Kam pa danes?

Tudi današnji dan je bil namenjen raziskovanju okolice Rima. Razmišljala sva celo o Pompejih in Firencah, vendar sva hitro ugotovila, da bi polovico dneva porabila samo za vožnjo. Poleg tega bi bile karte, kupljene tako pozno, pregrešno drage.

Tivoli je bil zato najbolj smiselna izbira.
Tako časovno kot tudi finančno.

Včeraj smo pred vrati Ostie Antice ostali, ker nisem preveril odpiralnega časa. Na poti nazaj v Rim sem zato raje vzel stvari v svoje roke, se malo bolj poglobil v Tivoli in vse uredil takoj. Kupil sem vstopnice in vozovnice za vlak, da ne bi ničesar prepustil naključju.

Kljub temu pa se je našlo nekaj, kar je jutro znova naredilo…
če rečem razburljivo, bom kar zadel.

Rimski vlaki in podzemna železnica

Rimski metro je v resnici precej preprost. V praksi uporabljaš predvsem dve liniji, ki te pripeljeta do večine glavnih znamenitosti.

Linija A te pelje proti Vatikanu in do postaje Spagna pri Španskih stopnicah. Linija B pa do Koloseja in naprej proti jugu mesta. Obe liniji se sekata na postaji Roma Termini, ki je glavno prometno vozlišče.

Otroci do 10. leta se vozijo brezplačno.

Z linijo B se lahko z isto vozovnico zapelješ do postaje Piramide, kjer prestopiš na vlak Lido. Ta te pelje proti morju, še prej pa do Ostie Antice. Če imaš srečo, da ni ponedeljek, te tam čakajo odprta vrata enega najlepše ohranjenih antičnih mest v bližini Rima.

Druga vrsta vlakov v Rimu so vlaki italijanskih železnic Trenitalia. Ti te iz mesta peljejo proti letališču Fiumicino, kot je Leonardo Express, ali pa v okolico, na primer proti Tivoliju.

To niso več mestni vlaki, ampak klasični regionalni ali hitri vlaki, za katere potrebuješ ločeno železniško karto. Otroci tu ne potujejo več brezplačno. Karte lahko enostavno kupiš tudi prek njihove aplikacije. Kontrolorji so vozovnice redno preverjali.

Če se namesto proti morju odpraviš v notranjost, proti hribom, je za Tivoli najbolj praktičen odhod z železniške postaje Roma Tiburtina.

In tu se je zapletlo.

Kako v Rimu zlahka zamudiš vlak

Potem ko smo se vozili z metrojem po Londonu, Parizu, Washingtonu in New Yorku, rimski metro z le dvema linijama hitro podceniš.

Linija B se na koncu razcepi. Če nisi pozoren, zlahka sedeš na napačen vlak.
In mi smo naredili točno to.

Na postaji smo poskusili najti taksi. Zaman. Kot zakleto ni bilo nikjer nobenega.

Ker smo zapustili podzemno, z isto karto nismo mogli več vstopiti. Kupimo nove.
Z metrojem eno postajo nazaj, potem še eno naprej do prave.

Ko izstopimo, imamo še pet minut do našega vlaka.
Ampak iz katerega perona?

Številka 28.
Seveda čisto na drugem koncu postaje.

In tako smo zamudili naš vlak.

Tivoli

Ko smo čakali na naslednji vlak, sem puncama na kratko razložil, kam sploh gremo.

Tivoli je majhno mesto približno 30 kilometrov iz Rima. Že v rimskih časih je veljalo za kraj, kamor so hodili na oddih, predvsem zaradi razgledov in obilice vode, ki je tukaj vedno igrala pomembno vlogo. Ko se mu približuješ, se odpre lep razgled na mesto in dolino reke Aniene.

Med najbolj znanimi znamenitostmi v Tivoliju je Villa Adriana, nekdanja rezidenca cesarja Hadrijana. V resnici ne gre za eno vilo, ampak za velik kompleks stavb, bazenov, stebrišč in odprtih površin, ki se razprostira na velikem območju. Nastajal je več let in velja za eno pomembnejših arheoloških najdišč iz časa rimskega imperija.

Druga znamenitost je Parco Villa Gregoriana, park, ki je bolj usmerjen v naravo. Urejene poti vodijo v sotesko med slapove, skale in gosto zelenje.

Ko sem pripravljal današnji izlet, sta se mi ti dve možnosti zdeli nekoliko preveč, zato sem se odločil za tretjo.

Villa d’Este

Gravitacija je tista osnovna zakonitost, ki v Villi d’Este poganja celoten sistem fontan.
Brez črpalk, brez moderne tehnike.

Voda teče po naravnem padcu, od ene terase do druge, zato je moral biti celoten kompleks zgrajen dovolj visoko nad mestom. Predvsem pa izjemno natančno.

Gre za eno najbolj znanih renesančnih vil v Italiji, danes tudi na Unescovem seznamu, predvsem zaradi svojih vrtov in izjemne zasnove. Za vsem skupaj je stal kardinal, ki si je sredi 16. stoletja zamislil nekaj precej ambicioznega.

Ne le vile, ampak vrt, ki bi pokazal moč, znanje in vpliv.

Gradnja in urejanje vrtov sta trajala desetletja, sistem fontan pa je bil za tisti čas skoraj neverjeten.

Prav ta preprost princip, voda, ki teče navzdol, je detajl, ki vse skupaj dvigne na višjo raven.

Ko izstopiš na železniški postaji, si seveda spodaj. Če želiš razumeti, kako ta sistem deluje, se moraš najprej povzpeti višje.

