Sanje iz otroštva ob jezeru Loch Ness
Danes je bil prvi dan, ko smo se končno zares naspali.
Ko odpreš oči in zagledaš potoček, ki teče tik ob nastanitvi, se dan začne drugače kot v mestu. Saj ne, da nam je bilo v Edinburghu karkoli hudega, ampak tukaj, v Drumnadrochitu, skoraj sredi ničesar, je vse skupaj bolj sproščeno. Nekako logično.
Za rezervacije nastanitev že leta uporabljam Booking. Z njim smo bili zadovoljni v Londonu, Parizu, Washingtonu, New Yorku, Dublinu, Portu, Lizboni, Rimu in Barceloni. Še vedno se najbolj spominjam apartmaja v Nazaréju s pogledom na plažo in pečine, kjer nastajajo največji valovi na svetu. Ta v Drumnadrochitu pa bi brez razmišljanja postavil takoj za njim.
Edina stvar, ki mi pri rezervacijah nikoli ni bila posebej všeč, je zajtrk. Petnajst evrov na osebo, ne glede na to, ali gre za odraslega ali otroka, se mi ne zdi najbolj smiselno. Otroci običajno pojedo le nekaj kosmičev ali kos kruha z namazom, zato raje poiščemo bližnjo trgovino ali pekarno in zajtrkujemo po svoje.
Jutro smo tako začeli na isti klopci, kjer smo prejšnji večer zaključili dan. Za večino bi bil to povsem običajen začetek dneva. Zame pa je pomenil nekaj drugega. Nekaj, kar sem si želel uresničiti že zelo dolgo.
Ko sem bil približno toliko star, kot sta danes punci, sem vedno znova prebiral knjigo o skrivnostih sveta. Med vsemi zgodbami me je najbolj prevzela tista o skrivnostnem jezeru Loch Ness, kjer naj bi ljudje videvali nenavadno bitje iz davne preteklosti.
Ta del sem prebral neštetokrat. Vedno znova sem si predstavljal, kako bi bilo stati tam. Takrat sem si obljubil, da bom, ko bom velik, obiskal ta skrivnostni kraj.
No, sedaj sem velik.
In danes je napočil ta dan.
Čez hrib
Bivali smo na koncu vasi, kar je bila po svoje tudi prednost. Trgovina je bila blizu, za avtobus pa nisem bil prepričan, ali ustavi tudi tukaj ali bi morali do zgornje postaje. Kasneje se je izkazalo, da ustavi. Ker tega takrat nismo vedeli, nam ni preostalo drugega kot, da se do jezera odpravimo peš. Ob koncu dneva lahko rečem le, da je bila to prava odločitev.
Ko smo končno zapustili Bunk Inn Loch Ness že kmalu prečkaš most čez potoček, ki nam je v teh dneh tako polepšal bivanje. Na nasprotni strani je urejena pot za pešče in kolesarje na desno strani pa je kamp za avtodome in šotore. Steza pred tabo, travniki naokrog in na koncu še oblaki so ponudili tale pogled.
Pot se nato začne počasi vzpenjati. Višje ko greš, bolj se pred tabo odpira pogled na Loch Ness.
Med hojo sem puncama pripovedoval legendo, ki sem jo kot otrok tolikokrat prebral v knjigi. Čeprav sem v življenju videl že veliko jezer, na Loch Ness gledaš drugače. Ne samo z očmi odraslega, ampak tudi z radovednostjo otroka. Pogled ti ves čas uhaja proti gladini, proti valovom v daljavi. Veš, da gre za legendo, a nekje globoko v sebi vseeno upaš, da boš kaj zagledal.
Ko smo prispeli skoraj do vrha, je Nia nenadoma pokazala proti vodi.
“Poglej, tam je nekaj!”
Za nekaj sekund smo vsi obstali. Kaj pa, če …
A bila je le plavajoča boja, najverjetneje od potapljača.
Je pa bilo navdušenje pristno.
Tudi razočaranje pozneje.
A tistih nekaj sekund, ko smo vsi želeli verjeli, da smo res zagledali nekaj nenavadnega, nam bo za vedno ostalo v spominu.
