Jutro, ki so ga začeli galebi

Zbudilo nas je vreščanje galebov, ki so se na sosednji strehi glasno prepirali, brez najmanjšega občutka, da bi lahko koga prebudili.

A kdo bi jim to sploh zameril?

Pred nami je bil dan v Fort Williamu in njegovi okolici. Najprej smo želeli videti, kako ladje na Neptunovih stopnicah premagujejo višinsko razliko, pozneje pa še viadukt Glenfinnan, ki ga je svet spoznal kot del poti proti Bradavičarki v filmih o Harryju Potterju.

Pred vsem tem pa zajtrk s pogledom na jezero.

Fort William kot mesto samo po sebi ne ponuja ravno veliko. Ko sem načrtoval potovanje, sem se zato spraševal, ali sem naredil napako, ker sem tukaj rezerviral kar tri nočitve. Toda nekaj dni pozneje, ko smo sedli na vlak proti Glasgowu, nam ni bilo prav nič žal. Pravi razlog za postanek v tem delu Škotskega višavja se namreč skriva v njegovi okolici.

Ko avtobusni vozni red postane uganka

Seveda si ne moreš kaj, da se ne bi sprehodil po zgornjem delu mesta, ko pa imaš pod sabo Loch Linnhe in to pokrajino v vseh svojih barvah.

Spodaj na ulici pa sem se začel poglabljati v vozni red avtobusov. Če bi bil namesto v angleščini napisan v kitajščini, bi bil rezultat verjetno povsem enak.

Za tako zgodnjo uro je bilo vse skupaj preveč zapleteno, zato smo se odločili za taksi.

Naš prvi postanek je bil Banavie, majhen kraj le nekaj kilometrov iz Fort Williama. Na prvi pogled nič posebnega, a leži na zanimivem stičišču vode, železnice in gora. Skozi kraj poteka Kaledonski prekop, mimo vodi železniška proga West Highland Line, v ozadju pa se kot kulisa dviga 1.345 metrov visoki Ben Nevis, najvišja gora Združenega kraljestva.

Mi pa smo sem prišli predvsem zaradi ene stvari.

Neptunove stopnice

Taksist nas je odložil na parkirišču tik ob stari kamniti stavbi. Pred nami je bil sistem zapornic, eden najbolj zanimivih delov Kaledonskega prekopa.

Način delovanja je pravzaprav precej preprost. Ladja zapluje v prvo zapornico, vrata za njo se zaprejo, nato pa se nivo vode v njej dvigne ali spusti do gladine naslednjega odseka. Ko se gladini izenačita, se odprejo naslednja vrata in ladja nadaljuje pot.

Postopek se ponovi skozi vseh osem zapornic, dokler ladja ne premaga približno 20 metrov višinske razlike. Sistem je star več kot dvesto let in je del prekopa, ki je skozi naravno verigo jezer v Great Glenu povezal vzhodno in zahodno obalo Škotske. Ladjam tako ni bilo več treba pluti okoli nevarnega severa države.

Danes prekop uporabljajo predvsem rekreativna plovila, med njimi številne jadrnice. Za plovbo skozi celoten prekop je treba odšteti okoli 400 evrov, odvisno od velikosti plovila.

Ko se je most začel premikati

Postavil sem se na sredino mostu, da bi v fotografijo ujel čim več zapornic.

Ni minilo dolgo, ko je voda pod mano začela brbotati in postalo je jasno, da se moram čim prej spraviti z mostu. Jadrnica je ravno zaključevala svoj spust skozi zadnjo zapornico. Vrata so se odprla, most, na katerem sem še malo prej stal, se je umaknil proti bregu in lahko je zaplula naprej.

Imeli pa smo srečo. Na drugi strani so že čakale tri jadrnice, pripravljene, da začnejo svoj vzpon po Neptunovih stopnicah.

Celoten prehod skozi sistem zapornic traja približno uro in pol, tako da smo lahko v miru opazovali, kako plovila počasi »plezajo« po hribu navzgor.

Nekje na sredini Neptunovih stopnic se drevesa razredčijo in odpre se razgled, zaradi katerega se splača za trenutek ustaviti. Na enem mestu se pred tabo združijo dvesto let stare zapornice, plovila, ki počasi premagujejo višinsko razliko, in Ben Nevis, najvišja gora Združenega kraljestva, na kateri so bile konec aprila še vedno vidne zaplate snega.

Težko bi si želeli boljši razgled za drugo jutranjo kavo. Sedli smo v bližnjo kavarno in preprosto opazovali dogajanje pod nami.

