Prvi koraki proti gradu

Ko smo včeraj prebili led s prvo vožnjo z Uberjem, smo ga brez obotavljanja naročili tudi danes. Tokrat nas je voznik odložil nekoliko nižje kot dan prej, zato nas je takoj pričakal kratek vzpon po strmih stopnicah.

Še nekaj korakov po ozki uličici, zavoj v levo in že stojiš na Castle Esplanade, velikem prostoru tik pred vhodom v eno najbolj prepoznavnih škotskih znamenitosti.

To je prizorišče številnih slovesnosti, vojaških parad in znamenitega Edinburgh Military Tattoo, ki vsako poletje pod grad privabi obiskovalce z vsega sveta. Nad vsem skupaj pa se dviga Edinburški grad.

Masiven. Večnivojski. Zaradi svetlega peščenjaka ob vhodu in temnejših zidov višje na skali deluje neosvojljiv.

Čeprav smo ga že dan prej občudovali skoraj z vseh mogočih perspektiv, te pogled iz neposredne bližine ponovno navduši. Vrsta pred njim pa nekoliko manj. A ni bilo prehudo.

Karte sem kupil približno mesec dni prej prek uradne spletne strani, kar je pri najbolj obiskanih znamenitostih na naših potovanjih že ustaljena praksa. Izbral sem prvi možen vstop, saj si lahko tako preostanek dneva organiziraš brez nenehnega pogledovanja na uro.

Vrsta se je počasi podaljševala vse do začetka Royal Mile. Ko sem pogledal v tisto smer, se mi je pogled ustavil na kupoli Camera Obscure, kjer smo bili še včeraj.

V temni sobi smo skozi starodavni optični sistem opazovali, kako se pod nami počasi oblikuje vrsta obiskovalcev. Prav takšna, v kakršni smo danes stali tudi sami.

Zgoraj se nam je vse skupaj zdelo zelo zabavno.

Tukaj spodaj pa ti je pravzaprav vseeno.

Občutek, da te nekdo opazuje iz temne kupole nad mestom, pa vendarle ostane nekje v ozadju.

Tokrat smo bili pač mi del predstave.

Skozi vrata škotske zgodovine

Ura je bila točno pol desetih, ko so grad odprli za obiskovalce.

Najprej te pričaka kratek most nad obrambnim jarkom, ki je kakšnih pet metrov nižje.

Nad vhodom opazim rdečega leva na rumeni podlagi, ki od daleč nekako spominja na Ferrarijev znak.

Seveda ne gre za Ferrari.

To je škotski kraljevi grb. Pod njim je latinski napis, ki bi ga lahko prevedli nekako takole:

Nihče me ne izziva nekaznovano.

Povsem upravičeno.

Vse je bilo podrejeno obrambi.

Za vrati pot zavije desno navzgor. Pred teboj se že dviga novo obzidje, ki zapira dostop proti notranjemu delu gradu. Obzidje deluje kot da raste iz vulkanske skale.

Nekoč so morali napadalci napredovati po strmini, stisnjeni med visoke zidove, brez možnosti umika ali obhoda.

Nikamor niso mogli.

No, danes imaš izbiro.

Lahko greš desno v trgovino s spominki.

Toda kam smo pravzaprav vstopili?

Edinburški grad ne stoji na navadnem hribu, ampak na vrhu nekdanjega vulkana. Že en pogled na strme pečine pod njim pove, zakaj je bil to skoraj idealen kraj za utrdbo.

V naslednjih stoletjih je postal ena najpomembnejših kraljevskih utrdb na Britanskem otočju. Bil je kraljeva rezidenca, vojaška trdnjava, zapor za vojne ujetnike in simbol škotske neodvisnosti. Zaradi svoje lege je bil večkrat oblegan kot katerikoli drug kraj v Veliki Britaniji.

Že po prvih nekaj metrih postane jasno, da nisi vstopil v običajno turistično znamenitost.

Vstopil si v kraj, kjer se je več kot tisoč let pisala škotska zgodovina.

Topniška ploščad

Kakšnih sto metrov navzgor te pričakajo nova vrata.

Tokrat precej bolj mogočna.

Zidovi so tako debeli, da imaš občutek, kot da hodiš skozi kamnit tunel. Nad glavo so še vedno vidne železne konice nekdanje rešetke, ki je lahko v trenutku zaprla prehod.

Če si obiskovalec, greš naprej.

Če si bil nekoč napadalec, si imel še en problem več.

Takoj za vrati se prvič od vstopa v grad znajdeš na prostoru, kjer se ne počutiš več utesnjenega med visokimi zidovi.

