Dan 5: Loch Ness, grad Urquhart in iskanje Nessie

ODPOTUJ · POTOPISNE SERIJE
Ta zapis je del potopisne serije Družinsko potovanje po Škotski, kjer je celotno potovanje opisano kot zgodba od prvega do zadnjega dne.
ŠKOTSKA · POTOPISNA SERIJA
Dan 5 od 11

Sanje iz otroštva ob jezeru Loch Ness

Danes je bil prvi dan, ko smo se končno zares naspali.

Ko odpreš oči in zagledaš potoček, ki teče tik ob nastanitvi, se dan začne drugače kot v mestu. Saj ne, da nam je bilo v Edinburghu karkoli hudega, ampak tukaj, v Drumnadrochitu, skoraj sredi ničesar, je vse skupaj bolj sproščeno. Nekako logično.

Za rezervacije nastanitev že leta uporabljam Booking. Z njim smo bili zadovoljni v Londonu, Parizu, Washingtonu, New Yorku, Dublinu, Portu, Lizboni, Rimu in Barceloni. Še vedno se najbolj spominjam apartmaja v Nazaréju s pogledom na plažo in pečine, kjer nastajajo največji valovi na svetu. Ta v Drumnadrochitu pa bi brez razmišljanja postavil takoj za njim.

Edina stvar, ki mi pri rezervacijah nikoli ni bila posebej všeč, je zajtrk. Petnajst evrov na osebo, ne glede na to, ali gre za odraslega ali otroka, se mi ne zdi najbolj smiselno. Otroci običajno pojedo le nekaj kosmičev ali kos kruha z namazom, zato raje poiščemo bližnjo trgovino ali pekarno in zajtrkujemo po svoje.

Potoček ob nastanitvi v Drumnadrochitu na Škotskem z belo cvetočimi vejami in kristalno čisto vodo.
Jutranji zajtrk ob potočku pri nastanitvi v Drumnadrochitu na Škotskem.

Jutro smo tako začeli na isti klopci, kjer smo prejšnji večer zaključili dan. Za večino bi bil to povsem običajen začetek dneva. Zame pa je pomenil nekaj drugega. Nekaj, kar sem si želel uresničiti že zelo dolgo.

Ko sem bil približno toliko star, kot sta danes punci, sem vedno znova prebiral knjigo o skrivnostih sveta. Med vsemi zgodbami me je najbolj prevzela tista o skrivnostnem jezeru Loch Ness, kjer naj bi ljudje videvali nenavadno bitje iz davne preteklosti.

Ta del sem prebral neštetokrat. Vedno znova sem si predstavljal, kako bi bilo stati tam. Takrat sem si obljubil, da bom, ko bom velik, obiskal ta skrivnostni kraj.

No, sedaj sem velik.

In danes je napočil ta dan.

Čez hrib

Bivali smo na koncu vasi, kar je bila po svoje tudi prednost. Trgovina je bila blizu, za avtobus pa nisem bil prepričan, ali ustavi tudi tukaj ali bi morali do zgornje postaje. Kasneje se je izkazalo, da ustavi. Ker tega takrat nismo vedeli, nam ni preostalo drugega kot, da se do jezera odpravimo peš. Ob koncu dneva lahko rečem le, da je bila to prava odločitev.

Ko smo končno zapustili Bunk Inn Loch Ness že kmalu prečkaš most čez potoček, ki nam je v teh dneh tako polepšal bivanje. Na nasprotni strani je urejena pot za pešče in kolesarje na desno strani pa je kamp za avtodome in šotore. Steza pred tabo, travniki naokrog in na koncu še oblaki so ponudili tale pogled.

Pešpot skozi travnike proti jezeru Loch Ness v Drumnadrochitu na Škotskem pod dramatičnim nebom.

Pot se nato začne počasi vzpenjati. Višje ko greš, bolj se pred tabo odpira pogled na Loch Ness.

Razgled na jezero Loch Ness in zelene travnike nad Drumnadrochitom v škotskem višavju.

Med hojo sem puncama pripovedoval legendo, ki sem jo kot otrok tolikokrat prebral v knjigi. Čeprav sem v življenju videl že veliko jezer, na Loch Ness gledaš drugače. Ne samo z očmi odraslega, ampak tudi z radovednostjo otroka. Pogled ti ves čas uhaja proti gladini, proti valovom v daljavi. Veš, da gre za legendo, a nekje globoko v sebi vseeno upaš, da boš kaj zagledal.

