Ne glede na to, kam te ponesejo poti, bolj ko se potovanje bliža koncu, bolj pri sebi delaš nekakšno inventuro. Še posebej, kadar gre za deželo, kot je Škotska, ki je bila od nekdaj visoko na seznamu »must go, must see«.
Že takoj lahko brez pomislekov rečem, da nas ni razočarala. Pravzaprav je to veliko težje doseči pri potovanjih, od katerih že vnaprej veliko pričakuješ, kot pri tistih, na katera se odpraviš brez posebnih predstav in pričakovanj.
Škotska skozi naše oči
Škotsko sem si predstavljala kot zeleno deželo prostranega višavja, neštetih gradov in skrivnostnih jezer. Seveda sem bila prepričana tudi, da bomo prav mi tisti, ki bomo ob obisku Loch Nessa končno zagledali Nessie.
No, to je bilo pravzaprav edino škotsko razočaranje, saj Nessie ni bilo nikjer. Očitno je imela tisti dan dopust.
Zaradi večstoletne povezanosti z Anglijo sem si v svoji glavi napletla tudi zgodbo, da bodo Škoti precej podobni Angležem. Kako zelo sem se motila. Očitno še vedno drži tisto, da knjige ne gre soditi po platnicah.
Prav vsak, s katerim smo navezali stik, pa naj je šlo le za bežno srečanje ali daljši pogovor, je bil prijazen, zgovoren, nasmejan in odprt. Preprosto takšen tip ljudi, ki mi je blizu, zato je morda tudi moje navdušenje nad Škotsko toliko večje.
Tudi puncama je bila Škotska vsekakor vredna obiska. Od smeha na račun »goveda s slabo frizuro«, kot je višavsko govedo poimenoval Igor, do neuspešnega iskanja Nessie, skupnih zabavnih trenutkov ni manjkalo.
Višavsko govedo svoje pričeske sicer nosi zelo samozavestno, zato sklepam, da ga Igorjevo mnenje ni posebej prizadelo.
Potovanje, ki nas je spet povezalo
Škotska je bila tudi odlična priložnost za urjenje angleščine. Punci sta začeli samostojneje navezovati stike in se sporazumevati, hkrati pa je koristila tudi nama, saj angleščine ne uporabljava več vsak mesec, pravzaprav niti vsak teden, kaj šele vsak dan.
Na začetku morda v glavi še sestavljaš popoln stavek, sogovornik pa medtem že čaka na odgovor, toda po nekaj dneh besede vendarle stečejo. Če ne drugače, si pomagaš z rokami, nasmehom in univerzalnim turističnim jezikom: »Sorry, could you say that again?«
Predvsem pa smo po dolgem času znova potovali nekoliko drugače. Veliko smo se premikali, menjavali kraje in nastanitve ter se vrnili k načinu »vse, kar imam, nosim s seboj« v nahrbtniku.
Če česa ne moreš spraviti vanj, tega očitno ne potrebuješ. No, vsaj to je moja tolažba, ko ne morem vzeti s seboj toliko, kot si želim …
Tudi čas med pohodi, vožnjami in pešačenjem do nastanitev smo dobro izkoristili. Za vsakdanje pogovore, vprašanja o potovanju, opazovanje sveta skozi okna avtobusov in vlakov ter pogovore o vsem, kar smo srečevali na poti.
Pravzaprav smo bili skupaj veliko več kot doma, kjer nas potegnejo šolske, obšolske in službene obveznosti ter vsakdanji ritem.
Glasgow, Edinburgh in dva različna obraza Škotske
Kar zadeva Edinburgh in Glasgow, moram priznati, da bi Glasgow zlahka izpustila s seznama krajev, ki bi jih želela še enkrat obiskati. Name preprosto ni naredil posebnega vtisa. Zakaj, niti sama ne znam natančno pojasniti.
Morda je bil razlog prav velik kontrast z nekaj dnevi, ki smo jih pred tem preživeli v škotskem višavju, kjer je vse umirjeno, počasno, naravno in pristno. Nato pa se po nekaj urah vožnje znajdeš v Glasgowu. V povsem drugačnem svetu, polnem vrveža, hrupa in predvsem tistega dobro znanega, meni precej odbijajočega vonja po travi. Ne tisti zeleni škotski travi, da ne bo pomote.
Edinburgh pa je povsem druga zgodba. Glavno mesto, ki se ga kar ne moreš naveličati. Nikjer stolpnic, nikjer občutka velikega in neosebnega mesta. Ravno nasprotno.