Stopiš na Argyle Battery, eno najbolj prepoznavnih topniških ploščadi v gradu. Ob obzidju stoji vrsta topov, ki so nekoč varovali severni del mesta.

Počasi se sprehodiš ob obzidju in skozi ozke line opazuješ mesto pod seboj. Tam, kjer se danes razprostira mestni park, je bilo nekoč jezero, ki je skupaj s strmimi pobočji pod gradom predstavljalo dodatno zaščito utrdbe.

Danes poleg razgleda največ pozornosti pritegne znameniti One O’Clock Gun. Top vsak dan ob eni uri popoldne še vedno odjekne nad Edinburghom, tradicija pa je stara več kot 160 let.

V Edinburghu smo bili dva dni.

Torej je top počil dvakrat.

In obakrat nam ga je uspelo zamuditi.

Ali pa preslišati.

Med vojašnicami in škotskimi polki

Od topniške ploščadi smo se po strmem kamnitem klancu spustili do dela gradu, kjer so bili nekoč nastanjeni vojaki, danes pa tam domuje vojni muzej Škotske.

Mi smo se raje povzpeli na obzidje, od koder se odpre razgled na velik del zahodnega Edinburgha.

Na podoben razgled smo naleteli že v Lizboni, ko smo z utrdbe São Jorge gledali na staro mestno jedro in znameniti rdeči most čez reko Tejo.

A ta mi je bil ljubši. Verjetno zaradi vseh tistih stavb okoli tebe in dejstva, da grad stoji na vrhu nekdanjega vulkana. Strme pečine pod tvojimi nogami to še danes zelo jasno razkrivajo.

Kdor je imel pod nadzorom grad, je imel pod nadzorom Edinburgh.

Na poti naprej smo si ogledali še muzej kraljevega škotskega polka. Njegova zgodovina sega od bitke pri Waterlooju pa vse do posredovanj na Balkanu proti koncu 20. stoletja.

Glede na to, da sta ga tudi punci prehodili brez večjega pritoževanja, je bil očitno dovolj zanimiv.

Vojaški del gradu je počasi ostajal za nami. Pred nami pa se je odpiral najstarejši in najpomembnejši del celotne utrdbe, oddaljen le kakšnih petdeset metrov.

Prav ta zadnji del poti pa je bil tudi najbolj strm. Danes ga poznajo kot Hawk Hill, po kraljevem lovu s sokoli, ki je nekoč potekal na tem delu gradu.

Na vrhu ugaslega vulkana

Še ena vrata. Še ena obrambna linija. Še en opomnik, da vrh gradu ni bil namenjen vsakomur.

A če si kot napadalec prišel do sem, je bil grad skoraj že tvoj.

Danes gradu sicer ne dobiš, te pa takoj na levi pričaka trgovina z whiskyjem, še enim kraljem škotske identitete.

Whisky tukaj ni le pijača. Je del kulture, zgodovine in nacionalnega ponosa.

A za whisky je bilo še prezgodaj.

Mi smo si na vrhu poiskali klopco, uživali v dopoldanskem soncu in opazovali vse okrog nas.

Tik za nami najprej zagledaš majhno kapelo svete Margarete, ki v družbi topov, obzidij in vojaških zgradb deluje skoraj skromno. Potem prebereš, da gre za najstarejšo ohranjeno stavbo v Edinburghu. Očitno je preživela ravno zaradi te skromnosti.

Pred kapelo stoji top.

Mons Meg.

Če je kapela najmanjša in najstarejša stavba v gradu, je Mons Meg verjetno njegova najbolj brutalna prebivalka.

Gre za enega največjih srednjeveških topov na svetu. S svojimi sedmimi tonami je izstreljeval skoraj 200 kilogramov težke kamnite krogle in je bil simbol škotske vojaške moči.

Potem stopiš do roba obzidja in pod seboj zagledaš nekaj povsem nepričakovanega.

Majhno pokopališče psov, ki so nekoč spremljali vojaške poveljnike in škotske polke.

Tudi zanje se je tu, na vrhu Edinburgha, našlo posebno mesto.

Simboli Škotske

Tako, ogled vrha gradu je skoraj pri koncu. Preostane ti le še glavni del.

Kraljeva palača.

Skozi ozek prehod vstopiš na dvorišče, z vseh štirih strani obdano z visokimi stavbami. Hočeš ali nočeš, prostor na tebi pusti vtis.

Prav tukaj se je skozi stoletja pisal pomemben del škotske zgodovine. Po tem dvorišču so hodili kralji in kraljice, tukaj so potekala kronanja in sprejemale so se odločitve, ki so odločale o usodi celotne države.