Ko smo prispeli skoraj do vrha, je Nia nenadoma pokazala proti vodi.

“Poglej, tam je nekaj!”

Za nekaj sekund smo vsi obstali. Kaj pa, če …

A bila je le plavajoča boja, najverjetneje od potapljača.

Je pa bilo navdušenje pristno.

Tudi razočaranje pozneje.

A tistih nekaj sekund, ko smo vsi želeli verjeli, da smo res zagledali nekaj nenavadnega, nam bo za vedno ostalo v spominu.

Ko se pod teboj odpre Loch Ness

Ko stojiš na vrhu, se pod teboj travnik strmo spušča vse do jezera. Tudi tukaj so bile povsod ovce. Ena od njih nas je ves čas sumničavo opazovala. Malo za šalo smo rekli, da vohuni za Nessie.

Ovca na zelenem travniku ob cvetočem drevesu med sprehodom proti jezeru Loch Ness v škotskem višavju.

Vse naokrog je spet tisto značilno rumeno grmičevje, ki smo ga videvali skoraj povsod po Škotskem, takoj ko smo zapustili Edinburgh. Rumena barva ustvari čudovit kontrast s temno modro gladino jezera Loch Ness, zato je razgled res nekaj posebnega.

In potem med tem rumenim grmičevjem prvič zagledaš razvaline gradu Urquhart.

Pogled na grad Urquhart ob jezeru Loch Ness skozi cvetoče rumeno grmičevje v škotskem višavju.

Končno stojiš tukaj. Punci sta me po nekaj minutah že morali malo priganjati, ker sem vedno znova hotel narediti še eno fotografijo.

Ko sem jih dohitel, so me že čakale pred vhodom. Za nas štiri bi vstopnice stale okoli 50 evrov. A to je bil eden tistih krajev, ki bi jih obiskal ne glede na ceno.

Na koncu me je prehitela Anja. Medtem ko sem jaz še fotografiral, je že kupila vstopnice. Vedela je, koliko mi ta obisk pomeni.

Po zavitih stopnicah se najprej spustiš nadstropje nižje, kjer je trgovina s spominki. Tam seveda kraljuje Nessie. Na skodelicah, majicah, zvezkih, magnetih in obeskih za ključe. Kamorkoli pogledaš, sta povsod Nessie in grad.

Ker sem si z vsakega potovanja vedno želel prinesti nekaj za spomin, sem pred leti začel zbirati spominske kovance. Ne zavzamejo skoraj nič prostora, doma pa me vsak od njih v trenutku vrne na kraj, kjer smo ga kupili. Nia medtem zbira vodne krogle s krajev, ki jih obiščemo, in tudi njena zbirka je iz leta v leto večja.

Kljub pretirani ceni sem ga na koncu kupil.

V sosednji sobi pa se je ravno začel predvajati kratek film o zgodovini gradu.

Tam smo izvedeli, zakaj je bil grad Urquhart tako pomemben.

Zaradi lege ob jezeru Loch Ness je več stoletij nadzoroval eno glavnih poti skozi škotsko višavje. Zato so se zanj neprestano bojevali Škoti in Angleži, pozneje pa še mogočni klani iz Highlandsa.

Film se je zaključeval, nato pa je sledilo nekaj, kar si je nekdo zamislil naravnost fantastično.

V zadnjem kadru vidiš grad Urquhart takšen, kakršen je bil nekoč, na vrhuncu svoje moči. Nato se platno na sredini počasi razpre in pred tabo se prikažejo njegove današnje razvaline.

Rekonstrukcija videza gradu Urquhart ob jezeru Loch Ness, ki prikazuje, kako je grad izgledal v času največjega razcveta.
Pogled skozi panoramsko okno obiskovalnega centra na grad Urquhart in jezero Loch Ness na Škotskem.

Med razvalinami

Obiskovalcev je bilo sicer nekaj, a nič pretiranega. Grad smo si lahko tako v miru ogledali v svojem tempu.