Ko sem zgodaj zjutraj, še ob zori, odgrnila zavese, je bila ulica pod oknom tiha in mirna kot prizor iz filma, postavljenega nekam v 19. stoletje. Le avtomobili ob pločniku so razkrivali, da smo vendarle v nekem drugem času. Če bi mimo pripeljala še kočija, se mi to najbrž sploh ne bi zdelo nenavadno.
Zeleno, ki te ljubim zeleno
In potem je tu seveda še višavje.
»Zeleno, ki te ljubim zeleno.«
Verz Federica Garcíe Lorce, ki mi še danes, po vseh teh letih, odmeva v spominu na gimnazijska leta in profesorico slovenščine. Pravzaprav si težko predstavljam besede, ki bi lepše opisale Škotsko.
Saj ne, da sami živimo sredi mesta. Tudi zdaj, ko zapisujem zaključne misli o našem potovanju, skozi okno gledam smreko. Desno od računalnika leži telefon, na njegovem zaslonu pa fotografija Nie in Nare.
V jaknah sedita na klopci le nekaj sto metrov od Nessie in zajtrkujeta. Okoli njiju zelena trava, v ozadju teče potok, na obrazih pa široka nasmeha. Koruzni kosmiči verjetno še nikoli niso bili tako dobri.
Ko v očeh svojih otrok vidiš pristno srečo, pravzaprav ne potrebuješ ničesar več. Kaj bi ti lahko bolj ogrelo srce?
Morda so prav ti vmesni trenutki tisti, ki bodo na koncu ostali najdlje. Ne le gradovi, jezera, mesta in škotsko višavje, temveč tudi skupna hoja, smeh, pogovori, zajtrki na klopcah in zavedanje, da smo skupaj. Zares skupaj.
Škotska je tako upravičila prav vsa naša pričakovanja in si prislužila posebno mesto med našimi potovanji. Če bi se prikazala še Nessie, bi bilo že skoraj preveč popolno. Poleg tega pa potrebujemo vsaj en razlog, da se nekoč vrnemo.
Do naslednjega potovanja
Zdaj nas naslednji čakajo naši čarobni Tenerifi. A teh pravzaprav sploh ne štejem več za potovanje. Tenerifi so naš drugi dom. Kraj, kjer preživimo del poletnih počitnic in kjer sem mirna, sproščena in srečna.
Skoraj tako kot doma, le da je tam topleje, pred nosom imamo Atlantski ocean, na krožnikih pa precej več morske hrane. Če sem čisto iskrena, je to nekoliko izboljšana različica doma.
Kam in kdaj nas bo odneslo naslednje pravo potovanje, pa tokrat še čudežno ne vemo. Za nas je to skoraj nenavadno stanje in ne vem, koliko časa bo trajalo.
Verjetno le do trenutka, ko bo nekdo mimogrede omenil zanimiv kraj, jaz pa bom »samo malo pogledala« letalske vozovnice.
Do naslednjega potovanja torej. Kamorkoli že bo, kajti najlepše poti so pogosto prav tiste, za katere še niti ne veš, da te čakajo.
Prebudili smo se v oblačno jutro, eno izmed redkih na tem potovanju. V desetih dneh smo imeli kar osem sončnih dni, od tega štiri s povsem čistim nebom. Nekaj malega je porosilo v Fort Williamu in to je bilo to.
Vse skupaj popolnoma neškotsko. A nad tem se res ni za pritoževati.
Kljub sivemu nebu smo se odločili, da Glasgow raziščemo peš. Dežniki so bili za vsak slučaj pripravljeni v nahrbtniku, sicer pa je bil to naš zadnji dan tu in malo je stvari, ki bi nas lahko zadržale v hotelski sobi.
Pa niti ni bilo nujno, da bi dež današnji Glasgow pokvaril.
Morda ravno nasprotno.
Če obstajajo mesta, ki so videti dobro pod sivim nebom, je Glasgow vsekakor med njimi.
Na enega takšnih prizorov smo naleteli že v prvi minuti po odhodu iz hotela.
Navajen si naših cerkva in njihovih zvonikov, zato ti pogled hitro pritegne cerkev na koncu ulice z visokim, koničastim stolpom.
Predvidevaš, da je to gotika, saj pri taki obliki stolpov nimaš kaj zgrešiti.
Skoraj točno.
Pozneje sem prebral, da gre za neogotiko. Nič dramatičnega, saj je z laičnega vidika to popolnoma nepomembno.
