Ne glede na to, kam te ponesejo poti, bolj ko se potovanje bliža koncu, bolj pri sebi delaš nekakšno inventuro. Še posebej, kadar gre za deželo, kot je Škotska, ki je bila od nekdaj visoko na seznamu »must go, must see«.
Že takoj lahko brez pomislekov rečem, da nas ni razočarala. Pravzaprav je to veliko težje doseči pri potovanjih, od katerih že vnaprej veliko pričakuješ, kot pri tistih, na katera se odpraviš brez posebnih predstav in pričakovanj.
Škotska skozi naše oči
Škotsko sem si predstavljala kot zeleno deželo prostranega višavja, neštetih gradov in skrivnostnih jezer. Seveda sem bila prepričana tudi, da bomo prav mi tisti, ki bomo ob obisku Loch Nessa končno zagledali Nessie.
No, to je bilo pravzaprav edino škotsko razočaranje, saj Nessie ni bilo nikjer. Očitno je imela tisti dan dopust.
Zaradi večstoletne povezanosti z Anglijo sem si v svoji glavi napletla tudi zgodbo, da bodo Škoti precej podobni Angležem. Kako zelo sem se motila. Očitno še vedno drži tisto, da knjige ne gre soditi po platnicah.
Prav vsak, s katerim smo navezali stik, pa naj je šlo le za bežno srečanje ali daljši pogovor, je bil prijazen, zgovoren, nasmejan in odprt. Preprosto takšen tip ljudi, ki mi je blizu, zato je morda tudi moje navdušenje nad Škotsko toliko večje.
Tudi puncama je bila Škotska vsekakor vredna obiska. Od smeha na račun »goveda s slabo frizuro«, kot je višavsko govedo poimenoval Igor, do neuspešnega iskanja Nessie, skupnih zabavnih trenutkov ni manjkalo.
Višavsko govedo svoje pričeske sicer nosi zelo samozavestno, zato sklepam, da ga Igorjevo mnenje ni posebej prizadelo.
Potovanje, ki nas je spet povezalo
Škotska je bila tudi odlična priložnost za urjenje angleščine. Punci sta začeli samostojneje navezovati stike in se sporazumevati, hkrati pa je koristila tudi nama, saj angleščine ne uporabljava več vsak mesec, pravzaprav niti vsak teden, kaj šele vsak dan.
Na začetku morda v glavi še sestavljaš popoln stavek, sogovornik pa medtem že čaka na odgovor, toda po nekaj dneh besede vendarle stečejo. Če ne drugače, si pomagaš z rokami, nasmehom in univerzalnim turističnim jezikom: »Sorry, could you say that again?«
Predvsem pa smo po dolgem času znova potovali nekoliko drugače. Veliko smo se premikali, menjavali kraje in nastanitve ter se vrnili k načinu »vse, kar imam, nosim s seboj« v nahrbtniku.
Če česa ne moreš spraviti vanj, tega očitno ne potrebuješ. No, vsaj to je moja tolažba, ko ne morem vzeti s seboj toliko, kot si želim …
Tudi čas med pohodi, vožnjami in pešačenjem do nastanitev smo dobro izkoristili. Za vsakdanje pogovore, vprašanja o potovanju, opazovanje sveta skozi okna avtobusov in vlakov ter pogovore o vsem, kar smo srečevali na poti.
Pravzaprav smo bili skupaj veliko več kot doma, kjer nas potegnejo šolske, obšolske in službene obveznosti ter vsakdanji ritem.
Glasgow, Edinburgh in dva različna obraza Škotske
Kar zadeva Edinburgh in Glasgow, moram priznati, da bi Glasgow zlahka izpustila s seznama krajev, ki bi jih želela še enkrat obiskati. Name preprosto ni naredil posebnega vtisa. Zakaj, niti sama ne znam natančno pojasniti.
Morda je bil razlog prav velik kontrast z nekaj dnevi, ki smo jih pred tem preživeli v škotskem višavju, kjer je vse umirjeno, počasno, naravno in pristno. Nato pa se po nekaj urah vožnje znajdeš v Glasgowu. V povsem drugačnem svetu, polnem vrveža, hrupa in predvsem tistega dobro znanega, meni precej odbijajočega vonja po travi. Ne tisti zeleni škotski travi, da ne bo pomote.
Edinburgh pa je povsem druga zgodba. Glavno mesto, ki se ga kar ne moreš naveličati. Nikjer stolpnic, nikjer občutka velikega in neosebnega mesta. Ravno nasprotno.
Ko sem zgodaj zjutraj, še ob zori, odgrnila zavese, je bila ulica pod oknom tiha in mirna kot prizor iz filma, postavljenega nekam v 19. stoletje. Le avtomobili ob pločniku so razkrivali, da smo vendarle v nekem drugem času. Če bi mimo pripeljala še kočija, se mi to najbrž sploh ne bi zdelo nenavadno.
Zeleno, ki te ljubim zeleno
In potem je tu seveda še višavje.
