Zakaj po Škotski potujemo z nahrbtniki
Jutro smo začeli tako, kot se spodobi. Z Barcaffejem na naši klopci na koncu vasi Drumnadrochit, sredi Škotskega višavja, ob potočku, ki je ves čas prijetno žuborel mimo nas.

Tako, čas za odhod. Z Anjo si oprtava nahrbtnike. Na Škotskem bomo zamenjali štiri lokacije, zato je bila odločitev za potovanje z nahrbtniki pravzaprav edina logična. Z njimi si precej bolj mobilen. Prestopi z vlaka na avtobus in nato še pot do nastanitve so bistveno prijetnejši kot vlečenje kovčkov po peronih, pločnikih in ulicah.
Na tak način smo potovali že po Portugalski, od Porta prek Nazaréja do Lizbone. Izkušnja je bila dobra, tako da smo enak način potovanja izbrali tudi za Škotsko.
Pravzaprav imajo nahrbtniki le eno slabo stran. Če ne pakiraš načrtno in že prvi dan potrebuješ nekaj, kar je ostalo čisto na dnu, se iskanje hitro sprevrže v kup razmetanih oblačil po sobi.
Tu se je spet pokazalo, da je Anja pri pakiranju precej bolj organizirana od mene. Že doma je vse premišljeno zložila, zato je med potovanjem vedno vedela, kje je kaj. Vsak je pač za nekaj.

Kmalu smo že stali na avtobusni postaji. Vozovnice sem kupil že nekaj mesecev prej prek aplikacije Citylink. Nekje sem prebral, da zna biti ta povezava precej zasedena, zato sem jih za vsak primer kupil vnaprej.
Z doubledeckerjem čez Škotsko višavje
Res ne pričakuješ, da te bo sredi ničesar, v majhni vasici s skoraj neizgovorljivim imenom, pobral dvonadstropni avtobus.
Pa se je zgodilo.

Kot da to še ne bi bilo dovolj, je za volanom sedel isti voznik, ki nas je nekaj dni prej pripeljal sem. Nahrbtnike smo pospravili v prtljažni prostor, nato pa seveda takoj odhiteli v zgornje nadstropje. Prostora je bilo več kot dovolj, zato smo si lahko izbrali sedeže, kjer smo želeli. Očitno rezervacije na začetku sezone le niso tako nujne. A nikoli ni odveč, če jih imaš.
Čeprav smo bili daleč od večjih mest, avtobusi tukaj vozijo zelo pogosto. Če sem prav preštel, jih čez dan vozi kar devet.Linija povezuje Inverness na severu in Fort William na jugu ter je ena glavnih prometnih povezav skozi Škotsko višavje.
Z avtobusi smo na naših potovanjih prevozili že kar nekaj kilometrov in večinoma so bile izkušnje zelo dobre. So pa bile tudi izjeme. Še danes se spomnim adrenalinske vožnje po ozkih irskih cestah proti Moherskim klifom ali poti polne ovinkov proti Rondi v Andaluziji.
Mreža avtobusnih povezav je dobro razvejana, zato lahko z nekaj načrtovanja dosežeš tudi bolj odročne dele Škotske. Kljub temu bi sam, če bi imel možnost izbire, vedno izbral vlak.

Do naše naslednje nastanitve je približno uro in pol vožnje. Nekaj mi je govorilo, da ta zagotovo ne bo dolgočasna.
Great Glen: Dolina, ki razpolovi Škotsko
Pomahamo Drumnadrochitu, se povzpnemo čez hrib, po katerem smo se še dan prej sprehajali, še zadnjič uzremo tiste razvaline gradu Urquhart.

Če se boste kdaj peljali po tej poti, se usedite na levo stran avtobusa. Na desni boste večino časa gledali gozdove in pobočja, na levi pa se bodo ves čas odpirali pogledi na Loch Ness. Tako vsaj obstaja drobno upanje, da se bo iz vode prikazala legendarna Nessie. Na desni tega upanja pač ni.
Veliki glen (Great Glen) ni le ena najbolj znanih dolin na Škotskem, ampak tudi prehod skozi Škotsko višavje. Skoraj sto kilometrov dolga dolina že tisočletja povezuje sever in jug države. Cesta, pohodniška pot ter vodna povezava po jezerih in kanalih ponujajo različne možnosti potovanja. Kakorkoli se odločiš potovati, povsod te spremlja lepa narava.
Na začetku vožnje večino časa opazuješ Loch Ness. Obala je poraščena z drevesi, tako da jezero le redko vidiš v vsej njegovi širini, no, sem ter tja pa se pogled le odpre. Vedno bolj se je oblačilo. Sonce se je sicer ves čas trudilo prebiti skozi oblake, vendar mu to nekako ni uspelo.
Takšna nekoliko temačnejša podoba jezeru pravzaprav zelo pristaja. Skrivnostnost celotne pokrajine na ta način še bolj pride do izraza.

Pojavljati se začnejo prve hiše. Prispeš v Fort Augustus, majhen kraj na južnem koncu jezera Loch Ness. Tukaj se Loch Ness konča. Ali pa začne. Odvisno, iz katere smeri prihajaš.
Kraj je znan predvsem po tem, da skozi njegovo središče poteka Kaledonski prekop (Caledonian Canal). Njegov namen je bil ladjam omogočiti varnejšo plovbo med vzhodno in zahodno obalo Škotske prek štirih jezer, ne da bi morale obpluti nevarne severne obale.

