopalnico v belo-modrih ploščicah. Ob tem, da je tu še en kup ljudi, ki čaka na vlak… Zabavno in lepo hkrati. Raje zaključim s tem kulturnim bogokletjem, da ne bo gospa redovnica začela preganjati mene…

Najlepši Mcdonalds na svetu

Porto je bil v tem delu eno samo gradbišče, zato smo se po nekih improviziranih nadhodih nekako le prebili do Praça da Liberdade. Trg svobode, ki se ga opisuje kot dnevna soba mesta. Tu so Portugalci, po vseh živih fasadah in modro-belih ploščicah, želeli svetu pokazati, da znajo biti tudi elegantni in resni.

Trg stoji točno med starim in novim Portom, na osi med reko in mestno hišo. Branijo ga neoklasične stavbe, masivne fasade, stebri, simetrija, konjeniški kip kralja Pedra IV… vse skupaj daje občutek državnosti ter resnosti.

Potem pogledaš desno.
In tam je McDonald’s. Z vitražem in lestenci, baje najlepši na svetu. Skoraj jim je uspelo z resnostjo.

Mesto cerkva

Porto je mesto cerkva. V samem zgodovinskem jedru jih je več kot trideset, v širšem mestnem območju pa preko sto. To ni naključje — v 17. in 18. stoletju je bil Porto pomembno versko in trgovsko središče, zato so bratovščine in cerkveni redovi gradili cerkve skoraj na vsakem razpoložljivem kotičku.

Ker je mesto grajeno na hribovitem reliefu ob reki Douro, se te cerkve pojavljajo kot v plasteh: en zvonik nad drugim, fasade, ki gledajo druga čez drugo, stopnice, ki vodijo do vedno novega razgleda. Ko se sprehajaš po Portu, imaš občutek, da mesto raste navzgor in navzdol hkrati — in da ga zvoniki držijo v ravnotežju.

Sé do Porto – začetek mesta

Na griču Pena Ventosa kraljuje le ena — katedrala Sé do Porto. Prav tu, dolgo pred romansko cerkvijo, je bil na tem mestu utrjen keltski naselbinski vrh, kasneje pa rimsko oporišče Portus Cale.

Od tod se je mesto počasi razširjalo: najprej proti reki, nato pa navzgor po sosednjih hribih.

Ko stojiš pri Sé, tako nisi samo pri cerkvi — stojiš na izvorni točki Porta, na njegovem samem začetku.

Gradnja katedrale se je začela že v 12. stoletju, v času, ko je bila Portugalska še v nastajanju kot kraljevina, zato je prvotni slog romanski — masiven, težek, skoraj obramben. Suhe in čiste linije notranjega oboka še danes dajejo občutek trdnosti in tišine.

Zunanjost ni ne vem kako lepa, a daje občutek mogočnosti. Zdi se kot da ni namenjena samo občudovanju temveč predvsem prisotnosti. To pa je tisto, kar naredi Sé tako drugačno od južnih portugalskih katedral; ni svetla in razkošna, temveč čvrsta in kamnita. Čeprav smo pozneje v Lizboni našli eno, ki ji je bila podobna.

Z njenega dvorišča se odpre eden najlepših razgledov na Porto. To je trenutek, ko je vse zaokroženo — si na točno tistem kraju, ki ga najprej začutiš s telesom, ker si hodil po vseh tistih stopnicah. Šele nato ga začitiš z očmi, ko globoko zadihaš na vrhu in usmeriš pogled od tal predse…

V cerkvi je ravno potekal krst, na trgu je ulični glasbenik pel Tears in Heaven od Claptona, mi pa smo se usedli na kamnite stopnice spomenika skupaj z drugimi in uživali v prisotnosti.

Most Dom Luís I – dve poti, dva pogleda

Saj bi človek lahko sedel pri Sé še dolgo, a te pogled na most in dogajanje tam spodaj ob reki prej ali slej premami, da dvigneš rit. Iz dvorišča se po strmih, ozkih uličicah počasi spustiš navzdol. Na koncu iz vse te kamnite ozkosti stopiš na široko promenado, polno restavracij, kavarn in še več turistov, ki so tu zaradi česar si tudi ti.

Spet ne preostane drugega, kot da se usedeš in ponovno občuduješ tisti most, ki si ga občudoval že zgoraj pri Sé, vendar ga zdaj vidiš v vsej svoji veličini.

Most Dom Luís I je eden izmed simbolov Porta — tako arhitekturno kot značajsko. Zasnoval ga je Teófilo Seyrig, nekdanji učenec Gustava Eiffla, kar se vidi že na prvi pogled: masivni jekleni lok, preciznost konstrukcije in občutek, da je most hkrati tehničen in eleganten.

Zgrajen je bil leta 1886 in ima dve etaži: zgornja je namenjena pešcem in metroju, spodnja pa s cesto povezuje rečno nabrežje Ribeira s sosednjim mestom Vila Nova de Gaia, kjer se nahajajo svetovno znane vinske kleti portovca.

Miradouro Serra do Pilar — razgled z razgledom

Most je bolj smiselno prečkati po zgornji etaži, ker te vodi naravnost do razgledne točke Miradouro Serra do Pilar. Tam se ti odpre pogled na cel Porto. A mi smo bili spodaj, kjer se ti je odprl pogled… v hrib.