»Zeleno, ki te ljubim zeleno.«
Verz Federica Garcíe Lorce, ki mi še danes, po vseh teh letih, odmeva v spominu na gimnazijska leta in profesorico slovenščine. Pravzaprav si težko predstavljam besede, ki bi lepše opisale Škotsko.
Saj ne, da sami živimo sredi mesta. Tudi zdaj, ko zapisujem zaključne misli o našem potovanju, skozi okno gledam smreko. Desno od računalnika leži telefon, na njegovem zaslonu pa fotografija Nie in Nare.
V jaknah sedita na klopci le nekaj sto metrov od Nessie in zajtrkujeta. Okoli njiju zelena trava, v ozadju teče potok, na obrazih pa široka nasmeha. Koruzni kosmiči verjetno še nikoli niso bili tako dobri.
Ko v očeh svojih otrok vidiš pristno srečo, pravzaprav ne potrebuješ ničesar več. Kaj bi ti lahko bolj ogrelo srce?
Morda so prav ti vmesni trenutki tisti, ki bodo na koncu ostali najdlje. Ne le gradovi, jezera, mesta in škotsko višavje, temveč tudi skupna hoja, smeh, pogovori, zajtrki na klopcah in zavedanje, da smo skupaj. Zares skupaj.
Škotska je tako upravičila prav vsa naša pričakovanja in si prislužila posebno mesto med našimi potovanji. Če bi se prikazala še Nessie, bi bilo že skoraj preveč popolno. Poleg tega pa potrebujemo vsaj en razlog, da se nekoč vrnemo.
Do naslednjega potovanja
Zdaj nas naslednji čakajo naši čarobni Tenerifi. A teh pravzaprav sploh ne štejem več za potovanje. Tenerifi so naš drugi dom. Kraj, kjer preživimo del poletnih počitnic in kjer sem mirna, sproščena in srečna.
Skoraj tako kot doma, le da je tam topleje, pred nosom imamo Atlantski ocean, na krožnikih pa precej več morske hrane. Če sem čisto iskrena, je to nekoliko izboljšana različica doma.
Kam in kdaj nas bo odneslo naslednje pravo potovanje, pa tokrat še čudežno ne vemo. Za nas je to skoraj nenavadno stanje in ne vem, koliko časa bo trajalo.
Verjetno le do trenutka, ko bo nekdo mimogrede omenil zanimiv kraj, jaz pa bom »samo malo pogledala« letalske vozovnice.
Do naslednjega potovanja torej. Kamorkoli že bo, kajti najlepše poti so pogosto prav tiste, za katere še niti ne veš, da te čakajo.
Prebudili smo se v oblačno jutro, eno izmed redkih na tem potovanju. V desetih dneh smo imeli kar osem sončnih dni, od tega štiri s povsem čistim nebom. Nekaj malega je porosilo v Fort Williamu in to je bilo to.
Vse skupaj popolnoma neškotsko. A nad tem se res ni za pritoževati.
Kljub sivemu nebu smo se odločili, da Glasgow raziščemo peš. Dežniki so bili za vsak slučaj pripravljeni v nahrbtniku, sicer pa je bil to naš zadnji dan tu in malo je stvari, ki bi nas lahko zadržale v hotelski sobi.
Pa niti ni bilo nujno, da bi dež današnji Glasgow pokvaril.
Morda ravno nasprotno.
Če obstajajo mesta, ki so videti dobro pod sivim nebom, je Glasgow vsekakor med njimi.
Na enega takšnih prizorov smo naleteli že v prvi minuti po odhodu iz hotela.
Navajen si naših cerkva in njihovih zvonikov, zato ti pogled hitro pritegne cerkev na koncu ulice z visokim, koničastim stolpom.
Predvidevaš, da je to gotika, saj pri taki obliki stolpov nimaš kaj zgrešiti.
Skoraj točno.
Pozneje sem prebral, da gre za neogotiko. Nič dramatičnega, saj je z laičnega vidika to popolnoma nepomembno.
Arhitekturna zgodovina bi mi tu verjetno zabrusila: »Nepomembno, ja. Zgrešil si samo za kakšnih 500 let.«
Kakorkoli že, ta višina, koničaste oblike in temno jutranje nebo so tam na cesti izpadli dobro.
Po Edinburghu smo očitno postali razvajeni
Bolj ko smo hodili, bolj se je jasnilo. Kot da bi nekdo odrezal oblake, ki so še nekaj korakov nazaj napovedovali dež. Nebo se je začelo trgati, kamen je spet dobil barve, tista gotska resnost pa je počasi izginjala.
Tako kot v skoraj vsakem večjem mestu se tudi v Glasgowu gradi na polno. Kamorkoli smo pogledali, je iz mestne silhuete štrlel vsaj kakšen žerjav. Med gledanjem v višino smo se znašli pred stavbo, na kateri je pisalo King’s Theatre.
Pogledali smo jo, naredili fotko in šli naprej.
