Družinsko potovanje po Škotski – zapisano po dnevih, od Edinburgha z vlakom v Highlands, ob Loch Nessu proti zahodu in po eni najlepših železniških prog na Škotskem do Glasgowa.
Ne glede na to, kam te ponesejo poti, bolj ko se potovanje bliža koncu, bolj pri sebi delaš nekakšno inventuro. Še posebej, kadar gre za deželo, kot je Škotska, ki je bila od nekdaj visoko na seznamu »must go, must see«.
Že takoj lahko brez pomislekov rečem, da nas ni razočarala. Pravzaprav je to veliko težje doseči pri potovanjih, od katerih že vnaprej veliko pričakuješ, kot pri tistih, na katera se odpraviš brez posebnih predstav in pričakovanj.
Škotska skozi naše oči
Škotsko sem si predstavljala kot zeleno deželo prostranega višavja, neštetih gradov in skrivnostnih jezer. Seveda sem bila prepričana tudi, da bomo prav mi tisti, ki bomo ob obisku Loch Nessa končno zagledali Nessie.
No, to je bilo pravzaprav edino škotsko razočaranje, saj Nessie ni bilo nikjer. Očitno je imela tisti dan dopust.
Zaradi večstoletne povezanosti z Anglijo sem si v svoji glavi napletla tudi zgodbo, da bodo Škoti precej podobni Angležem. Kako zelo sem se motila. Očitno še vedno drži tisto, da knjige ne gre soditi po platnicah.
Prav vsak, s katerim smo navezali stik, pa naj je šlo le za bežno srečanje ali daljši pogovor, je bil prijazen, zgovoren, nasmejan in odprt. Preprosto takšen tip ljudi, ki mi je blizu, zato je morda tudi moje navdušenje nad Škotsko toliko večje.
Tudi puncama je bila Škotska vsekakor vredna obiska. Od smeha na račun »goveda s slabo frizuro«, kot je višavsko govedo poimenoval Igor, do neuspešnega iskanja Nessie, skupnih zabavnih trenutkov ni manjkalo.
Višavsko govedo svoje pričeske sicer nosi zelo samozavestno, zato sklepam, da ga Igorjevo mnenje ni posebej prizadelo.
Potovanje, ki nas je spet povezalo
Škotska je bila tudi odlična priložnost za urjenje angleščine. Punci sta začeli samostojneje navezovati stike in se sporazumevati, hkrati pa je koristila tudi nama, saj angleščine ne uporabljava več vsak mesec, pravzaprav niti vsak teden, kaj šele vsak dan.
Na začetku morda v glavi še sestavljaš popoln stavek, sogovornik pa medtem že čaka na odgovor, toda po nekaj dneh besede vendarle stečejo. Če ne drugače, si pomagaš z rokami, nasmehom in univerzalnim turističnim jezikom: »Sorry, could you say that again?«
Predvsem pa smo po dolgem času znova potovali nekoliko drugače. Veliko smo se premikali, menjavali kraje in nastanitve ter se vrnili k načinu »vse, kar imam, nosim s seboj« v nahrbtniku.
Če česa ne moreš spraviti vanj, tega očitno ne potrebuješ. No, vsaj to je moja tolažba, ko ne morem vzeti s seboj toliko, kot si želim …
Tudi čas med pohodi, vožnjami in pešačenjem do nastanitev smo dobro izkoristili. Za vsakdanje pogovore, vprašanja o potovanju, opazovanje sveta skozi okna avtobusov in vlakov ter pogovore o vsem, kar smo srečevali na poti.
Pravzaprav smo bili skupaj veliko več kot doma, kjer nas potegnejo šolske, obšolske in službene obveznosti ter vsakdanji ritem.
Glasgow, Edinburgh in dva različna obraza Škotske
Kar zadeva Edinburgh in Glasgow, moram priznati, da bi Glasgow zlahka izpustila s seznama krajev, ki bi jih želela še enkrat obiskati. Name preprosto ni naredil posebnega vtisa. Zakaj, niti sama ne znam natančno pojasniti.
Morda je bil razlog prav velik kontrast z nekaj dnevi, ki smo jih pred tem preživeli v škotskem višavju, kjer je vse umirjeno, počasno, naravno in pristno. Nato pa se po nekaj urah vožnje znajdeš v Glasgowu. V povsem drugačnem svetu, polnem vrveža, hrupa in predvsem tistega dobro znanega, meni precej odbijajočega vonja po travi. Ne tisti zeleni škotski travi, da ne bo pomote.
Edinburgh pa je povsem druga zgodba. Glavno mesto, ki se ga kar ne moreš naveličati. Nikjer stolpnic, nikjer občutka velikega in neosebnega mesta. Ravno nasprotno.
Ko sem zgodaj zjutraj, še ob zori, odgrnila zavese, je bila ulica pod oknom tiha in mirna kot prizor iz filma, postavljenega nekam v 19. stoletje. Le avtomobili ob pločniku so razkrivali, da smo vendarle v nekem drugem času. Če bi mimo pripeljala še kočija, se mi to najbrž sploh ne bi zdelo nenavadno.
Zeleno, ki te ljubim zeleno
In potem je tu seveda še višavje.
»Zeleno, ki te ljubim zeleno.«
Verz Federica Garcíe Lorce, ki mi še danes, po vseh teh letih, odmeva v spominu na gimnazijska leta in profesorico slovenščine. Pravzaprav si težko predstavljam besede, ki bi lepše opisale Škotsko.
Saj ne, da sami živimo sredi mesta. Tudi zdaj, ko zapisujem zaključne misli o našem potovanju, skozi okno gledam smreko. Desno od računalnika leži telefon, na njegovem zaslonu pa fotografija Nie in Nare.
V jaknah sedita na klopci le nekaj sto metrov od Nessie in zajtrkujeta. Okoli njiju zelena trava, v ozadju teče potok, na obrazih pa široka nasmeha. Koruzni kosmiči verjetno še nikoli niso bili tako dobri.
Ko v očeh svojih otrok vidiš pristno srečo, pravzaprav ne potrebuješ ničesar več. Kaj bi ti lahko bolj ogrelo srce?
Morda so prav ti vmesni trenutki tisti, ki bodo na koncu ostali najdlje. Ne le gradovi, jezera, mesta in škotsko višavje, temveč tudi skupna hoja, smeh, pogovori, zajtrki na klopcah in zavedanje, da smo skupaj. Zares skupaj.
Škotska je tako upravičila prav vsa naša pričakovanja in si prislužila posebno mesto med našimi potovanji. Če bi se prikazala še Nessie, bi bilo že skoraj preveč popolno. Poleg tega pa potrebujemo vsaj en razlog, da se nekoč vrnemo.
Do naslednjega potovanja
Zdaj nas naslednji čakajo naši čarobni Tenerifi. A teh pravzaprav sploh ne štejem več za potovanje. Tenerifi so naš drugi dom. Kraj, kjer preživimo del poletnih počitnic in kjer sem mirna, sproščena in srečna.
Skoraj tako kot doma, le da je tam topleje, pred nosom imamo Atlantski ocean, na krožnikih pa precej več morske hrane. Če sem čisto iskrena, je to nekoliko izboljšana različica doma.
Kam in kdaj nas bo odneslo naslednje pravo potovanje, pa tokrat še čudežno ne vemo. Za nas je to skoraj nenavadno stanje in ne vem, koliko časa bo trajalo.
Verjetno le do trenutka, ko bo nekdo mimogrede omenil zanimiv kraj, jaz pa bom »samo malo pogledala« letalske vozovnice.
Do naslednjega potovanja torej. Kamorkoli že bo, kajti najlepše poti so pogosto prav tiste, za katere še niti ne veš, da te čakajo.
Prebudili smo se v oblačno jutro, eno izmed redkih na tem potovanju. V desetih dneh smo imeli kar osem sončnih dni, od tega štiri s povsem čistim nebom. Nekaj malega je porosilo v Fort Williamu in to je bilo to.
Vse skupaj popolnoma neškotsko. A nad tem se res ni za pritoževati.
Kljub sivemu nebu smo se odločili, da Glasgow raziščemo peš. Dežniki so bili za vsak slučaj pripravljeni v nahrbtniku, sicer pa je bil to naš zadnji dan tu in malo je stvari, ki bi nas lahko zadržale v hotelski sobi.
Pa niti ni bilo nujno, da bi dež današnji Glasgow pokvaril.
Morda ravno nasprotno.
Če obstajajo mesta, ki so videti dobro pod sivim nebom, je Glasgow vsekakor med njimi.
Na enega takšnih prizorov smo naleteli že v prvi minuti po odhodu iz hotela.
Navajen si naših cerkva in njihovih zvonikov, zato ti pogled hitro pritegne cerkev na koncu ulice z visokim, koničastim stolpom.
Predvidevaš, da je to gotika, saj pri taki obliki stolpov nimaš kaj zgrešiti.
Skoraj točno.
Pozneje sem prebral, da gre za neogotiko. Nič dramatičnega, saj je z laičnega vidika to popolnoma nepomembno.
Arhitekturna zgodovina bi mi tu verjetno zabrusila: »Nepomembno, ja. Zgrešil si samo za kakšnih 500 let.«
Kakorkoli že, ta višina, koničaste oblike in temno jutranje nebo so tam na cesti izpadli dobro.
