Škotska brez avtomobila? Brez težav

Škotska je bila že dolgo na najinem seznamu želja. Edina ovira so bile letalske povezave iz Slovenije, ki so bile praviloma nerodne ali predrage. Ko je EasyJet odprl neposredno linijo iz Ljubljane, ni bilo več veliko razmišljanja. Karte so bile kupljene. To je bilo preprosto.

Potem pa je prišel tisti težji del. Najti rešitev. In sestaviti načrt, ki bo deloval.

Kako sploh raziskovati Škotsko brez avtomobila?

Najem avtomobila pri nama nikoli ni bil resna možnost. Morda bi o njem razmišljala, če bi potovala sama, pa še takrat nisem prepričan. Vožnja po levi strani ceste naju ni nikoli mikala. Sedaj ko potujeva z puncama pa sploh ne.

Ker tudi sicer na potovanjih skoraj vedno uporabljamo javni prevoz, je bila odločitev pravzaprav precej preprosta. Tudi Škotsko bomo raziskali z vlaki in avtobusi.

Prvi korak je bil nakup vozovnic za vlak iz Edinburgha v Inverness. Kupil sem jih približno dva meseca pred odhodom prek aplikacije Trainline in hitro ugotovil, da se zgodnji nakup res izplača. Če bi enake vozovnice kupoval tik pred potovanjem, bi zanje odštel kar nekajkrat več.

Pomembno je tudi, da lahko med nakupom izbereš svoje sedeže. Takrat imaš občutek, da je vse pod nadzorom. No, vsaj tako sem mislil jaz. Kasneje se je izkazalo, da rezervacija sedežev še ne pomeni nujno, da boš na njih tudi dejansko sedel.

Pri načrtovanju se nama je zelo obrestovala tudi kartica Family & Friends Railcard, ki velja dve leti in družinam prinese občutne popuste pri vožnjah z vlakom. Če načrtujete več poti po Škotski, se njen nakup hitro povrne.

Do Invernessa vozi več vlakov na dan, tako da imaš več možnih terminov odhodov. Kar je dobro, sploh če se pot ne zaključi tam. Ker smo želeli prvo noč preživeti ob jezeru Loch Ness, nas je čakal še približno polurni avtobusni prevoz do kraja Drumnadrochit.

Avtobusnih vozovnic namenoma nisem kupil vnaprej. Vožnja z vlakom traja skoraj štiri ure in nisem želel razmišljati, kaj se zgodi, če pride do zamude. Ker avtobusi vozijo pogosto, smo vozovnice brez težav kupili šele po prihodu v Inverness.

Vsi pomisleki glede načina potovanja so se izkazali za odvečne. Potovanje po Škotski brez avtomobila ni le izvedljivo, ampak tudi zelo enostavno. Namesto da bi bil ves čas zbran na vožnjo po levi strani ceste, sem lahko skozi okno opazoval, kako se pokrajina počasi spreminja in kako se pred nami odpira škotsko višavje.

Vožnja z vlakom ni bila le prevoz do cilja. Bila je pomemben del našega doživljanja Škotske.

Odhod

Celotno načrtovanje našega enajstdnevnega potovanja je bilo podrejeno eni misli. Avtomobila ne bomo potrebovali. Zato smo tudi prenočišča izbirali predvsem glede na bližino železniških in avtobusnih postaj.

V Edinburghu smo bili nastanjeni le pet minut hoje od postaje Haymarket, enega glavnih prometnih vozlišč v mestu. Zato prihod z letališča in kasnejši odhod proti severu nista predstavljala nobene posebne težave.

Današnji dan je bil v celoti namenjen premiku proti severu. Vlaki sicer vozijo pogosto, izbral pa sem jutranji vlak nekaj minut pred deveto. Tako nam ne bi bilo treba vstajati sredi noči, v Inverness pa bi prispeli dovolj zgodaj, da bi si ga lahko v miru ogledali, preden bi z avtobusom nadaljevali pot proti Loch Nessu.

