Gotska ali neogotska, to je sedaj vprašanje?

Prebudili smo se v oblačno jutro, eno izmed redkih na tem potovanju. V desetih dneh smo imeli kar osem sončnih dni, od tega štiri s povsem čistim nebom. Nekaj malega je porosilo v Fort Williamu in to je bilo to.

Vse skupaj popolnoma neškotsko. A nad tem se res ni za pritoževati.

Kljub sivemu nebu smo se odločili, da Glasgow raziščemo peš. Dežniki so bili za vsak slučaj pripravljeni v nahrbtniku, sicer pa je bil to naš zadnji dan tu in malo je stvari, ki bi nas lahko zadržale v hotelski sobi.

Pa niti ni bilo nujno, da bi dež današnji Glasgow pokvaril.

Morda ravno nasprotno.

Če obstajajo mesta, ki so videti dobro pod sivim nebom, je Glasgow vsekakor med njimi.

Na enega takšnih prizorov smo naleteli že v prvi minuti po odhodu iz hotela.

Navajen si naših cerkva in njihovih zvonikov, zato ti pogled hitro pritegne cerkev na koncu ulice z visokim, koničastim stolpom.

Predvidevaš, da je to gotika, saj pri taki obliki stolpov nimaš kaj zgrešiti.

Skoraj točno.

Pozneje sem prebral, da gre za neogotiko. Nič dramatičnega, saj je z laičnega vidika to popolnoma nepomembno.

Arhitekturna zgodovina bi mi tu verjetno zabrusila: »Nepomembno, ja. Zgrešil si samo za kakšnih 500 let.«

Kakorkoli že, ta višina, koničaste oblike in temno jutranje nebo so tam na cesti izpadli dobro.

Po Edinburghu smo očitno postali razvajeni

Bolj ko smo hodili, bolj se je jasnilo. Kot da bi nekdo odrezal oblake, ki so še nekaj korakov nazaj napovedovali dež. Nebo se je začelo trgati, kamen je spet dobil barve, tista gotska resnost pa je počasi izginjala.

Tako kot v skoraj vsakem večjem mestu se tudi v Glasgowu gradi na polno. Kamorkoli smo pogledali, je iz mestne silhuete štrlel vsaj kakšen žerjav. Med gledanjem v višino smo se znašli pred stavbo, na kateri je pisalo King’s Theatre.

Pogledali smo jo, naredili fotko in šli naprej.

Nadaljujemo po dolgi, popolnoma ravni ulici. Na naslednjem križišču čez cesto zagledamo veliko stavbo z zeleno kupolo.

»Tole mora biti kakšna knjižnica,« si rečem.

In res je bila.

Po Edinburghu smo očitno postali nekoliko razvajeni. Tako gledališče kot knjižnica se nam na prvi pogled nista zdela nič posebnega.

Če imaš voljo, si o obeh kaj prebereš in ugotoviš, da ju vendarle ne gre podcenjevati.

V gledališču je nekoč nastopala tudi Katharine Hepburn, tako da smo si z njo že drugič v nekaj mesecih delili isto lokacijo. Februarja smo hodili po Španskih stopnicah v Rimu, kjer je z Gregoryjem Peckom snemala Rimske počitnice, zdaj pa smo stali pred gledališčem, v katerem je nastopala.

Knjižnica pa sodi med največje javne knjižnice v Evropi in hrani več kot milijon različnih gradiv.

Včasih se je lepo izgubljati

Všeč mi je, ko po mestu hodiš peš in se nekoliko izgubljaš med ulicami. Navigacija je dovolj samo za to, da približno veš, v katero smer moraš. Potem pa križariš, kot te je volja, in na vsakem križišču pogledaš, kaj se skriva levo, desno ali naravnost.

Na enem takšnih križišč se nam je čisto na koncu ulice odprl zanimiv pogled. Zlata kupola, ob njej pa kot nekakšen stražar še visok, koničast cerkveni stolp. Jasno, neogotski je. Zdaj to že obvladamo.

Zlata kupola pa pripada sikhovskemu templju.

Ah, prehitro sem se hvalil. Pojma nimam, kaj je sikhizem. Google.

Okej, gre za monoteistično religijo, ki izvira iz Indije in ima po svetu približno 25 milijonov pripadnikov.

Zanimivo, a ne dovolj, da bi se sprehodili do tja.

Na drugi strani ceste smo nekoliko višje zagledali drevesa in nekaj več zelenja, zato smo prečkali cesto in zavili navkreber. Univerza, ki je bila naš cilj, je bila tako ali tako nekje v tisti smeri.

