Kot da bi videla duha

Anja si je zjutraj izmerila temperaturo. Spet je bila na meji, ampak pravi, da se počuti v redu. Odločiva se, da nadaljujemo po načrtu prvega dne, torej proti Rambli. Če bo panika, se pa vrnemo.

Na recepcijo sem šel malo prej, da naročim taksi, a še preden sem karkoli vprašal, sem pred seboj zagledal popolnoma prebledel obraz receptorke. Vidno zbegana me je dvakrat zapored vprašala, ali sem prišel iz sobe B17. Dvakrat sem ji ponovil, da ne, da sem iz sosednje B16.

Njen obraz je bil tako zmeden, da sem še sam podvomil, iz katere sobe sploh prihajam.

Ko je prišel še njen nadrejeni, smo počasi s skupnimi močmi le ugotovili, da sem iz B16.

Kaj je bila vsa ta drama navsezgodaj, očitno nikoli ne bom izvedel.

Je pa s tem dnem tisti čuden vonj po zažganem iz naše kopalnice izginil.

Podzemna železnica

Za premike po mestu se vedno poslužujemo metroja, saj gre za preprost sistem: slediš barvam in gledaš smer končne postaje. Popolno kapitulacijo sem priznal samo v New Yorku, kjer po enem tednu še vedno nisem razvozlal famoznega sistema številk, črk in postaj v več nadstropjih.

Še se spomnim, kako smo vsi nestrpno čakali, katera postaja se bo pokazala naslednja. Ali bo trenutek zmagoslavja ali pa se bo zaslišalo:

“Ah, oči se je spet zmotil.”

Metro v Barceloni je v primerjavi s tem preprost. Slediš barvam, na eni strani v eno smer, na drugi v drugo. Polno je tekočih stopnic, postaje so dovolj prostorne, vendar prazne, brez kakršnihkoli umetniških ali ikoničnih vložkov. So navaden prostor, kjer pač čakaš na vlak. Kot da ti hočejo povedati:

Hej ti, Barcelona je zgoraj, ne tu!

Kot povsod, imaš tudi tu več vrst kart, ki jih kupiš na postaji.

Za nas je bila najbolj praktična T-familiar, kjer za dobrih 12 € dobiš osem voženj. Prednost je v tem, da potrebuješ samo eno karto za celo družino. V našem primeru smo jo ob vsakem vstopu enostavno štirikrat validirali.

Odkrito, z metrojem smo se peljali le zadnji dan, zato težko povem kaj več. A takrat, ko smo se, je deloval zanesljivo: vlaki so vozili pogosto, bili so sicer polni, a brez težav. Na vsakem vagonu imaš prikazano, na kateri postaji si, in tudi po zvočniku povedo, katera je naslednja, tako da nimaš kaj zgrešiti.

Taksi

Anja še ni bila v polni formi, zato smo se tokrat prilagodili in odločili za taksije. So značilne črno-rumene barve, tako da so jasno opazni že od daleč. Razen prvi dan, ko smo ga res nujno potrebovali, se ne spomnim, da bi ga pozneje čakali več kot minuto. Cene vožnje okrog 10€, lahko plačuješ s kartico. Se pravi enkrat dražje od metroja.

La Rambla

Taksi nas odloži pri semaforju in že stojimo na začetku skoraj kilometer dolge glavne promenade. Na severu jo omejuje Plaça de Catalunya, na jugu pa se konča pri spomeniku Krištofu Kolumbu in pristanišču. Gre za nekdanjo suho rečno strugo, ki je ob nalivih služila kot kloaka stare Barcelone. Danes loči Barri Gòtic, najstarejši del mesta, in El Raval, nekdanja delavska četrt pod Montjuïcom.

Wikipedija dodaja, da gre za prostorno sprehajalno promenado, ki jo senčijo platanovci. No, pa smo spet tam…

Kaj za vraga je platonovec?

Gre za trpežno, hitro rastoče drevo, ki zelo dobro prenaša mestno vročino, onesnaženje in zbita tla. Zato je bil v času nastajanja evropskih bulvarjev in promenad v 19. stoletju izbira številka ena.