Peron je bil poln ljudi, vendar se s tem nisem preveč obremenjeval. Vozovnice smo imeli kupljene, sedeži rezervirani, vedel sem tudi, v katerem vagonu moramo biti.

Najprej sem moral poiskati prostor za oba velika nahrbtnika. Tistih nekaj regalov za prtljago je bilo že polnih, zato sem ju poskušal odložiti v kot pri prostoru za kolesa.

Puncama sem medtem rekel, naj poiščeta naše sedeže.

Ravno ko sem skušal še zadnji nahrbtnik nekako stlačiti na svoje mesto, sta se vrnili.

»Naših sedežev sploh ni.«

Za trenutek sem obstal.

Kako jih ni?

Šel sem pogledat še sam.

Res jih ni bilo.

Vagon je bil poln. O štirih prostih sedežih skupaj ni bilo niti govora.

Kaj pa zdaj?

Ravno takrat je mimo prišel fant, ki je po vlaku prodajal prigrizke. Vprašal sem ga, kaj se dogaja.

Pojasnil je, da so morali zaradi tehničnih težav zamenjati vlak. Namesto predvidene kompozicije s šestimi vagoni je pripeljal vlak s samo tremi, zato rezervacije sedežev niso več veljale.

Na koncu smo našli štiri proste sedeže, raztresene po celem vagonu, in sedeli vsak zase, kot da smo se skregali med seboj.

Moram pa dodati, da so se za zaplet pozneje večkrat korektno opravičili.

Ko začetna jeza mine in vidiš, da sta punci čisto zadovoljni, se tudi sam umiriš. Pogled usmeriš skozi okno. Pred tabo je Škotska.

Za razliko od avtobusa, ki iz Edinburgha skoraj takoj zavije proti severu in sicer vozi nekoliko več časa, železnica najprej zavije proti zahodu Škotske.

Na poti proti severu

Mimo predmestij Edinburgha vlak hitro nabira hitrost in kmalu mesto ostane za nami. Mesto, ki nas je v dobrih dveh dneh enostavno očaralo. Nehote se začneš spraševati, kaj nam bodo prinesli naslednji dnevi potovanja. Če se je začelo tako dobro, kaj nas šele čaka na severu?

Mimogrede, Edinburgh v času našega obiska ni pokazal svojega najbolj znanega obraza. V dveh dneh in pol ni padla niti kaplja dežja. Spremljalo nas je sonce, okoli 15 stopinj Celzija in le nekaj vetra. Za Škotsko skoraj neverjetno vreme.

Ko mesto dokončno izgine za obzorjem, začne pokrajina dobivati tisti pravi škotski značaj. Med kamnitimi zidovi in samotnimi kmetijami se razprostirajo velika rumena polja oljne ogrščice, ki skupaj z zelenimi travniki ustvarjajo prizor, ki se ti vtisne v spomin že po prvih kilometrih vožnje.

Vlak mirno drsi skozi manjše kraje. Tu cerkev, tam graščina, malo naprej osamljena kamnita hiša. Kamen je skoraj povsod glavni gradbeni material in pokrajini daje povsem drugačen videz.

Pogumno srce

Ko se približuješ mestu Falkirk, se na levi strani med drevesi za nekaj trenutkov pojavi nenavadna kovinska konstrukcija. Vlak jo hitro pusti za seboj, a jo je skoraj nemogoče spregledati. To je Falkirk Wheel, edino vrteče se dvigalo za ladje na svetu, ki povezuje dva kanala na različnih višinah.

Z vožnjo proti severu potuješ nekako tudi nazaj skozi čas. Med Falkirkom in Stirlingom se pelješ mimo krajev, ki so zaznamovali zgodbo Williama Wallacea. Pri Stirlingu je dosegel svojo največjo zmago, ko je z bistveno manjšo vojsko presenetil Angleže. Pri Falkirku, ki smo ga pravkar pustili za seboj, pa je slabo leto pozneje doživel svoj največji poraz, ki pa njegove zgodbe ni končal. Postal je simbol škotskega boja za svobodo.

