Prvo jutro v Barceloni

Dež, tako smo vstopili v ta dan. Zadnja potovanja nimamo več toliko sreče z vremenom, kot smo jo imeli pri prejšnjih, še celo v Londonu nas je samo enkrat napralo. Na Portugalskem smo skoraj plavali po ulicah Lizbone.

Anja pravi, da jo boli grlo, a da bo. Po mojem vnetem očesu in prehlajeni Nari smo postajali bolj primerni za v posteljo kot za raziskovanje mesta. Še dobro, da imamo vsaj našo Nio, 8-letno plavalko, ki je edina zdrava kot dren.

Montjuïc

Dopoldan je bil namenjen raziskovanju Judovskega hriba, kar Montjuïc pomeni v katalonščini, saj so imeli Judje v srednjem veku na njegovih pobočjih svoje pokopališče.

Geografsko gledano je skoraj 200 metrov visok hrib ujet med morje in mesto, zato že stoletja služi kot pomembna opazovalna in obrambna točka.

Trdnjava iz 17. stoletja na vrhu to vlogo potrjuje, čeprav je njena zgodovina tudi temna.

Obrambne strukture se namreč v zgodovini pogosto spremenijo v orodje represije oblasti, željne nadzora. V času Francove diktature je tako prevzela vlogo zapora, mučilnice in prostora za usmrtitve. Zato veliko Kataloncev danes prav to trdnjavo vidi kot simbol represije in hkrati simbol upora proti njej.

Palau Nacional

Hribu kraljuje impozantna palača, zgrajena za svetovno razstavo leta 1929, kjer so svetu želeli pokazati tehnološki napredek, umetnost in predvsem to, kaj vse je človek sposoben zgraditi.

Prav ta razstava je temu delu mesta dala sedanjo podobo.

Zanimivo je, kako skozi potovanja vedno znova opažamo, kakšno vlogo so imele te razstave, ki so v bistvu predhodnice današnjega Expa, pri tem, da so mesta postala svetovno znana.

Od Eifflovega stolpa v Parizu, prek Plaza de España v Sevilli in vse do Lizbone, kjer je Expo ustvaril povsem nov del mesta ob reki Tejo.

Znotraj te palače je Narodni muzej katalonske umetnosti (MNAC), ki hrani eno najbogatejših zbirk romanskih fresk na svetu.

Mi ogleda notranjosti nismo imeli v planu, saj dvomim, da bi bilo to puncama pretirano zanimivo. Namen pa je bil, da gremo na razgledno teraso, točno tja, kjer sva pred 13 leti z Anjo že bila.

Če zaključim s tem hribom.

Spet je bil postavljen za središče sveta v času olimpijskih iger leta 1992, danes pa so na njem največje zelene površine mesta, botanični vrtovi, muzeji in sprehajalne poti. Z druge strani mesta, iz pristanišča, se lahko z gondolo zapelješ na vrh.

A to ni za nas. Ko smo enkrat na tleh, smo izrecno talni turisti, čeprav večino potovanj opravimo z letali. Zdaj pa razumi, če moreš.

Poble Espanyol in božične ulice

Zjutraj se nam ni mudilo, saj smo imeli prvi vstop šele ob 10h. Blizu hotela nas je čakalo 110 stopnic, ki so nas spravile na prvi nivo hriba. Takrat smo jo prvič zagledali… Sagrado Familio namreč. Res lahko rečeš samo wow. Pravo poplačilo za vse tiste stopnice, ki smo jih pravkar prehodili.

Nedaleč stran je že vhod v Špansko vas, Poble Espanyol. Gre za še en produkt svetovne razstave, kjer so želeli obiskovalcem predstaviti tipične ulice, trge, hiše in arhitekturo različnih regij Španije. V prazničnem času se vas preobrazi v verzijo Natalis, kjer je vse okrašeno, povsod so darila, lučke, glasba in ustvarjalne delavnice.

No in ravno tja smo bili namenjeni. Bili smo med prvimi, zato smo lahko kar sami tavali po ulicah in jih občudovali.

Je pa še nekaj, kar izstopa. Okoli božičnega drevesa, ki je bilo mimogrede eno najlepše okrašenih, kar smo jih kdaj videli, je vse polno pomarančevcev. Res izgleda dobro. V njih so domiselno zapletli še noge škratov, kar dodatno pripomore k božičnemu ambientu.

Naredimo milijon fotk, ker je res lepo.