Nadaljujemo po dolgi, popolnoma ravni ulici. Na naslednjem križišču čez cesto zagledamo veliko stavbo z zeleno kupolo.
»Tole mora biti kakšna knjižnica,« si rečem.
In res je bila.
Po Edinburghu smo očitno postali nekoliko razvajeni. Tako gledališče kot knjižnica se nam na prvi pogled nista zdela nič posebnega.
Če imaš voljo, si o obeh kaj prebereš in ugotoviš, da ju vendarle ne gre podcenjevati.
V gledališču je nekoč nastopala tudi Katharine Hepburn, tako da smo si z njo že drugič v nekaj mesecih delili isto lokacijo. Februarja smo hodili po Španskih stopnicah v Rimu, kjer je z Gregoryjem Peckom snemala Rimske počitnice, zdaj pa smo stali pred gledališčem, v katerem je nastopala.
Knjižnica pa sodi med največje javne knjižnice v Evropi in hrani več kot milijon različnih gradiv.
Včasih se je lepo izgubljati
Všeč mi je, ko po mestu hodiš peš in se nekoliko izgubljaš med ulicami. Navigacija je dovolj samo za to, da približno veš, v katero smer moraš. Potem pa križariš, kot te je volja, in na vsakem križišču pogledaš, kaj se skriva levo, desno ali naravnost.
Na enem takšnih križišč se nam je čisto na koncu ulice odprl zanimiv pogled. Zlata kupola, ob njej pa kot nekakšen stražar še visok, koničast cerkveni stolp. Jasno, neogotski je. Zdaj to že obvladamo.
Zlata kupola pa pripada sikhovskemu templju.
Ah, prehitro sem se hvalil. Pojma nimam, kaj je sikhizem. Google.
Okej, gre za monoteistično religijo, ki izvira iz Indije in ima po svetu približno 25 milijonov pripadnikov.
Zanimivo, a ne dovolj, da bi se sprehodili do tja.
Na drugi strani ceste smo nekoliko višje zagledali drevesa in nekaj več zelenja, zato smo prečkali cesto in zavili navkreber. Univerza, ki je bila naš cilj, je bila tako ali tako nekje v tisti smeri.
Nismo prišli daleč, ko so se pred nami pojavili novi stolpi. Tokrat kar štirje. Zanimiv je bil predvsem eden, tisti na levi.
Visok, kamnit in tako zelo podoben stolpom britanskega parlamenta, da me je v trenutku spomnil na London. Videti je bilo, kot da bi nekdo odlomil kos parlamenta, ga pripeljal na Škotsko in skril na ta hrib v Glasgowu.
Vse to smo odkrili v nekaj minutah, ne da bi bilo karkoli od tega v našem načrtu. In zagotovo bi vse skupaj spregledali, če bi se namesto peš naokoli vozili s kakšnim prevozom.
Včasih se je lepo izgubljati.
Kelvingrove Park: prvi pogled je varal
Od stolpov na hribu smo sledili posameznim drevesom, ki so nas počasi vodila navzdol. Kmalu smo stali pred tablo Kelvingrove Park.
Park pod univerzo.
Torej smo ga vendarle našli.
Našo pozornost je pritegnila predvsem velika siva zgradba na drugi strani. Kelvingrove Art Gallery and Museum.
No, pa pojdimo pogledat v tisto smer.
Prvih nekaj metrov sicer ni bilo ravno takšnih, kot bi jih mestni turistični urad verjetno izbral za naslovnico.
Očitno jim še ni uspelo počistiti smetnjakov, saj so bile smeti razmetane vse naokrog. Ampak dobro, dokler je samo to.
Že če si se obrnil za 180 stopinj, je bil razgled precej prijaznejši. Povsod zelenje, kot se za park spodobi, sem in tja pa je med drevesi pokukal kakšen stolp univerze.
Za tole fontano pa stoji precej večja zgodba.
Leta 1859 so v Glasgow pripeljali čisto vodo iz skoraj 50 kilometrov oddaljenega jezera Loch Katrine. Za tisti čas je bil to izjemen inženirski projekt. Nekako tako, kot če bi danes za oskrbo mesta zgradili povsem nov vodovodni sistem od Ljubljane do Bleda. Le da iz enačbe odstranimo bagre, tovornjake in drugo sodobno mehanizacijo ter jih zamenjamo s konji, voli in, ker smo ravno na Škotskem, dodajmo še kakšno dolgodlako višavsko kravo.
Čista voda je močno izboljšala življenjske razmere v hitro rastočem mestu in pomagala omejevati bolezni.
In na vse to danes spominja tale precej preprosta fontana. Za njo pa zgodba, precej večja od nje same.
Elvis Presley iz steklenih vlaken
Pot skozi park nas je pripeljala do muzeja, tistega sivega pravokotnika, ki smo ga opazili na tabli ob vstopu.
Sivino je zdaj zamenjala rdečkasta stavba, ki je bolj spominjala na palačo kot na muzej.