Na poti navzdol te ob lepo urejeni zelenici pričaka replika trebušeja, srednjeveškega oblegovalnega stroja, s katerim so nekoč poskušali prebiti obzidje.

Velika replika srednjeveškega trebušeja pred gradom Urquhart ob jezeru Loch Ness na Škotskem.

Kmalu zatem prečkaš nekdanji obrambni jarek in stopiš med razvaline.

Poseben čar gradu Urquhart je njegova razgibana zasnova. Ne raziskuješ ga po eni ravni poti, ampak se ves čas vzpenjaš in spuščaš med posameznimi deli gradu. Vsak ovinek razkrije nekaj novega.

Sprehodiš se skozi ostanke velike dvorane, kjer so nekoč prirejali pojedine, mimo zasebnih prostorov grajske gospode, kapele, hlevov, golobnjaka in mogočnega Grantovega stolpa. Ob vsaki ruševini stoji ilustracija, ki pokaže, kako je ta del gradu izgledal pred več stoletji.

Grantov stolp v razvalinah gradu Urquhart ob jezeru Loch Ness na Škotskem.
Pogled skozi kamnito okno gradu Urquhart proti jezeru Loch Ness na Škotskem.
Informacijska tabla z rekonstrukcijo zasebnih prostorov gradu Urquhart na Škotskem.

Spustili smo se tudi povsem do obale jezera, kjer je bilo nekoč pristanišče in skozi vodna vrata glavni vhod v grad za vse, ki so prihajali po jezeru.

Pogled na jezero Loch Ness z mirne kamnite obale in griči škotskega višavja v ozadju.

Ves čas smo pogledovali proti gladini, če se bo morda le prikazalo kaj nenavadnega.

Nič.

Zato smo se odpravili še nekoliko višje.

Če že Nessie ne pride k nam, bomo mi poiskali boljši razgled.

Nekje na vrhu pa zaslišimo znan jezik.

Slovenščina.

Prvi Slovenci na našem potovanju.

Tri generacije ene družine so z avtom potovale po Škotski, le v nasprotni smeri kot mi. Izmenjali smo si nekaj popotniških informacij nato pa si zaželeli varno pot.

Ko sem znova pogledal proti stolpu spodaj, sem končno dojel, da sem uresničil še ene otroške sanje. Po kitih, prečkanju severnega tečajnika in obisku najbolj zahodne točke celinske Evrope sem zdaj stal tudi na gradu Urquhart in oprezal za Nessie.

Tam smo ostali več kot eno uro.

Ves čas je pihal hladen veter, zato kape, ki smo jih nosili s seboj, še zdaleč niso bile odveč.

Kljub vztrajnemu opazovanju gladine se je Nessie očitno odločila, da bo še nekaj časa ostala le legenda.

Legenda gor ali dol. Že zaradi teh razgledov se je splačalo priti sem.

Z mahom poraslo drevo nad obalo jezera Loch Ness v bližini gradu Urquhart na Škotskem
Z bršljanom poraščen obrambni zid gradu Urquhart nad jezerom Loch Ness v škotskem višavju.
Raca na travniku ob grajskem obzidju gradu Urquhart ob jezeru Loch Ness na Škotskem

Krave s frizurami

Dopoldne se nam je pot čez hrib zdela skoraj čarobna. Ves čas si v pričakovanju, kaj boš zagledal za naslednjim ovinkom. Ko pa je prišel čas za vrnitev, nas zamisel o ponovnem sprehodu čez hrib ni več tako navduševala. Zato smo raje počakali na avtobus.

Izstopili smo že na začetku vasi, saj je bilo pred nami še dobršen del popoldneva. Najprej smo si privoščili kosilo, nato pa smo raziskali še zgornji del vasi. Tam je trgovin nekoliko več, imajo pa celo svojo destilarno, zato ponudbe škotskega viskija res ne manjka.

Izbor steklenic škotskega whiskyja v trgovini z destilarno v Drumnadrochitu ob jezeru Loch Ness.

Čakal nas je le še sprehod nazaj do naše nastanitve. Tokrat nam ta pot ni bila prav nič odveč. Imeli smo namreč dober razlog.

Že prvi dan smo jih opazili.

Škotske višavske krave.