Po Edinburghu smo očitno postali razvajeni
Bolj ko smo hodili, bolj se je jasnilo. Kot da bi nekdo odrezal oblake, ki so še nekaj korakov nazaj napovedovali dež. Nebo se je začelo trgati, kamen je spet dobil barve, tista gotska resnost pa je počasi izginjala.
Tako kot v skoraj vsakem večjem mestu se tudi v Glasgowu gradi na polno. Kamorkoli smo pogledali, je iz mestne silhuete štrlel vsaj kakšen žerjav. Med gledanjem v višino smo se znašli pred stavbo, na kateri je pisalo King’s Theatre.
Pogledali smo jo, naredili fotko in šli naprej.
Nadaljujemo po dolgi, popolnoma ravni ulici. Na naslednjem križišču čez cesto zagledamo veliko stavbo z zeleno kupolo.
»Tole mora biti kakšna knjižnica,« si rečem.
In res je bila.
Po Edinburghu smo očitno postali nekoliko razvajeni. Tako gledališče kot knjižnica se nam na prvi pogled nista zdela nič posebnega.
Če imaš voljo, si o obeh kaj prebereš in ugotoviš, da ju vendarle ne gre podcenjevati.
V gledališču je nekoč nastopala tudi Katharine Hepburn, tako da smo si z njo že drugič v nekaj mesecih delili isto lokacijo. Februarja smo hodili po Španskih stopnicah v Rimu, kjer je z Gregoryjem Peckom snemala Rimske počitnice, zdaj pa smo stali pred gledališčem, v katerem je nastopala.
Knjižnica pa sodi med največje javne knjižnice v Evropi in hrani več kot milijon različnih gradiv.
Včasih se je lepo izgubljati
Všeč mi je, ko po mestu hodiš peš in se nekoliko izgubljaš med ulicami. Navigacija je dovolj samo za to, da približno veš, v katero smer moraš. Potem pa križariš, kot te je volja, in na vsakem križišču pogledaš, kaj se skriva levo, desno ali naravnost.
Na enem takšnih križišč se nam je čisto na koncu ulice odprl zanimiv pogled. Zlata kupola, ob njej pa kot nekakšen stražar še visok, koničast cerkveni stolp. Jasno, neogotski je. Zdaj to že obvladamo.
Zlata kupola pa pripada sikhovskemu templju.
Ah, prehitro sem se hvalil. Pojma nimam, kaj je sikhizem. Google.
Okej, gre za monoteistično religijo, ki izvira iz Indije in ima po svetu približno 25 milijonov pripadnikov.
Zanimivo, a ne dovolj, da bi se sprehodili do tja.
Na drugi strani ceste smo nekoliko višje zagledali drevesa in nekaj več zelenja, zato smo prečkali cesto in zavili navkreber. Univerza, ki je bila naš cilj, je bila tako ali tako nekje v tisti smeri.
Nismo prišli daleč, ko so se pred nami pojavili novi stolpi. Tokrat kar štirje. Zanimiv je bil predvsem eden, tisti na levi.
Visok, kamnit in tako zelo podoben stolpom britanskega parlamenta, da me je v trenutku spomnil na London. Videti je bilo, kot da bi nekdo odlomil kos parlamenta, ga pripeljal na Škotsko in skril na ta hrib v Glasgowu.
Vse to smo odkrili v nekaj minutah, ne da bi bilo karkoli od tega v našem načrtu. In zagotovo bi vse skupaj spregledali, če bi se namesto peš naokoli vozili s kakšnim prevozom.
Včasih se je lepo izgubljati.
Kelvingrove Park: prvi pogled je varal
Od stolpov na hribu smo sledili posameznim drevesom, ki so nas počasi vodila navzdol. Kmalu smo stali pred tablo Kelvingrove Park.
Park pod univerzo.
Torej smo ga vendarle našli.
Našo pozornost je pritegnila predvsem velika siva zgradba na drugi strani. Kelvingrove Art Gallery and Museum.
No, pa pojdimo pogledat v tisto smer.
Prvih nekaj metrov sicer ni bilo ravno takšnih, kot bi jih mestni turistični urad verjetno izbral za naslovnico.
Očitno jim še ni uspelo počistiti smetnjakov, saj so bile smeti razmetane vse naokrog. Ampak dobro, dokler je samo to.
Že če si se obrnil za 180 stopinj, je bil razgled precej prijaznejši. Povsod zelenje, kot se za park spodobi, sem in tja pa je med drevesi pokukal kakšen stolp univerze.
Za tole fontano pa stoji precej večja zgodba.
Leta 1859 so v Glasgow pripeljali čisto vodo iz skoraj 50 kilometrov oddaljenega jezera Loch Katrine. Za tisti čas je bil to izjemen inženirski projekt. Nekako tako, kot če bi danes za oskrbo mesta zgradili povsem nov vodovodni sistem od Ljubljane do Bleda. Le da iz enačbe odstranimo bagre, tovornjake in drugo sodobno mehanizacijo ter jih zamenjamo s konji, voli in, ker smo ravno na Škotskem, dodajmo še kakšno dolgodlako višavsko kravo.
Čista voda je močno izboljšala življenjske razmere v hitro rastočem mestu in pomagala omejevati bolezni.
In na vse to danes spominja tale precej preprosta fontana. Za njo pa zgodba, precej večja od nje same.
Elvis Presley iz steklenih vlaken
Pot skozi park nas je pripeljala do muzeja, tistega sivega pravokotnika, ki smo ga opazili na tabli ob vstopu.
Sivino je zdaj zamenjala rdečkasta stavba, ki je bolj spominjala na palačo kot na muzej.
Vstop je brezplačen. Še en razlog več, da si ga greš pogledat, če si že tu.
Kelvingrove je precej nenavaden muzej. Meni se je zdelo, kot da bi vstopil v ogromno starinarnico navdušenega zbiratelja, ki je skozi življenje zbiral vse, kar mu je bilo v nekem trenutku všeč.
Najprej maketa sončnega sistema, potem se od nekod pojavi vitraž, ki je nekoč očitno krasil okno kakšne cerkve ali samostana.
Nekaj korakov naprej te čaka pravi viteški oklep.
Deluje resno in masivno. Ravno ko z mislimi zatavaš v srednji vek ter razmišljaš, kako so se v kaj takega sploh spravili, kaj šele, kako so se v njem bojevali, se vsa ta resnost v trenutku razblini.
Sredi hodnika te namreč pričaka živo modra skulptura kralja rokenrola. Iz steklenih vlaken. Futuristični Elvis torej.
Sodeč po trebuhu mora biti že bolj proti koncu kariere.
V naslednji dvorani pod stropom visi pravi Spitfire. Letalo, ki je postalo eden od simbolov britanskega boja proti nacistični Nemčiji.
Pod njim pa … sloni.
Največji med njimi je Sir Roger, pravi azijski slon, ki je nekoč živel v tukajšnjem živalskem vrtu.
Nadaljuješ mimo Rani Lakshmibai, indijske kraljice, ki se je uprla britanski oblasti. Tokrat je bilo okoli nje vsaj še nekaj podobnih kipcev, očitno povezanih z nekdanjimi britanskimi kolonijami.
Noben fluorescentni Elvis ni več skočil v oči.
A ravno ko misliš, da si ugotovil logiko muzeja, se pojavijo nenavadne maske iz Oceanije, inuitska oprava v družbi polarnih lisic in severnih medvedov ter velik totemski steber severnoameriških staroselcev.
V nekaj metrih obhodiš pol sveta in še pol zgodovine, s tem da na koncu niti sam ne veš več, kje in kdaj si.
Ko že misliš, da si videl vse, nad stopniščem zagledaš še množico človeških glav.
Gre za umetniško instalacijo Expression.
Kaj je poanta vsega tega, se nisem poglabljal. Ampak če ti vzbudi radovednost in se ob njej ustaviš, je bil namen verjetno že nekako dosežen.
In potem pridemo do verjetno najbolj znane stvari v celotnem muzeju. Salvador Dalí in njegov Kristus svetega Janeza od Križa, ki je bil izbran za najljubšo sliko Škotske.
Že prvi pogled pove, da Dalí križanja ni naslikal ravno tako, kot smo ga vajeni. Kristusa gledamo skoraj naravnost od zgoraj, brez krvi, žebljev in ran, pod njim pa se odpira mirna obalna pokrajina.
Dalí je s sliko poskušal povezati vero in znanost. V svojih »kozmičnih sanjah« naj bi videl podobo jedra atoma, ki je zanj dobilo metafizični pomen in postalo simbol Kristusa ter enotnosti vesolja.
Pa že, če tako on reče.
Konfuzno? Počakaj, ni še konec.
Malo naprej te že čaka okostje ogromnega jelena. In seveda, ker vse to očitno še ni čisto dovolj, ti za konec pustijo še okostje dinozavra.
Tako, mislim, da smo zdaj videli vse.
Ampak res vse.
Elvis has left the building.
Koliko kelvinov ima reka Kelvin?
Zunaj smo pojedli malico in takrat je začelo kapljati.
No, pa smo ga le dočakali.
Škotski dež.
Kakšne posebne drame ni bilo, saj nas je pot vodila pod gostimi krošnjami dreves, zato nam je bilo večinoma prizaneseno. Pot je bila prav prijetna, še posebej, ker smo že pri prvem drevesu dobili košato spremljevalko.
Veverico.
Očitno navajena ljudi se nam je večkrat povsem približala.
Če smo hoteli priti do univerze, smo morali prečkati še most čez reko Kelvin.