Ko se pod teboj odpre Loch Ness
Ko stojiš na vrhu, se pod teboj travnik strmo spušča vse do jezera. Tudi tukaj so bile povsod ovce. Ena od njih nas je ves čas sumničavo opazovala. Malo za šalo smo rekli, da vohuni za Nessie.
Vse naokrog je spet tisto značilno rumeno grmičevje, ki smo ga videvali skoraj povsod po Škotskem, takoj ko smo zapustili Edinburgh. Rumena barva ustvari čudovit kontrast s temno modro gladino jezera Loch Ness, zato je razgled res nekaj posebnega.
In potem med tem rumenim grmičevjem prvič zagledaš razvaline gradu Urquhart.
Končno stojiš tukaj. Punci sta me po nekaj minutah že morali malo priganjati, ker sem vedno znova hotel narediti še eno fotografijo.
Ko sem jih dohitel, so me že čakale pred vhodom. Za nas štiri bi vstopnice stale okoli 50 evrov. A to je bil eden tistih krajev, ki bi jih obiskal ne glede na ceno.
Na koncu me je prehitela Anja. Medtem ko sem jaz še fotografiral, je že kupila vstopnice. Vedela je, koliko mi ta obisk pomeni.
Po zavitih stopnicah se najprej spustiš nadstropje nižje, kjer je trgovina s spominki. Tam seveda kraljuje Nessie. Na skodelicah, majicah, zvezkih, magnetih in obeskih za ključe. Kamorkoli pogledaš, sta povsod Nessie in grad.
Ker sem si z vsakega potovanja vedno želel prinesti nekaj za spomin, sem pred leti začel zbirati spominske kovance. Ne zavzamejo skoraj nič prostora, doma pa me vsak od njih v trenutku vrne na kraj, kjer smo ga kupili. Nia medtem zbira vodne krogle s krajev, ki jih obiščemo, in tudi njena zbirka je iz leta v leto večja.
Kljub pretirani ceni sem ga na koncu kupil.
V sosednji sobi pa se je ravno začel predvajati kratek film o zgodovini gradu.
Tam smo izvedeli, zakaj je bil grad Urquhart tako pomemben.
Zaradi lege ob jezeru Loch Ness je več stoletij nadzoroval eno glavnih poti skozi škotsko višavje. Zato so se zanj neprestano bojevali Škoti in Angleži, pozneje pa še mogočni klani iz Highlandsa.
Film se je zaključeval, nato pa je sledilo nekaj, kar si je nekdo zamislil naravnost fantastično.
V zadnjem kadru vidiš grad Urquhart takšen, kakršen je bil nekoč, na vrhuncu svoje moči. Nato se platno na sredini počasi razpre in pred tabo se prikažejo njegove današnje razvaline.
Med razvalinami
Obiskovalcev je bilo sicer nekaj, a nič pretiranega. Grad smo si lahko tako v miru ogledali v svojem tempu.
Na poti navzdol te ob lepo urejeni zelenici pričaka replika trebušeja, srednjeveškega oblegovalnega stroja, s katerim so nekoč poskušali prebiti obzidje.
Kmalu zatem prečkaš nekdanji obrambni jarek in stopiš med razvaline.
Poseben čar gradu Urquhart je njegova razgibana zasnova. Ne raziskuješ ga po eni ravni poti, ampak se ves čas vzpenjaš in spuščaš med posameznimi deli gradu. Vsak ovinek razkrije nekaj novega.
Sprehodiš se skozi ostanke velike dvorane, kjer so nekoč prirejali pojedine, mimo zasebnih prostorov grajske gospode, kapele, hlevov, golobnjaka in mogočnega Grantovega stolpa. Ob vsaki ruševini stoji ilustracija, ki pokaže, kako je ta del gradu izgledal pred več stoletji.
Spustili smo se tudi povsem do obale jezera, kjer je bilo nekoč pristanišče in skozi vodna vrata glavni vhod v grad za vse, ki so prihajali po jezeru.
Ves čas smo pogledovali proti gladini, če se bo morda le prikazalo kaj nenavadnega.