In potem se izza vogala prikaže… Grinch. Z Anjo se objameta kot stara prijatelja, ki se nista videla že leta. Grinch in Sam doma sta njena najljubša božična filma. Res posrečeno. Smo pa drugače ves čas po vasi srečevali vile in škrate, ampak Grinch je suvereno zmagal.

Pri eni cerkvici se odpre lep razgled na Barcelono in takoj dobimo idejo, da bi bil to idealen prostor za ogled ognjemeta. Pozneje sem od ene izmed škratinj izvedel, da imajo za novo leto ravno tu privat zabavo. Tako je še ena ideja o naši razgledni točki odplavala.

Kar nekaj časa smo se izgubljali po božičnih ulicah in med pomarančevci, na koncu pa zavili še na vafle z Nutello in belo čokolado. Vse je bilo top. Manjkal je samo še sneg…

Font Màgica in Les Quatre Columnes

Da se ne bi Anja prekurila, smo se namesto planirane razgledne točke pri palači raje začeli spuščati proti fontani na Plaça d’Espanya, kjer so že potekale priprave za novo leto.

Fontano je prav tako dala tista svetovna razstava.

Kot smo pozneje spoznali enem izmed večerov ponuja nepozaben šov vode, glasbe in luči in to brezplačno. Res je magična.

Za njo se dvigujejo štirje mogočni ionski stebri, ki na prvi pogled, no… kvarijo pogled na palačo, v ozadju, vendar imajo močan simbolni pomen za katalonsko identiteto. Predstavljajo namreč štiri črte na senyeri, katalonski zastavi.

Ko se oddaljuješ od magične fontane si ne moreš kaj, da se ne bi ves čas oziral čez ramo nazaj na Montjuïc. Tisti pogled je res fantastičen. Problem je le v tem, da je najboljša pozicija sredi ceste. Tako sem čakal zeleno luč na semaforju in se večkrat sprehodil po zebri gor in dol, da sem ujel želeno fotko.

Ko želiš od fontane do metro postaje, hočeš nočeš greš mimo dveh velikih stolpov, imenovanih beneška stolpa, ki sta mišljena kot vhod iz Plaça d’Espanya proti Montjuïcu. Zgrajena sta bila prav tako za svetovno razstavo in navdihnjena s kom drugim kot s tistim slovitim na Markovem trgu v Benetkah.

Benetke so bile v tistem času simbol evropske lepote in zgodovinske veličine, zato je želja po takšni inspiraciji povsem logična.

Nazaj v hotel

Na trgu pa preobrat.

Anja pravi, da se ne počuti dobro. Ravno ko sem zaman iskal vhod za metro, pravi, da je slabotna. Odločitev je bila hipna in soglasna: gremo nazaj v hotel.

Hudiča, kje je taksi, ko ga rabiš? Ni ga. Gremo peš.

Anja mi je pozneje povedala, da je mislila, da smo šli s taksijem. Očitno je vročina že delala svoje.

Ko smo prišli v sobo, se je zunaj ulilo. Kako že pravijo? Vsaka stvar je za nekaj dobra, ker dvomim, da bi v tistem dežju sploh imeli kaj od dneva.

Nekaj ur v postelji bo morda pomagalo. Za vsak slučaj preverim, če je kakšna bolnica v bližini.

Reset

To se nam je zgodilo prvič, da bi kdo zbolel. Dobro, je že bil kdo kdaj prehlajen preden smo šli, ampak sem vedno trdil, da je bolje biti prehlajen v Londonu, Dublinu, Helsinkih ali pa Barceloni, kot pa biti prehlajen doma. Pred odhodom je ta skrb rešena z zavarovanjem odpovedi. Če se zgodi se pač zgodi. Tu pa nimaš kaj, pomagamo si lahko le našo z potovalno lekarno in upaš na najboljše.

V glavi odpovem jutrišnji izlet na Tibidabo in odmislim preostala planiranje.

Anja zaspi. Ob treh preveri temperaturo, še vedno visoka. Ob štirih na meji. Ob šestih imamo karte za light show v Santa Maria del Pi. Ali ostanemo doma ali gremo? Je sploh pametno? Itak da te skrbi, ker ne veš kaj bo. Pravi, da bi šla.

Ko sedaj gledam nazaj je ta strah pred boleznijo na potovanju stresen prav toliko kot tisti ko si doma. Odreagiraš glede na situacijo, ne na lokacijo. Morda kot šola za naprej.

Ker kakršnikoli napori odpadejo kontaktiram voznika taksija, ki nas je prišel iskat na letališče. Pravi 30 evrov, da nas dostavi v center. Vedel sem da je nateg , ampak kaj bi?