Fizik William Thomson, profesor na bližnji Univerzi v Glasgowu, je ob prejemu plemiškega naziva postal Lord Kelvin. Ime si je izbral prav po tej reki, po njem pa je nato ime dobila Kelvinova temperaturna lestvica.
In koliko kelvinov je imela reka Kelvin, ko smo šli čez most?
Kakšnih 283, kar ti pove natanko nič.
Deset stopinj Celzija se sliši precej bolje.
Bradavičarka brez Harryja Potterja
Univerza stoji na vrhu hriba. V primerjavi s tistimi nesrečnimi zabojniki, ki so nas pričakali v Kelvingrove Parku, je bilo tukaj vse urejeno. Študentje so hiteli na predavanja, mi pa smo se počasi vzpenjali proti vrhu.
Gre za četrto najstarejšo univerzo v angleško govorečem svetu. Koncept je precej drugačen od tistega, ki smo ga vajeni pri nas. V Ljubljani so posamezne fakultete raztresene po različnih delih mesta, tukaj pa je velik del univerzitetnega življenja zbran na enem kampusu. Pravo, ekonomija, družbene in humanistične vede, jeziki, matematika, fizika, računalništvo, inženirstvo, medicina …
Praktično majhno mesto študentov sredi Glasgowa.
Na vrhu te pričaka ogromno pročelje univerze, ki je bilo preveliko, da bi ga spravil v en kader.
Ko smo ga prehodili po vsej dolžini, se je ulilo.
Zbežali smo skozi vhod na notranje dvorišče.
In tam je bilo vse tako, kot mora biti na stari britanski univerzi: kamen, trava, visoka okna, stolpi s stožčastimi strehami in dva velika notranja četverokotnika, ki ju povezuje obokan prehod s stebri.
Verjetno je to eden najbolj fotogeničnih kotičkov univerze. Nič čudnega, da celoten kompleks pogosto primerjajo s Hogwartsom. Harryja Potterja sicer tukaj niso snemali, a ko se sprehodiš pod temi oboki, primerjava niti ni tako zelo privlečena za lase.
Kje so pa klopce?
Uber nas je odložil na drugi strani mesta pred katedralo. Še vedno je deževalo, zato smo hitro vstopili.
Prvi del katedrale je skoraj prazen. Ogromen kamnit prostor, v katerem te nekje na sredini pričaka tudi stojnica s spominki.
Tega ravno ne pričakuješ.
Med hojo proti drugemu koncu katedrale mi nekaj ni šlo skupaj. Glavna ladja se namreč nenadoma konča. Molitvenega prostora pa nikjer.
Nato greš skozi kamnito pregrado in znajdeš se v povsem drugačnem prostoru.
No, v bistvu niti ne. Samo klopce so dali sem.
Zdaj je že bolj podobno cerkvi.
Je pa lepo. Visok lesen strop, dolga vrsta obokov, veliki vitraži in seveda klopce.
Pozneje sem prebral, da je bila takšna delitev načrtna. Kamnita pregrada je nekoč ločevala prostor za običajne vernike od dela katedrale, namenjenega duhovščini.
Mesto mrtvih nad mestom živih
Nad katedralo se dviga nekropola. Zopet nekaj nenavadnega, saj smo prvič videli pokopališče na hribu.
Pravzaprav se grobovi začnejo že okoli same katedrale, nato pa se nadaljujejo po pobočju. Nekateri so preprosti nagrobniki, drugi pravi mali templji, mavzoleji in spomeniki.
Bolj kot na klasično pokopališče vse skupaj spominja na park. Med grobovi vodijo poti, povsod je zelenje in višje ko prideš, bolj se odpira pogled na Glasgow.
Na nekropoli je pokopanih okoli 50.000 ljudi, čeprav je grobnic in spomenikov le okoli 3.500. Veliko pokojnikov je bilo pokopanih v skupnih, neoznačenih grobovih, zato so nekatere današnje zelene površine pravzaprav grobišča tisočev ljudi.
Očitno si tudi v smrti nismo enaki.
Proti vrhu izstopa spomenik Johnu Knoxu, glavnemu reformatorju, ki je imel ključno vlogo pri prehodu Škotske iz katoliške v protestantsko državo. Ta spomenik je stal že pred nastankom pokopališča.
Torej pokopališče ni dobilo spomenika. Spomenik je dobil pokopališče.
Tak pa je razgled čisto z vrha.
Če ne bi stal sredi pokopališča, bi bilo skoraj lepo.
Ko Glasgow postane galerija
Do večera je bilo še daleč, dež je ponehal, energije pa smo imeli še dovolj. Namesto novega Uberja smo se zato odločili, da se do nastanitve vrnemo peš.
In prav na tej poti smo po naključju našli nekaj, pri čemer Glasgow po mojem prekaša celo Edinburgh.
Ogromne prazne stene večnadstropnih stavb so tukaj spremenili v prava umetniška platna.
Pravijo jim murali.
To nam je bilo res všeč.
Dolgočasna prazna stena lahko ostane dolgočasna prazna stena.
Lahko pa jo daš nekomu, ki zna iz nje narediti nekaj, zaradi česar se med hojo po mestu ustaviš in z veseljem pogledaš.
Ideja, ki bi jo lahko brez težav ukradli tudi v Sloveniji. Umetnikov, ki bi znali takšne stene spremeniti v nekaj zanimivega, imamo zagotovo dovolj.
Nekje na poti smo se ustavili še na kosilu, nato pa nas je čakal samo še zadnji vzpon proti hotelu.
Eno naših najlepših potovanj
Po desetih dneh hoje, vlakov, avtobusov, Uberjev, gradov, jezer, gora in mest se je naše potovanje po Škotski počasi bližalo koncu.
Jutri nas čakata le še pot do edinburškega letališča in polet nazaj proti Sloveniji.
Kako je Anja doživljala naše potovanje po Škotski, pa bo napisala v naslednjem zapisu.
Če mene kdo vpraša?
To je bilo eno naših najlepših potovanj.
Imelo je vse. Mesta in gradove, Harryja Potterja, jezera in gore, dolge vožnje z vlaki, iskanje Nessie, skrivnosti in zgodbe, zaradi katerih Škotska nikoli ni bila samo še ena država, skozi katero smo potovali.
Na naši lestvici je takoj za Helsinki in obiskom Božička v Rovaniemiju.
Glasgow → Kelvingrove Park → Kelvingrove Art Gallery and Museum → reka Kelvin → Univerza v Glasgowu → Glasgow Cathedral → Glasgow Necropolis → murali Glasgowa → Glasgow
Zjutraj smo bili na postaji že precej zgodaj, do odhoda našega vlaka je bilo še več kot uro. Kavo sva že spila v apartmaju, a da bi tam ostali še kakšno minuto dlje, nam ni bilo. Saj veš, da te čaka nov premik, novi razgledi, nova pustolovščina in naša zadnja postojanka.
Glasgow.
Z današnjim dnem smo se poslavljali tudi od Highlandsov. Po Edinburghu so nam iz dneva v dan bolj priraščali k srcu. Najprej vožnja z vlakom čez Škotsko višavje do Invernessa, nato Loch Ness in pot skozi Great Glen med jezeri in hribi, na koncu pa še Fort William, Ben Nevis in tisti viadukt, ki je bil eden glavnih razlogov, da smo sploh prišli sem. Pa seveda vožnja z ladjico po Loch Linnheju.
V nekaj dneh smo jih spoznavali na različne načine: iz vlaka in avtobusa, z ladje in predvsem peš. Jezera, doline, hribi in majhni kraji, vmes pa kilometri pokrajine, kjer ni bilo skoraj ničesar, razen razgledov, zaradi katerih je bila ta pot še toliko lepša in zanimivejša.
Ker smo imeli na postaji dovolj časa, sem šel pogledat še zadnjo stvar v Fort Williamu. Praktično čez cesto ležijo ostanki stare utrdbe, po kateri je mesto dobilo svoje današnje ime.
Od nje danes ni ostalo prav veliko, le nekaj kamnitih ruševin sredi travnika. Utrdba je bila postavljena na strateškem položaju ob Loch Linnheju in vhodu v Great Glen, od koder je bilo mogoče nadzorovati eno glavnih poti skozi Škotsko višavje.
Ta povezava skozi Škotsko višavje obstaja še danes, le njen namen je precej drugačen. Prav tukaj se začne oziroma konča Great Glen Way, slabih 120 kilometrov dolga pešpot med Fort Williamom in Invernessom.Poteka po skoraj isti trasi, po kateri smo zadnje dni potovali tudi mi.
Marsikdo jo prehodi.
Mi nad to idejo nismo bili tako navdušeni, zato smo jo premagovali precej udobneje. Z avtobusom.
Ko sem se vračal proti postaji, sem čez cesto zagledal še nekaj, kar je očitno prav tako prepoznalo strateški položaj Fort Williama.
Nasproti razvalin stare utrdbe stoji McDonald’s.
Z vlakom skozi Highlands, Volume 2
Tu na Škotskem moraš na vozovnice za vlak misliti vnaprej, četudi ni glavna sezona. Jaz sem jih prek aplikacije Trainline kupil že doma in izkazalo se je, da je bila to prava odločitev. Peron je bil namreč poln.
Z nakupom si rezerviraš tudi sedeže, obstajala pa je majhna skrb, da se nam ponovi zgodba z vožnje iz Edinburgha v Inverness. Takrat je namreč pripeljal vlak z manj vagoni, kot je bilo predvideno, zato naši rezervirani sedeži sploh niso obstajali.