Skratka, drevesni kralj Pariza, Madrida, Dunaja in Barcelone, mi pa prvič slišimo o tem.

La Boqueria – ples rakcev in hobotnica na palčki

Ko smo hodili navzdol po Rambli, tudi platanovci niso mogli popraviti razgleda na sprehajalno promenado, saj je bila vsa razrita. Povsod so stale ograje in delovni stroji, ki so že tako veliko množico silili v še ožje kolone.

Večina nas je kmalu zavila desno, kjer se pred tabo odpre kovinsko-stekleni vhod v Boquerijo.

Ena najbolj znanih španskih tržnic te že ob vstopu zasuje s čokolado v neštetih oblikah. In kot da to še ni dovolj, deset metrov naprej čokoladi dodajo še jagode.

Eksplozija barv in okusov se nadaljuje z začimbami, sledi prehod v morski del, kjer sta punci zgroženo ugotovili, da se raki še premikajo, na nasprotni stojnici pa si lahko kupil hobotnico na palčki. In ko vidiš to, lahko rečeš, da si videl vse in se odpraviš proti izhodu.

Plaça Reial in mladi Gaudi

Slediš reki ljudi, smer proti pristanišču. Tja gre večina, a mi kmalu zavijemo levo. Pridemo na simpatičen Plaça Reial, poln palm in skoraj brez turistov. Gaudí se ne začne pri Sagradi Familii, temveč prav tukaj, kjer je mladi Antoni Gaudí oblikoval ulični svetilki kot eno svojih prvih javnih mestnih del.

Ko iz trga ponovno prečkaš Ramblo, lahko vidiš tudi njegovo prvo arhitekturno stvaritev, Palau Güell, kot primer mestne palače 19. stoletja.

Španska galeja

Delovišče se je tu prenehalo in končno smo lahko hodili bolj sproščeno mimo uličnih slikarjev in performerjev proti Pomorskemu muzeju.

Spomnim se, kako so nas v šoli učili o zgodovini Španije kot pomorske velesile in so vedno omenjali špansko galejo. Hotel sem, da jo punci vidita na lastne oči, saj ju vse to učenje še čaka v višjih razredih. In tu jo imaš — skoraj 60-metrsko repliko kraljeve galeje Real iz 16. stoletja.

Muzej je bil prazen in zadržali smo se več kot uro, saj tu ni samo galeja, temveč veliko drugih replik ladij, informativnih filmov in interaktivnih zaslonov.

Spomenik Krištofu Kolumbu

Pravkar si občudoval skoraj 60 metrov dolgo špansko galejo v muzeju, zdaj pa si že zunaj in občuduješ 60 metrov visok spomenik morjeplovcu, ki je odkril Ameriko. Povezava med njim in Barcelono je v tem, da se je tu najprej ustavil in poročal kralju in kraljici o svojem odkritju. La Rambla se s spomenikom konča, a ker je poravnana z njegovo iztegnjeno desno roko, lahko rečemo, da se simbolno nadaljuje proti Sredozemskemu morju in od tam naprej v Novi svet.

Port Vell

Po dobrem kilometru Ramble, za katerega smo z vsemi ogledi in postanki potrebovali dobre tri ure, smo se v pristanišču ustavili na malico. Vedno je fajn, ko pozimi sediš ob morju in uživaš ob razgledu. Sicer o kakšni pravi zimi ni bilo za govoriti, kazalo je 15 stopinj Celzija.

Čez Rambla de Mar, sprehajalni most čez pristanišče, greš mimo marine in že stojiš pred nakupovalnim centrom Maremagnum. Lahko greš nakupovat, lahko pa opazuješ kabine žičnice, kako se počasi dvigajo proti Montjuïcu.

Poiskali smo taksi in se zapeljali do četrti Ciutat Vella, kjer nas je čakala že nova znamenitost mesta.

Palau de la Música Catalana

Z enim stavkom: koncertna dvorana z lepim steklenim stropom.

To pa je bilo tudi vse. Pogledali smo, malo posedeli in odšli.

