Država na pol kvadratnega kilometra

Naše potovanje se počasi približuje koncu. Začeli smo z antičnim Rimom, nadaljevali s klasičnim, nato pa šli še malo izven mesta. Ostane pa še ena stvar, ki je preprosto ne smeš izpustiti.

In to je seveda Vatikan. Najmanjša država na svetu, sedež krščanskega sveta, ki je skozi velik del zgodovine krojil usodo milijonov. Poln vere in izjemne arhitekture, hkrati pa prežet s skrivnostmi in aferami.

Na manj kot pol kvadratnega kilometra se skriva država, ki jo prehodiš v nekaj minutah, raziskoval pa bi jo lahko dneve. Ima svojo vojsko, svojo pošto, svoje kovance in celo svojo železniško postajo. V praksi bolj kot država deluje kot mesto znotraj mesta, z vplivom, ki daleč presega njegove zidove.

Na vsakem koraku naletiš na nekaj, kar bi drugje stalo samo zase kot glavna znamenitost. Tukaj pa je to preprosto del vsakdana.

Če hočeš vse to tudi videti, je treba najprej vstati iz postelje. In vstali smo zgodaj, saj nismo želeli zamuditi vstopa v Vatikanske muzeje.

Vatikanski muzeji

Vatikanski muzeji niso samo ena znamenitost, ampak skoraj mesto umetnosti zase. Hodniki, dvorane, galerije… ena za drugo, kip ob kipu, mojstrovina za mojstrovino.

V njih hranijo eno največjih umetniških zbirk na svetu, od antičnih kipov do renesančnih mojstrovin, ki jih večina pozna le iz knjig. In seveda nisi tam sam. Vsako leto jih obišče več kot šest milijonov ljudi.

Zato obisk terja nekoliko več organizacije.

Prva stvar so vstopnice, ki jih je treba kupiti dovolj zgodaj. Mi smo jih vzeli že decembra, približno dva meseca vnaprej, saj so jutranji termini hitro razprodani.

Druga pomembna stvar je lokacija nastanitve. Če si blizu metro postaje, si lahko hitro na poti, brez nepotrebnega stresa in hitenja. To naredi veliko razliko, še preden sploh stopiš v muzeje, saj bo dan dolg.

In potem je tu še tretja stvar: jutranji termini. Kjerkoli smo že bili, v Versaillesu v Franciji, v Alcázarju v Sevilli, v Sagradi Familii v Barceloni ali tukaj v Koloseju, se vedno znova pokaže, da so prvi termini najboljša izbira.

Ne samo zato, ker je manj ljudi, ampak tudi zato, ker ima jutro svoj poseben čar. Mesto se šele prebuja, ti pa že stojiš pred nečim velikim, zgodovinskim, skoraj veličastnim.

Točnost mi je pač pomembna, zato vedno priganjam, da se pravočasno odpravimo na pot. Včasih zna biti to nadležno, sploh zjutraj, ampak brez tega ne gre, če nočeš, da se dan podre že na začetku.

Kar hitro ugotoviš tudi, da vhod v muzeje ni na Trgu svetega Petra, ampak nekoliko stran. Če prideš iz centra, je zato najbolj smiselno izstopiti na postaji Ottaviano in se od tam odpraviti peš.

Japonci, vrsta in en golob za dobro jutro

Od podzemne postaje ne potrebuješ več navigacije. Samo slediš množici, v našem primeru japonskim turistom, in kmalu se znajdeš pred mogočnim obzidjem, ki obdaja celotno državo. Visoko kakšnih deset metrov, že samo po sebi deluje impresivno.

Pot te ne vodi naravnost. Zid te počasi usmerja, najprej desno, potem levo, in kmalu se že znajdeš v vrsti.

Stojiš tam. Opazuješ. Greš še malo naokrog. In takrat ugotoviš, da to sploh ni naša vrsta. Ta je za tiste, ki še nimajo kart.

V novi vrsti smo bili med prvimi. A ker smo imeli na kartsah vstop ob 08:30, ura pa je bila 08:00 nas redar ni spustil naprej in nam je z nasmeškom predlagal, da gremo za ta čas na cappuccino.

Ena tistih situacij, ko si preveč organiziran in hkrati prezgoden. Nikoli ni čisto prav, kajne?