To niso navadne krave. Prepoznaš jih že na daleč po dolgih, ukrivljenih rogovih in gosti, razmršeni dlaki, ki jim pogosto popolnoma zakriva oči. Kot da bi že leta vztrajno odlašale obisk pri frizerju.

Njihova dolga dlaka ni modna muha, ampak popolna prilagoditev življenju v višavju. Ščiti jih pred vetrom, dežjem in mrzlimi zimami, zato lahko brez težav živijo na prostem skoraj vse leto.

Danes spadajo med najbolj prepoznavne simbole države. Najdeš jih na razglednicah, magnetih, koledarjih in skoraj v vsaki trgovini s spominki. Ko pa stojiš le nekaj metrov stran od njih, hitro ugotoviš, zakaj so postale tako priljubljene. Kljub mogočnim rogovom delujejo neverjetno mirno, zaradi svoje razmršene “pričeske” pa skoraj karikaturasto.

Enostavno jih je zabavno opazovati, če si na pravi strani ograde seveda.

Škotska višavska krava na travniku v bližini Drumnadrochita v škotskem višavju.

Včasih je najlepše, ko se ne mudi

Danes je bil peti dan našega potovanja. Torej smo bili nekje na polovici poti, zato je bil ta dan že pri načrtovanju namenjen predvsem sprostitvi.

Na potovanjih se mi vedno bolj zdi, da je včasih bolje izpustiti kakšno znamenitost ali kraj in si raje vzeti kakšen dan več tam, kjer si že. Tako postane potovanje veliko bolj sproščeno, kraj pa vsaj nekoliko doživiš, namesto da ga samo obkljukaš.

To, da smo Drumnadrochitu namenili cel dan, je bila prava odločitev.

Jutri se spet premaknemo naprej. Tokrat z avtobusom proti Fort Williamu. O tem kraju pred potovanjem nisem vedel skoraj ničesar, razen tega, da leži pod Ben Nevisom, najvišjo goro Velike Britanije.

Za zdaj vse poteka tako, kot mora. Mi smo že polni pričakovanj, kaj nas čaka jutri.

Nahrbtniki pa že čakajo pri vratih.

Zemljevid poti od Drumnadrochita do gradu Urquhart ob jezeru Loch Ness v škotskem višavju.
The Loch Ness Inn → Urquhart Castle → Great Glen Distillery → The Loch Ness Inn
ODPOTUJ · POTOPISNE SERIJE

Dan 4: Proti severu v škotsko višavje

ODPOTUJ · POTOPISNE SERIJE
Ta zapis je del potopisne serije Družinsko potovanje po Škotski, kjer je celotno potovanje opisano kot zgodba od prvega do zadnjega dne.
ŠKOTSKA · POTOPISNA SERIJA
Dan 4 od 11

Škotska brez avtomobila? Brez težav

Škotska je bila že dolgo na najinem seznamu želja. Edina ovira so bile letalske povezave iz Slovenije, ki so bile praviloma nerodne ali predrage. Ko je EasyJet odprl neposredno linijo iz Ljubljane, ni bilo več veliko razmišljanja. Karte so bile kupljene. To je bilo preprosto.

Potem pa je prišel tisti težji del. Najti rešitev. In sestaviti načrt, ki bo deloval.

Kako sploh raziskovati Škotsko brez avtomobila?

Najem avtomobila pri nama nikoli ni bil resna možnost. Morda bi o njem razmišljala, če bi potovala sama, pa še takrat nisem prepričan. Vožnja po levi strani ceste naju ni nikoli mikala. Sedaj ko potujeva z puncama pa sploh ne.

Ker tudi sicer na potovanjih skoraj vedno uporabljamo javni prevoz, je bila odločitev pravzaprav precej preprosta. Tudi Škotsko bomo raziskali z vlaki in avtobusi.

Prvi korak je bil nakup vozovnic za vlak iz Edinburgha v Inverness. Kupil sem jih približno dva meseca pred odhodom prek aplikacije Trainline in hitro ugotovil, da se zgodnji nakup res izplača. Če bi enake vozovnice kupoval tik pred potovanjem, bi zanje odštel kar nekajkrat več.

Pomembno je tudi, da lahko med nakupom izbereš svoje sedeže. Takrat imaš občutek, da je vse pod nadzorom. No, vsaj tako sem mislil jaz. Kasneje se je izkazalo, da rezervacija sedežev še ne pomeni nujno, da boš na njih tudi dejansko sedel.