Nismo prišli daleč, ko so se pred nami pojavili novi stolpi. Tokrat kar štirje. Zanimiv je bil predvsem eden, tisti na levi.

Visok, kamnit in tako zelo podoben stolpom britanskega parlamenta, da me je v trenutku spomnil na London. Videti je bilo, kot da bi nekdo odlomil kos parlamenta, ga pripeljal na Škotsko in skril na ta hrib v Glasgowu.

Vse to smo odkrili v nekaj minutah, ne da bi bilo karkoli od tega v našem načrtu. In zagotovo bi vse skupaj spregledali, če bi se namesto peš naokoli vozili s kakšnim prevozom.

Včasih se je lepo izgubljati.

Kelvingrove Park: prvi pogled je varal

Od stolpov na hribu smo sledili posameznim drevesom, ki so nas počasi vodila navzdol. Kmalu smo stali pred tablo Kelvingrove Park.

Park pod univerzo.

Torej smo ga vendarle našli.

Našo pozornost je pritegnila predvsem velika siva zgradba na drugi strani. Kelvingrove Art Gallery and Museum.

No, pa pojdimo pogledat v tisto smer.

Prvih nekaj metrov sicer ni bilo ravno takšnih, kot bi jih mestni turistični urad verjetno izbral za naslovnico.

Očitno jim še ni uspelo počistiti smetnjakov, saj so bile smeti razmetane vse naokrog. Ampak dobro, dokler je samo to.

Že če si se obrnil za 180 stopinj, je bil razgled precej prijaznejši. Povsod zelenje, kot se za park spodobi, sem in tja pa je med drevesi pokukal kakšen stolp univerze.

Za tole fontano pa stoji precej večja zgodba.

Leta 1859 so v Glasgow pripeljali čisto vodo iz skoraj 50 kilometrov oddaljenega jezera Loch Katrine. Za tisti čas je bil to izjemen inženirski projekt. Nekako tako, kot če bi danes za oskrbo mesta zgradili povsem nov vodovodni sistem od Ljubljane do Bleda. Le da iz enačbe odstranimo bagre, tovornjake in drugo sodobno mehanizacijo ter jih zamenjamo s konji, voli in, ker smo ravno na Škotskem, dodajmo še kakšno dolgodlako višavsko kravo.

Čista voda je močno izboljšala življenjske razmere v hitro rastočem mestu in pomagala omejevati bolezni.

In na vse to danes spominja tale precej preprosta fontana. Za njo pa zgodba, precej večja od nje same.

Elvis Presley iz steklenih vlaken

Pot skozi park nas je pripeljala do muzeja, tistega sivega pravokotnika, ki smo ga opazili na tabli ob vstopu.

Sivino je zdaj zamenjala rdečkasta stavba, ki je bolj spominjala na palačo kot na muzej.

Vstop je brezplačen. Še en razlog več, da si ga greš pogledat, če si že tu.

Kelvingrove je precej nenavaden muzej. Meni se je zdelo, kot da bi vstopil v ogromno starinarnico navdušenega zbiratelja, ki je skozi življenje zbiral vse, kar mu je bilo v nekem trenutku všeč.

Najprej maketa sončnega sistema, potem se od nekod pojavi vitraž, ki je nekoč očitno krasil okno kakšne cerkve ali samostana.

Nekaj korakov naprej te čaka pravi viteški oklep.

Deluje resno in masivno. Ravno ko z mislimi zatavaš v srednji vek ter razmišljaš, kako so se v kaj takega sploh spravili, kaj šele, kako so se v njem bojevali, se vsa ta resnost v trenutku razblini.

Sredi hodnika te namreč pričaka živo modra skulptura kralja rokenrola. Iz steklenih vlaken. Futuristični Elvis torej.

Sodeč po trebuhu mora biti že bolj proti koncu kariere.

V naslednji dvorani pod stropom visi pravi Spitfire. Letalo, ki je postalo eden od simbolov britanskega boja proti nacistični Nemčiji.

Pod njim pa … sloni.

Največji med njimi je Sir Roger, pravi azijski slon, ki je nekoč živel v tukajšnjem živalskem vrtu.

Nadaljuješ mimo Rani Lakshmibai, indijske kraljice, ki se je uprla britanski oblasti. Tokrat je bilo okoli nje vsaj še nekaj podobnih kipcev, očitno povezanih z nekdanjimi britanskimi kolonijami.