Vstop je brezplačen. Še en razlog več, da si ga greš pogledat, če si že tu.
Kelvingrove je precej nenavaden muzej. Meni se je zdelo, kot da bi vstopil v ogromno starinarnico navdušenega zbiratelja, ki je skozi življenje zbiral vse, kar mu je bilo v nekem trenutku všeč.
Najprej maketa sončnega sistema, potem se od nekod pojavi vitraž, ki je nekoč očitno krasil okno kakšne cerkve ali samostana.
Nekaj korakov naprej te čaka pravi viteški oklep.
Deluje resno in masivno. Ravno ko z mislimi zatavaš v srednji vek ter razmišljaš, kako so se v kaj takega sploh spravili, kaj šele, kako so se v njem bojevali, se vsa ta resnost v trenutku razblini.
Sredi hodnika te namreč pričaka živo modra skulptura kralja rokenrola. Iz steklenih vlaken. Futuristični Elvis torej.
Sodeč po trebuhu mora biti že bolj proti koncu kariere.
V naslednji dvorani pod stropom visi pravi Spitfire. Letalo, ki je postalo eden od simbolov britanskega boja proti nacistični Nemčiji.
Pod njim pa … sloni.
Največji med njimi je Sir Roger, pravi azijski slon, ki je nekoč živel v tukajšnjem živalskem vrtu.
Nadaljuješ mimo Rani Lakshmibai, indijske kraljice, ki se je uprla britanski oblasti. Tokrat je bilo okoli nje vsaj še nekaj podobnih kipcev, očitno povezanih z nekdanjimi britanskimi kolonijami.
Noben fluorescentni Elvis ni več skočil v oči.
A ravno ko misliš, da si ugotovil logiko muzeja, se pojavijo nenavadne maske iz Oceanije, inuitska oprava v družbi polarnih lisic in severnih medvedov ter velik totemski steber severnoameriških staroselcev.
V nekaj metrih obhodiš pol sveta in še pol zgodovine, s tem da na koncu niti sam ne veš več, kje in kdaj si.
Ko že misliš, da si videl vse, nad stopniščem zagledaš še množico človeških glav.
Gre za umetniško instalacijo Expression.
Kaj je poanta vsega tega, se nisem poglabljal. Ampak če ti vzbudi radovednost in se ob njej ustaviš, je bil namen verjetno že nekako dosežen.
In potem pridemo do verjetno najbolj znane stvari v celotnem muzeju. Salvador Dalí in njegov Kristus svetega Janeza od Križa, ki je bil izbran za najljubšo sliko Škotske.
Že prvi pogled pove, da Dalí križanja ni naslikal ravno tako, kot smo ga vajeni. Kristusa gledamo skoraj naravnost od zgoraj, brez krvi, žebljev in ran, pod njim pa se odpira mirna obalna pokrajina.
Dalí je s sliko poskušal povezati vero in znanost. V svojih »kozmičnih sanjah« naj bi videl podobo jedra atoma, ki je zanj dobilo metafizični pomen in postalo simbol Kristusa ter enotnosti vesolja.
Pa že, če tako on reče.
Konfuzno? Počakaj, ni še konec.
Malo naprej te že čaka okostje ogromnega jelena. In seveda, ker vse to očitno še ni čisto dovolj, ti za konec pustijo še okostje dinozavra.
Tako, mislim, da smo zdaj videli vse.
Ampak res vse.
Elvis has left the building.
Koliko kelvinov ima reka Kelvin?
Zunaj smo pojedli malico in takrat je začelo kapljati.
No, pa smo ga le dočakali.
Škotski dež.
Kakšne posebne drame ni bilo, saj nas je pot vodila pod gostimi krošnjami dreves, zato nam je bilo večinoma prizaneseno. Pot je bila prav prijetna, še posebej, ker smo že pri prvem drevesu dobili košato spremljevalko.
Veverico.
Očitno navajena ljudi se nam je večkrat povsem približala.
Če smo hoteli priti do univerze, smo morali prečkati še most čez reko Kelvin.
Fizik William Thomson, profesor na bližnji Univerzi v Glasgowu, je ob prejemu plemiškega naziva postal Lord Kelvin. Ime si je izbral prav po tej reki, po njem pa je nato ime dobila Kelvinova temperaturna lestvica.
In koliko kelvinov je imela reka Kelvin, ko smo šli čez most?
Kakšnih 283, kar ti pove natanko nič.
Deset stopinj Celzija se sliši precej bolje.
Bradavičarka brez Harryja Potterja
Univerza stoji na vrhu hriba. V primerjavi s tistimi nesrečnimi zabojniki, ki so nas pričakali v Kelvingrove Parku, je bilo tukaj vse urejeno. Študentje so hiteli na predavanja, mi pa smo se počasi vzpenjali proti vrhu.