Po železnici proti Bradavičarki

Na Rožmarinovi ulici 4 je živel enajstletni deček po imenu Harry. Odraščal je pri teti in njeni družini, kjer se nikoli ni počutil zares doma. Potem pa je nekega dne dobil pismo. V njem je bilo vabilo na Bradavičarko, šolo za čarovnike.

Na peronu 9¾ je sedel na vlak in pred njim se je začelo nekaj povsem novega. Med vožnjo je spoznal Rona in Hermiono, skozi okna pa se je odpirala skrivnostna pokrajina, ki je postala ena najbolj prepoznavnih podob filmov o Harryju Potterju. Med njimi je tudi viadukt Glenfinnan, čez katerega v filmih vozi Hogwarts Express.

Za nas ima ta zgodba še nekoliko večji pomen. Sploh Nara je postala prava oboževalka Harryja Potterja in je do četrtega razreda osnovne šole prebrala vseh sedem knjig.

In kamorkoli potujemo, se očitno najde tudi kaj, kar nas poveže s Harryjevim svetom.

V Londonu smo na postaji King’s Cross poskušali skozi zid priti na peron 9¾ in obiskali Warner Bros. Studio Tour, kjer smo stopili naravnost med kulise, kostume in predmete iz filmov.

Na Portugalskem smo v Portu, kjer je nekaj časa živela tudi pisateljica, obiskali knjigarno s stopniščem, ki spominja na tisto v Bradavičarki. V Coimbri pa smo na tamkajšnji univerzi opazovali tradicionalne študentske uniforme, na las podobne tistim iz filmov.

V Edinburghu smo se sprehodili po Victoria Street, ki spominja na Prečno ulico, na pokopališču pa poiskali grob, ki naj bi bil navdih za ime glavnega filmskega negativca, Mrlakensteina.

Sedaj pa nas je tu, sredi Škotskega višavja, čakal še veliki finale.

Stali smo na postaji v Banavieju in čakali, da se tudi mi odpeljemo po železnici, ki jo je filmski svet spremenil v pot proti Bradavičarki.

Vlak, ki obstaja, a ga ni bilo

Ko sem načrtoval naše potovanje po Škotski, sem želel Nari pripraviti še posebno presenečenje in kupiti vozovnice za Jacobite, starinski parni vlak, ki vozi po železniški progi čez viadukt Glenfinnan in spominja na tistega iz filmov.

Ko pa sem pogledal cene iz prejšnje sezone, je moje navdušenje precej hitro minilo. Za družino bi bila vožnja vse prej kot poceni, medtem ko so bile vozovnice za navaden vlak po isti železniški progi več kot desetkrat cenejše.

Sprememba načrta. Z navadnim vlakom se bomo odpeljali do Glenfinnana, nato pa počakali ob viaduktu in opazovali, kako čezenj zapelje parni vlak.

Vendar v času našega obiska Jacobite sploh še ni vozil. Razlog nam je že zjutraj razložil taksist, ki nas je peljal proti Neptunovim stopnicam.

Povedal nam je, da naj bi bil za vsem skupaj bogat Škot, ki mu starinski vlak predstavlja predvsem hobi. Oblasti naj bi od njega zahtevale, da vagone prilagodi sodobnim varnostnim zahtevam, on pa naj ne bi želel posegati v njihovo originalno podobo.

»Potem pa ne boš vozil,« naj bi mu rekli.

»Potem pa ne bom,« naj bi odgovoril.

Z nekaj pripovedovalskega dodatka je bila taksistova zgodba v bistvu kar točna. Začetek sezone je bil res prestavljen zaradi prilagajanja zgodovinskih vagonov sodobnim zahtevam glede zaklepanja vrat.

Ko tole pišem dva meseca pozneje, sem preveril, kako se je zgodba razpletla. Jacobite danes spet vozi. Objavljene pa so tudi cene vozovnic.

Tudi pri navadnem vlaku se je dobro odločiti za nakup vozovnic vnaprej, predvsem zaradi rezervacije sedežev. Jaz sem jih kupil prek aplikacije ScotRail, lahko pa jih kupiš tudi na postaji kakšen dan prej.

Ko je vlaj pripeljal,nisem uspel razbrati, v katerem vagonu so naši rezervirani sedeži, zato smo preprosto vstopili v enega.

Vse polno.

Nekje na sredini pa štirje prosti sedeži.

Ha, kakšna sreča. Bili so naši.

Najbolj znan viadukt Velike Britanije

Vožnja do postaje Glenfinnan traja približno pol ure. Vlak pelje ob jezeru Loch Linnhe, v daljavi opazuješ Ben Nevis, ob obali pa zagledaš kakšno ovco, nasedlo jadrnico ali pa kar oboje skupaj.