Glede na burno škotsko zgodovino si verjetno niti ne želiš vedeti, kaj vse je to dvorišče videlo v skoraj tisoč letih.

Kralje. Kraljice. Kronanja. Zarote. Vojne z Angleži.

In zato Edinburški grad ni le neka stara utrdba.

Je eden od simbolov Škotske.

Vstopimo v kraljevo palačo. Nekaj stopnic navzgor in pred tabo so že novi simboli.

Kraljevi.

Krona. Žezlo. Meč.

Fotografiranje prepovedano.

Ker so za nami ves čas prihajali novi obiskovalci, smo morali kar hitro naprej. Če sem čisto iskren, sem do danes že pozabil, kako so ti simboli sploh izgledali, še dobro da sem prej kaj poslikal.

Za konec si pogledamo še Veliko dvorano. Kraljevih pojedin tu že dolgo ni več, po stenah pa visijo meči, sekire, sulice in drugo orožje, zaradi katerega prostor bolj spominja na orožarno kot na nekdanjo kraljevo dvorano.

Skozi ozek prehod zapustimo kraljevo dvorišče in se na poti navzdol še zadnjič ozremo na grad.

Tako smo se slabe tri ure pozneje spet znašli pred najbolj znano ulico Edinburgha.

Kraljeva milja

Gre za slaba dva kilometra dolgo ulico, obdano z značilnimi kamnitimi stavbami, ki povezuje grad in palačo Holyroodhouse. Po njej so stoletja hodili kralji, vojaki in trgovci, danes pa pripada predvsem turistom.

Takoj na začetku sem stopil v trgovino s spominki po razglednice, ki jih vedno pošiljamo s potovanj.

Ko me je prodajalka vprašala, kakšne znamke želim, sem ji razložil, da potrebujem eno za Evropo in eno za Ameriko.

“Okej, dve mednarodni,” je odgovorila.

Ne, sem vztrajal, eno za Evropo in eno za Ameriko.

In spet isti odgovor.

Mednarodni.

Ah, seveda. Škotska ni več del Evropske unije.

Po tem manjšem politično geografskem zapletu smo nadaljevali pot mimo našega včerajšnjega znanca, dudarja, ki je že veselo igral in ustvarjal pravi škotski ambient.

Počasi smo se približevali cerkvi St Giles, ki se s svojim stolpom dviga nad okoliškimi stavbami in jo je nemogoče zgrešiti.

Pravijo, da je to edina katedrala na svetu, v kateri je upodobljen angel, ki igra dude.

Ko vstopiš, pa je cerkev drugačna od tistih, ki smo jih vajeni doma. Namesto dolgega pogleda proti velikemu oltarju se prostor odpre okoli sredine ladje.

Glede tistega angela z dudami ne morem povedati prav veliko. Vrata do dela cerkve, kjer naj bi se nahajal, so bila iz meni neznanega razloga zaklenjena.

Ampak naj bi obstajal.

Za katedralo stoji vrhovno sodišče. Zaradi velikih stebrov je nekoliko drugačno od okoliških stavb, čeprav se mi je po dveh dneh v Edinburghu zdelo, da smo videli že vse mogoče različice kamnitih pročelij.

Čez cesto smo si ogledali še odtis rok J. K. Rowling. Seveda v kamnu.

Naši glavni navdušenki nad Harryjem Potterjem, Nari, so se skoraj popolnoma prilegale.

Nekoliko nižje naj bi si ogledali hišo, ki te za nekaj trenutkov vrne nekaj stoletij nazaj.

John Knox House, ena najstarejših hiš v Edinburghu.

Leseni tramovi, temna fasada in rahlo nagnjena stavba naj bi delovali, kot da so obstali v nekem drugem času, dobrih 400 let nazaj.

Tako je vsaj pisalo na tabli. Mi smo videli predvsem delavske odre.

Tu nekje se turisti začnejo počasi redčiti. Večina obiskovalcev očitno ne pride povsem do konca Kraljeve milje, zato smo zadnji del poti proti Holyroodhouseu prehodili skoraj sami.

Ta kraljeva rezidenca je bila stoletja dom škotskih kraljev in kraljic. Prav tu je nekaj časa živela tudi Marija Stuart, najbolj znana škotska kraljica, ki je po življenju, polnem zarot in političnih obračunov, končala na angleškem rabljevem odru.

Nekaj več časa smo si vzeli še za škotski parlament na drugi strani ceste.