Noben fluorescentni Elvis ni več skočil v oči.

A ravno ko misliš, da si ugotovil logiko muzeja, se pojavijo nenavadne maske iz Oceanije, inuitska oprava v družbi polarnih lisic in severnih medvedov ter velik totemski steber severnoameriških staroselcev.

V nekaj metrih obhodiš pol sveta in še pol zgodovine, s tem da na koncu niti sam ne veš več, kje in kdaj si.

Ko že misliš, da si videl vse, nad stopniščem zagledaš še množico človeških glav.

Gre za umetniško instalacijo Expression.

Kaj je poanta vsega tega, se nisem poglabljal. Ampak če ti vzbudi radovednost in se ob njej ustaviš, je bil namen verjetno že nekako dosežen.

In potem pridemo do verjetno najbolj znane stvari v celotnem muzeju. Salvador Dalí in njegov Kristus svetega Janeza od Križa, ki je bil izbran za najljubšo sliko Škotske.

Že prvi pogled pove, da Dalí križanja ni naslikal ravno tako, kot smo ga vajeni. Kristusa gledamo skoraj naravnost od zgoraj, brez krvi, žebljev in ran, pod njim pa se odpira mirna obalna pokrajina.

Dalí je s sliko poskušal povezati vero in znanost. V svojih »kozmičnih sanjah« naj bi videl podobo jedra atoma, ki je zanj dobilo metafizični pomen in postalo simbol Kristusa ter enotnosti vesolja.

Pa že, če tako on reče.

Konfuzno? Počakaj, ni še konec.

Malo naprej te že čaka okostje ogromnega jelena. In seveda, ker vse to očitno še ni čisto dovolj, ti za konec pustijo še okostje dinozavra.

Tako, mislim, da smo zdaj videli vse.

Ampak res vse.

Elvis has left the building.

Koliko kelvinov ima reka Kelvin?

Zunaj smo pojedli malico in takrat je začelo kapljati.

No, pa smo ga le dočakali.

Škotski dež.

Kakšne posebne drame ni bilo, saj nas je pot vodila pod gostimi krošnjami dreves, zato nam je bilo večinoma prizaneseno. Pot je bila prav prijetna, še posebej, ker smo že pri prvem drevesu dobili košato spremljevalko.

Veverico.

Očitno navajena ljudi se nam je večkrat povsem približala.

Če smo hoteli priti do univerze, smo morali prečkati še most čez reko Kelvin.

Fizik William Thomson, profesor na bližnji Univerzi v Glasgowu, je ob prejemu plemiškega naziva postal Lord Kelvin. Ime si je izbral prav po tej reki, po njem pa je nato ime dobila Kelvinova temperaturna lestvica.

In koliko kelvinov je imela reka Kelvin, ko smo šli čez most?

Kakšnih 283, kar ti pove natanko nič.

Deset stopinj Celzija se sliši precej bolje.

Bradavičarka brez Harryja Potterja

Univerza stoji na vrhu hriba. V primerjavi s tistimi nesrečnimi zabojniki, ki so nas pričakali v Kelvingrove Parku, je bilo tukaj vse urejeno. Študentje so hiteli na predavanja, mi pa smo se počasi vzpenjali proti vrhu.

Gre za četrto najstarejšo univerzo v angleško govorečem svetu. Koncept je precej drugačen od tistega, ki smo ga vajeni pri nas. V Ljubljani so posamezne fakultete raztresene po različnih delih mesta, tukaj pa je velik del univerzitetnega življenja zbran na enem kampusu. Pravo, ekonomija, družbene in humanistične vede, jeziki, matematika, fizika, računalništvo, inženirstvo, medicina …

Praktično majhno mesto študentov sredi Glasgowa.

Na vrhu te pričaka ogromno pročelje univerze, ki je bilo preveliko, da bi ga spravil v en kader.

Ko smo ga prehodili po vsej dolžini, se je ulilo.

Zbežali smo skozi vhod na notranje dvorišče.

In tam je bilo vse tako, kot mora biti na stari britanski univerzi: kamen, trava, visoka okna, stolpi s stožčastimi strehami in dva velika notranja četverokotnika, ki ju povezuje obokan prehod s stebri.

Verjetno je to eden najbolj fotogeničnih kotičkov univerze. Nič čudnega, da celoten kompleks pogosto primerjajo s Hogwartsom. Harryja Potterja sicer tukaj niso snemali, a ko se sprehodiš pod temi oboki, primerjava niti ni tako zelo privlečena za lase.