Arhitekturna zgodovina bi mi tu verjetno zabrusila: »Nepomembno, ja. Zgrešil si samo za kakšnih 500 let.«
Kakorkoli že, ta višina, koničaste oblike in temno jutranje nebo so tam na cesti izpadli dobro.
Po Edinburghu smo očitno postali razvajeni
Bolj ko smo hodili, bolj se je jasnilo. Kot da bi nekdo odrezal oblake, ki so še nekaj korakov nazaj napovedovali dež. Nebo se je začelo trgati, kamen je spet dobil barve, tista gotska resnost pa je počasi izginjala.
Tako kot v skoraj vsakem večjem mestu se tudi v Glasgowu gradi na polno. Kamorkoli smo pogledali, je iz mestne silhuete štrlel vsaj kakšen žerjav. Med gledanjem v višino smo se znašli pred stavbo, na kateri je pisalo King’s Theatre.
Pogledali smo jo, naredili fotko in šli naprej.
Nadaljujemo po dolgi, popolnoma ravni ulici. Na naslednjem križišču čez cesto zagledamo veliko stavbo z zeleno kupolo.
»Tole mora biti kakšna knjižnica,« si rečem.
In res je bila.
Po Edinburghu smo očitno postali nekoliko razvajeni. Tako gledališče kot knjižnica se nam na prvi pogled nista zdela nič posebnega.
Če imaš voljo, si o obeh kaj prebereš in ugotoviš, da ju vendarle ne gre podcenjevati.
V gledališču je nekoč nastopala tudi Katharine Hepburn, tako da smo si z njo že drugič v nekaj mesecih delili isto lokacijo. Februarja smo hodili po Španskih stopnicah v Rimu, kjer je z Gregoryjem Peckom snemala Rimske počitnice, zdaj pa smo stali pred gledališčem, v katerem je nastopala.
Knjižnica pa sodi med največje javne knjižnice v Evropi in hrani več kot milijon različnih gradiv.
Včasih se je lepo izgubljati
Všeč mi je, ko po mestu hodiš peš in se nekoliko izgubljaš med ulicami. Navigacija je dovolj samo za to, da približno veš, v katero smer moraš. Potem pa križariš, kot te je volja, in na vsakem križišču pogledaš, kaj se skriva levo, desno ali naravnost.
Na enem takšnih križišč se nam je čisto na koncu ulice odprl zanimiv pogled. Zlata kupola, ob njej pa kot nekakšen stražar še visok, koničast cerkveni stolp. Jasno, neogotski je. Zdaj to že obvladamo.
Zlata kupola pa pripada sikhovskemu templju.
Ah, prehitro sem se hvalil. Pojma nimam, kaj je sikhizem. Google.
Okej, gre za monoteistično religijo, ki izvira iz Indije in ima po svetu približno 25 milijonov pripadnikov.
Zanimivo, a ne dovolj, da bi se sprehodili do tja.
Na drugi strani ceste smo nekoliko višje zagledali drevesa in nekaj več zelenja, zato smo prečkali cesto in zavili navkreber. Univerza, ki je bila naš cilj, je bila tako ali tako nekje v tisti smeri.
Nismo prišli daleč, ko so se pred nami pojavili novi stolpi. Tokrat kar štirje. Zanimiv je bil predvsem eden, tisti na levi.
Visok, kamnit in tako zelo podoben stolpom britanskega parlamenta, da me je v trenutku spomnil na London. Videti je bilo, kot da bi nekdo odlomil kos parlamenta, ga pripeljal na Škotsko in skril na ta hrib v Glasgowu.
Vse to smo odkrili v nekaj minutah, ne da bi bilo karkoli od tega v našem načrtu. In zagotovo bi vse skupaj spregledali, če bi se namesto peš naokoli vozili s kakšnim prevozom.
Včasih se je lepo izgubljati.
Kelvingrove Park: prvi pogled je varal
Od stolpov na hribu smo sledili posameznim drevesom, ki so nas počasi vodila navzdol. Kmalu smo stali pred tablo Kelvingrove Park.
Park pod univerzo.
Torej smo ga vendarle našli.
Našo pozornost je pritegnila predvsem velika siva zgradba na drugi strani. Kelvingrove Art Gallery and Museum.
No, pa pojdimo pogledat v tisto smer.
Prvih nekaj metrov sicer ni bilo ravno takšnih, kot bi jih mestni turistični urad verjetno izbral za naslovnico.
Očitno jim še ni uspelo počistiti smetnjakov, saj so bile smeti razmetane vse naokrog. Ampak dobro, dokler je samo to.