Tako, fizično.
Posedli smo se na posamezne sedeže, ki so pač še ostali. Vsak nekje zase, kot da nismo družina, ampak smo se tik pred vstopom na vlak skregali.
Pa smo preživeli tudi to.
In ne samo to. Vožnja je bila kljub vsemu res lepa, predvsem zaradi pokrajine, ki smo jo opazovali skozi okno.
Tokrat je bilo vse tako, kot mora biti. Naš vagon je obstajal, z njim pa tudi naši sedeži. Tokrat smo dobili še mizo.
Top.
Kmalu po odhodu iz Fort Williama postane jasno, kako malo je pravzaprav potrebno, da se na tem delu Škotske spet znajdeš sredi ničesar.
Mesto izgine za nami, sem in tja še kakšna osamljena hiška, potem pa ostane samo narava.
Pokrajino vsake toliko prereže struga kakšnega potočka, ob progi se izmenjujejo gozdovi in odprta pobočja, na desni strani pa nas skoraj ves čas spremlja voda.
Nato se vlak povzpne nekoliko višje.
Tu pa res ni bilo ničesar.
Ne vem, meni je bila prva asociacija, kot da smo na Luni. Gola pobočja, brez hiš, cest ali kakršnih koli drugih sledi civilizacije.
Samo tista rumenkasta trava je izdajala, da smo še vedno na Zemlji.
In potem skozi okno zagledaš dva pohodnika.
No, zagotovo nismo na Luni!
Korak za korakom sta se prebijala proti cilju svoje poti, verjetno v Fort Williamu. Ko sem ju tako opazoval, sem imel skoraj malo slabe vesti. Onadva peš, meter za metrom, mi pa vse skupaj udobno doživljamo skozi okno vlaka.
Ampak vsak ima pač svojo predstavo o tem, kako potovati.
Lahko pa s precejšnjo gotovostjo rečem, da smo bili vsi ravno tam, kjer smo želeli biti.
In potem se začne. Pred tabo se skozi okno odvije pravo stopnjevanje pokrajine Škotskega višavja.
Tista rumenkasta trava je tako ali tako povsod. Nato se od nikoder pojavi majhno jezerce.
Za njim še eno.
Teh jezerc je vedno več. Med rumenkasto travo je vse več modrine.
Jezerca počasi zamenja večje jezero.
Za njim se dvignejo rjavkasto rumeni hribi, nekje v daljavi vidiš še kakšno zaplato snega.
Kmalu se pridruži še ena barva. Zelena. Za njo poskrbijo drevesa in gozd.
In vse skupaj zaključi še modro nebo nad vsem tem.
Rumenkasta trava, modra jezera, rjavkasti hribi, bele snežne zaplate, zeleni gozd in modro nebo.
Vsaka nova barva dopolni prejšnjo in skupaj sestavijo pokrajino Škotskega višavja.
Še ni konec
Punci sta tu nekje zaspali.
Še sam si zaželiš malo zapreti oči, saj po vsem tem stopnjevanju ne pričakuješ več kaj dosti novega.
Pa se spet motiš.
Vlak se pelje visoko nad dolino in ko jo že skoraj pustimo za seboj, se za nami nenadoma odpre pogled na hrib, ki je videti, kot da bo pravkar izbruhnil.
Kot nekakšen mini vulkan.
Po tem je Škotsko višavje počasi začelo ostajati za nami.
Če bi moral primerjati obe naši veliki železniški vožnji po Škotski, nimam veliko dvomov. Vožnja iz Edinburgha proti Invernessu si pri meni zasluži čisto petico. Morda tudi zato, ker je bila prva in nisi vedel, kaj pričakovati. Tokrat si vsaj približno slutil, kaj te čaka.
Da se razumemo, tudi ta ni bila slaba.
Solidna štirica.
Morda nekoliko krivično, saj je bila pokrajina tudi tukaj lepa. A tista prva je bila le prva.
In prve ne pozabiš nikoli.
Dobrodošli v Glasgowu
In kaj je bil naš zadnji postanek pred letom domov?
Glasgow.
Največje mesto Škotske. Podobno kot v Edinburghu je tudi tukaj povsod kamen, široke ulice in mogočne stare stavbe.
A nekaj je bilo drugače.
Edinburgh je imel neko eleganco, ki si jo začutil skoraj takoj. Pri Glasgowu je nisem začutil. Deluje bolj trdo in surovo.
Res je, da od mesta nisem pričakoval veliko. V naš načrt se je uvrstil predvsem zato, ker je bil logistično precej bolj smiseln zadnji postanek, kot da bi se iz Fort Williama vračali vse do Edinburgha.
Ampak kako že pravijo?
Ne sodi knjige po platnicah.
Najprej pa smo se morali spraviti do hotela. Čeprav smo se z vlakom peljali dobre tri ure, se nam z nahrbtniki res ni dalo še pešačiti po mestu.
Uber. Gremo.
Tudi v hotelu nismo zdržali prav dolgo. Želodci so zahtevali svoje. Torej nazaj v center.
Že med prvimi koraki po mestu opaziš, da Glasgow nikakor ni ravninsko mesto. Ulice se ves čas rahlo vzpenjajo in spuščajo, klanci so tu del vsakdana.
Po nekaj dneh med jezeri, hribi in majhnimi kraji smo bili nenadoma spet sredi velikega mesta. In spet je bilo treba precej bolj paziti na promet.
Predvsem na njihovo vožnjo po levi.
Pač ne pride ti v kri. Pogledaš levo, pogledaš desno, potem za vsak primer še enkrat levo.
Večina ulic je bila sicer enosmernih, a na vsakem križišču se znova sprašuješ, iz katere smeri bo pripeljal avto.
Mah, pejmo v McDonald’s
Počasi smo se približevali središču in med potjo še vedno oprezali za kakšno restavracijo.
Nekje vmes smo šli mimo prav zanimivega kipa. Sredi mesta stoji bronasti gasilec v popolni zaščitni opremi.
Kip je posvečen gasilcem Glasgowa in okolice. Postavili so ga leta 2001, še istega leta pa je postal tudi kraj spomina na gasilce, ki so umrli v napadih v New Yorku.
Kakšno naključje. Ta del pišem prav danes, 11. septembra. Petindvajset let pozneje. Na dan, ko se vsi spomnimo, kje smo takrat bili.
Restavracije pa nikjer nobene. Ni se nam dalo več iskati. Mimo železniške postaje in naravnost v McDonald’s.
Prvič, odkar smo bili na Škotskem.
Mogoče je bilo tako usojeno že od jutra, ko sem ga zagledal v Fort Williamu.
Ob reki Clyde
Ko smo po kosilu stopili nazaj na ulico, nas je pričakalo nekaj, kar je bilo precej podobno Edinburghu.
Veter.
Pihalo je praktično ves čas. Seveda je tudi Glasgow blizu morja, le da smo bili tokrat na drugi strani Škotske.
Ker smo bili že tu, smo si šli pogledat še reko, ki je Glasgowu dala pečat enega najpomembnejših ladjedelniških mest na svetu.
Clyde.
Ob njenih bregovih so nekoč stale številne ladjedelnice, reka pa je mesto povezovala z morjem in svetom.
Če smo že stali na tem mostu, potem pa pojdimo še čez.
Najprej zavohaš travo. Dobro, to ni bilo nič novega. Tako je bilo že v Washingtonu, New Yorku, Londonu, na Tenerifih in verjetno še kje.
Bolj zmoti podoba okolice. Nekatere stavbe imajo razbita okna, druge so prekrite z grafiti, vse skupaj pa deluje precej zanemarjeno.
Nič, najbolje, da se čim prej vrnemo čez reko.
Tu pač ne bomo več hodili.
Buchanan Street in Wellington s stožcem
Iz bede v razkošje, ko stopaš proti središču Glasgowa.
Skoraj vsako večje mesto ima svojo glavno promenado. Rambla v Barceloni, Santa Catarina v Portu, Via del Corso v Rimu. V Glasgowu to vlogo prevzame Buchanan Street.
Široka peš ulica je polna ljudi, trgovin in uličnih glasbenikov. Na obeh straneh se vrstijo mogočne kamnite fasade, med njimi tudi luksuzni hoteli in trgovske pasaže.
Na ulici se preizkušajo prihodnji Ed Sheerani, predvsem pa je tukaj občutek precej prijetnejši kot maloprej.
Ne vem več točno, kje smo zavili, a nekje vmes smo naleteli na enega bolj prepoznavnih simbolov Glasgowa.
Kip vojvode Wellingtonskega. Na konju.
Možakar je premagal Napoleona pri Waterlooju, a to ga v Glasgowu ne dela slavnega. Dandanes je znan predvsem po tem, da njegovo glavo krasijo prometni stožci.
Domačini so mu jih začeli natikati že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Mestne oblasti so jih vztrajno odstranjevale, a so se vedno pojavili novi. Sčasoma so obupali in stožci so postali del Wellingtona ter Glasgowa.
Ko smo bili tam mi, očitno ni bil dovolj samo Wellington.
Stožce je dobil še njegov konj.
Si ne predstavljam, kako bi se kaj takega izšlo pri nas v Sloveniji. Mislim, da se ne bi.
To nekaj pove o ljudeh tukaj.
Zakaj pravzaprav vozijo po levi?