Gre za četrto najstarejšo univerzo v angleško govorečem svetu. Koncept je precej drugačen od tistega, ki smo ga vajeni pri nas. V Ljubljani so posamezne fakultete raztresene po različnih delih mesta, tukaj pa je velik del univerzitetnega življenja zbran na enem kampusu. Pravo, ekonomija, družbene in humanistične vede, jeziki, matematika, fizika, računalništvo, inženirstvo, medicina …
Praktično majhno mesto študentov sredi Glasgowa.
Na vrhu te pričaka ogromno pročelje univerze, ki je bilo preveliko, da bi ga spravil v en kader.
Ko smo ga prehodili po vsej dolžini, se je ulilo.
Zbežali smo skozi vhod na notranje dvorišče.
In tam je bilo vse tako, kot mora biti na stari britanski univerzi: kamen, trava, visoka okna, stolpi s stožčastimi strehami in dva velika notranja četverokotnika, ki ju povezuje obokan prehod s stebri.
Verjetno je to eden najbolj fotogeničnih kotičkov univerze. Nič čudnega, da celoten kompleks pogosto primerjajo s Hogwartsom. Harryja Potterja sicer tukaj niso snemali, a ko se sprehodiš pod temi oboki, primerjava niti ni tako zelo privlečena za lase.
Kje so pa klopce?
Uber nas je odložil na drugi strani mesta pred katedralo. Še vedno je deževalo, zato smo hitro vstopili.
Prvi del katedrale je skoraj prazen. Ogromen kamnit prostor, v katerem te nekje na sredini pričaka tudi stojnica s spominki.
Tega ravno ne pričakuješ.
Med hojo proti drugemu koncu katedrale mi nekaj ni šlo skupaj. Glavna ladja se namreč nenadoma konča. Molitvenega prostora pa nikjer.
Nato greš skozi kamnito pregrado in znajdeš se v povsem drugačnem prostoru.
No, v bistvu niti ne. Samo klopce so dali sem.
Zdaj je že bolj podobno cerkvi.
Je pa lepo. Visok lesen strop, dolga vrsta obokov, veliki vitraži in seveda klopce.
Pozneje sem prebral, da je bila takšna delitev načrtna. Kamnita pregrada je nekoč ločevala prostor za običajne vernike od dela katedrale, namenjenega duhovščini.
Mesto mrtvih nad mestom živih
Nad katedralo se dviga nekropola. Zopet nekaj nenavadnega, saj smo prvič videli pokopališče na hribu.
Pravzaprav se grobovi začnejo že okoli same katedrale, nato pa se nadaljujejo po pobočju. Nekateri so preprosti nagrobniki, drugi pravi mali templji, mavzoleji in spomeniki.
Bolj kot na klasično pokopališče vse skupaj spominja na park. Med grobovi vodijo poti, povsod je zelenje in višje ko prideš, bolj se odpira pogled na Glasgow.
Na nekropoli je pokopanih okoli 50.000 ljudi, čeprav je grobnic in spomenikov le okoli 3.500. Veliko pokojnikov je bilo pokopanih v skupnih, neoznačenih grobovih, zato so nekatere današnje zelene površine pravzaprav grobišča tisočev ljudi.
Očitno si tudi v smrti nismo enaki.
Proti vrhu izstopa spomenik Johnu Knoxu, glavnemu reformatorju, ki je imel ključno vlogo pri prehodu Škotske iz katoliške v protestantsko državo. Ta spomenik je stal že pred nastankom pokopališča.
Torej pokopališče ni dobilo spomenika. Spomenik je dobil pokopališče.
Tak pa je razgled čisto z vrha.
Če ne bi stal sredi pokopališča, bi bilo skoraj lepo.
Ko Glasgow postane galerija
Do večera je bilo še daleč, dež je ponehal, energije pa smo imeli še dovolj. Namesto novega Uberja smo se zato odločili, da se do nastanitve vrnemo peš.
In prav na tej poti smo po naključju našli nekaj, pri čemer Glasgow po mojem prekaša celo Edinburgh.
Ogromne prazne stene večnadstropnih stavb so tukaj spremenili v prava umetniška platna.
Pravijo jim murali.
To nam je bilo res všeč.
Dolgočasna prazna stena lahko ostane dolgočasna prazna stena.
Lahko pa jo daš nekomu, ki zna iz nje narediti nekaj, zaradi česar se med hojo po mestu ustaviš in z veseljem pogledaš.
Ideja, ki bi jo lahko brez težav ukradli tudi v Sloveniji. Umetnikov, ki bi znali takšne stene spremeniti v nekaj zanimivega, imamo zagotovo dovolj.
Nekje na poti smo se ustavili še na kosilu, nato pa nas je čakal samo še zadnji vzpon proti hotelu.
Eno naših najlepših potovanj
Po desetih dneh hoje, vlakov, avtobusov, Uberjev, gradov, jezer, gora in mest se je naše potovanje po Škotski počasi bližalo koncu.
Jutri nas čakata le še pot do edinburškega letališča in polet nazaj proti Sloveniji.