Že če si se obrnil za 180 stopinj, je bil razgled precej prijaznejši. Povsod zelenje, kot se za park spodobi, sem in tja pa je med drevesi pokukal kakšen stolp univerze.
Za tole fontano pa stoji precej večja zgodba.
Leta 1859 so v Glasgow pripeljali čisto vodo iz skoraj 50 kilometrov oddaljenega jezera Loch Katrine. Za tisti čas je bil to izjemen inženirski projekt. Nekako tako, kot če bi danes za oskrbo mesta zgradili povsem nov vodovodni sistem od Ljubljane do Bleda. Le da iz enačbe odstranimo bagre, tovornjake in drugo sodobno mehanizacijo ter jih zamenjamo s konji, voli in, ker smo ravno na Škotskem, dodajmo še kakšno dolgodlako višavsko kravo.
Čista voda je močno izboljšala življenjske razmere v hitro rastočem mestu in pomagala omejevati bolezni.
In na vse to danes spominja tale precej preprosta fontana. Za njo pa zgodba, precej večja od nje same.
Elvis Presley iz steklenih vlaken
Pot skozi park nas je pripeljala do muzeja, tistega sivega pravokotnika, ki smo ga opazili na tabli ob vstopu.
Sivino je zdaj zamenjala rdečkasta stavba, ki je bolj spominjala na palačo kot na muzej.
Vstop je brezplačen. Še en razlog več, da si ga greš pogledat, če si že tu.
Kelvingrove je precej nenavaden muzej. Meni se je zdelo, kot da bi vstopil v ogromno starinarnico navdušenega zbiratelja, ki je skozi življenje zbiral vse, kar mu je bilo v nekem trenutku všeč.
Najprej maketa sončnega sistema, potem se od nekod pojavi vitraž, ki je nekoč očitno krasil okno kakšne cerkve ali samostana.
Nekaj korakov naprej te čaka pravi viteški oklep.
Deluje resno in masivno. Ravno ko z mislimi zatavaš v srednji vek ter razmišljaš, kako so se v kaj takega sploh spravili, kaj šele, kako so se v njem bojevali, se vsa ta resnost v trenutku razblini.
Sredi hodnika te namreč pričaka živo modra skulptura kralja rokenrola. Iz steklenih vlaken. Futuristični Elvis torej.
Sodeč po trebuhu mora biti že bolj proti koncu kariere.
V naslednji dvorani pod stropom visi pravi Spitfire. Letalo, ki je postalo eden od simbolov britanskega boja proti nacistični Nemčiji.
Pod njim pa … sloni.
Največji med njimi je Sir Roger, pravi azijski slon, ki je nekoč živel v tukajšnjem živalskem vrtu.
Nadaljuješ mimo Rani Lakshmibai, indijske kraljice, ki se je uprla britanski oblasti. Tokrat je bilo okoli nje vsaj še nekaj podobnih kipcev, očitno povezanih z nekdanjimi britanskimi kolonijami.
Noben fluorescentni Elvis ni več skočil v oči.
A ravno ko misliš, da si ugotovil logiko muzeja, se pojavijo nenavadne maske iz Oceanije, inuitska oprava v družbi polarnih lisic in severnih medvedov ter velik totemski steber severnoameriških staroselcev.
V nekaj metrih obhodiš pol sveta in še pol zgodovine, s tem da na koncu niti sam ne veš več, kje in kdaj si.
Ko že misliš, da si videl vse, nad stopniščem zagledaš še množico človeških glav.
Gre za umetniško instalacijo Expression.
Kaj je poanta vsega tega, se nisem poglabljal. Ampak če ti vzbudi radovednost in se ob njej ustaviš, je bil namen verjetno že nekako dosežen.
In potem pridemo do verjetno najbolj znane stvari v celotnem muzeju. Salvador Dalí in njegov Kristus svetega Janeza od Križa, ki je bil izbran za najljubšo sliko Škotske.
Že prvi pogled pove, da Dalí križanja ni naslikal ravno tako, kot smo ga vajeni. Kristusa gledamo skoraj naravnost od zgoraj, brez krvi, žebljev in ran, pod njim pa se odpira mirna obalna pokrajina.
Dalí je s sliko poskušal povezati vero in znanost. V svojih »kozmičnih sanjah« naj bi videl podobo jedra atoma, ki je zanj dobilo metafizični pomen in postalo simbol Kristusa ter enotnosti vesolja.
Pa že, če tako on reče.
Konfuzno? Počakaj, ni še konec.
Malo naprej te že čaka okostje ogromnega jelena. In seveda, ker vse to očitno še ni čisto dovolj, ti za konec pustijo še okostje dinozavra.