Dan se je počasi prevešal v večer, veter je še vedno močno pihal, nas pa je današnji premik vendarle nekoliko utrudil. Pešačiti se nam ni več dalo.
Uber.
Sedel sem na sovoznikovem sedežu. Na desni strani.
In spet isto. Avtomobili prihajajo z napačne strani, zavijamo na napačno stran in po vseh teh dneh na Škotskem se na njihovo vožnjo po levi še vedno nisem navadil.
Zakaj sploh vozijo po levi?
Zvečer mi zadeva ni dala miru, zato sem malo raziskoval.
In ugotovil, da smo pravzaprav mi tisti, ki smo čudni.
No, vsaj zgodovinsko gledano.
Ena najbolj razširjenih razlag sega v čas konjev, jezdecev in mečev. Ker je bila večina ljudi desničarjev, so se držali leve strani poti. Tako je bila desna roka obrnjena proti človeku, ki ti je prihajal nasproti. Če njegove namere niso bile ravno prijateljske, si imel roko tam, kjer si jo potreboval.
Na meču.
Pozneje morda na pištoli.
Danes pa, ne vem. Sredinca se menda ne spodobi več kazati.
Britanci so vožnjo po levi pozneje uzakonili in jo s svojim imperijem razširili po svetu. Zato danes po levi še vedno vozijo v Avstraliji, na Novi Zelandiji, v Indiji, na Japonskem in marsikje drugje. V Evropi pa poleg Združenega kraljestva še na Irskem, Malti in Cipru.
Sedaj vemo.
Čas za spanje in pričakovanje našega zadnjega dne na Škotskem.
Že dober teden se potikamo po Škotski in prav je, da si privoščimo nekoliko bolj sproščen dan. Včeraj smo najprej opazovali jadrnice, kako premagujejo hrib, nato pa se z vlakom odpeljali po sledeh Bradavičarke Harryja Potterja. Danes je bilo na vrsti jezero, ki nas v Fort Williamu spremlja vse od trenutka, ko smo stopili iz avtobusa.
Loch Linnhe
Na prvi pogled ogromno jezero, stisnjeno med škotske gore. A v resnici to sploh ni jezero. Voda je slana, saj gre za morski zaliv, po katerem Atlantik prodre globoko v notranjost Škotske.
Zanimivo je tudi, kje leži. Pod njim poteka Great Glen Fault, velika geološka prelomnica, ki se nadaljuje skozi Loch Lochy vse do Loch Nessa. Prav ta prelomnica je pred nekaj dnevi naše potovanje spremljala tudi ob Loch Nessu.
Tam smo iskali Nessie. Tukaj naj bi danes tjulnje.
Ko smo se prejšnji večer vračali proti nastanitvi, sem ob obali opazil tablo za izlete z ladjico. Ker za danes nismo načrtovali ničesar velikega, sem pogledal, kaj ponujajo.
Plovba po jezeru, razglede na Ben Nevis in okoliške gore, ribogojnice, gojišča školjk, predvsem pa možnost, da med potjo opazimo tjulnje, vidre in druge divje živali.
Mislim, da so nas prepričali predvsem tjulnji.
No, pri nas je bilo z divjimi živalmi nekoliko bolj skromno. Med celotno plovbo smo za nekaj trenutkov videli eno samo tjulnjevo glavo, ki je pokukala nad gladino in nato izginila nazaj v vodo.
Ampak tega takrat še nismo vedeli.
Čista šajba
Karte sem kupil že večer prej prek spleta. Še dobro, saj je bila ladjica zjutraj polna.
Kot se pri skupinah rado zgodi, je nekaj ljudi zamujalo, zato smo morali čakati. Ko smo bili končno vsi na krovu, smo se odvezali od pomola in plovba po Loch Linnhe se je začela.
Takoj ko se za nekaj metrov odmakneš od obale, se pred tabo odpre Ben Nevis. Kot smo v teh treh dneh že večkrat ugotovili, je z vidika Slovenca vse skupaj nekoliko nenavadno. Pred tabo je najvišja gora Velike Britanije, pa vendar je njen vrh nižji od našega Vršiča.
A z gladine Loch Linnhe ga vidiš od vznožja do samega vrha. Nad tabo se tako dviga vseh 1.345 metrov.
Ko se ozreš nazaj proti Fort Williamu, lepo vidiš tudi dolg pomol. Zaradi velike razlike med plimo in oseko mora segati dovolj daleč, da je dostop do globlje vode mogoč tudi takrat, ko se morje umakne.
Nekje tukaj se je po zvočniku prvič oglasil tudi naš kapitan in komentiranje plovbe začel z današnjim vremenom.
»Če bi moral današnje vreme oceniti na lestvici od ena do deset, bi mu dal 45.«
Baje so dnevi, ko je nad Fort Williamom nebo brez enega samega oblaka, precej redki.
Čista šajba.
Kapitanu bi kar verjel, glede na to, da po Loch Linnhe pluje praktično vsak dan.
Med našo plovbo je bila oseka. Fort William smo počasi pustili za sabo, pogled proti obali pa je lepo pokazal, koliko vode se pravzaprav umakne.
Ladja brez morja
Ko tako opazuješ igro Lunine gravitacije, se pred tabo pojavi precej nenavaden prizor. Na obali stoji stara ladja, ki očitno že dalj časa ni zaplula.
Sprva ne veš, ali je to zgolj posledica oseke ali pa je za vsem skupaj kakšna druga zgodba.
Kapitan pove, da gre za staro ribiško ladjo, ki so jo želeli spremeniti v plavajočo restavracijo. A prvi gost si tu nikoli ni privoščil ribje plošče.
Pred dobrim desetletjem je območje zajelo močno neurje. Veriga, s katero je bila ladja privezana, je popustila, veter in morje pa sta jo odnesla na obalo.
Tam je nasedla.
In tam je ostala.
Danes jo počasi razjedajo škotsko vreme, slana voda in čas.
Ben in Nevis
Tu se Loch Linnhe za nekaj časa zoži, nekoliko naprej pa se znova razširi v še eno jezero.
Vode pač na tem koncu Škotske res ne zmanjka.
Pelješ se mimo pomola, ki označuje začetek Kaledonskega kanala. Ta ladjam omogoča, da namesto plovbe okoli severa Škotske uberejo bližnjico naravnost skozi Škotsko višavje.
Malo naprej od tu bi morale biti Neptunove stopnice, kjer smo včeraj opazovali, kako so tri jadrnice s pomočjo osmih zapornic »preplezale« skoraj 20 višinskih metrov.
Corpach je znan tudi po svoji žagi. Od vsega, kar nam je o njej povedal kapitan, pa sem si zapomnil predvsem njihov smisel za humor. Dva kotla na biomaso, ki ju uporabljajo v žagi, so namreč poimenovali Ben in Nevis.
Očitno se tukaj res vse vrti okoli najvišje gore Velike Britanije.
Ko so pod isto streho živeli ljudje in živali
Plovba se je nadaljevala proti morju, na nasprotnem bregu pa so se začele pojavljati posamezne hiše in kmetije. Nič posebnega, si misliš, a nato se spet oglasi kapitan.
Tokrat ni opeval popolnega vremena, temveč nam je postregel z zgodbo o tem, kako so živeli ljudje na teh bregovih.
Pripovedovati je začel o tradicionalnih škotskih blackhouses.
Nekoč so pod isto streho živeli ljudje in živali. Družina na enem delu, živina na drugem. V škotskem podnebju je imela takšna ureditev vsaj eno praktično prednost: živali so prispevale svoj delež k ogrevanju hiše.
Tudi dimnika namenoma niso uporabljali. Dim šotnega ognja si je skozi slamnato oziroma travnato streho počasi iskal pot na prosto, pri tem pa pomagal ohranjati streho in odganjati mrčes. S sajami prepojena slama je ob menjavi končala na poljih kot gnojilo.
Nekakšen krogotok, v katerem je imelo skoraj vse svojo naslednjo uporabo.
Seveda danes teh hiš ne vidiš več. Na njihovem mestu stojijo precej udobnejše hiše, tu in tam pa že kar prave vile.
Med gorami in gojišči
Kapitan je pospešil.
Mimo nas so drsele doline, iz katerih so se potočki zlivali v jezero, mi pa smo nekaj minut samo uživali v pogledih.
Ves čas te spremljajo vzpetine, ki dajejo plovbi tisti pravi občutek, da se z ladjo voziš po jezeru sredi Škotskega višavja. Rumeni uleks ob obali pa je bil v lepem kontrastu z rjavimi pobočji in modrino jezera.
Kapitan je upočasnil šele pri gojišču lososov.
Posel, vreden dobro milijardo funtov na leto.
Nedaleč stran smo opazili še gojišče školjk, nato pa smo se odpravili proti enemu od vrhuncev izleta.
Otok tjulnov
Na skalah naj bi se pogosto zadrževali navadni in sivi tjulnji, ki pridejo iz vode počivat. Vsaj tako naj bi bilo.
Mi smo videli skale.
Samo skale.
Nobenega tjulnja.
Kapitan nam je razložil, da naj bi jih od tam preganjal eden od bližnjih prebivalcev, ker naj bi ga motili. Če sem čisto iskren, se mi je to zdelo tudi precej priročen izgovor za primer, ko tjulnjev pač ni.
Ampak kakorkoli.
Meni zaradi tega ni bilo posebej hudo. Kamorkoli si pogledal, se je odprl nov razgled in že sama plovba po Loch Linnheju je bila vredna izleta.