Pri načrtovanju se nama je zelo obrestovala tudi kartica Family & Friends Railcard, ki velja dve leti in družinam prinese občutne popuste pri vožnjah z vlakom. Če načrtujete več poti po Škotski, se njen nakup hitro povrne.

Do Invernessa vozi več vlakov na dan, tako da imaš več možnih terminov odhodov. Kar je dobro, sploh če se pot ne zaključi tam. Ker smo želeli prvo noč preživeti ob jezeru Loch Ness, nas je čakal še približno polurni avtobusni prevoz do kraja Drumnadrochit.

Avtobusnih vozovnic namenoma nisem kupil vnaprej. Vožnja z vlakom traja skoraj štiri ure in nisem želel razmišljati, kaj se zgodi, če pride do zamude. Ker avtobusi vozijo pogosto, smo vozovnice brez težav kupili šele po prihodu v Inverness.

Vsi pomisleki glede načina potovanja so se izkazali za odvečne. Potovanje po Škotski brez avtomobila ni le izvedljivo, ampak tudi zelo enostavno. Namesto da bi bil ves čas zbran na vožnjo po levi strani ceste, sem lahko skozi okno opazoval, kako se pokrajina počasi spreminja in kako se pred nami odpira škotsko višavje.

Vožnja z vlakom ni bila le prevoz do cilja. Bila je pomemben del našega doživljanja Škotske.

Zemljevid železniške poti od Edinburgha do Invernessa skozi škotsko višavje.

Odhod

Celotno načrtovanje našega enajstdnevnega potovanja je bilo podrejeno eni misli. Avtomobila ne bomo potrebovali. Zato smo tudi prenočišča izbirali predvsem glede na bližino železniških in avtobusnih postaj.

V Edinburghu smo bili nastanjeni le pet minut hoje od postaje Haymarket, enega glavnih prometnih vozlišč v mestu. Zato prihod z letališča in kasnejši odhod proti severu nista predstavljala nobene posebne težave.

Današnji dan je bil v celoti namenjen premiku proti severu. Vlaki sicer vozijo pogosto, izbral pa sem jutranji vlak nekaj minut pred deveto. Tako nam ne bi bilo treba vstajati sredi noči, v Inverness pa bi prispeli dovolj zgodaj, da bi si ga lahko v miru ogledali, preden bi z avtobusom nadaljevali pot proti Loch Nessu.

Peron je bil poln ljudi, vendar se s tem nisem preveč obremenjeval. Vozovnice smo imeli kupljene, sedeži rezervirani, vedel sem tudi, v katerem vagonu moramo biti.

Vlak ScotRail na postaji Haymarket v Edinburghu pred odhodom proti Invernessu skozi škotsko višavje.

Najprej sem moral poiskati prostor za oba velika nahrbtnika. Tistih nekaj regalov za prtljago je bilo že polnih, zato sem ju poskušal odložiti v kot pri prostoru za kolesa.

Puncama sem medtem rekel, naj poiščeta naše sedeže.

Ravno ko sem skušal še zadnji nahrbtnik nekako stlačiti na svoje mesto, sta se vrnili.

»Naših sedežev sploh ni.«

Za trenutek sem obstal.

Kako jih ni?

Šel sem pogledat še sam.

Res jih ni bilo.

Vagon je bil poln. O štirih prostih sedežih skupaj ni bilo niti govora.

Kaj pa zdaj?

Ravno takrat je mimo prišel fant, ki je po vlaku prodajal prigrizke. Vprašal sem ga, kaj se dogaja.

Pojasnil je, da so morali zaradi tehničnih težav zamenjati vlak. Namesto predvidene kompozicije s šestimi vagoni je pripeljal vlak s samo tremi, zato rezervacije sedežev niso več veljale.

Na koncu smo našli štiri proste sedeže, raztresene po celem vagonu, in sedeli vsak zase, kot da smo se skregali med seboj.

Moram pa dodati, da so se za zaplet pozneje večkrat korektno opravičili.

Ko začetna jeza mine in vidiš, da sta punci čisto zadovoljni, se tudi sam umiriš. Pogled usmeriš skozi okno. Pred tabo je Škotska.