Kako je Anja doživljala naše potovanje po Škotski, pa bo napisala v naslednjem zapisu.
Če mene kdo vpraša?
To je bilo eno naših najlepših potovanj.
Imelo je vse. Mesta in gradove, Harryja Potterja, jezera in gore, dolge vožnje z vlaki, iskanje Nessie, skrivnosti in zgodbe, zaradi katerih Škotska nikoli ni bila samo še ena država, skozi katero smo potovali.
Na naši lestvici je takoj za Helsinki in obiskom Božička v Rovaniemiju.
Glasgow → Kelvingrove Park → Kelvingrove Art Gallery and Museum → reka Kelvin → Univerza v Glasgowu → Glasgow Cathedral → Glasgow Necropolis → murali Glasgowa → Glasgow
Zjutraj smo bili na postaji že precej zgodaj, do odhoda našega vlaka je bilo še več kot uro. Kavo sva že spila v apartmaju, a da bi tam ostali še kakšno minuto dlje, nam ni bilo. Saj veš, da te čaka nov premik, novi razgledi, nova pustolovščina in naša zadnja postojanka.
Glasgow.
Z današnjim dnem smo se poslavljali tudi od Highlandsov. Po Edinburghu so nam iz dneva v dan bolj priraščali k srcu. Najprej vožnja z vlakom čez Škotsko višavje do Invernessa, nato Loch Ness in pot skozi Great Glen med jezeri in hribi, na koncu pa še Fort William, Ben Nevis in tisti viadukt, ki je bil eden glavnih razlogov, da smo sploh prišli sem. Pa seveda vožnja z ladjico po Loch Linnheju.
V nekaj dneh smo jih spoznavali na različne načine: iz vlaka in avtobusa, z ladje in predvsem peš. Jezera, doline, hribi in majhni kraji, vmes pa kilometri pokrajine, kjer ni bilo skoraj ničesar, razen razgledov, zaradi katerih je bila ta pot še toliko lepša in zanimivejša.
Ker smo imeli na postaji dovolj časa, sem šel pogledat še zadnjo stvar v Fort Williamu. Praktično čez cesto ležijo ostanki stare utrdbe, po kateri je mesto dobilo svoje današnje ime.
Od nje danes ni ostalo prav veliko, le nekaj kamnitih ruševin sredi travnika. Utrdba je bila postavljena na strateškem položaju ob Loch Linnheju in vhodu v Great Glen, od koder je bilo mogoče nadzorovati eno glavnih poti skozi Škotsko višavje.
Ta povezava skozi Škotsko višavje obstaja še danes, le njen namen je precej drugačen. Prav tukaj se začne oziroma konča Great Glen Way, slabih 120 kilometrov dolga pešpot med Fort Williamom in Invernessom.Poteka po skoraj isti trasi, po kateri smo zadnje dni potovali tudi mi.
Marsikdo jo prehodi.
Mi nad to idejo nismo bili tako navdušeni, zato smo jo premagovali precej udobneje. Z avtobusom.
Ko sem se vračal proti postaji, sem čez cesto zagledal še nekaj, kar je očitno prav tako prepoznalo strateški položaj Fort Williama.
Nasproti razvalin stare utrdbe stoji McDonald’s.
Z vlakom skozi Highlands, Volume 2
Tu na Škotskem moraš na vozovnice za vlak misliti vnaprej, četudi ni glavna sezona. Jaz sem jih prek aplikacije Trainline kupil že doma in izkazalo se je, da je bila to prava odločitev. Peron je bil namreč poln.
Z nakupom si rezerviraš tudi sedeže, obstajala pa je majhna skrb, da se nam ponovi zgodba z vožnje iz Edinburgha v Inverness. Takrat je namreč pripeljal vlak z manj vagoni, kot je bilo predvideno, zato naši rezervirani sedeži sploh niso obstajali.
Tako, fizično.
Posedli smo se na posamezne sedeže, ki so pač še ostali. Vsak nekje zase, kot da nismo družina, ampak smo se tik pred vstopom na vlak skregali.
Pa smo preživeli tudi to.
In ne samo to. Vožnja je bila kljub vsemu res lepa, predvsem zaradi pokrajine, ki smo jo opazovali skozi okno.
Tokrat je bilo vse tako, kot mora biti. Naš vagon je obstajal, z njim pa tudi naši sedeži. Tokrat smo dobili še mizo.
Top.
Kmalu po odhodu iz Fort Williama postane jasno, kako malo je pravzaprav potrebno, da se na tem delu Škotske spet znajdeš sredi ničesar.
Mesto izgine za nami, sem in tja še kakšna osamljena hiška, potem pa ostane samo narava.
Pokrajino vsake toliko prereže struga kakšnega potočka, ob progi se izmenjujejo gozdovi in odprta pobočja, na desni strani pa nas skoraj ves čas spremlja voda.
Nato se vlak povzpne nekoliko višje.
Tu pa res ni bilo ničesar.