Nia pa se s takšno razlago ni povsem strinjala.
Od vsega, kar naj bi videli na tej plovbi, si je najbolj želela prav tjulnjev. Gore, lososi, školjke in škotska pokrajina pri tem niso bili ravno ustrezna zamenjava.
Kar nekaj časa je trajalo, da smo jo potolažili.
Narava pač nima voznega reda.
Ko Ben Nevis postane slon
Počasi smo se vračali proti Fort Williamu, ko se je kapitan še zadnjič oglasil po zvočniku.
Rekel je, naj si Ben Nevis še enkrat dobro ogledamo.
»Na kaj vas spominja ta oblika?«
Gledam proti goram.
Ne vem. Na kaj naj bi me spominjala?
Potem pove.
Na slona.
In v tistem trenutku smo ga zagledali vsi. Glava, hrbet in rilec. Kar je bilo še nekaj sekund prej samo obris škotskih gora, je nenadoma postalo velikanski slon.
In potem je bilo konec.
Vidiš samo še slona.
Prav prijeten zadnji dodatek k plovbi, ki nam sicer ni postregla z obljubljenimi tjulnji, nam je pa ponudila precej vsega drugega.
Ko smo stopili nazaj na kopno, je narava hitro naredila prostor precej bolj vsakdanji težavi.
Bili smo lačni.
Odpravili smo se po glavni ulici in iskali, kam bi šli nekaj pojest.
154 kilometrov pozneje
Po kosilu smo se še malo sprehodili po Fort Williamu in se usedli na klop k bronastemu možakarju, mimo katerega smo se v zadnjih dneh sprehodili že večkrat, a mu nismo posvečali posebne pozornosti.
Tokrat smo imeli čas in sem si dejansko prebral tablo ob njem.
Kip se imenuje Boleče noge in označuje konec 154 kilometrov dolge pohodniške poti, ki se začne nekje pri Glasgowu.
Ravno takrat sta se mu približevala dva pohodnika. Nahrbtniki, gojzarji, delovala sta nekoliko utrujeno. Ko sta prisedla k bronastemu možakarju, bi njun izraz na obrazu lahko mirno postavil v slovar pod definicijo besede sreča.
Mi s polnimi želodci nekako nismo mogli tekmovati z njima, zato smo se odpravili po ulici navzgor in se ustavili pri naslednjem kipu.
Ta je bil drugačen. Ni imel bolečih nog. Sedel je namreč v avtu.
In seveda je tudi za tem zgodba.
Gre za spomin na precej nenavaden podvig z začetka prejšnjega stoletja, ko so se s Fordom Model T odpravili na Ben Nevis. Tistim avtom, ki ga danes največkrat vidiš na starih črno-belih posnetkih.
Potrebovali so več dni, a na koncu jim je uspelo.
Peš 154 kilometrov ali z avtom na goro Ben Nevis. Vsekakor nenavadna izbira.
Mi smo izbrali tretjo možnost in šli v nekaj metrov oddaljen muzej.
Po pretežno ravninski poti.
Slovenci očitno ne zaidemo pogosto sem
Že ob vstopu sta nas pozdravili dve gospe, ki sta skrbeli za muzej, in skoraj takoj je sledilo vprašanje, ki smo ga bili na tem potovanju že vajeni.
»Od kod pa ste?«
Ko smo povedali, da smo iz Slovenije, je ena od njiju povedala, da Slovencev pri njih ne vidijo prav pogosto. Slovenijo pa je obiskala že dvakrat in bila nad njo navdušena.
Kompliment smo ji seveda vrnili. Tudi nam je tale Škotska že počasi zlezla pod kožo.
Potem smo se odpravili po muzeju.
West Highland Museum je majhen in precej klasičen lokalni muzej. Orožje, stare fotografije, predmeti iz vsakdanjega življenja, tradicionalna škotska oblačila in precejšen del, posvečen jakobitom in Bonnie Prince Charlieju.
Torej tistim, ki so želeli Škota ponovno spraviti na britanski prestol.
Nič takšnega, zaradi česar bi Fort William uvrstil na potovanje samo zaradi muzeja. Če si že tukaj, imaš nekaj časa, te zanima zgodovina kraja ali pa preprosto ne veš, kaj bi sam s sabo, si ga pač greš pogledat.
Še zadnji večer v Fort Williamu
Popoldne se je počasi nagibalo proti koncu.
Glede na to, da smo bili že v samem osrčju Škotske, se je nekako spodobilo, da z glavne ulice zavijemo na teraso enega od tamkajšnjih pubov.
In da si končno privoščim pravi škotski whisky.
Pred nami Loch Linnhe, za njim pa sonce, ki se je počasi spuščalo za hrib. Še zjutraj smo tukaj pluli in iskali tjulnje, ki se nam niso želeli pokazati.
Zdaj jih ni iskal nihče več.
Ob kozarcu whiskyja smo tako zaključevali današnji dan…
Ostala nam je samo še zadnja noč in slovo od Fort Williama. Naslednje jutro nas je čakalo večurno potovanje z vlakom proti Glasgowu po znameniti West Highland Line, eni najbolj slikovitih železniških prog na Škotskem.
Fort William → plovba po Loch Linnheju → Corpach Wreck → Corpach → gojišče lososov → Black Rock / Seal Island → Fort William → kip Boleče noge → Ford Model T → West Highland Museum → pub ob Loch Linnheju
Zbudilo nas je vreščanje galebov, ki so se na sosednji strehi glasno prepirali, brez najmanjšega občutka, da bi lahko koga prebudili.
A kdo bi jim to sploh zameril?
Pred nami je bil dan v Fort Williamu in njegovi okolici. Najprej smo želeli videti, kako ladje na Neptunovih stopnicah premagujejo višinsko razliko, pozneje pa še viadukt Glenfinnan, ki ga je svet spoznal kot del poti proti Bradavičarki v filmih o Harryju Potterju.
Pred vsem tem pa zajtrk s pogledom na jezero.
Fort William kot mesto samo po sebi ne ponuja ravno veliko. Ko sem načrtoval potovanje, sem se zato spraševal, ali sem naredil napako, ker sem tukaj rezerviral kar tri nočitve. Toda nekaj dni pozneje, ko smo sedli na vlak proti Glasgowu, nam ni bilo prav nič žal. Pravi razlog za postanek v tem delu Škotskega višavja se namreč skriva v njegovi okolici.
Ko avtobusni vozni red postane uganka
Seveda si ne moreš kaj, da se ne bi sprehodil po zgornjem delu mesta, ko pa imaš pod sabo Loch Linnhe in to pokrajino v vseh svojih barvah.
Spodaj na ulici pa sem se začel poglabljati v vozni red avtobusov. Če bi bil namesto v angleščini napisan v kitajščini, bi bil rezultat verjetno povsem enak.
Za tako zgodnjo uro je bilo vse skupaj preveč zapleteno, zato smo se odločili za taksi.
Naš prvi postanek je bil Banavie, majhen kraj le nekaj kilometrov iz Fort Williama. Na prvi pogled nič posebnega, a leži na zanimivem stičišču vode, železnice in gora. Skozi kraj poteka Kaledonski prekop, mimo vodi železniška proga West Highland Line, v ozadju pa se kot kulisa dviga 1.345 metrov visoki Ben Nevis, najvišja gora Združenega kraljestva.
Mi pa smo sem prišli predvsem zaradi ene stvari.
Neptunove stopnice
Taksist nas je odložil na parkirišču tik ob stari kamniti stavbi. Pred nami je bil sistem zapornic, eden najbolj zanimivih delov Kaledonskega prekopa.
Način delovanja je pravzaprav precej preprost. Ladja zapluje v prvo zapornico, vrata za njo se zaprejo, nato pa se nivo vode v njej dvigne ali spusti do gladine naslednjega odseka. Ko se gladini izenačita, se odprejo naslednja vrata in ladja nadaljuje pot.
Postopek se ponovi skozi vseh osem zapornic, dokler ladja ne premaga približno 20 metrov višinske razlike. Sistem je star več kot dvesto let in je del prekopa, ki je skozi naravno verigo jezer v Great Glenu povezal vzhodno in zahodno obalo Škotske. Ladjam tako ni bilo več treba pluti okoli nevarnega severa države.
Danes prekop uporabljajo predvsem rekreativna plovila, med njimi številne jadrnice. Za plovbo skozi celoten prekop je treba odšteti okoli 400 evrov, odvisno od velikosti plovila.
Ko se je most začel premikati
Postavil sem se na sredino mostu, da bi v fotografijo ujel čim več zapornic.
Ni minilo dolgo, ko je voda pod mano začela brbotati in postalo je jasno, da se moram čim prej spraviti z mostu. Jadrnica je ravno zaključevala svoj spust skozi zadnjo zapornico. Vrata so se odprla, most, na katerem sem še malo prej stal, se je umaknil proti bregu in lahko je zaplula naprej.
Imeli pa smo srečo. Na drugi strani so že čakale tri jadrnice, pripravljene, da začnejo svoj vzpon po Neptunovih stopnicah.
Celoten prehod skozi sistem zapornic traja približno uro in pol, tako da smo lahko v miru opazovali, kako plovila počasi »plezajo« po hribu navzgor.