Hribi se tu strmo dvigujejo iz doline, Loch Ness pa si dokončno pustil za seboj. Kjer koli se pojavi vsaj nekaj ravnine, se razprostirajo pašniki. V daljavi pa na vrhovih že opaziš prve zaplate snega.


Na novo jezero ni treba dolgo čakati. Kmalu se pred tabo odpre Loch Lochy. Za razliko od nekoliko bolj skrivnostnega in temačnejšega Loch Nessa je ob njegovih obalah precej manj dreves, zato so razgledi veliko bolj odprti in s tem še bolj privlačni.

Ta del poti je bil eden najlepših na celotni vožnji. Pokrajina tukaj ponuja skoraj vse odtenke zelene. Nato se pred tabo pojavijo zasneženi vrhovi, ki si jih v daljavi opazoval že ves čas poti. Gre za najvišji del Škotskega višavja in hkrati celotnega Britanskega otočja. Ker se voziš ob jezeru po dolini, imaš občutek, da si že precej visoko. A občutek vara.

Počasi se spet začnejo pojavljati prve hiše. Približujemo se našemu današnjemu cilju. Še preden avtobus zapelje vanj, na pobočju hriba opaziš dve ogromni kovinski cevi. Speljani sta naravnost po strmem pobočju in nikomur ni bilo jasno, zakaj so ju postavili tja. Šele pozneje smo izvedeli, da gre za del hidroelektrarne. Po teh ceveh se z višje ležečega zbiralnika spušča voda do turbin, ki mestu zagotavljajo električno energijo. Po vsej tisti neokrnjeni naravi si ob pogledu na takšne inštalacije kar malo presenečen. A očitno imajo svoj namen.

Nato zagledaš dolg pomol, minuto pozneje pa si že na avtobusni postaji v Fort Williamu. Pred nami je novo mesto, nova nastanitev in upajmo, tudi nova dogodivščina v osrčju Škotskega višavja.

Fort William: Mesto pod Ben Nevisom
Avtobusna postaja je tik ob železniški, zato se ti ni treba bati kakšne zapletene logistike. Prve korake naredimo po mestu, ki leži ob morskem jezeru Loch Linnhe, znanem po veliki razliki med plimo in oseko, ki lahko preseže štiri metre. No, zdaj je bilo jasno, zakaj je bil tisti pomol tako dolg.
Če je na eni strani mesta jezero, se na drugi dviga Ben Nevis, s svojimi sicer skromnimi 1.345 metri najvišja gora Združenega kraljestva. Ker se skoraj neposredno dviga nad jezerom, imaš občutek, da je precej višji, kot v resnici je.
Kljub temu da gre za razmeroma majhno mesto, Fort William ponuja še precej več. Tu se začne Kaledonski prekop, ki smo ga spremljali že dobršen del današnje poti. Tu je tudi postaja znamenite železniške proge West Highland Line, baje ene najlepših na svetu. Prav po njej se bomo čez nekaj dni odpeljali proti Glasgowu.
Če imajo v Edinburghu Royal Mile, imajo tu High Street, dolgo, skoraj ravno ulico, ob kateri se dogaja skoraj vse, kar kot turist potrebuješ.


Ko smo dva dni prej stali pred tablo v Drumnadrochitu, smo imeli vsi občutek, da smo pozabili brati. Pa nismo. Napis je bil v škotski gelščini, jeziku, ki ga danes govori le majhen del prebivalcev Škotske. Tudi v Fort Williamu nas je kmalu pričakal podoben pozdravni napis.

Škotska gelščina je eden najstarejših jezikov na Britanskem otočju. Čeprav jo v vsakdanjem življenju slišiš poredko, ji Škoti namenjajo veliko spoštovanja. Zato so številni krajevni napisi, železniške postaje in uradne table še vedno dvojezični. Na ta način ohranjajo jezik, ki je pomemben del njihove zgodovine in identitete.
Ko smo prevzeli ključe, smo se nastanili v našem že tretjem domu na tem potovanju. Razpakirati se nam ni dalo, čas pa je bil tudi že za kosilo, zato smo se odpravili nazaj na glavno ulico.
Ker nam je ostal še dobršen del popoldneva, smo se po kosilu odpravili na kratek sprehod po mestu. Povsod te obdajajo cerkve, zanimiva pročelja hiš in seveda bari, ki obljubljajo pestro izbiro škotskega viskija.


Vreme se tukaj spreminja zelo hitro. Na ulici nas je ujel dež, zato smo zavili v trgovino s spominki. Ker nismo našli nič zanimivega, smo bili že čez dobrih pet minut spet zunaj. Tokrat je sijalo sonce.
Nič, dovolj za danes. Nastanitev smo imeli nekoliko višje v hribu, a je bilo tistih nekaj dodatnih korakov več kot poplačanih z večernim razgledom na jezero Loch Linnhe.

Jutri nas čaka raziskovanje začetka Kaledonskega prekopa, znamenitih Neptunovih stopnic in viadukta Glenfinnan, kjer je nastal eden najbolj prepoznavnih prizorov iz filmov o Harryju Potterju.
Bo res tako čarobno, kot je videti na filmskem platnu?
Nara pravi, da bo!