Po kavi ni bilo potrebe, zato smo se vrnili v vrsto. A v vmesnem času, ko nas niso spustili notri, se je ta raztegnila na kakšnih sto metrov. Začele so prihajati še organizirane skupine, ki so nas brez posebnega zadržka mirno prehitevale.

Tako smo se po polžje premikali ob zidu, ko je nenadoma iz majhne odprtine tik ob nas nekaj odletelo. Nič dramatičnega, samo golob.

Če se kdo od nas, ki smo stali v bližini, do takrat še ni prebudil, se je v tistem trenutku zagotovo.

Egipt, storž in krogla v krogli

Najprej karte, nato varnostni pregled, kjer plastenke z vodo niso dovoljene, potem potni listi in še enkrat karte. In si notri.

Kmalu si spet zunaj, na terasi, od koder se odpre pogled na simetričen vrt s fontano na sredini. Za drevesi se dviga kupola svetega Petra, pred tabo pa so razstavljene reprodukcije Sikstinske kapele.

Morda zato, ker že nekaj časa potekajo obnovitvena dela in je ne vidiš v celoti. Kot nekakšna kompenzacija. Lahko pa to vzameš kot uvod v največjo stvar tukaj.

Tako kot vse poti vodijo v Rim, v Vatikanskih muzejih vse poti vodijo v Sikstinsko kapelo.

Muzeji so ogromni. Res. Obiskovalci so se razpršili, morda so vsi hiteli ravno proti Michelangelovi umetnini. Mi po drugi strani nismo imeli posebnega plana, zato smo preprosto hodili.

Najprej smo zašli v egipčanski del muzejev. Kipi faraonov, sarkofagi, hieroglifi, mumije… Sploh te mumije v odprtih sarkofagih so kar malo srhljive.

Gremo naprej po hodniku in ko sem pogledal skozi okno, zagledam ogromen storž. Čakaj… storž? Kaj pa ta počne tukaj?

Seveda sem moral takoj poguglati.

Gre za slabe štiri metre visok bronast storž iz antičnega Rima, star več kot 1800 let. Simbolizira življenje, obnovo in nekaj, kar ostane tudi po tem, ko vse drugo mine. Včasih je stal blizu Panteona, nato pa se je, kot marsikatera stvar tu, znašel v teh muzejih.

Na vsaki strani stojita pava. Simbolizirata večnost in nesmrtnost, kar glede na to, koliko časa že stoji ta storž, očitno kar drži.

A tu je še nekaj. Nekaj, kar smo že videli v Trinity Collegeu v Dublinu, pred sedežem Združenih narodov v New Yorku in zdaj še tukaj, v parku storžev sredi Vatikana.

Gre za eno od razpokanih bronastih krogel italijanskega umetnika, ki jih najdeš na več koncih sveta. Vsaka je malo drugačna, unikatna, a sporočilo ostaja enako. Krogla od zunaj predstavlja popolnost, razpoke pa razkrivajo njeno notranjost, zapleteno, kaotično in krhko. Nekako tako, kot je svet sam.

Toliko simbolike na enem mestu, da je manjkal samo še avtomat za kavo, da bi lahko vse skupaj v miru premislil.

Nasilni kipi, marmornate živali in soba z banjo na sredi

Potem pridejo kipi. Perzej z odrezano Meduzino glavo, možakar, ki se otepa kač, sarkofagi polni bojev… Dobiš občutek, da je tukaj vsak z vsakim v nekem konfliktu.

Ko greš potem mimo kipa, ki samo stoji tam in ga nič ne napada, ga nič noče pičiti ali pojesti, se kar malo zdrzneš.

Ko se naveličaš ljudi, stopiš v naslednji prostor, ki pripada živalim. Psi, jeleni, kače in biki. Nekomu se je zdela celo dobra ideja, da v marmor “obleče” leva, ki napada konja.

Ko smo zaman iskali še kakšen kip marmornate mačke, smo že zatavali v naslednji prostor. Narejen je po vzoru Panteona, na sredini pa stoji ogromna kamnita kopel, izklesana iz enega kosa.

Okoli, v nišah, so postavljeni kipi in glave rimskih cesarjev, bogov in junakov, vse skupaj pa dopolnjuje mojstrski mozaik na tleh.

Ta prostor mi je bil prvi zares všeč.