Če bi še enkrat planiral, za to ne bi plačeval. Seveda, ko je koncert, verjamem, da zna biti akustična poslastica, a kot turistični ogled, sploh pa z otroki, je bolj tako-tako.

Razglednice in znamke

Ker smo tako hitro zaključili, smo šli nakupit spominke in tisti dve razglednici, ki jih redno pošiljamo z naših potovanj mojim staršem in kolegu v Denver, Colorado. Znamke se kupi posebej v tobacco shopih.

Katedrala Barcelona

Anja se je počutila bolje, zato smo se odločili, da kar peš poiščemo glavni vhod Barcelonske katedrale, ki se nam je zadnjič skril. Tokrat smo ga našli. Ko prideš po ozki ulici Carrer del Dr. Joaquim Pou in se ti nenadoma odpre ta pogled …

Sagrada Família je s svojimi 140 leti gradnje pravi vajenec v primerjavi s to katedralo, ki je svoj gradbeni proces začela že v 13. stoletju, fasado pa so zaključili šele v začetku 20. stoletja. Iz tega vidika je Sagrada časovno pravzaprav dobro utečen projekt, saj bo zaključena nekaj stoletij prej.

Pred katedralo je potekal nastop uličnega umetnika, fotograf je ravno ovekovečil trenutek za mladoporočenca, ki sta pozirala pred njo, mi pa smo postopali pred tistim ogromnim pročeljem, namesto da bi vstopili v njeno notranjost. Šele doma sem prebral, da bi lahko vstopili brezplačno, ker smo bili tam ravno ob pravi uri. Pa drugič.

Kiss

Načrt je bil, da se peš vrnemo na začetek današnjega dne, na Plaça de Catalunya, zato gremo najprej mimo sodobne umetniške instalacije na zidu z naslovom:

Svet se začne z vsakim poljubom.

Od daleč izgleda kot velik poljub, ko pa prideš bližje, ugotoviš, da je sestavljen iz tisočerih fotografij.

Pošiljali so jih ljudje iz celega sveta, na njih pa je prikazano dojemanje trenutka svobode za vsakega od njih. Je pa to znana TikTok točka, zato temu primerna gneča.

Večerna Barcelona

Ko smo prispeli na trg, so se ravno začele prižigati obcestne luči in z njimi vse ostale novoletne okrasitve.

Do naslednje mojstrovine nas je iz trga ločil kratek desetminutni sprehod po Passeig de Gràcia. To je bila najlepše okrašena ulica, kar smo jih videli na celem potovanju.

Lepo smo napredovali, vse dokler se ob strani niso začele pojavljati izložbe trgovin.

Nelogično

Seveda so šle noter, jaz pa z več kot desetletjem izkušenj moža in očeta dvema puncama ostanem zunaj.

Vidim jih, kako hodijo po trgovini, in vem, da bo še trajalo. Čas izkoristim in grem poiskat najbolj primeren prostor za slikanje okrašene ulice. Ta je bil, seveda, spet sredi ceste, zato sem hodil gor in dol čez prehod za pešce. Ob ne vem že katerem prečkanju z kotičkom očesa le opazim, da punce že spremlja prodajalka.

Znak, da bo treba zaključiti s fotkanjem in se vrniti. Končno zasveti zelena luč in čez cesto pridem ravno v trenutku, ko stopijo iz trgovine. Praznih rok.

Ena od tistih skrivnosti sveta, ki jih očitno nikoli ne bom razumel: zakaj sploh greš v trgovino, če na koncu ne kupiš ničesar?

Casa Batlló

Ena najbolj poznanih Gaudíjevih hiš, ki z valovito fasado deluje, kot da ni iz kamna, temveč iz vode, balkoni so videti kot iz kosti, piko na i doda svetloba, ki vsakih nekaj minut zamenja barvo.

Jutro smo začeli na Rambli z uličnimi svetilkami mladega Gaudíja na Plaça Reial in ob njegovi prvi gradbeni mojstrovini Palau Güell, zato je bilo edino prav, da smo večer zaključili prav tu.

Jutri je zadnji dan leta in čaka nas njegova največja stvaritev, Sagrada Família.

---

---

---