Pozno jutro

Po šestih dneh potovanja, polnih hoje, vtisov in drobnih skrbi, ki se na poti vedno zdijo večje, kot so v resnici, smo čutili, da se zgodba počasi zaključuje. To se je poznalo tudi po poznem jutru, ko se kar nismo mogli spraviti iz postelj. Vendarle je bil to zadnji polni dan v mestu, zato nam je okrog 10. ure le uspelo.

V vseh teh dneh smo mesto dobro prehodili, tako kot vedno, kjerkoli smo. Od širokih avenij Plaça d’Espanya in pobočij Montjuïca, po vedno živahni La Rambli in staromestnem jedru Ciutat Vella, do morskega roba Barcelonete.

Spoznali smo monumentalno Sagrado Familio v Eixamplu, se sprehajali po elegantnem Passeig de Gràcia in ujeli razglede v bližini Park Güella nad četrtjo Gràcia.

Zato je za konec ostal le še en mirnejši del mesta. Parc de la Ciutadella, velik park med četrtma El Born in La Ribera.

Metro

Ker je Anja prve dni zbolela, smo se za premike po mestu, da se ne bi preveč izčrpala, precej zanašali na taksije. Kasneje, ko ji je bilo bolje, pa smo se očitno že toliko razvadili, da smo jih uporabljali kar naprej. Če sem povsem iskren, sem v vseh teh dneh za taksije odštel malenkost več kot 100 evrov. Metro bi nas sicer stal približno polovico manj, a te razlike preprosto ni mogel odtehtati priročnosti in prihranjenega časa.

Se je pa danes kar spodobilo, da smo šli raje na metro, da vsaj vidimo, kako je.

Nam najbližja postaja je Plaça d’Espanya. Kupili smo karto T-familiar za 12 evrov, ki omogoča osem voženj. Za družino je to skoraj idealna rešitev: štirikrat validiraš karto in to je to.

Arc de Triomf

Iz podzemne stopiš naravnost pred slavolok. A ta ni tak kot tisti v Parizu. Ne deluje masivno, ne govori o moči in zmagah.

Zgrajen je iz opeke, kar mu daje mehkejši, skoraj prijazen značaj. Namesto zmagoslavja nad drugimi slavi znanost, napredek in odprtost sveta.

In res, ko stojiš pod slavolokom v Parizu, na Champs-Élysées, občutiš spoštovanje in težo moči.

Tukaj pa je vse drugače.

Vzdušje je bolj sproščeno, skoraj lahkotno. Proti parku se razteza dolga peščena sprehajalna pot, kjer se papige in golobi prerivajo za hrano, ki so jim jih mimoidoči metali.

Pari so pozirali pred uličnimi fotografi. Nekdo je spuščal milne mehurčke, drugi je papige tako navadil na ljudi, da so brez strahu priletele na iztegnjeno roko. Nia jih je imela naenkrat kar tri. Ko si na koncu te sprehajalne poti, tik pred vstopom v park, se splača obrniti nazaj proti slavoloku.

Castell dels Tres Dragons (Grad treh zmajev)

Že si v parku, ko se ti na desni odpre nenavadna zgradba, takšna, da je sprva sploh ne znaš opredeliti.

Kot bi jo nekdo iztrgal iz kakšne pravljične zgodbe in jo postavil sredi tega zelenja.

Podobno kot območje okoli Plaça d’Espanya in Magične fontane je bil tudi ta del parka oblikovan za čas svetovne razstave, le da druge, ki je bila precej prej, leta 1888.

Stavba nima prav nobene povezave z zmaji. Ime je dobila po priljubljeni gledališki igri tistega časa. Greš pa skoraj mimo, ne da bi jo opazil, saj deluje kot neka kulisa.

Cascada Monumental (monumentalni slap)

Ko hodiš po sprehajalnih poteh parka, ti nizki grički in drevesa ves čas omejujejo pogled, zato ne vidiš prav daleč naprej. Prav zaradi tega je presenečenje toliko večje, ko med drevesi nenadoma stopiš na odprt prostor in se pred tabo razpre razkošna kaskada vode, kipov in stopnic. Takšnega prizora v kotu mestnega parka pač preprosto ne pričakuješ.

Če iščeš oddih od mesta, prideš prav sem. Fontano so zasnovali z namenom, da bi vsaj bežno spominjala na Fontano di Trevi v Rimu. Ali jim je to uspelo, bomo lahko z več gotovosti povedali čez mesec dni, ko bomo tam tudi sami. Pri projektu naj bi v manjši meri sodeloval Antoni Gaudí, ki je bil v tistem času še povsem neznan študent arhitekture.

Puncama je bilo zelo všeč, sploh Nii, ki je kot plavalka vedno navdušena, kadar se pojavi voda.

Mamut

Ko zapuščaš fontano, najprej paziš, da ne pohodiš kakšne race ali se spotakneš ob gos, ki jih je tu vse polno, nato pa greš mimo mamuta … čakaj, kaj? Mamuta? Da, mamuta. Nič jasno.