Ne vem, meni je bila prva asociacija, kot da smo na Luni. Gola pobočja, brez hiš, cest ali kakršnih koli drugih sledi civilizacije.
Samo tista rumenkasta trava je izdajala, da smo še vedno na Zemlji.
In potem skozi okno zagledaš dva pohodnika.
No, zagotovo nismo na Luni!
Korak za korakom sta se prebijala proti cilju svoje poti, verjetno v Fort Williamu. Ko sem ju tako opazoval, sem imel skoraj malo slabe vesti. Onadva peš, meter za metrom, mi pa vse skupaj udobno doživljamo skozi okno vlaka.
Ampak vsak ima pač svojo predstavo o tem, kako potovati.
Lahko pa s precejšnjo gotovostjo rečem, da smo bili vsi ravno tam, kjer smo želeli biti.
In potem se začne. Pred tabo se skozi okno odvije pravo stopnjevanje pokrajine Škotskega višavja.
Tista rumenkasta trava je tako ali tako povsod. Nato se od nikoder pojavi majhno jezerce.
Za njim še eno.
Teh jezerc je vedno več. Med rumenkasto travo je vse več modrine.
Jezerca počasi zamenja večje jezero.
Za njim se dvignejo rjavkasto rumeni hribi, nekje v daljavi vidiš še kakšno zaplato snega.
Kmalu se pridruži še ena barva. Zelena. Za njo poskrbijo drevesa in gozd.
In vse skupaj zaključi še modro nebo nad vsem tem.
Rumenkasta trava, modra jezera, rjavkasti hribi, bele snežne zaplate, zeleni gozd in modro nebo.
Vsaka nova barva dopolni prejšnjo in skupaj sestavijo pokrajino Škotskega višavja.
Še ni konec
Punci sta tu nekje zaspali.
Še sam si zaželiš malo zapreti oči, saj po vsem tem stopnjevanju ne pričakuješ več kaj dosti novega.
Pa se spet motiš.
Vlak se pelje visoko nad dolino in ko jo že skoraj pustimo za seboj, se za nami nenadoma odpre pogled na hrib, ki je videti, kot da bo pravkar izbruhnil.
Kot nekakšen mini vulkan.
Po tem je Škotsko višavje počasi začelo ostajati za nami.
Če bi moral primerjati obe naši veliki železniški vožnji po Škotski, nimam veliko dvomov. Vožnja iz Edinburgha proti Invernessu si pri meni zasluži čisto petico. Morda tudi zato, ker je bila prva in nisi vedel, kaj pričakovati. Tokrat si vsaj približno slutil, kaj te čaka.
Da se razumemo, tudi ta ni bila slaba.
Solidna štirica.
Morda nekoliko krivično, saj je bila pokrajina tudi tukaj lepa. A tista prva je bila le prva.
In prve ne pozabiš nikoli.
Dobrodošli v Glasgowu
In kaj je bil naš zadnji postanek pred letom domov?
Glasgow.
Največje mesto Škotske. Podobno kot v Edinburghu je tudi tukaj povsod kamen, široke ulice in mogočne stare stavbe.
A nekaj je bilo drugače.
Edinburgh je imel neko eleganco, ki si jo začutil skoraj takoj. Pri Glasgowu je nisem začutil. Deluje bolj trdo in surovo.
Res je, da od mesta nisem pričakoval veliko. V naš načrt se je uvrstil predvsem zato, ker je bil logistično precej bolj smiseln zadnji postanek, kot da bi se iz Fort Williama vračali vse do Edinburgha.
Ampak kako že pravijo?
Ne sodi knjige po platnicah.
Najprej pa smo se morali spraviti do hotela. Čeprav smo se z vlakom peljali dobre tri ure, se nam z nahrbtniki res ni dalo še pešačiti po mestu.
Uber. Gremo.
Tudi v hotelu nismo zdržali prav dolgo. Želodci so zahtevali svoje. Torej nazaj v center.
Že med prvimi koraki po mestu opaziš, da Glasgow nikakor ni ravninsko mesto. Ulice se ves čas rahlo vzpenjajo in spuščajo, klanci so tu del vsakdana.
Po nekaj dneh med jezeri, hribi in majhnimi kraji smo bili nenadoma spet sredi velikega mesta. In spet je bilo treba precej bolj paziti na promet.
Predvsem na njihovo vožnjo po levi.
Pač ne pride ti v kri. Pogledaš levo, pogledaš desno, potem za vsak primer še enkrat levo.
Večina ulic je bila sicer enosmernih, a na vsakem križišču se znova sprašuješ, iz katere smeri bo pripeljal avto.
Mah, pejmo v McDonald’s
Počasi smo se približevali središču in med potjo še vedno oprezali za kakšno restavracijo.
Nekje vmes smo šli mimo prav zanimivega kipa. Sredi mesta stoji bronasti gasilec v popolni zaščitni opremi.