Ko kupuješ vozovnice, je smiselno rezervirati sedeže na levi strani vlaka, saj je od tam videti praktično vse, kar je zanimivega na poti.

Jezero kmalu ostane za nami, pokrajino pa začnejo prevzemati hribi. Ravno smo se pogovarjali nekaj o Harryju Potterju, ko vlak zapelje v ozek prehod med skalami.

Nato iz zvočnikov zaigra glasba.

In nenadoma se pred tabo odpre viadukt Glenfinnan v vsej svoji dolžini.

Saj vem, da je neumno. Ampak po vsem tistem pričakovanju, vožnji, glasbi in trenutku, ko se za skalami nenadoma odpre viadukt, otrok v tebi čisto nezavedno reče:

»Vau, peljem se na Bradavičarko.«

Nekaj trenutkov pozneje, ko ga vlak prevozi, pa si spet odrasel in že razmišljaš, kje bo vlak ustavil, koliko bo treba hoditi in ali smo vzeli dovolj vode s sabo.

Iz otroške domišljije naravnost v odraslo kompliciranje.

Sredi ničesar, pa vendar ne čisto

Postaja Glenfinnan je skromna in praktično sredi ničesar. Nobenega pravega kraja ni okoli nje, le tu in tam kakšna samotna hiša.

Do viadukta nas je čakalo približno 20 minut hoje. Od postaje se pot počasi spušča v dolino, vmes pa se odpirajo pogledi na okoliške hribe.

Nekje na sredini nas je pričakala simpatična cerkvica s travnikom, polnim cvetja. Pogled za njo pa je bil še lepši.

Ko prideš do dna doline, se ti na desni pokaže visok kamnit stolp ob jezeru, imenovan Glenfinnan Monument.

Če je Glenfinnan danes znan predvsem zaradi Harryja Potterja, je bil ta kraj pomemben že dolgo pred njim. Prav tukaj je uporni Bonnie Prince Charlie zbral podpornike, s čimer se je začel veliki jakobitski upor.

Pisalo se je leto 1745. Še zadnji veliki poskus, da bi dinastiji Stuartov, nekdanjim vladarjem Škotske in Anglije, vrnili britanski prestol.

Ni jim uspelo.

Na drugi strani ceste pa povsem druga zgodba. Parkirišče in začetek poti proti viaduktu Glenfinnan.

Od boja za britansko krono do boja proti zlu te tu loči samo cesta.

Pod oboki Glenfinnana

Do tja nas je čakalo še kakšnih 500 metrov sprehoda čez travnik. Obiskovalcev je bilo kar nekaj, med njimi pa so prevladovali turisti iz azijskih držav.

Za pot do razgledne točke se je dobro obuti v primerne čevlje. Pot pravzaprav vodi čez pašnik, zato moraš biti pozoren tudi na to, da ne stopiš v kakšno rjavo zadevo. Višje ko greš, bolj postaja pot blatna, vmes pa je precej kamenja.

Na vrhu smo se usedli in čakali, ali bo čez viadukt pripeljal kakšen vlak.

Ni ga bilo.

Mora pa biti pogled na tisti starinski vlak, ki zapelje čez viadukt in za sabo pušča oblak pare, vsekakor nekaj posebnega. A ne moreš vedno dobiti vsega.

Nara je bila srečna, mi pa tudi zadovoljni s celotnim dnevom.

Še zadnji sprehod pod njegovimi oboki, nato pa nazaj v hrib proti postaji.

Ker smo bili sredi ničesar, izbire za kosilo ni bilo ravno na pretek. Pravzaprav je bila ena sama, vagon ob postaji, preurejen v majhno okrepčevalnico.

Tam smo nekaj pojedli in oddali še naši obvezni razglednici, ki ju pošiljamo z vsakega potovanja. Eno mojim staršem, drugo pa prijatelju v Denver v Koloradu, s katerim sva pred leti prepotovala Argentino vse do Ushuaie, najjužnejšega mesta na svetu.

Do Slovenije je razglednica potrebovala kar en mesec.

Potem nas je isti vlak, ki nas je pripeljal v Glenfinnan, odpeljal nazaj proti Fort Williamu. Tokrat z iskanjem sedežev ni bilo težav.

Na poti proti nastanitvi pa smo ob jezeru opazili, da ponujajo izlet z ladjico, na katerem naj bi bilo mogoče videti tudi tjulnje.

Plan za jutrišnji dan je bil tako jasen.