Tako, mislim, da smo zdaj videli vse.
Ampak res vse.
Elvis has left the building.
Koliko kelvinov ima reka Kelvin?
Zunaj smo pojedli malico in takrat je začelo kapljati.
No, pa smo ga le dočakali.
Škotski dež.
Kakšne posebne drame ni bilo, saj nas je pot vodila pod gostimi krošnjami dreves, zato nam je bilo večinoma prizaneseno. Pot je bila prav prijetna, še posebej, ker smo že pri prvem drevesu dobili košato spremljevalko.
Veverico.
Očitno navajena ljudi se nam je večkrat povsem približala.
Če smo hoteli priti do univerze, smo morali prečkati še most čez reko Kelvin.
Fizik William Thomson, profesor na bližnji Univerzi v Glasgowu, je ob prejemu plemiškega naziva postal Lord Kelvin. Ime si je izbral prav po tej reki, po njem pa je nato ime dobila Kelvinova temperaturna lestvica.
In koliko kelvinov je imela reka Kelvin, ko smo šli čez most?
Kakšnih 283, kar ti pove natanko nič.
Deset stopinj Celzija se sliši precej bolje.
Bradavičarka brez Harryja Potterja
Univerza stoji na vrhu hriba. V primerjavi s tistimi nesrečnimi zabojniki, ki so nas pričakali v Kelvingrove Parku, je bilo tukaj vse urejeno. Študentje so hiteli na predavanja, mi pa smo se počasi vzpenjali proti vrhu.
Gre za četrto najstarejšo univerzo v angleško govorečem svetu. Koncept je precej drugačen od tistega, ki smo ga vajeni pri nas. V Ljubljani so posamezne fakultete raztresene po različnih delih mesta, tukaj pa je velik del univerzitetnega življenja zbran na enem kampusu. Pravo, ekonomija, družbene in humanistične vede, jeziki, matematika, fizika, računalništvo, inženirstvo, medicina …
Praktično majhno mesto študentov sredi Glasgowa.
Na vrhu te pričaka ogromno pročelje univerze, ki je bilo preveliko, da bi ga spravil v en kader.
Ko smo ga prehodili po vsej dolžini, se je ulilo.
Zbežali smo skozi vhod na notranje dvorišče.
In tam je bilo vse tako, kot mora biti na stari britanski univerzi: kamen, trava, visoka okna, stolpi s stožčastimi strehami in dva velika notranja četverokotnika, ki ju povezuje obokan prehod s stebri.
Verjetno je to eden najbolj fotogeničnih kotičkov univerze. Nič čudnega, da celoten kompleks pogosto primerjajo s Hogwartsom. Harryja Potterja sicer tukaj niso snemali, a ko se sprehodiš pod temi oboki, primerjava niti ni tako zelo privlečena za lase.
Kje so pa klopce?
Uber nas je odložil na drugi strani mesta pred katedralo. Še vedno je deževalo, zato smo hitro vstopili.
Prvi del katedrale je skoraj prazen. Ogromen kamnit prostor, v katerem te nekje na sredini pričaka tudi stojnica s spominki.
Tega ravno ne pričakuješ.
Med hojo proti drugemu koncu katedrale mi nekaj ni šlo skupaj. Glavna ladja se namreč nenadoma konča. Molitvenega prostora pa nikjer.
Nato greš skozi kamnito pregrado in znajdeš se v povsem drugačnem prostoru.
No, v bistvu niti ne. Samo klopce so dali sem.
Zdaj je že bolj podobno cerkvi.
Je pa lepo. Visok lesen strop, dolga vrsta obokov, veliki vitraži in seveda klopce.
Pozneje sem prebral, da je bila takšna delitev načrtna. Kamnita pregrada je nekoč ločevala prostor za običajne vernike od dela katedrale, namenjenega duhovščini.
Mesto mrtvih nad mestom živih
Nad katedralo se dviga nekropola. Zopet nekaj nenavadnega, saj smo prvič videli pokopališče na hribu.
Pravzaprav se grobovi začnejo že okoli same katedrale, nato pa se nadaljujejo po pobočju. Nekateri so preprosti nagrobniki, drugi pravi mali templji, mavzoleji in spomeniki.
Bolj kot na klasično pokopališče vse skupaj spominja na park. Med grobovi vodijo poti, povsod je zelenje in višje ko prideš, bolj se odpira pogled na Glasgow.