Vožnja, ki je vse obrnila

Se počasi napravimo in počakamo na taksi. Voznik še vedno redkobeseden, morda ga je pekla vest zaradi navite cene. Malo naprej od Ramble z glavne ceste, čez potopne količke zapelje na ulico Carrer del Pi. Vse ok, vendar je bila ta cesta polna pešcev. Po polžje se premikamo, ljudje nas gledajo začudeno, kot da smo padli z neba ali pa da smo malo nori. Meni je bilo bedno, punci sta se zgražali, pravzaprav smo bili vsi malo v šoku.

Ko smo se pozneje pogovarjali, pa je morda ravno ta nora vožnja bila tista, kjer se je zgodil prelom.

Morda zaradi adrenalina, ko si v taxiju obdan z množico sprehajalcev, ki te z začudenjem gledajo, morda zato ker smo se počutili neprijetno in bedno. Nekaj od tega je moralo biti, saj nas je vse prebudilo in na nek način napolnilo z energijo. Predvsem pa Anjo, kar je bilo najbolj pomembno.

Barcelonska katedrala in Plaça de Sant Jaume

Ker smo imeli še nekaj časa pred predstavo, smo se odločili, da si ogledamo katedralo, ki je nedaleč stran. Skozi ozke ulice, ki spet najbolj spominjajo na Benetke, se prebijemo na odprt trg. Zaman iščemo tisto znamenito pročelje katedrale. Par dni pozneje smo ugotovili, da smo obupali kakšnih 20 metrov prezgodaj.

Sledimo množici in se sprehodimo pod mostičem na Carrer del Bisbe, enem izmed pomembnih foto spotov Barcelone. Most spet spominja na Most vzdihljajev v Benetkah, ko greš mimo Doževe palače. Toliko podobnosti med dvema mestoma še nismo opazili nikjer. Neke otipljive razlage nisem našel, čeprav dvomim, da so podobnosti zgolj naključne.

Ulica z mostom se izteče na Plaça de Sant Jaume, trgu politične moči z mestno hišo in sedežem katalonske vlade.

Potem nas je že priganjal čas in smo se morali vrniti na mesto zadnjega dejanja današnjega dne.

Laser projekcija je bila fenomenalna. Ko izgleda, da se notranjost cerkve razbije, raztopi, izgine. Šov traja dobre pol ure.

Santa Maria del Pi

Del Pi pomeni pri boru, ker je na tem mestu po lokalni tradiciji nekoč stal mogočen bor, v katerega krošnji naj bi našli podobo Device Marije.

Gre za eno najstarejših cerkva mesta, ki prepriča s svojim gotskim slogom in ogromnim rozetnim oknom nad vhodom. Gotske cerkve so mi bile vedno lepše od baročnih.

Notranjost je visoka, temna, zidovi so debeli. A mi nismo bili tu zaradi tišine. Mi smo prišli zaradi svetlobe.

Luminiscence je svetlobni šov, kjer se gotika sreča z digitalno umetnostjo. Izbral sem golden ticket, ker ponuja sedenje bolj zadaj in imaš tako pregled nad celo ladjo.

Všeč nam je bilo, ko v več kot polurnem spektaklu cerkev pripoveduje zgodbo o sebi. Kaj vse se ji je zgodilo, kako je krvavela, cvetela in ponovno zaživela. Vse to se pokaže v izjemnem svetlobnem šovu, ko se pred tvojimi očmi cerkev gradi in podira.

Zaključi se z Odo radosti, evropsko himno iz Beethovnove 9. simfonije. Začutiš, da si del nečesa večjega.

Tole odkritje svetlobnih šovov, najprej v Portu, sedaj tu, je res pravo razodetje. Zdaj jih iščem povsod, kamorkoli že gremo.

To pa je bil dan

Od tam nazaj proti Rambli. Spet taksi. Tokrat 10 evrov. Anja je bila že precej bolje.

Ko se vrnemo nazaj v sobo, je iz kopalnice spet prihajal čuden vonj, tokrat kot da bi nekdo nekaj pekel. Ampak enostavno nisem imel več energije, da bi šel na recepcijo.

In to je bil ta dan.

Začel se je lepo, sredi dneva pa je pod vprašaj postavil celotno potovanj, nas pozneje spravil nazaj z nenavadno vožnjo in se zaključil s svetlobnim šovom v gotski cerkvi iz 14. stoletja sredi Barcelone.

Jutri še ne vemo kaj bomo, se bomo odločili zjutraj. Danes samo še spanje…