Prečkali smo most po spodnji etaži in tam prišli do spoznanja, da nas je kar nekaj takih, ki smo bolj malo razmišljali, kje je bolj smiselno prečkati most. Za nagrado smo si prislužili slab kilometer vzpona do razgledne točke in vsak, ki je prišel do tja gor, je od veselja kar sopihal…

Ne, saj je bilo vredno — vsak korak. Pod tabo kot kača vijuga reka Douro, Ribeira požira nove in nove turiste, vidiš ozke uličice, rdeče strehe, vidiš Sé in most, nekje v daljavi bi moral biti Atlantik…

To je trenutek, ko mesto ni več samo lepo, ampak postane del tebe.

Portovec — okrepljeno vino

Zgodba Porta je seveda tudi zgodba o vinu. Portovec ni dobil imena po tem, kje grozdje raste, ampak po tem, kje je vino pristalo. Grozdje zori daleč v notranjosti, v dolini Douro, od koder so vino nekoč po reki vozili v sodih na lesenih ladjah, imenovanih rabelos. Pot je bila dolga in polna nevarnih brzic, vino pa je med transportom zaradi vročine in prevračanja pogosto začelo spreminjati okus.

Zato so v času fermentacije vanj dodali malo vinske žganice, kar je fermentacijo ustavilo, del naravnega sladkorja pa je ostal v vinu. Tako je nastal portovec — sladek, aromatičen in hkrati dovolj močan, da je »preživel« pot po reki.

Ko so ladje prispele v mesto, vina niso shranili na bregu Ribeire, temveč na drugi strani reke v Vila Nova de Gaia, kjer so bile idealne razmere za počasno staranje v sodih. Ribeira na drugi strani pa je postala glavno pristanišče za izvoz. Tukaj so vino prečrpali, uredili sodove, jih označili in pripravili na pot ter ga tako predstavili svetu.

Francesinha — več kot sendvič

Pred kapljami dežja smo prebegnili z metrojem čez most na drugo stran in se skrili pod nadstrešek ene od restavracij.

Pred potovanjem sem gledal videe na youtube, kjer je bila med drugim predstavljena tipična lokalna hrana. V oči mi je padla Francesinha, ki je na hitro izgledala kot popolnoma legitimen sendvič.

Zato sem to ” malo francozinjo” sedaj naročil. Prvi vtis – sendvič na steroidih.

Namreč, med dve rezini kruha jim je uspelo stlačiti govedino, šunko in nekaj kar je izgledalo kot klobasa, vse skupaj prelito z topljenim sirom in pikantno omako. Ker je očitno obstajal nek strah, da to ne bo dovolj, so na vrh dali še ocvrto jajce in postregli z porcijo pomfrija. Vse to z namenom, da se kalorična vrednost obroka lepo zaokroži na ene 1500.

Pred zamašitvijo žil me je rešil samo tisti vzpon prej! Punce so bile pri izbiri jedi seveda pametnejše.

Livraria Lello — mit, ki živi sam od sebe

Za naslednjo znamenitost je treba postaviti stvari v pravi kontekst.

Nara je namreč že od majhnega velika oboževalka Harryja Potterja. Začelo se je s plišastimi sovami in čarobnimi paličicami, nadaljevalo z lego gradovi in potem je prišlo še branje. V drugem razredu je že prebrala prvi del – Kamen modrosti. Od takrat je bil Harry na vsakem potovanju vsaj malo z nami — če ne drugega, kot knjiga v nahrbtniku. 

Naša potovanja tako pogosto kroji čarovnik iz Bradavičarke in Porto pri tem ni bil izjema.

Ko sem načrtoval obisk Porta, je bila zato na seznamu obveznih postankov tudi Livraria Lello — ena najbolj obleganih knjigarn na svetu. Razlog? Mit, da naj bi J. K. Rowling prav tu dobila navdih za nekatere prizore iz Harryja Potterja.

V središču knjigarne so spektakularne vijugaste stopnice in nad njimi velik vitraž — ampak to je v bistvu tudi vse. Knjigarna je majhna, natrpana in precej kaotična, večina obiskovalcev pa je tam predvsem zaradi tistega »popolnega« selfija.

Rowlingova je kasneje povedala, da v času, ko je živela v Portu, v Lellu sploh ni bila.

Ampak miti imajo svojo moč — in Lello je postal romarsko svetišče vseh, ki so kdaj odprli knjigo o Harryu.

Če mene vprašate — čisti turist trap, ki ga lahko mirno izpustite.

Vendar ni vse temno — Nara je dobila knjigo, ki jo je iskala, in to je najbolj pomembno.

Clérigos — svetloba za konec

Dan je šel počasi h koncu, prižigati so se pričele mestne luči, vrsta pred knjigarno pa je bila še daljša kot prej. Nas pa je po dobrih 20.000 korakih čakalo še zaključno dejanje.

Torre dos Clérigos, baročna cerkev, ki bi lahko bila bolj elegantni, svetlejši sorodnik resne katedrale Sé, se dviga nad mestom s svojim 75-metrskim stolpom, ki ga vidiš od vsepovsod, kjer smo danes že bili. V zadnjih letih cerkev ponuja tudi večerni svetlobni spektakel, kjer te polurna nadrealistična projekcija dobesedno potegne vase. Kričanje barv in svetlobe so nas pustile obnemele.

Z bolečim vratom od gledanja navzgor, smo se pred pretečo nevihto hitro vrnili mimo Capela das Almas do našega portugalskega doma.

Tako je bil dan sklenjen…

…in potem se je ulilo.