Nekje na sredini Neptunovih stopnic se drevesa razredčijo in odpre se razgled, zaradi katerega se splača za trenutek ustaviti. Na enem mestu se pred tabo združijo dvesto let stare zapornice, plovila, ki počasi premagujejo višinsko razliko, in Ben Nevis, najvišja gora Združenega kraljestva, na kateri so bile konec aprila še vedno vidne zaplate snega.
Težko bi si želeli boljši razgled za drugo jutranjo kavo. Sedli smo v bližnjo kavarno in preprosto opazovali dogajanje pod nami.
Po železnici proti Bradavičarki
Na Rožmarinovi ulici 4 je živel enajstletni deček po imenu Harry. Odraščal je pri teti in njeni družini, kjer se nikoli ni počutil zares doma. Potem pa je nekega dne dobil pismo. V njem je bilo vabilo na Bradavičarko, šolo za čarovnike.
Na peronu 9¾ je sedel na vlak in pred njim se je začelo nekaj povsem novega. Med vožnjo je spoznal Rona in Hermiono, skozi okna pa se je odpirala skrivnostna pokrajina, ki je postala ena najbolj prepoznavnih podob filmov o Harryju Potterju. Med njimi je tudi viadukt Glenfinnan, čez katerega v filmih vozi Hogwarts Express.
Za nas ima ta zgodba še nekoliko večji pomen. Sploh Nara je postala prava oboževalka Harryja Potterja in je do četrtega razreda osnovne šole prebrala vseh sedem knjig.
In kamorkoli potujemo, se očitno najde tudi kaj, kar nas poveže s Harryjevim svetom.
V Londonu smo na postaji King’s Cross poskušali skozi zid priti na peron 9¾ in obiskali Warner Bros. Studio Tour, kjer smo stopili naravnost med kulise, kostume in predmete iz filmov.
Na Portugalskem smo v Portu, kjer je nekaj časa živela tudi pisateljica, obiskali knjigarno s stopniščem, ki spominja na tisto v Bradavičarki. V Coimbri pa smo na tamkajšnji univerzi opazovali tradicionalne študentske uniforme, na las podobne tistim iz filmov.
V Edinburghu smo se sprehodili po Victoria Street, ki spominja na Prečno ulico, na pokopališču pa poiskali grob, ki naj bi bil navdih za ime glavnega filmskega negativca, Mrlakensteina.
Sedaj pa nas je tu, sredi Škotskega višavja, čakal še veliki finale.
Stali smo na postaji v Banavieju in čakali, da se tudi mi odpeljemo po železnici, ki jo je filmski svet spremenil v pot proti Bradavičarki.
Vlak, ki obstaja, a ga ni bilo
Ko sem načrtoval naše potovanje po Škotski, sem želel Nari pripraviti še posebno presenečenje in kupiti vozovnice za Jacobite, starinski parni vlak, ki vozi po železniški progi čez viadukt Glenfinnan in spominja na tistega iz filmov.
Ko pa sem pogledal cene iz prejšnje sezone, je moje navdušenje precej hitro minilo. Za družino bi bila vožnja vse prej kot poceni, medtem ko so bile vozovnice za navaden vlak po isti železniški progi več kot desetkrat cenejše.
Sprememba načrta. Z navadnim vlakom se bomo odpeljali do Glenfinnana, nato pa počakali ob viaduktu in opazovali, kako čezenj zapelje parni vlak.
Vendar v času našega obiska Jacobite sploh še ni vozil. Razlog nam je že zjutraj razložil taksist, ki nas je peljal proti Neptunovim stopnicam.
Povedal nam je, da naj bi bil za vsem skupaj bogat Škot, ki mu starinski vlak predstavlja predvsem hobi. Oblasti naj bi od njega zahtevale, da vagone prilagodi sodobnim varnostnim zahtevam, on pa naj ne bi želel posegati v njihovo originalno podobo.
»Potem pa ne boš vozil,« naj bi mu rekli.
»Potem pa ne bom,« naj bi odgovoril.
Z nekaj pripovedovalskega dodatka je bila taksistova zgodba v bistvu kar točna. Začetek sezone je bil res prestavljen zaradi prilagajanja zgodovinskih vagonov sodobnim zahtevam glede zaklepanja vrat.
Ko tole pišem dva meseca pozneje, sem preveril, kako se je zgodba razpletla. Jacobite danes spet vozi. Objavljene pa so tudi cene vozovnic.
Tudi pri navadnem vlaku se je dobro odločiti za nakup vozovnic vnaprej, predvsem zaradi rezervacije sedežev. Jaz sem jih kupil prek aplikacije ScotRail, lahko pa jih kupiš tudi na postaji kakšen dan prej.
Ko je vlaj pripeljal,nisem uspel razbrati, v katerem vagonu so naši rezervirani sedeži, zato smo preprosto vstopili v enega.
Vse polno.
Nekje na sredini pa štirje prosti sedeži.
Ha, kakšna sreča. Bili so naši.
Najbolj znan viadukt Velike Britanije
Vožnja do postaje Glenfinnan traja približno pol ure. Vlak pelje ob jezeru Loch Linnhe, v daljavi opazuješ Ben Nevis, ob obali pa zagledaš kakšno ovco, nasedlo jadrnico ali pa kar oboje skupaj.
Ko kupuješ vozovnice, je smiselno rezervirati sedeže na levi strani vlaka, saj je od tam videti praktično vse, kar je zanimivega na poti.
Jezero kmalu ostane za nami, pokrajino pa začnejo prevzemati hribi. Ravno smo se pogovarjali nekaj o Harryju Potterju, ko vlak zapelje v ozek prehod med skalami.
Nato iz zvočnikov zaigra glasba.
In nenadoma se pred tabo odpre viadukt Glenfinnan v vsej svoji dolžini.
Saj vem, da je neumno. Ampak po vsem tistem pričakovanju, vožnji, glasbi in trenutku, ko se za skalami nenadoma odpre viadukt, otrok v tebi čisto nezavedno reče:
»Vau, peljem se na Bradavičarko.«
Nekaj trenutkov pozneje, ko ga vlak prevozi, pa si spet odrasel in že razmišljaš, kje bo vlak ustavil, koliko bo treba hoditi in ali smo vzeli dovolj vode s sabo.
Iz otroške domišljije naravnost v odraslo kompliciranje.
Sredi ničesar, pa vendar ne čisto
Postaja Glenfinnan je skromna in praktično sredi ničesar. Nobenega pravega kraja ni okoli nje, le tu in tam kakšna samotna hiša.
Do viadukta nas je čakalo približno 20 minut hoje. Od postaje se pot počasi spušča v dolino, vmes pa se odpirajo pogledi na okoliške hribe.
Nekje na sredini nas je pričakala simpatična cerkvica s travnikom, polnim cvetja. Pogled za njo pa je bil še lepši.
Ko prideš do dna doline, se ti na desni pokaže visok kamnit stolp ob jezeru, imenovan Glenfinnan Monument.
Če je Glenfinnan danes znan predvsem zaradi Harryja Potterja, je bil ta kraj pomemben že dolgo pred njim. Prav tukaj je uporni Bonnie Prince Charlie zbral podpornike, s čimer se je začel veliki jakobitski upor.
Pisalo se je leto 1745. Še zadnji veliki poskus, da bi dinastiji Stuartov, nekdanjim vladarjem Škotske in Anglije, vrnili britanski prestol.
Ni jim uspelo.
Na drugi strani ceste pa povsem druga zgodba. Parkirišče in začetek poti proti viaduktu Glenfinnan.
Od boja za britansko krono do boja proti zlu te tu loči samo cesta.
Pod oboki Glenfinnana
Do tja nas je čakalo še kakšnih 500 metrov sprehoda čez travnik. Obiskovalcev je bilo kar nekaj, med njimi pa so prevladovali turisti iz azijskih držav.
Za pot do razgledne točke se je dobro obuti v primerne čevlje. Pot pravzaprav vodi čez pašnik, zato moraš biti pozoren tudi na to, da ne stopiš v kakšno rjavo zadevo. Višje ko greš, bolj postaja pot blatna, vmes pa je precej kamenja.
Na vrhu smo se usedli in čakali, ali bo čez viadukt pripeljal kakšen vlak.
Ni ga bilo.
Mora pa biti pogled na tisti starinski vlak, ki zapelje čez viadukt in za sabo pušča oblak pare, vsekakor nekaj posebnega. A ne moreš vedno dobiti vsega.
Nara je bila srečna, mi pa tudi zadovoljni s celotnim dnevom.
Še zadnji sprehod pod njegovimi oboki, nato pa nazaj v hrib proti postaji.
Ker smo bili sredi ničesar, izbire za kosilo ni bilo ravno na pretek. Pravzaprav je bila ena sama, vagon ob postaji, preurejen v majhno okrepčevalnico.
Tam smo nekaj pojedli in oddali še naši obvezni razglednici, ki ju pošiljamo z vsakega potovanja. Eno mojim staršem, drugo pa prijatelju v Denver v Koloradu, s katerim sva pred leti prepotovala Argentino vse do Ushuaie, najjužnejšega mesta na svetu.
Do Slovenije je razglednica potrebovala kar en mesec.
Potem nas je isti vlak, ki nas je pripeljal v Glenfinnan, odpeljal nazaj proti Fort Williamu. Tokrat z iskanjem sedežev ni bilo težav.
Na poti proti nastanitvi pa smo ob jezeru opazili, da ponujajo izlet z ladjico, na katerem naj bi bilo mogoče videti tudi tjulnje.