Na nekropoli je pokopanih okoli 50.000 ljudi, čeprav je grobnic in spomenikov le okoli 3.500. Veliko pokojnikov je bilo pokopanih v skupnih, neoznačenih grobovih, zato so nekatere današnje zelene površine pravzaprav grobišča tisočev ljudi.
Očitno si tudi v smrti nismo enaki.
Proti vrhu izstopa spomenik Johnu Knoxu, glavnemu reformatorju, ki je imel ključno vlogo pri prehodu Škotske iz katoliške v protestantsko državo. Ta spomenik je stal že pred nastankom pokopališča.
Torej pokopališče ni dobilo spomenika. Spomenik je dobil pokopališče.
Tak pa je razgled čisto z vrha.
Če ne bi stal sredi pokopališča, bi bilo skoraj lepo.
Ko Glasgow postane galerija
Do večera je bilo še daleč, dež je ponehal, energije pa smo imeli še dovolj. Namesto novega Uberja smo se zato odločili, da se do nastanitve vrnemo peš.
In prav na tej poti smo po naključju našli nekaj, pri čemer Glasgow po mojem prekaša celo Edinburgh.
Ogromne prazne stene večnadstropnih stavb so tukaj spremenili v prava umetniška platna.
Pravijo jim murali.
To nam je bilo res všeč.
Dolgočasna prazna stena lahko ostane dolgočasna prazna stena.
Lahko pa jo daš nekomu, ki zna iz nje narediti nekaj, zaradi česar se med hojo po mestu ustaviš in z veseljem pogledaš.
Ideja, ki bi jo lahko brez težav ukradli tudi v Sloveniji. Umetnikov, ki bi znali takšne stene spremeniti v nekaj zanimivega, imamo zagotovo dovolj.
Nekje na poti smo se ustavili še na kosilu, nato pa nas je čakal samo še zadnji vzpon proti hotelu.
Eno naših najlepših potovanj
Po desetih dneh hoje, vlakov, avtobusov, Uberjev, gradov, jezer, gora in mest se je naše potovanje po Škotski počasi bližalo koncu.
Jutri nas čakata le še pot do edinburškega letališča in polet nazaj proti Sloveniji.
Kako je Anja doživljala naše potovanje po Škotski, pa bo napisala v naslednjem zapisu.
Če mene kdo vpraša?
To je bilo eno naših najlepših potovanj.
Imelo je vse. Mesta in gradove, Harryja Potterja, jezera in gore, dolge vožnje z vlaki, iskanje Nessie, skrivnosti in zgodbe, zaradi katerih Škotska nikoli ni bila samo še ena država, skozi katero smo potovali.
Na naši lestvici je takoj za Helsinki in obiskom Božička v Rovaniemiju.
Glasgow → Kelvingrove Park → Kelvingrove Art Gallery and Museum → reka Kelvin → Univerza v Glasgowu → Glasgow Cathedral → Glasgow Necropolis → murali Glasgowa → Glasgow
We arrived at the station quite early that morning, with more than an hour to go before our train was due to leave. Anja and I had already had our coffee at the apartment, but none of us felt like staying there a minute longer. You know the feeling: there’s another journey ahead, new views, a new adventure, and our final stop.
Glasgow.
That day also marked our farewell to the Highlands. After Edinburgh, they had grown on us more and more with each passing day. First came the train journey across the Scottish Highlands to Inverness, then Loch Ness and the route through the Great Glen between lochs and mountains, followed by Fort William, Ben Nevis and that viaduct, which had been one of the main reasons we came here in the first place. And, of course, our boat trip on Loch Linnhe.
Over those few days, we had experienced the Highlands in all sorts of ways: from trains and buses, from a boat, and above all on foot. Lochs, valleys, mountains and small towns, with miles of countryside in between where there seemed to be almost nothing at all, apart from the views that made the journey all the more beautiful and interesting.
With plenty of time to spare at the station, I went to see one last thing in Fort William. Practically across the road lie the remains of the old fort that gave the town its present-day name.
Not much of it remains today, just a few stone ruins scattered across a grassy field. The fort was built in a strategic position on the shores of Loch Linnhe, at the entrance to the Great Glen, from where one of the main routes through the Scottish Highlands could be controlled.
That route through the Highlands still exists today, although its purpose is rather different. This is where the Great Glen Way begins, or ends, a walking trail of just under 120 kilometres between Fort William and Inverness.It follows almost the same route we had travelled over the previous few days.
Plenty of people walk it.
We weren’t quite so enthusiastic about that idea, so we covered the distance in considerably more comfort. By bus.
As I made my way back towards the station, I spotted something across the road that had apparently also recognised Fort William’s strategic location.