Čaka te približno pol ure hoje. In v resnici ni nič hudega.

Ko se začneš vzpenjati, hodiš med ozkimi ulicami, skozi podhode, po kamnitih kockah. Ljudi je malo. Že od postaje smo šli praktično sami.

Na vrhu te pričakajo trgovine, restavracije in kavarne.
Očiten znak, da gre za turistično mesto.

Vstopnice sem kupil že dan prej, kar na vlaku, ko smo se vračali nazaj v Rim. Na koncu se je to izkazalo za popolnoma nepotrebno. In če sem čisto iskren, tudi malo neumno. Vrste ni bilo. Nihče ni kompliciral, čeprav smo zamujali dobro uro.

In potem pride še ironija dneva.

Kraj, najbolj znan po svojih fontanah, kjer voda s pomočjo gravitacije ustvarja prizore, zaradi katerih sploh prideš sem, je bil danes brez vode. Tako je pisalo pri prodaji kart. Ponujali so 5 evrov popusta na licu mesta, seveda ne za nas, ki smo vstopnice kupili vnaprej. Saj ni res, pa je. Toliko truda, da smo sploh prišli do sem, potem pa… brez vode. Nič, pojdimo pogledat vsaj tiste vrtove.

Fontane brez vode

Najprej vstopiš na simpatično dvorišče, kjer stoji fontana s kipom speče Venere, boginje ljubezni.

Nato se po dolgih hodnikih in skozi številne sobe z izredno lepimi stropi počasi premikaš proti izhodu.

Tam se prvič odpre pogled na vrtove. Ti se v terasah spuščajo globoko pod teboj, po občutku skoraj 100 metrov nižje, povezani s stopnišči, potmi in dolgimi osmi, ob katerih so postavljene fontane.

Ovalna fontana

Prva, pri kateri smo se ustavili, je bila Ovalna fontana. Do nje prideš skozi odprt vhod.

Pred tabo se razširi velik polkrožen prostor, obdan z zelenjem in skalami.

Celoten prostor deluje kot nekakšen vodni oder. Nad fontano se dviga umetna gora, iz katere naj bi tekla voda.

Lahko jo obhodiš in greš tudi skozi tunel za fontano. Tam mora biti pravo doživetje, ko pred tabo padajo hektolitri vode, okoli tebe pa vse šumi, škropi in se peni.

Ob pomanjkanju vode si za vse to seveda prikrajšan, a nam je bilo tukaj kljub temu všeč. Zaprta med skalami in zelenjem, z nenavadnim drevesom ob strani, ki še dodatno poudari občutek narave, ki so ga tukaj očitno želeli ustvariti.

Fontana zmajev

Ko se spustiš še en nivo nižje naletiš na Fontano zmajev. Štirje zmaji, postavljeni v krogu, obrnjeni vsak v svojo smer, kot varuhi. Predstavljajo simbol moči in vpliva.

Nad njimi se simetrično dvigajo terase in tisto stopnišče, od koder smo prvič zagledali vrt.

Aleja stotih fontan

Nekje bi, vsaj po tablah, morala biti Aleja stotih fontan, dolg niz majhnih vodnih izlivov, ki ustvarjajo skoraj neprekinjen šum vode.

Teh najbolj znanih fontan kljub vloženemu naporu z Naro nisva našla, čeprav naj bi jih bilo sto. Ker ni vode, so to pač samo odprtine med zelenjem, ki jih enostavno spregledaš.

Neptunova fontana

Na koncu pride še ena fontana. Velika, mogočna, postavljena na skrajnem robu spodnjega dela vrta. Tukaj naj bi bil veliki finale vode.

A namesto tega gledaš le nekaj kipov, ki zrejo čez vrtove nekam proti Rimu, kot da se tudi sami sprašujejo, kam je izginila vsa voda.

Na spletu sem našel fotografijo, kako to izgleda. Razlika je očitna.

Izhod je tam, kjer si začel, zato so nas vse stopnice, ki smo jih že prehodili, lepo počakale. Na vrhu se odpre lep razgled na ravnino spodaj in razumeš, zakaj so si tukaj postavljali vile.

Trastevere

Ob enih smo bili že na vlaku za Rim. Po nekaj zamenjanih metrojih in avtobusih smo se znašli v Trastevereju. Ime pomeni »čez Tibero« in ta del mesta pogosto opisujejo kot bolj živahen in sproščen v primerjavi z drugo stranjo reke. Nam se je zdel precej podoben kot drugje.

Tu stoji ena najstarejših cerkva v Rimu, Basilica di Santa Maria in Trastevere, znana po svojih zlatih mozaikih. Nekaj časa smo postavali na trgu pred njo, nato pa smo se skozi ozke ulice odpravili nazaj proti Tibri.

Prečkaš jo čez otok, ki je že od antičnih časov povezan z zdravljenjem. Majhen otok, na katerem stoji bolnišnica, ki to tradicijo ohranja še danes.

Z drugo stranjo reke je povezan z najstarejšim mostom v Rimu, starim več kot 2000 let.

Če smo imeli v Tivoliju še polno energije, nam jo je Trastevere očitno pobral, pa tudi tisti »zdraviliški« otok ni kaj dosti pomagal.

Šli smo še mimo Marcellovega antičnega gledališča in proti stopnicam Kapitolskih muzejev, a za vzpon po njih ni bilo več moči.

Taksi in nazaj na Monti, zvečer pa še na gelato, ki se ga tukaj ne moreš prenajesti.

Smo pa res potrebovali počitek, saj nas jutri čaka velik dan, ko bomo obiskali najmanjšo državo na svetu, Vatikan.