Kje so pa klopce?

Uber nas je odložil na drugi strani mesta pred katedralo. Še vedno je deževalo, zato smo hitro vstopili.

Prvi del katedrale je skoraj prazen. Ogromen kamnit prostor, v katerem te nekje na sredini pričaka tudi stojnica s spominki.

Tega ravno ne pričakuješ.

Med hojo proti drugemu koncu katedrale mi nekaj ni šlo skupaj. Glavna ladja se namreč nenadoma konča. Molitvenega prostora pa nikjer.

Nato greš skozi kamnito pregrado in znajdeš se v povsem drugačnem prostoru.

No, v bistvu niti ne. Samo klopce so dali sem.

Zdaj je že bolj podobno cerkvi.

Je pa lepo. Visok lesen strop, dolga vrsta obokov, veliki vitraži in seveda klopce.

Pozneje sem prebral, da je bila takšna delitev načrtna. Kamnita pregrada je nekoč ločevala prostor za običajne vernike od dela katedrale, namenjenega duhovščini.

Mesto mrtvih nad mestom živih

Nad katedralo se dviga nekropola. Zopet nekaj nenavadnega, saj smo prvič videli pokopališče na hribu.

Pravzaprav se grobovi začnejo že okoli same katedrale, nato pa se nadaljujejo po pobočju. Nekateri so preprosti nagrobniki, drugi pravi mali templji, mavzoleji in spomeniki.

Bolj kot na klasično pokopališče vse skupaj spominja na park. Med grobovi vodijo poti, povsod je zelenje in višje ko prideš, bolj se odpira pogled na Glasgow.

Na nekropoli je pokopanih okoli 50.000 ljudi, čeprav je grobnic in spomenikov le okoli 3.500. Veliko pokojnikov je bilo pokopanih v skupnih, neoznačenih grobovih, zato so nekatere današnje zelene površine pravzaprav grobišča tisočev ljudi.

Očitno si tudi v smrti nismo enaki.

Proti vrhu izstopa spomenik Johnu Knoxu, glavnemu reformatorju, ki je imel ključno vlogo pri prehodu Škotske iz katoliške v protestantsko državo. Ta spomenik je stal že pred nastankom pokopališča.

Torej pokopališče ni dobilo spomenika. Spomenik je dobil pokopališče.

Tak pa je razgled čisto z vrha.

Če ne bi stal sredi pokopališča, bi bilo skoraj lepo.

Ko Glasgow postane galerija

Do večera je bilo še daleč, dež je ponehal, energije pa smo imeli še dovolj. Namesto novega Uberja smo se zato odločili, da se do nastanitve vrnemo peš.

In prav na tej poti smo po naključju našli nekaj, pri čemer Glasgow po mojem prekaša celo Edinburgh.

Ogromne prazne stene večnadstropnih stavb so tukaj spremenili v prava umetniška platna.

Pravijo jim murali.

To nam je bilo res všeč.

Dolgočasna prazna stena lahko ostane dolgočasna prazna stena.

Lahko pa jo daš nekomu, ki zna iz nje narediti nekaj, zaradi česar se med hojo po mestu ustaviš in z veseljem pogledaš.

Ideja, ki bi jo lahko brez težav ukradli tudi v Sloveniji. Umetnikov, ki bi znali takšne stene spremeniti v nekaj zanimivega, imamo zagotovo dovolj.

Nekje na poti smo se ustavili še na kosilu, nato pa nas je čakal samo še zadnji vzpon proti hotelu.

Eno naših najlepših potovanj

Po desetih dneh hoje, vlakov, avtobusov, Uberjev, gradov, jezer, gora in mest se je naše potovanje po Škotski počasi bližalo koncu.

Jutri nas čakata le še pot do edinburškega letališča in polet nazaj proti Sloveniji.

Kako je Anja doživljala naše potovanje po Škotski, pa bo napisala v naslednjem zapisu.

Če mene kdo vpraša?

To je bilo eno naših najlepših potovanj.

Imelo je vse. Mesta in gradove, Harryja Potterja, jezera in gore, dolge vožnje z vlaki, iskanje Nessie, skrivnosti in zgodbe, zaradi katerih Škotska nikoli ni bila samo še ena država, skozi katero smo potovali.

Na naši lestvici je takoj za Helsinki in obiskom Božička v Rovaniemiju.

In glede na konkurenco je to kar visoko.