Tisto jutro, ko odhajaš

V trenutku, ko zjutraj odpreš oči, te prešine misel: ah, konec je. Kako bedno.

Potem se počasi začneš zbujati. Vdan v usodo skuhaš kavo. Narediš prvi požirek, nato še enega, in začneš prepričevati samega sebe, da smo se imeli res lepo in da moramo domov, da bomo lahko spet kam šli.

In nato se spomniš, da je jutri že služba.
No, in potem s stisnjenimi zobmi popiješ kavo do konca.

Na letališče

Dovolj jamranja, čas je za pakiranje. Let smo imeli šele ob eni popoldne, kar pomeni normalno jutro, miren odhod iz hotela in prihod na letališče brez stresa.

Check-in sem uredil že prek aplikacije, še ko smo bili na Brniku, en teden prej.

Ker smo se večino časa prevažali s taksijem, sem ga naročil tudi sedaj. Vožnja je bila kratka in predvsem cenejša kot prek aplikacij, zato mislim, da jih v prihodnje sploh ne bom več uporabljal.

Ko stopiš skozi tisti vhod Departures, samopomilovanje izgine in prevzame te občutek: hej, domov gremo.
Kar pa, roko na srce, tudi ni tako hudo.

El Prat

Letališče je pregledno in hitro razumeš, kam moraš.

Res je, da je bila kar gneča, a kljub temu je vse potekalo normalno.

Oddaja prtljage za Vueling poteka na samopostrežnih avtomatih, kar je bila za nas novost. V bližini pa je bilo dovolj njihovega osebja, če se je kje zataknilo.

In to je to. Zdaj ostane samo še čakanje.

Kaj je bilo najlepše

Časa do leta smo imeli dovolj, zato smo se začeli pogovarjati, kaj je bilo komu najbolj všeč.

Nara je bila navdušena nad Sagrado, Anja nad Pedrero in Sant Pau, Nia nad Big Fun muzeji, meni pa je najbolj ostal v spominu razgled na Barcelono s tiste klopi nad Parkom Güell, ki smo jo našli po naključju.

Vsi pa smo se strinjali, da nam je bil od vseh dni najbolj všeč dnevni izlet v Tarragono in sprehod po plaži v Vilanovi i la Geltrú.

Ravno ta spontanost in dnevi brez pretiranega planiranja so morda nekaj, kar si velja zapomniti za naslednje potovanje.

Ena zgodba se zaključuje in druga začenja

Z nekaj zamude smo se z avtobusom odpeljali do sredine letališča, kjer nas je že čakalo naše letalo.

Ob letih, ki smo jih v zadnjih letih opravili nazaj na Brnik, me še vedno preseneti, da so skoraj vedno polni. Kar je pravzaprav dobra novica, saj morda to pomeni tudi upanje za še kakšno novo linijo iz Slovenije.

Ko se začneš vzpenjati nad oblake, ostaneta nekje spodaj Barcelona in Katalonija, ki ju zapuščamo zadovoljni, polni lepih spominov in vtisov. In tudi z občutkom olajšanja, da se je vse dobro izšlo, glede na to, da se je potovanje začelo z boleznijo.

Slabih izkušenj nismo imeli, ljudje so prijazni, cene zmerne, javni prevoz zanesljiv. Posebej dobro je bilo doživeti, kako urejeno je potekal vstop v leto 2026, glede na to, da je bilo to naše prvo skupno praznovanje zunaj v takšni množici.