Za razliko od avtobusa, ki iz Edinburgha skoraj takoj zavije proti severu in sicer vozi nekoliko več časa, železnica najprej zavije proti zahodu Škotske.

Na poti proti severu

Mimo predmestij Edinburgha vlak hitro nabira hitrost in kmalu mesto ostane za nami. Mesto, ki nas je v dobrih dveh dneh enostavno očaralo. Nehote se začneš spraševati, kaj nam bodo prinesli naslednji dnevi potovanja. Če se je začelo tako dobro, kaj nas šele čaka na severu?

Mimogrede, Edinburgh v času našega obiska ni pokazal svojega najbolj znanega obraza. V dveh dneh in pol ni padla niti kaplja dežja. Spremljalo nas je sonce, okoli 15 stopinj Celzija in le nekaj vetra. Za Škotsko skoraj neverjetno vreme.

Ko mesto dokončno izgine za obzorjem, začne pokrajina dobivati tisti pravi škotski značaj. Med kamnitimi zidovi in samotnimi kmetijami se razprostirajo velika rumena polja oljne ogrščice, ki skupaj z zelenimi travniki ustvarjajo prizor, ki se ti vtisne v spomin že po prvih kilometrih vožnje.

Rumena polja oljne ogrščice ob železniški progi med Edinburghom in Falkirkom na Škotskem.

Vlak mirno drsi skozi manjše kraje. Tu cerkev, tam graščina, malo naprej osamljena kamnita hiša. Kamen je skoraj povsod glavni gradbeni material in pokrajini daje povsem drugačen videz.

Pogumno srce

Ko se približuješ mestu Falkirk, se na levi strani med drevesi za nekaj trenutkov pojavi nenavadna kovinska konstrukcija. Vlak jo hitro pusti za seboj, a jo je skoraj nemogoče spregledati. To je Falkirk Wheel, edino vrteče se dvigalo za ladje na svetu, ki povezuje dva kanala na različnih višinah.

Falkirk Wheel, vrteče se dvigalo za ladje, fotografirano z vlaka med vožnjo proti Stirlingu na Škotskem.

Z vožnjo proti severu potuješ nekako tudi nazaj skozi čas. Med Falkirkom in Stirlingom se pelješ mimo krajev, ki so zaznamovali zgodbo Williama Wallacea. Pri Stirlingu je dosegel svojo največjo zmago, ko je z bistveno manjšo vojsko presenetil Angleže. Pri Falkirku, ki smo ga pravkar pustili za seboj, pa je slabo leto pozneje doživel svoj največji poraz, ki pa njegove zgodbe ni končal. Postal je simbol škotskega boja za svobodo.

Ko se približuješ Stirlingu, na griču zagledaš mogočen Wallace Monument. Spomenik so mu postavili skoraj šest stoletij po njegovi smrti in še danes ohranja spomin na moža, ki ga je film Pogumno srce predstavil vsemu svetu.

Wallace Monument na griču nad Stirlingom, fotografiran z vlaka med vožnjo po Škotski.

Ko stolp počasi izgine za ovinkom, železniška proga dokončno zavije proti severu.

V objem škotskega višavja

Pokrajina se začne spreminjati. Nežni griči počasi prehajajo v hribe, ob progi se začnejo pojavljati manjša jezerca, pri Perthu pa vlak prečka prvo večjo reko, ki napove prihod v škotsko višavje.

Prav tu je izstopilo precej potnikov, zato smo končno lahko sedeli skupaj.

Če je česa ob tej železniški progi res v izobilju, so to ovce. Kamor koli pogledaš, jih vidiš. Travnik za travnikom, čreda za čredo. Bele, črne, odrasle, jagnjeta … skoraj nemogoče jih je prešteti. Zato se med vožnjo ves čas nekaj dogaja. Tudi tam, kjer se zdi, da ni ničesar razen trave, se skoraj vedno pase nova čreda.

Črede ovc na travnikih ob železniški progi med Perthom in narodnim parkom Cairngorms na Škotskem.