Galerija tapisarij, Galerija zemljevidov in Rafaelove sobe

Nato te pričaka dolg hodnik, kjer se na obeh straneh razprostirajo tapiserije. Najprej sem mislil, da gre za slike, a ko stopiš bližje, hitro vidiš, da si se zmotil.

Ampak zakaj so jih sploh delali? Prebral sem, da so jih izdelovali več mesecev, nekatere celo leta.

Kot prvo so grele prostore, kar je bilo precej praktično. Hkrati so pripovedovale zgodbe in obiskovalcu jasno pokazale, kdo ima denar, saj so bile pregrešno drage.

Torej nekakšna kombinacija radiatorja, slike in statusnega simbola.

Hodnik se kar ne konča. Nato prehod. Ko stopiš na drugo stran, ti pogled najprej uide navzgor. Strop, ves v zlatu. Čakaj… je vse to res zlato?

Polno slik, fresk, vse prepleteno s pozlato.

Prostor se imenuje Galerija zemljevidov in ja, na obeh straneh visijo zemljevidi Italije. A strop je tisti, ki res kraljuje temu hodniku. Čeprav tudi zemljevidi v sebi skrivajo zanimivo zgodbo.

Preden so jih narisali, so to ozemlje dejansko prehodili. Brez satelitov, brez tehnologije. Samo teren, čas in kakšen žulj na nogi.

Ko se galerije končajo, vstopiš v sobe, ki jih je ustvaril Rafael, tisti, katerega grob smo gledali v Panteonu tretji dan. Sobe so štiri. V vsaki slika ob sliki, freska ob freski.

Vsaka govori svojo zgodbo.

Prva poveličuje mislece in filozofe, druga čudeže, tretja papeže, četrta pa zmago krščanstva.

Lepo. A vrhunec šele prihaja.

Sikstinska kapela

Kar naenkrat gneča za naslednji prostor. Nenadoma vse okoli tebe utihne.

Seveda. Vstopaš v Sikstinsko kapelo.

Vsi pred tabo gledajo navzgor.

Prostor, kjer izbirajo papeža, najpomembnejšega človeka krščanskega sveta. Odločitev tukaj določi, ali bo dim bel ali črn.

Strop. Michelangelo. Potreboval je štiri leta. In ne, ni ležal na hrbtu. Stal je na odru in slikal nad glavo, ure in ure, dneve in mesece. Barve je nanašal na svež omet, kar je pomenilo, da ni bilo prostora za napake.

Mojstrovina, v kateri bereš Sveto pismo od začetka do konca. Od stvarjenja do poslednje sodbe.

Je pa res visoko, ta strop. Vidiš ga, a detajli hitro uidejo, če nisi pozoren. Tudi sam sem moral kar malo poiskati tisti znameniti prizor, ko se prsta Boga in človeka skoraj dotakneta.

V sobi, polni slik, je fotografiranje prepovedano. Če bi slučajno slikal, kar seveda nisem, ampak če bi se sprožilec na telefonu čisto po naključju sprožil, bi moralo izgledati nekako takole.

Vatikanska pošta in stopnišče z dvojno spiralo

Danes se kartice skoraj ne pošiljajo več. Mi jih redno pošiljamo le dvema, mojim staršem in prijatelju iz Denverja v Koloradu, s katerim sem pred slabimi dvajsetimi leti prepotoval večino Argentine.

Jaz sem se nato vrnil v Slovenijo, on pa je potovanje nadaljeval… in na koncu prepotoval ves svet.

Nisi vsak dan v najmanjši državi na svetu, zato smo jih tokrat poslali kar od tu.

Poštno okence je tik pred izhodom iz muzejev, preden se spustiš po tistem znamenitem krožnem stopnišču.

Zakaj znamenito? Zaradi tega, kako je zgrajeno. Izvira iz več kot 500 let stare ideje. Narejeno je kot dvojna spirala, ovita ena okrog druge. Ena za gor, druga za dol, z namenom, da se ljudje ne srečajo.

Trg Svetega Petra

Smiselno nadaljevanje poti po muzejih je seveda trg, še bolj logično od tega pa postanek za kavo.

Slovencev smo na tem potovanju srečali zelo malo. Pravzaprav se niti ne spomnim, da bi kje slišal kakšen slovenski stavek. No, ko na tistem soncu pijemo zasluženo kavo, pa le zaslišim znane besede.