Opposite the ruins of the old fort stands a McDonald’s.
By Train Through the Highlands, Volume 2
Here in Scotland, train tickets are something you need to think about in advance, even outside the peak season. I had bought ours through the Trainline app before we even left home, and it turned out to be the right decision.
The platform was packed.
When you buy your tickets, you also reserve your seats, although there was a slight concern that we might get a repeat of what had happened on our journey from Edinburgh to Inverness. Back then, the train had arrived with fewer carriages than planned, which meant that our reserved seats simply didn’t exist.
Physically.
So we took whatever individual seats were still available. Each of us somewhere on our own, as if we weren’t a family at all but had had a massive argument just before getting on the train.
We survived that too.
And not only that. Despite everything, the journey itself was beautiful, mainly because of the scenery passing by outside the window.
This time, everything was exactly as it should be. Our carriage existed, and so did our seats. This time, we even had a table.
Perfect.
Soon after leaving Fort William, it becomes clear just how little it takes to find yourself back in the middle of nowhere in this part of Scotland.
The town disappears behind us, with the occasional isolated house here and there, and then there is nothing but nature.
Every now and then, a stream cuts through the landscape, forests alternate with open hillsides along the railway, while water stays with us almost constantly on our right.
Then the train climbs a little higher.
And up here, there really was nothing.
I don’t know, but my first thought was that we had somehow ended up on the Moon. Bare hillsides, with no houses, roads or any other signs of civilisation.
Only the yellowish grass gave away the fact that we were still on Earth.
And then you spot two hikers through the window.
Well, we definitely weren’t on the Moon!
Step by step, they were making their way towards the end of their journey, probably Fort William. Watching them, I almost felt a little guilty. There they were, walking every single metre, while we were comfortably experiencing the whole thing through a train window.
But everyone has their own idea of how to travel.
And I think I can say with some confidence that we were all exactly where we wanted to be.
And then it begins. Through the window, the landscape of the Scottish Highlands starts unfolding before you, each view building on the last.
That yellowish grass is everywhere, of course. Then, seemingly out of nowhere, a small loch appears.
Then another.
And then more. The little lochs keep multiplying, with more and more blue appearing among the yellowish grass.
The little lochs gradually give way to a larger one.
Beyond it rise brownish-yellow hills, with the occasional patch of snow still visible in the distance.
Soon, another colour joins the scene.
Green.
Trees and forests bring it into the landscape.
And above it all, the blue sky completes the picture.
Yellowish grass, blue lochs, brown hills, white patches of snow, green forests and a blue sky.
Each new colour adds another layer to the last, until together they form the landscape of the Scottish Highlands.
It’s Not Over Yet
Somewhere around here, the girls fell asleep.
You almost feel like closing your eyes for a while too. After all that gradual build-up, you don’t really expect the landscape to have much more up its sleeve.
And once again, you’re wrong.
The train runs high above the valley, and just as we are about to leave it behind, a hill suddenly comes into view behind us, looking as though it might erupt at any moment.
Like some kind of miniature volcano.
After that, the Scottish Highlands slowly began to fade behind us.
If I had to compare our two big train journeys across Scotland, I wouldn’t hesitate much. The journey from Edinburgh to Inverness gets a straight five out of five from me. Maybe partly because it was the first, and we had no idea what to expect. This time, we at least had some idea of what lay ahead.
Don’t get me wrong, this journey wasn’t bad either.
A solid four out of five.
Perhaps a little unfair, because the scenery here was beautiful too. But the first one was just that. The first.
And you never forget your first.
Welcome to Glasgow
And what was our final stop before flying home?
Glasgow.
Scotland’s largest city. Just like Edinburgh, there’s stone everywhere, broad streets and imposing old buildings.
But something felt different.
Edinburgh had a certain elegance that you noticed almost immediately. I didn’t get that same feeling in Glasgow. It seemed harder, rougher around the edges.
To be fair, I hadn’t expected much from the city. It had made it into our itinerary mainly because it made far more sense logistically as our final stop than travelling all the way back to Edinburgh from Fort William.
But what do they say?
Never judge a book by its cover.
First, though, we had to get to our hotel. After more than three hours on the train, none of us felt like walking through the city with our backpacks.
Uber. Let’s go.
We didn’t last long at the hotel either. Our stomachs had other ideas. So, back into the city centre.
Within the first few steps, you realise that Glasgow is anything but flat. The streets are constantly rising and falling, and hills are simply part of everyday life here.
After a few days surrounded by lochs, hills and small towns, we suddenly found ourselves back in the middle of a big city. And once again, we had to pay a lot more attention to the traffic.