Za Perthom se železnica začne vzpenjati v škotsko višavje. Gozdovi se počasi umikajo odprtim planotam narodnega parka Cairngorms. Pokrajina postaja vse bolj prostrana, dreves je vedno manj, ob progi tečejo potoki, v daljavi pa se dvigajo zaobljeni vrhovi, na katerih je tudi konec aprila še opaziti zaplate snega.

Ob vsem tem imaš občutek, da si že visoko v gorah. Potem pa mimo okna švigne tabla z napisom Highest Point on Rail Network. S kotičkom očesa ujameš še številko zgoraj.

453 metrov.

Tabla Druimuachdar Pass, ki označuje najvišjo točko britanskega železniškega omrežja v škotskem višavju.

Priznam, pričakoval sem precej več. Toda prav to je čar škotskega višavja. Ne navduši z nadmorsko višino, temveč z občutkom neskončne odprtosti in divjine. Kot da se voziš nekje globoko na severu.

Pogled na planote narodnega parka Cairngorms in zaplate snega med vožnjo z vlakom skozi škotsko višavje.
Reka, most in ovce v narodnem parku Cairngorms med vožnjo z vlakom skozi škotsko višavje.

Takrat ne razmišljaš več o tem, koliko kilometrov je še do Invernessa. Samo sediš ob oknu in uživaš. Prav zaradi takšnih razgledov sem dokončno vedel, da je bila odločitev za vlak pravilna.

Vijugasta reka v škotskem višavju pri prelazu Druimuachdar Pass, fotografirana z vlaka med vožnjo proti Invernessu.

Inverness

V zadnjem delu poti se pokrajina znova spremeni. Na poti navzdol prečkaš številne mostove, pod katerimi tečejo reke in potoki, ki odpirajo prelepe razglede na okoliško pokrajino. V daljavi se počasi vrtijo vetrnice, rumena polja oljne ogrščice z juga pa zamenja gosto rumeno grmovje, ki je značilno za ta del Škotske.

Pogled z vlaka na reko in zelene travnike med vožnjo proti Invernessu.
Gosto rumeno grmovje bodičaste žuke ob železniški progi med vožnjo proti Invernessu v škotskem višavju.

Z vlaka smo izstopili nekaj minut po poldnevu. Na peronu je bilo živahno. Nič čudnega. Inverness je glavno prometno središče škotskega višavja in izhodišče za raziskovanje severnega dela države. Od tod se poti razcepijo proti jezeru Loch Ness, otoku Skye, severni obali in drugim odmaknjenim delom Highlandsa.

Najprej smo poiskali avtobusno postajo, ki stoji tik ob železniški. Kupili smo vozovnice, nahrbtnike pustili v shrambi in se sprehodili po mestu.

Po le nekaj minutah pozneje, ko iz ozke ulice stopiš na nabrežje reke Ness, se pred tabo odpre eden najlepših pogledov v mestu. Na drugi strani stoji strnjena vrsta kamnitih hiš, na tej se visoko dviga vitki zvonik gotske stolnice, za teboj na vzpetini kraljuje grad.

Pogled čez most na zgodovinske stavbe ob reki Ness v središču Invernessa.

Dobiš občutek, kot da bi nekdo želel na nekaj sto metrih zbrati vse tisto, po čemer si predstavljaš Škotsko.

Pogled na cerkvene zvonike in zgodovinsko središče Invernessa med sprehodom po mestu.
Pogled iz središča Invernessa proti gradu, ki se dviga nad mestom.
Rjavkasto oranžna voda reke Ness, katere značilno barvo ustvarja šota iz škotskega višavja.

Tik pod gradom smo našli restavracijo za kosilo, nato pa se čez most sprehodili na drugo stran reke. Ta ni modra ali zelena, ampak rahlo rjavkasto oranžna. Kot sem pozneje prebral, so za to kriva številna šotišča ob njenem zgornjem toku, ki vodi dajejo to značilno barvo.

Ko smo se vračali čez most, je ravno takrat močno zapihal veter. Ulični glasbenik je začel igrati Dylanovo Blowin’ in the Wind. Naključje ali ne, pesem se je popolnoma ujela s trenutkom. Veter je melodijo nosil po reki, mi pa smo mimo značilnega škotskega pokopališča počasi nadaljevali proti avtobusni postaji.

Ulični glasbenik igra na visečem mostu v Invernessu, v ozadju pa stoji stolp cerkve ob reki Ness.