Pogledam… in vidim Boštjana Gorenca – Pižamo, kako vneto nekaj razlaga druščini, ki mu sledi. Hiteli so proti muzejem, očitno so zamujali.

Kako primerno, da prve slovenske besede slišiš prav od človeka, ki slovensko leposlovje nadgrajuje v sodobno različico 2.0 in ga na unikaten način približuje današnji mladini.

Danes je bila sreda, dan papeževe avdience, zato je bil trg dopoldne zaprt. Vstop je bil mogoč le z vstopnicami, ki jih moraš rezervirati vnaprej.

Ko smo se trgu približevali, je bila tam že ogromna gneča. Postavili smo se vanjo, vendar je od zadaj prihajalo vedno več ljudi, zato smo se raje umaknili na stran. V nekaj minutah bi bili ujeti in ne bi mogli nikamor.

Ravno ko smo se oddaljili za nekaj metrov, so trg nenadoma odprli. Hitro. Gremo še mi.

Večina se je postavila v novo vrsto za baziliko svetega Petra, tako da smo imeli cel trg skoraj zase.

Trg je oblikovan kot elipsa, na sredini pa stoji več kot 2000 let star obelisk, pripeljan iz Egipta.

Na vsaki strani ga obdaja kolonada stebrov v štirih vrstah, skupaj jih je 284. Objemajo trg kot dve veliki roki. Nad njimi stoji še 140 kipov svetnikov.

Še ena Berninijeva mojstrovina.

S puncama smo po tleh iskali točno določeno mesto, kamor stopiš in se vse štiri vrste stebrov poravnajo v eno samo linijo. Seveda smo ga kmalu našli. In res, vse se poravna. Noro.

Pozabil sem, kako velik je ta prostor. Nad trgom kraljuje kupola bazilike svetega Petra.

To je bila že tretja od štirih papeških bazilik, tistih VIP cerkva katoliškega sveta, ki smo jih videli v zadnjih dneh, po baziliki Santa Maria Maggiore in baziliki svetega Pavla zunaj obzidja.

Tako nam je manjkala samo še Lateranska bazilika.

Iz Vatikanskih muzejev se da priti celo v kupolo te znamenite cerkve.

Anja se je spomnila, da je bil prehod, ko sva bila tu pred leti, ozek in precej utesnjen, zato o tem niti nismo razmišljali. Sploh po zadnji izkušnji v stolpu Sagrade Familie v Barceloni.

S trga vidiš še eno stvar, ki jo poznaš iz televizije, balkon, s katerega papež nagovarja svet. Prav danes je od tam podelil blagoslov Urbi et Orbi, velikonočni blagoslov mestu in svetu.

Vrsta za vstop v baziliko se je že ovijala okoli celega trga, tako da to za nas ni več prišlo v poštev. Počasi nas je začela dohitevati tudi utrujenost, saj je bilo dopoldne res polno vsega.

Odločili smo se, da se peš odpravimo do prve postaje podzemne železnice. Da ne bi šli po isti poti kot zjutraj, smo zavili proti Tiberi.

Castel Sant’Angelo in Tibera

Ko tako hodiš stran od trga, se v daljavi počasi izrišejo obrisi stavbe, ki je bila skozi zgodovino marsikaj. Mavzolej. Trdnjava. Zapor. Papeško zatočišče.

Si tik pred gradom svetega Angela.

Nekje pod tvojimi nogami poteka skrivni hodnik, ki je povezoval baziliko svetega Petra s tem gradom. Ko je šlo kaj narobe, so papeži preprosto izginili iz Vatikana in se po tej poti umaknili v varno zavetje trdnjave.

Na vrhu danes stoji kip nadangela Mihaela, po katerem je grad dobil ime. Legenda pravi, da se je prikazal in spravil meč v nožnico kot znak, da je konec kuge.

Z drugo stranjo Tibere ga povezuje most, ki ga krasijo kipi angelov. Lepo. Spet Bernini.

Od mostu smo se odpravili ob reki Tiberi proti Piazza del Popolo, kjer je postaja podzemne železnice.

Ko se rečna struga začne rahlo zavijati, smo se še zadnjič ozrli nazaj proti tisti znameniti kupoli.

Ta pogled sva gledala nazadnje pred štirinajstimi leti.

Zdaj ga spet.

Ga bova še kdaj?