Če si nekaj ur prej stal pred skoraj tisoč let staro kapelo na vrhu gradu in hodil ob ravnih kamnitih pročeljih, se zdaj pred tabo nenadoma razkrije nekaj povsem drugega.

Valovite lesene oblike, nenavadna okna in nepravilne linije delujejo kot popoln kontrast vsemu, kar si do tedaj videl na Kraljevi milji.

Ne predstavlja stare Škotske kraljev in gradov, ampak sodobno Škotsko, ki po skoraj treh stoletjih ponovno odloča o svojih zadevah.

Ko smo tam stali, se nastavljali popoldanskemu soncu in gledali proti Arthur’s Seatu, ki se od tod zdi prav blizu, smo prišli na idejo, da bi po vsem tem kamnu dan zaključili nekoliko drugače.

Telefon v roke.

Uber.

Naročeno.

Pet minut pozneje smo se že peljali …

Proti Severnemu morju.

Portobello

Ko se pelješ ob vznožju Arthur’s Seata, imaš občutek, da si mesto pustil nekje za sabo. Široka travnata pobočja, pečine in odprti razgledi delujejo skoraj podeželsko.

To območje je bilo nekoč priljubljeno lovišče škotskih kraljev in aristokracije. Predstavljam si, da je moral biti pogled od zgoraj, ko si na konju jezdil po teh pobočjih in imel pod seboj Edinburgh, v daljavi pa še morje, res nekaj posebnega.

Res pa je, da življenje takrat ni bilo posebej prizanesljivo. Če nisi bil kralj ali plemič, si lahko precej hitro ostal tudi brez glave.

No, v Uberju te nevarnosti ni bilo.

Z voznico, Madžarko, smo med pogovorom nekako zašli v sodobno evropsko politiko. Povedala nam je, da se je pred mesecem dni vrnila v Budimpešto samo zato, da je glasovala proti Orbánu. Nato je večer preživela na ulicah mesta, kjer so čakali rezultate in nato slavili do jutra.

Kaj vse ne izveš v petnajstih minutah vožnje.

Ko je zavila v neko ulico, se je pred nami nenadoma odprla peščena plaža.

Bili smo v Portobellu.

Naša prva plaža v Veliki Britaniji.

Ogromna. Dolga mora biti več kilometrov.

Prišli smo ravno ob oseki. Vedno, ko potujemo, se poskušamo dotakniti morja ali oceana, ob katerem smo. Tokrat nam jo je oseka nekoliko zagodla, saj je bilo od začetka plaže do vode še kakšnih tristo metrov.

A kdo bi se pritoževal nad sprehodom po plaži.

Na poti do vode sta punci nabirali školjke, midva z Anjo pa sva ugotavljala, da je bila odločitev za popoldanski izlet na morje popolna.

Po Jadranskem, Sredozemskem, Baltskem in Rdečem morju ter Atlantskem oceanu, ki smo ga spoznali z obeh strani, smo sedaj roke pomočili še v Severno morje.

Poleg sonca in sproščenega vzdušja ti plaža ponudi še nekaj, česar na naših prejšnjih potovanjih nisi ravno vajen.

Pogled na naftno ploščad.

Nekaj novega. Nekaj povsem drugačnega.

Ker je bila ura že sredi popoldneva in ker smo bili ravno ob morju, se je nekako spodobilo, da gremo še na kosilo.

Ponovno smo pristali v italijanski restavraciji.

Kako nazaj v mesto?

Uber, seveda.

Tokrat sem ga naročil nekoliko prehitro. V manj kot minuti je že čakal na cesti pred restavracijo. Na hitro smo plačali in že drveli proti mestu.

Ta voznik je bil precej bolj molčeč.

Zato pa toliko hitrejši.

Ko nas je dostavil smo nadaljevali v nakupovalnem središču, kar ni nič nenavadnega, če potuješ s tremi puncami.

Sem že navajen.

Še dobro, da je bilo tam klopic več kot dovolj in sem lahko v miru počakal.

Še zadnjič pod gradom

Slabo uro pozneje smo že spet hodili po Princes Street. Mimo spomenika Walterju Scottu smo zavili v park pod cvetočimi češnjami in končali pri istem otroškem igrišču kot dan prej.

Punci sta se spet lovili s svojima včerajšnjima prijateljicama, midva pa sva ponovno zasedla isto klopco s pogledom na grad.

In tako smo se na svoj način poslovili od mesta, ki je prav vsakogar izmed nas očaral.

Jutri gremo na sever.

Z vlakom.

Štiri ure stran.

V Inverness, prestolnico škotskega Highlandsa.