Especially to the fact that they drive on the left.
You just never quite get used to it. You look left, you look right, and then, just to be safe, you look left again.
Most of the streets were one-way anyway, but at every junction you still found yourself wondering which direction the next car was going to come from.
Well, Let’s Just Go to McDonald’s
We were slowly making our way towards the city centre, still keeping an eye out for somewhere to eat along the way.
At one point, we passed a rather interesting statue. Standing in the middle of the city is a bronze firefighter in full protective gear.
The statue is dedicated to firefighters from Glasgow and the surrounding area. It was unveiled in 2001, and later that same year it also became a place of remembrance for the firefighters who lost their lives in the attacks in New York.
What a coincidence. I’m writing this very section today, on 11 September. Twenty-five years later. On the day when we all remember where we were when it happened.
But there wasn’t a restaurant in sight. We couldn’t be bothered to keep looking. Past the railway station and straight into McDonald’s.
For the first time since we arrived in Scotland.
Maybe it had been meant to happen all along, ever since I spotted that McDonald’s in Fort William that morning.
Along the River Clyde
When we stepped back outside after lunch, something very familiar from Edinburgh was waiting for us.
The wind.
It was blowing pretty much constantly. Glasgow is close to the sea too, of course, except this time we were on the other side of Scotland.
Since we were already here, we decided to take a look at the river that helped shape Glasgow into one of the world’s great shipbuilding cities.
Clyde.
Its banks were once lined with shipyards, while the river connected Glasgow to the sea and the wider world.
And since we were already standing on the bridge, we might as well cross it.
The first thing you notice is the smell of weed. Fair enough, that was nothing new. We’d already come across that in Washington, New York, London, Tenerife and probably a few other places too.
What bothered us more was the state of the surroundings. Some buildings had broken windows, others were covered in graffiti, and the whole area looked rather neglected.
Right, best to get back across the river as quickly as possible.
We definitely wouldn’t be coming back this way.
Buchanan Street and Wellington with His Cone
From run-down to refined as you make your way towards the heart of Glasgow.
Almost every major city has its main promenade. La Rambla in Barcelona, Rua de Santa Catarina in Porto, Via del Corso in Rome. In Glasgow, that role belongs to Buchanan Street.
The broad pedestrian street is full of people, shops and street musicians. Imposing stone façades line both sides, with luxury hotels and shopping arcades among them.
Future Ed Sheerans are trying their luck on the street, but above all, the atmosphere here feels a lot more pleasant than it did just a few minutes ago.
I can’t remember exactly where we turned, but somewhere along the way we came across one of Glasgow’s more recognisable symbols.
The Duke of Wellington. On horseback.
The man defeated Napoleon at Waterloo, but that’s not what makes him famous in Glasgow. These days, he’s best known for the traffic cone that usually sits on his head.
Locals started putting cones on the statue back in the 1980s. The city authorities kept removing them, only for new ones to appear. Eventually, they gave up, and the cone became part of Wellington, and part of Glasgow.
When we were there, though, apparently Wellington alone wasn’t enough.
His horse had a cone too.
I can’t imagine something like this playing out quite the same way back home in Slovenia.
I don’t think it would.
That probably says something about the people here.
Why Do They Actually Drive on the Left?
The day was slowly turning into evening, the wind was still blowing hard, and all the travelling had finally started to catch up with us. We didn’t feel like walking any more.
Uber.
I sat in the front passenger seat. On the right-hand side.
And there it was again. Cars coming from the wrong direction, turns being made onto the wrong side of the road, and even after all those days in Scotland, I still hadn’t got used to them driving on the left.
Why do they drive on the left anyway?
That evening, I couldn’t quite let it go, so I did a little digging.
And it turned out that we’re actually the strange ones.
Well, historically speaking, at least.
One of the most common explanations goes back to the days of horses, riders and swords. Since most people were right-handed, they kept to the left side of the road. That way, their right hand faced whoever was approaching from the opposite direction. If that person’s intentions weren’t exactly friendly, your hand was right where you needed it.
On your sword.
Later, perhaps on your pistol.
Later, perhaps on your pistol.
Today? I don’t know. Apparently, giving someone the middle finger isn’t considered very polite anymore.
The British later made driving on the left the law and spread the practice around the world through their empire. That’s why people still drive on the left today in Australia, New Zealand, India and many other countries. In Europe, apart from the United Kingdom, you’ll find the same rule in Ireland, Malta and Cyprus.
Now we know.
Time for bed, and to look forward to our final day in Scotland.