Nič.
Zato smo se odpravili še nekoliko višje.
Če že Nessie ne pride k nam, bomo mi poiskali boljši razgled.
Nekje na vrhu pa zaslišimo znan jezik.
Slovenščina.
Prvi Slovenci na našem potovanju.
Tri generacije ene družine so z avtom potovale po Škotski, le v nasprotni smeri kot mi. Izmenjali smo si nekaj popotniških informacij nato pa si zaželeli varno pot.
Ko sem znova pogledal proti stolpu spodaj, sem končno dojel, da sem uresničil še ene otroške sanje. Po kitih, prečkanju severnega tečajnika in obisku najbolj zahodne točke celinske Evrope sem zdaj stal tudi na gradu Urquhart in oprezal za Nessie.
Tam smo ostali več kot eno uro.
Ves čas je pihal hladen veter, zato kape, ki smo jih nosili s seboj, še zdaleč niso bile odveč.
Kljub vztrajnemu opazovanju gladine se je Nessie očitno odločila, da bo še nekaj časa ostala le legenda.
Legenda gor ali dol. Že zaradi teh razgledov se je splačalo priti sem.
Krave s frizurami
Dopoldne se nam je pot čez hrib zdela skoraj čarobna. Ves čas si v pričakovanju, kaj boš zagledal za naslednjim ovinkom. Ko pa je prišel čas za vrnitev, nas zamisel o ponovnem sprehodu čez hrib ni več tako navduševala. Zato smo raje počakali na avtobus.
Izstopili smo že na začetku vasi, saj je bilo pred nami še dobršen del popoldneva. Najprej smo si privoščili kosilo, nato pa smo raziskali še zgornji del vasi. Tam je trgovin nekoliko več, imajo pa celo svojo destilarno, zato ponudbe škotskega viskija res ne manjka.
Čakal nas je le še sprehod nazaj do naše nastanitve. Tokrat nam ta pot ni bila prav nič odveč. Imeli smo namreč dober razlog.
Že prvi dan smo jih opazili.
Škotske višavske krave.
To niso navadne krave. Prepoznaš jih že na daleč po dolgih, ukrivljenih rogovih in gosti, razmršeni dlaki, ki jim pogosto popolnoma zakriva oči. Kot da bi že leta vztrajno odlašale obisk pri frizerju.
Njihova dolga dlaka ni modna muha, ampak popolna prilagoditev življenju v višavju. Ščiti jih pred vetrom, dežjem in mrzlimi zimami, zato lahko brez težav živijo na prostem skoraj vse leto.
Danes spadajo med najbolj prepoznavne simbole države. Najdeš jih na razglednicah, magnetih, koledarjih in skoraj v vsaki trgovini s spominki. Ko pa stojiš le nekaj metrov stran od njih, hitro ugotoviš, zakaj so postale tako priljubljene. Kljub mogočnim rogovom delujejo neverjetno mirno, zaradi svoje razmršene “pričeske” pa skoraj karikaturasto.
Enostavno jih je zabavno opazovati, če si na pravi strani ograde seveda.
Včasih je najlepše, ko se ne mudi
Danes je bil peti dan našega potovanja. Torej smo bili nekje na polovici poti, zato je bil ta dan že pri načrtovanju namenjen predvsem sprostitvi.
Na potovanjih se mi vedno bolj zdi, da je včasih bolje izpustiti kakšno znamenitost ali kraj in si raje vzeti kakšen dan več tam, kjer si že. Tako postane potovanje veliko bolj sproščeno, kraj pa vsaj nekoliko doživiš, namesto da ga samo obkljukaš.
To, da smo Drumnadrochitu namenili cel dan, je bila prava odločitev.
Jutri se spet premaknemo naprej. Tokrat z avtobusom proti Fort Williamu. O tem kraju pred potovanjem nisem vedel skoraj ničesar, razen tega, da leži pod Ben Nevisom, najvišjo goro Velike Britanije.
Za zdaj vse poteka tako, kot mora. Mi smo že polni pričakovanj, kaj nas čaka jutri.
Nahrbtniki pa že čakajo pri vratih.