Čakal nas je še zadnji del poti do kraja, kjer naj bi domovala najbolj znana legenda Škotske.

Drumnadrochit (Dram-na-DRO-hit)

Med čakanjem na pravi avtobus sem vadil izgovorjavo imena kraja, ki je bil naš današnji cilj. Drumnadrochit. Nekako te kombinacija črk ch vedno pripravi do tega, da ime izgovoriš narobe.

Še preden smo odpeljali, se je voznik po zvočniku predstavil in nas prijazno pozdravil. Povedal je nekaj osnovnih informacij ter dodal, da sta pitje alkohola in kajenje na avtobusu sicer prepovedana. Nato pa je z nasmehom pripomnil, da če bo med potjo koga vendarle prijelo na stranišče ali pa ga bo zagrabila želja po cigareti, naj mu le pove in bo naredil kratek postanek.

Voznik avtobusa Citylink med pozdravom potnikov pred odhodom iz Invernessa proti Drumnadrochitu ob jezeru Loch Ness.

Prav videlo se je, da svoje delo opravlja z veseljem. Pa to ni bil turistični avtobus, ampak povsem običajna redna linija.

Tako se že prve metre odpelješ dobre volje. Pravzaprav smo na tem potovanju srečali toliko nasmejanih, sproščenih in prijaznih ljudi kot še nikjer drugje. In to medtem, ko so bili v službi. Nekaj je prijaznost, ki jo zahteva poklic, nekaj povsem drugega pa tista, ki ni narejena in prihaja iz srca. Takšnih ljudi smo tu na Škotskem srečali res veliko.

Ko zapustiš Inverness, se že po nekaj minutah na levi strani odpre najbolj znano škotsko jezero, Loch Ness. Dolgo je skoraj 37 kilometrov in velja za eno največjih jezer na Škotskem. Zaradi velike globine in temne vode, ki jo obarva šota, je skoraj ves čas obdano s pridihom skrivnostnosti.

Avtobus je hitro požiral kilometre. Večino časa pogled na jezero zastirajo drevesa, sem in tja pa se med njimi odpre kratek pogled na sloviti Loch Ness, ki naj bi v svojih globinah skrival prazgodovinsko pošast z ljubkovalnim imenom Nessie.

ogled z avtobusa na razvaline gradu Urquhart ob jezeru Loch Ness med vožnjo proti Drumnadrochitu.

Tik pred prihodom v Drumnadrochit se na skalnem pomolu prikažejo še razvaline Urquhart Castla. Prav ta grad se pojavi skoraj v vsakem dokumentarcu, ko beseda nanese na skrivnosti jezera Loch Ness.

Na koncu vasi

Postaja je na začetku kraja, naša nastanitev pa skoraj na njegovem drugem koncu, zato nas je čakal še kratek sprehod. A bil je vse prej kot dolgočasen.

Že po nekaj minutah smo prvič zagledali znamenite škotske višavske krave. S svojimi dolgimi rogovi in razmršeno dlako čez oči so bile videti, kot da bi nujno potrebovale frizerja.

Malo naprej smo naleteli na igrišče, kjer so igrali hokej, in na drugo, kjer so balinali. Oboje na travi, seveda.

Končno smo prispeli. Čakal nas je prijeten družinski apartma s pogradi, ravno dovolj velik za naslednji dve noči.

Nekaj časa smo razmišljali o sprehodu do jezera. Potem pa smo skozi okno zagledali potoček, ki je tekel tik ob hiši. Sonce je še vedno prijetno grelo, ob vodi pa je stalo nekaj lesenih klopi.

Pogled iz apartmaja v Drumnadrochitu na zelenico, leseno mizo in potoček, kjer smo preživeli miren pomladni večer pred obiskom jezera Loch Ness.

Načrt o sprehodu je bil v trenutku pozabljen. Šel sem po dve coca-coli in dve pivi.

Za jezero bo dovolj časa jutri.

Zemljevid poti po Škotski z železniško povezavo od Edinburgha do Invernessa in nadaljevanjem z avtobusom do Drumnadrochita ob jezeru Loch Ness.
Haymarket Station → Falkirk → Stirling → Perth → Inverness → Drumnadrochit
ODPOTUJ · POTOPISNE SERIJE