Ko se približuješ Stirlingu, na griču zagledaš mogočen Wallace Monument. Spomenik so mu postavili skoraj šest stoletij po njegovi smrti in še danes ohranja spomin na moža, ki ga je film Pogumno srce predstavil vsemu svetu.

Ko stolp počasi izgine za ovinkom, železniška proga dokončno zavije proti severu.

V objem škotskega višavja

Pokrajina se začne spreminjati. Nežni griči počasi prehajajo v hribe, ob progi se začnejo pojavljati manjša jezerca, pri Perthu pa vlak prečka prvo večjo reko, ki napove prihod v škotsko višavje.

Prav tu je izstopilo precej potnikov, zato smo končno lahko sedeli skupaj.

Če je česa ob tej železniški progi res v izobilju, so to ovce. Kamor koli pogledaš, jih vidiš. Travnik za travnikom, čreda za čredo. Bele, črne, odrasle, jagnjeta … skoraj nemogoče jih je prešteti. Zato se med vožnjo ves čas nekaj dogaja. Tudi tam, kjer se zdi, da ni ničesar razen trave, se skoraj vedno pase nova čreda.

Za Perthom se železnica začne vzpenjati v škotsko višavje. Gozdovi se počasi umikajo odprtim planotam narodnega parka Cairngorms. Pokrajina postaja vse bolj prostrana, dreves je vedno manj, ob progi tečejo potoki, v daljavi pa se dvigajo zaobljeni vrhovi, na katerih je tudi konec aprila še opaziti zaplate snega.

Ob vsem tem imaš občutek, da si že visoko v gorah. Potem pa mimo okna švigne tabla z napisom Highest Point on Rail Network. S kotičkom očesa ujameš še številko zgoraj.

453 metrov.

Priznam, pričakoval sem precej več. Toda prav to je čar škotskega višavja. Ne navduši z nadmorsko višino, temveč z občutkom neskončne odprtosti in divjine. Kot da se voziš nekje globoko na severu.

Takrat ne razmišljaš več o tem, koliko kilometrov je še do Invernessa. Samo sediš ob oknu in uživaš. Prav zaradi takšnih razgledov sem dokončno vedel, da je bila odločitev za vlak pravilna.

Inverness

V zadnjem delu poti se pokrajina znova spremeni. Na poti navzdol prečkaš številne mostove, pod katerimi tečejo reke in potoki, ki odpirajo prelepe razglede na okoliško pokrajino. V daljavi se počasi vrtijo vetrnice, rumena polja oljne ogrščice z juga pa zamenja gosto rumeno grmovje, ki je značilno za ta del Škotske.

Z vlaka smo izstopili nekaj minut po poldnevu. Na peronu je bilo živahno. Nič čudnega. Inverness je glavno prometno središče škotskega višavja in izhodišče za raziskovanje severnega dela države. Od tod se poti razcepijo proti jezeru Loch Ness, otoku Skye, severni obali in drugim odmaknjenim delom Highlandsa.

Najprej smo poiskali avtobusno postajo, ki stoji tik ob železniški. Kupili smo vozovnice, nahrbtnike pustili v shrambi in se sprehodili po mestu.

Po le nekaj minutah pozneje, ko iz ozke ulice stopiš na nabrežje reke Ness, se pred tabo odpre eden najlepših pogledov v mestu. Na drugi strani stoji strnjena vrsta kamnitih hiš, na tej se visoko dviga vitki zvonik gotske stolnice, za teboj na vzpetini kraljuje grad.

Dobiš občutek, kot da bi nekdo želel na nekaj sto metrih zbrati vse tisto, po čemer si predstavljaš Škotsko.

Tik pod gradom smo našli restavracijo za kosilo, nato pa se čez most sprehodili na drugo stran reke. Ta ni modra ali zelena, ampak rahlo rjavkasto oranžna. Kot sem pozneje prebral, so za to kriva številna šotišča ob njenem zgornjem toku, ki vodi dajejo to značilno barvo.