Greš brat.

Postavili so ga za tisto razstavo in že takrat je bil otrokom tako všeč, da so ga preprosto pustili.

Katalonski parlament

Mimo palm, iz katerih se spet zasliši vreščanje nevidnih papig, in ob jezercu, kjer se v toplejših mesecih lahko zapelješ s čolnom, se nenadoma znajdeš pred edino resno stavbo daleč naokoli.

To je katalonski parlament, nekoč vojaška utrdba, zgrajena kot jasen znak oblasti, moči in nadvlade, danes pa ironično srce katalonske demokracije. Prav tu je bilo še posebej napeto leta 2017, po referendumu o samostojnosti Katalonije, ko je Madrid razpustil parlament, prevzel nadzor nad regijo ter zaprl ali pregnal pobudnike procesa. Svet so takrat obšli posnetki policijskega posredovanja in političnega zloma.

Danes je bilo tu mirno, sem ter tja se je zaslišal le kakšen krik razdražene opice ali rjovenje zdolgočasenega leva. Katalonski parlament namreč stoji na robu parka, tik ob območju živalskega vrta Barcelone in mi smo se odločili, da ga gremo pogledat.

Živalski vrt

Surikat v prvi ogradi ni bilo, očitno jim je bilo mraz. Druga ograda je bila namenjena opicam, ki pa jih ni bilo, saj jim je bilo gotovo prav tako mraz. Do tretje ograde smo prišli ravno v trenutku, da smo ujeli pogled na medvedovo rit, ki je izginjala v notranjost, ker mu je bilo očitno mraz. Pozimi res ni za hoditi v živalske vrtove. Punci sta me spomnili, da smo do enakega zaključka prišli že enkrat decembra v Zagrebu, a smo na to pozabili.

No, pa ni bilo vse zaman.

Prvič smo videli komodoškega varana, ki je res ogromen, šli mimo volkov, orangutanov, levov in žiraf.

Živali imajo veliko prostora, sploh tisti del z afriškimi živalmi je narejen tako, da hodiš v krogu in res lahko vse vidiš.

Po praznem začetku je na koncu izpadlo kot lep sprehod.

Zadnji sprehod po starem delu Barcelone

Kar peš smo se odpravili naprej, saj Rambla od tu ni zares daleč. Na poti do tja nas je čakalo še nekaj znamenitosti, ki smo jih prvi dan izpustili. Ko hodiš, zagledaš tisto ulico s palmami. Tudi po enem tednu se jih še nisi povsem navadil in te vsakič znova navdušijo.

No, vsaj mene…

Santa Maria del Mar

Najprej nas je pot pripeljala do Santa Maria del Mar, katedrale morja, kot domačini imenujejo to baziliko.

Med številnimi gotskimi cerkvami v Barceloni izstopa prav zato, ker ni nastala kot cerkev kraljev ali plemstva, temveč kot cerkev ljudi. Zgradili so jo meščani El Borna, ribiči, obrtniki in predvsem pristaniški nosači, ki so kamnite bloke do gradbišča nosili kar na svojih ramenih.

Centre de Cultura i Memòria

Le nekaj korakov stran smo se ustavili še v tem muzeju, kjer se sprehodiš po tržnici z začetka 18.stoletja, nekaj metrov nižje od današnjih tal. Na ta način smo si vsi lažje predstavljali, kaj pomeni, da se je skozi zgodovino nad starimi naselbinami vedno znova gradilo mesto.

Plaça del Rei

Še deset minut nazaj smo si ogledovali, kako so živeli ljudje El Borna in kakšno cerkev so bili sposobni zgraditi.

Zdaj pa smo stali pred mogočnim obzidjem Palau Reial Major, kjer se ni kazalo skupnosti, temveč oblast. Masivni kamniti zidovi, visoki oboki in zaprt prostor Plaça del Rei niso bili namenjeni sprehodom ali vsakdanjemu življenju, temveč nadzoru, protokolu in odločanju.

Tu so prebivali katalonsko-aragonski vladarji, sprejemali veleposlanike in potrjevali odločitve, ki so segale daleč prek meja mesta. Danes so na teh stopnicah posedali izmučeni turisti, a povsem mogoče je, da sta prav tu kralj in kraljica sprejela Kolumba, ko se je vrnil iz odkritja Amerike.

Smeh in fotografije za konec

Ker smo imeli še karte za Big Fun Museum, smo večer preživeli prav tam. Cele stene so poslikane in omogočajo, da vstopiš v kader ter posnameš zabavne fotografije.

Potovanje smo pričeli pod stresom, saj nismo vedeli, kako se bo bolezen razvila, zaključili pa smo ga v dobri volji in smehu.

Jutri nas čaka pot domov. Preverimo, kakšno je letališče in v zadnjem zapisu napišemo kratek povzetek te katalonske pustolovščine.