Zadnje jutro v Rimu

No, pa smo prišli do našega zadnjega polnega dneva v Rimu.

Jutri dopoldne samo še na letališče in nazaj domov.

Že prvo dopoldne, ko smo prispeli pred slabim tednom, smo komaj ubežali dežju in se pred njim skrivali med hodniki Koloseja. Tudi zadnje dopoldne ni kazalo prav nič drugače.

Takrat sem zapisal, da je ravno dež poskrbel, da je bil to eden izmed najbolj zapomnljivih trenutkov celotnega potovanja. Morda nas tudi danes čaka kakšno presenečenje.

Za nami je bilo že več kot 100.000 korakov. Noge so bile že nekoliko utrujene, pri čemer sva bila večji problem midva kot pa punci.

Danes nismo imeli nobenega posebnega plana. Zadnji dan običajno pustimo odprt.

Namenjen je sprostitvi, kavicam, nakupovanju spominkov in tudi kakšni stvari, ki smo jo v preteklih dneh opazili na poti in si rekli, da bi jo bilo smiselno še enkrat pogledati.

Dan, ki je namenjen samo nam, brez stresa zaradi časovnih slotov in zapletenih premikov z javnim prevozom.

Pogled skozi okno je obljubljal dež. Vremenska napoved ga je napovedovala. Aplikacija Windy pa je kazala, da že pada.

Ampak ni.

Gremo.

Nekaj minut pozneje smo že sedeli na vlaku podzemne železnice na poti proti španskemu trgu.

Razgledi nad Rimom

Potem ko smo si ogledali areno Koloseja, na Forumu skoraj lomili gležnje, s Palatina občudovali mesto pod nami, se sprehodili skozi Pateon in trg Navona, se prebijali skozi gnečo pri Fontani di Trevi, pobegnili iz Rima v Ostio Antico in Tivoli ter se izgubljali po Vatikanu, nam je na koncu ostal le še en del Rima – park Vila Borghese.

Ko smo izstopili iz podzemne, smo bili zelo hitro že na Španskih stopnicah. Ljudi je bilo sedaj bistveno manj kot tisto popoldne, ko smo prišli z zgornje strani. V nekem trenutku smo bili na stopnicah celo čisto sami.

Počasi smo se vzpenjali do vrha. Tam zaviješ levo in nadaljuješ po cesti, kjer se tu in tam najde kakšen genij, ki se odloči, da je vožnja po stopnicah z avtom dobra ideja. In seveda obtiči.

Ko tako hodiš se pred tabo med drevjem začne odpirati mesto. Ves čas ti pogled uhaja k kupoli svetega Petra, ki kraljuje nad stavbami.

Potem se ustaviš na razgledni terasi nad Piazza del Popolo. Spodaj zagledaš eno najstarejših stvari v tem mestu – egipčanski obelisk, star več kot 3000 let. Mogočen, veličasten in skoraj nedotaknjen od časa.

Nato se obrneš v drugo smer, proti parku, in zagledaš nekaj povsem drugega. Ogromen kovinski diamantni prstan, vizualno plitek, kičast in…no, kar nekaj.

Na eni strani tisočletja, ki so obstala. Na drugi trenutek, ki želi izstopati in bo kmalu pozabljen.

Vsaka podobnost s sodobnim svetom je zgolj naključna.

Park Vila Borghese

Tako kot je Hyde Park Londonu ali Central Park New Yorku, je park Vila Borghese Rimu. Pobeg v zelenje, stran od vrveža mesta.

Nastal je kot zasebno posestvo plemiške družine Borghese, z vilo v samem središču, z lastnim jezerom in galerijo, kjer so danes na ogled postavljena dela Caravaggia in Berninija.

Povsod so lepo oblikovani vrtovi, muzeji, na koncu pa celo živalski vrt.

Od vsega tega bogastva umetnosti in lepote smo videli… no, v resnici skoraj nič. Vse skupaj en kip. Ravno ko smo stopili v park, je začelo deževati.

Kaj sedaj?

Ko smo nekaj dni prej na Piazza del Popolo iskali vhod v podzemno železnico, smo opazili muzej Leonarda da Vincija in si rekli: če bomo kdaj morali bežati pred dežjem, je to dobra izbira.

In tako smo bežali dol po vseh tistih stopnicah na trg in vstopili v svet največjega renesančnega uma Italije.

Muzej Leonarda da Vincija

Sem si predstavljal, da bo to spet ena turistična past z zasoljenimi cenami. No, deloma sem imel prav – vstopnina res ni bila najnižja. Ampak glede same izkušnje sem se zmotil.

Muzej je skrit pod zemljo, v prostorih pod cerkvijo Santa Maria del Popolo. Kar je pravzaprav popolno zatočišče pred dežjem. Namesto klasičnega muzeja te čaka potovanje skozi njegove ideje, ki iz skic oživijo v obliki lesenih modelov. Prvič sem v živo videl model njegovega tank in leteči naprav, ki jih sicer poznaš samo iz knjig.

Najbolj zanimivo je, da veliko stvari lahko tudi preizkusiš. Vrtiš mehanizme, premikaš dele in počasi začneš razumeti, kako je razmišljal človek, ki je bil stoletja pred svojim časom.

Poleg tega so razstavljene tudi kopije njegovih najbolj znanih slik, od Zadnje večerje do Mona Lize. Na stenah so njegove podrobne anatomske skice, za otroke pa so pripravili tudi ustvarjalni kotiček, kjer lahko po navodilih na ekranu rišejo svoje mojstrovine.

Za konec pa še nekaj posebnega – 3D izkušnja letenja nad Firencami z Da Vincijevim letalnim strojem. Upogumila se je najmlajša Nia, ki je za nekaj minut dejansko “poletela” nad mestom.

Tole je bilo nad pričakovanji in še najlepše, ko smo stopili ven, se je prikazalo sonce.

Nekoč se vrnemo

S trga vodijo tri glavne ulice: Via di Ripetta, ki pelje proti Pateonu, Via del Corso, ki te pripelje do trga Venezia in Altare della Patria, ter Via dei Babuino, ki vodi proti Španskemu trgu.

Med cerkvama dvojčicama Santa Maria dei Miracoli in Santa Maria in Montesanto smo najprej stopili na Via del Corso. Spotoma smo opravili še nekaj zadnjih nakupov, saj velja za eno glavnih nakupovalnih ulic v Rimu.

Sedaj ko je spet posijalo sonce, se je ulica hitro začela polniti.

Zato smo zavili v stranske ulice in se odpravili proti Španskemu trgu, kjer smo pravzaprav začeli današnji dan.

Ko smo razmišljali, kaj bi še lahko počeli preostanek popoldneva, smo bili ravno v bližini Španskih stopnic. Takrat je Nia rekla, da še nismo vrgli kovanca v Fontano di Trevi.

Odlična ideja za zaključek potovanja. Pod zanimivimi podhodi in mimo novih umetniških instalacij do fontane.

In tako smo dobrih deset minut pozneje že stali tik ob vodi in vsak je vrgel kovanec, z željo, da se še kdaj vrnemo.

Morda celo skupaj…

Tako se naše potovanje po Rimu počasi zaključuje.

Jutri nas čaka le še let domov.

Konec aprila pa nas čaka že nova dogodivščina. Škotska.