Ko smo se vračali čez most, je ravno takrat močno zapihal veter. Ulični glasbenik je začel igrati Dylanovo Blowin’ in the Wind. Naključje ali ne, pesem se je popolnoma ujela s trenutkom. Veter je melodijo nosil po reki, mi pa smo mimo značilnega škotskega pokopališča počasi nadaljevali proti avtobusni postaji.

Čakal nas je še zadnji del poti do kraja, kjer naj bi domovala najbolj znana legenda Škotske.

Drumnadrochit (Dram-na-DRO-hit)

Med čakanjem na pravi avtobus sem vadil izgovorjavo imena kraja, ki je bil naš današnji cilj. Drumnadrochit. Nekako te kombinacija črk ch vedno pripravi do tega, da ime izgovoriš narobe.

Še preden smo odpeljali, se je voznik po zvočniku predstavil in nas prijazno pozdravil. Povedal je nekaj osnovnih informacij ter dodal, da sta pitje alkohola in kajenje na avtobusu sicer prepovedana. Nato pa je z nasmehom pripomnil, da če bo med potjo koga vendarle prijelo na stranišče ali pa ga bo zagrabila želja po cigareti, naj mu le pove in bo naredil kratek postanek.

Prav videlo se je, da svoje delo opravlja z veseljem. Pa to ni bil turistični avtobus, ampak povsem običajna redna linija.

Tako se že prve metre odpelješ dobre volje. Pravzaprav smo na tem potovanju srečali toliko nasmejanih, sproščenih in prijaznih ljudi kot še nikjer drugje. In to medtem, ko so bili v službi. Nekaj je prijaznost, ki jo zahteva poklic, nekaj povsem drugega pa tista, ki ni narejena in prihaja iz srca. Takšnih ljudi smo tu na Škotskem srečali res veliko.

Ko zapustiš Inverness, se že po nekaj minutah na levi strani odpre najbolj znano škotsko jezero, Loch Ness. Dolgo je skoraj 37 kilometrov in velja za eno največjih jezer na Škotskem. Zaradi velike globine in temne vode, ki jo obarva šota, je skoraj ves čas obdano s pridihom skrivnostnosti.

Avtobus je hitro požiral kilometre. Večino časa pogled na jezero zastirajo drevesa, sem in tja pa se med njimi odpre kratek pogled na sloviti Loch Ness, ki naj bi v svojih globinah skrival prazgodovinsko pošast z ljubkovalnim imenom Nessie.

Tik pred prihodom v Drumnadrochit se na skalnem pomolu prikažejo še razvaline Urquhart Castla. Prav ta grad se pojavi skoraj v vsakem dokumentarcu, ko beseda nanese na skrivnosti jezera Loch Ness.

Na koncu vasi

Postaja je na začetku kraja, naša nastanitev pa skoraj na njegovem drugem koncu, zato nas je čakal še kratek sprehod. A bil je vse prej kot dolgočasen.

Že po nekaj minutah smo prvič zagledali znamenite škotske višavske krave. S svojimi dolgimi rogovi in razmršeno dlako čez oči so bile videti, kot da bi nujno potrebovale frizerja.

Malo naprej smo naleteli na igrišče, kjer so igrali hokej, in na drugo, kjer so balinali. Oboje na travi, seveda.

Končno smo prispeli. Čakal nas je prijeten družinski apartma s pogradi, ravno dovolj velik za naslednji dve noči.

Nekaj časa smo razmišljali o sprehodu do jezera. Potem pa smo skozi okno zagledali potoček, ki je tekel tik ob hiši. Sonce je še vedno prijetno grelo, ob vodi pa je stalo nekaj lesenih klopi.

Načrt o sprehodu je bil v trenutku pozabljen. Šel sem po dve coca-coli in dve pivi.

Za jezero bo dovolj časa jutri.