Kip je posvečen gasilcem Glasgowa in okolice. Postavili so ga leta 2001, še istega leta pa je postal tudi kraj spomina na gasilce, ki so umrli v napadih v New Yorku.
Kakšno naključje. Ta del pišem prav danes, 11. septembra. Petindvajset let pozneje. Na dan, ko se vsi spomnimo, kje smo takrat bili.
Restavracije pa nikjer nobene. Ni se nam dalo več iskati. Mimo železniške postaje in naravnost v McDonald’s.
Prvič, odkar smo bili na Škotskem.
Mogoče je bilo tako usojeno že od jutra, ko sem ga zagledal v Fort Williamu.
Ob reki Clyde
Ko smo po kosilu stopili nazaj na ulico, nas je pričakalo nekaj, kar je bilo precej podobno Edinburghu.
Veter.
Pihalo je praktično ves čas. Seveda je tudi Glasgow blizu morja, le da smo bili tokrat na drugi strani Škotske.
Ker smo bili že tu, smo si šli pogledat še reko, ki je Glasgowu dala pečat enega najpomembnejših ladjedelniških mest na svetu.
Clyde.
Ob njenih bregovih so nekoč stale številne ladjedelnice, reka pa je mesto povezovala z morjem in svetom.
Če smo že stali na tem mostu, potem pa pojdimo še čez.
Najprej zavohaš travo. Dobro, to ni bilo nič novega. Tako je bilo že v Washingtonu, New Yorku, Londonu, na Tenerifih in verjetno še kje.
Bolj zmoti podoba okolice. Nekatere stavbe imajo razbita okna, druge so prekrite z grafiti, vse skupaj pa deluje precej zanemarjeno.
Nič, najbolje, da se čim prej vrnemo čez reko.
Tu pač ne bomo več hodili.
Buchanan Street in Wellington s stožcem
Iz bede v razkošje, ko stopaš proti središču Glasgowa.
Skoraj vsako večje mesto ima svojo glavno promenado. Rambla v Barceloni, Santa Catarina v Portu, Via del Corso v Rimu. V Glasgowu to vlogo prevzame Buchanan Street.
Široka peš ulica je polna ljudi, trgovin in uličnih glasbenikov. Na obeh straneh se vrstijo mogočne kamnite fasade, med njimi tudi luksuzni hoteli in trgovske pasaže.
Na ulici se preizkušajo prihodnji Ed Sheerani, predvsem pa je tukaj občutek precej prijetnejši kot maloprej.
Ne vem več točno, kje smo zavili, a nekje vmes smo naleteli na enega bolj prepoznavnih simbolov Glasgowa.
Kip vojvode Wellingtonskega. Na konju.
Možakar je premagal Napoleona pri Waterlooju, a to ga v Glasgowu ne dela slavnega. Dandanes je znan predvsem po tem, da njegovo glavo krasijo prometni stožci.
Domačini so mu jih začeli natikati že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Mestne oblasti so jih vztrajno odstranjevale, a so se vedno pojavili novi. Sčasoma so obupali in stožci so postali del Wellingtona ter Glasgowa.
Ko smo bili tam mi, očitno ni bil dovolj samo Wellington.
Stožce je dobil še njegov konj.
Si ne predstavljam, kako bi se kaj takega izšlo pri nas v Sloveniji. Mislim, da se ne bi.
To nekaj pove o ljudeh tukaj.
Zakaj pravzaprav vozijo po levi?
Dan se je počasi prevešal v večer, veter je še vedno močno pihal, nas pa je današnji premik vendarle nekoliko utrudil. Pešačiti se nam ni več dalo.
Uber.
Sedel sem na sovoznikovem sedežu. Na desni strani.
In spet isto. Avtomobili prihajajo z napačne strani, zavijamo na napačno stran in po vseh teh dneh na Škotskem se na njihovo vožnjo po levi še vedno nisem navadil.
Zakaj sploh vozijo po levi?
Zvečer mi zadeva ni dala miru, zato sem malo raziskoval.
In ugotovil, da smo pravzaprav mi tisti, ki smo čudni.
No, vsaj zgodovinsko gledano.
Ena najbolj razširjenih razlag sega v čas konjev, jezdecev in mečev. Ker je bila večina ljudi desničarjev, so se držali leve strani poti. Tako je bila desna roka obrnjena proti človeku, ki ti je prihajal nasproti. Če njegove namere niso bile ravno prijateljske, si imel roko tam, kjer si jo potreboval.
Na meču.
Pozneje morda na pištoli.
Danes pa, ne vem. Sredinca se menda ne spodobi več kazati.
Britanci so vožnjo po levi pozneje uzakonili in jo s svojim imperijem razširili po svetu. Zato danes po levi še vedno vozijo v Avstraliji, na Novi Zelandiji, v Indiji, na Japonskem in marsikje drugje. V Evropi pa poleg Združenega kraljestva še na Irskem, Malti in Cipru.
Sedaj vemo.
Čas za spanje in pričakovanje našega zadnjega dne na Škotskem.