Jutro smo začeli tako, kot se spodobi. Z Barcaffejem na naši klopci na koncu vasi Drumnadrochit, sredi Škotskega višavja, ob potočku, ki je ves čas prijetno žuborel mimo nas.
Tako, čas za odhod. Z Anjo si oprtava nahrbtnike. Na Škotskem bomo zamenjali štiri lokacije, zato je bila odločitev za potovanje z nahrbtniki pravzaprav edina logična. Z njimi si precej bolj mobilen. Prestopi z vlaka na avtobus in nato še pot do nastanitve so bistveno prijetnejši kot vlečenje kovčkov po peronih, pločnikih in ulicah.
Na tak način smo potovali že po Portugalski, od Porta prek Nazaréja do Lizbone. Izkušnja je bila dobra, tako da smo enak način potovanja izbrali tudi za Škotsko.
Pravzaprav imajo nahrbtniki le eno slabo stran. Če ne pakiraš načrtno in že prvi dan potrebuješ nekaj, kar je ostalo čisto na dnu, se iskanje hitro sprevrže v kup razmetanih oblačil po sobi.
Tu se je spet pokazalo, da je Anja pri pakiranju precej bolj organizirana od mene. Že doma je vse premišljeno zložila, zato je med potovanjem vedno vedela, kje je kaj. Vsak je pač za nekaj.
Kmalu smo že stali na avtobusni postaji. Vozovnice sem kupil že nekaj mesecev prej prek aplikacije Citylink. Nekje sem prebral, da zna biti ta povezava precej zasedena, zato sem jih za vsak primer kupil vnaprej.
Z doubledeckerjem čez Škotsko višavje
Res ne pričakuješ, da te bo sredi ničesar, v majhni vasici s skoraj neizgovorljivim imenom, pobral dvonadstropni avtobus.
Pa se je zgodilo.
Kot da to še ne bi bilo dovolj, je za volanom sedel isti voznik, ki nas je nekaj dni prej pripeljal sem. Nahrbtnike smo pospravili v prtljažni prostor, nato pa seveda takoj odhiteli v zgornje nadstropje. Prostora je bilo več kot dovolj, zato smo si lahko izbrali sedeže, kjer smo želeli. Očitno rezervacije na začetku sezone le niso tako nujne. A nikoli ni odveč, če jih imaš.
Čeprav smo bili daleč od večjih mest, avtobusi tukaj vozijo zelo pogosto. Če sem prav preštel, jih čez dan vozi kar devet.Linija povezuje Inverness na severu in Fort William na jugu ter je ena glavnih prometnih povezav skozi Škotsko višavje.
Z avtobusi smo na naših potovanjih prevozili že kar nekaj kilometrov in večinoma so bile izkušnje zelo dobre. So pa bile tudi izjeme. Še danes se spomnim adrenalinske vožnje po ozkih irskih cestah proti Moherskim klifom ali poti polne ovinkov proti Rondi v Andaluziji.
Mreža avtobusnih povezav je dobro razvejana, zato lahko z nekaj načrtovanja dosežeš tudi bolj odročne dele Škotske. Kljub temu bi sam, če bi imel možnost izbire, vedno izbral vlak.
Do naše naslednje nastanitve je približno uro in pol vožnje. Nekaj mi je govorilo, da ta zagotovo ne bo dolgočasna.
Great Glen: Dolina, ki razpolovi Škotsko
Pomahamo Drumnadrochitu, se povzpnemo čez hrib, po katerem smo se še dan prej sprehajali, še zadnjič uzremo tiste razvaline gradu Urquhart.
Če se boste kdaj peljali po tej poti, se usedite na levo stran avtobusa. Na desni boste večino časa gledali gozdove in pobočja, na levi pa se bodo ves čas odpirali pogledi na Loch Ness. Tako vsaj obstaja drobno upanje, da se bo iz vode prikazala legendarna Nessie. Na desni tega upanja pač ni.
Veliki glen (Great Glen) ni le ena najbolj znanih dolin na Škotskem, ampak tudi prehod skozi Škotsko višavje. Skoraj sto kilometrov dolga dolina že tisočletja povezuje sever in jug države. Cesta, pohodniška pot ter vodna povezava po jezerih in kanalih ponujajo različne možnosti potovanja. Kakorkoli se odločiš potovati, povsod te spremlja lepa narava.
Na začetku vožnje večino časa opazuješ Loch Ness. Obala je poraščena z drevesi, tako da jezero le redko vidiš v vsej njegovi širini, no, sem ter tja pa se pogled le odpre. Vedno bolj se je oblačilo. Sonce se je sicer ves čas trudilo prebiti skozi oblake, vendar mu to nekako ni uspelo.
Takšna nekoliko temačnejša podoba jezeru pravzaprav zelo pristaja. Skrivnostnost celotne pokrajine na ta način še bolj pride do izraza.
Pojavljati se začnejo prve hiše. Prispeš v Fort Augustus, majhen kraj na južnem koncu jezera Loch Ness. Tukaj se Loch Ness konča. Ali pa začne. Odvisno, iz katere smeri prihajaš.
Kraj je znan predvsem po tem, da skozi njegovo središče poteka Kaledonski prekop (Caledonian Canal). Njegov namen je bil ladjam omogočiti varnejšo plovbo med vzhodno in zahodno obalo Škotske prek štirih jezer, ne da bi morale obpluti nevarne severne obale.
Hribi se tu strmo dvigujejo iz doline, Loch Ness pa si dokončno pustil za seboj. Kjer koli se pojavi vsaj nekaj ravnine, se razprostirajo pašniki. V daljavi pa na vrhovih že opaziš prve zaplate snega.
Na novo jezero ni treba dolgo čakati. Kmalu se pred tabo odpre Loch Lochy. Za razliko od nekoliko bolj skrivnostnega in temačnejšega Loch Nessa je ob njegovih obalah precej manj dreves, zato so razgledi veliko bolj odprti in s tem še bolj privlačni.
Ta del poti je bil eden najlepših na celotni vožnji. Pokrajina tukaj ponuja skoraj vse odtenke zelene. Nato se pred tabo pojavijo zasneženi vrhovi, ki si jih v daljavi opazoval že ves čas poti. Gre za najvišji del Škotskega višavja in hkrati celotnega Britanskega otočja. Ker se voziš ob jezeru po dolini, imaš občutek, da si že precej visoko. A občutek vara.
Počasi se spet začnejo pojavljati prve hiše. Približujemo se našemu današnjemu cilju. Še preden avtobus zapelje vanj, na pobočju hriba opaziš dve ogromni kovinski cevi. Speljani sta naravnost po strmem pobočju in nikomur ni bilo jasno, zakaj so ju postavili tja. Šele pozneje smo izvedeli, da gre za del hidroelektrarne. Po teh ceveh se z višje ležečega zbiralnika spušča voda do turbin, ki mestu zagotavljajo električno energijo. Po vsej tisti neokrnjeni naravi si ob pogledu na takšne inštalacije kar malo presenečen. A očitno imajo svoj namen.
Nato zagledaš dolg pomol, minuto pozneje pa si že na avtobusni postaji v Fort Williamu. Pred nami je novo mesto, nova nastanitev in upajmo, tudi nova dogodivščina v osrčju Škotskega višavja.
Fort William: Mesto pod Ben Nevisom
Avtobusna postaja je tik ob železniški, zato se ti ni treba bati kakšne zapletene logistike. Prve korake naredimo po mestu, ki leži ob morskem jezeru Loch Linnhe, znanem po veliki razliki med plimo in oseko, ki lahko preseže štiri metre. No, zdaj je bilo jasno, zakaj je bil tisti pomol tako dolg.
Če je na eni strani mesta jezero, se na drugi dviga Ben Nevis, s svojimi sicer skromnimi 1.345 metri najvišja gora Združenega kraljestva. Ker se skoraj neposredno dviga nad jezerom, imaš občutek, da je precej višji, kot v resnici je.
Kljub temu da gre za razmeroma majhno mesto, Fort William ponuja še precej več. Tu se začne Kaledonski prekop, ki smo ga spremljali že dobršen del današnje poti. Tu je tudi postaja znamenite železniške proge West Highland Line, baje ene najlepših na svetu. Prav po njej se bomo čez nekaj dni odpeljali proti Glasgowu.
Če imajo v Edinburghu Royal Mile, imajo tu High Street, dolgo, skoraj ravno ulico, ob kateri se dogaja skoraj vse, kar kot turist potrebuješ.
Ko smo dva dni prej stali pred tablo v Drumnadrochitu, smo imeli vsi občutek, da smo pozabili brati. Pa nismo. Napis je bil v škotski gelščini, jeziku, ki ga danes govori le majhen del prebivalcev Škotske. Tudi v Fort Williamu nas je kmalu pričakal podoben pozdravni napis.
Škotska gelščina je eden najstarejših jezikov na Britanskem otočju. Čeprav jo v vsakdanjem življenju slišiš poredko, ji Škoti namenjajo veliko spoštovanja. Zato so številni krajevni napisi, železniške postaje in uradne table še vedno dvojezični. Na ta način ohranjajo jezik, ki je pomemben del njihove zgodovine in identitete.
Ko smo prevzeli ključe, smo se nastanili v našem že tretjem domu na tem potovanju. Razpakirati se nam ni dalo, čas pa je bil tudi že za kosilo, zato smo se odpravili nazaj na glavno ulico.
Ker nam je ostal še dobršen del popoldneva, smo se po kosilu odpravili na kratek sprehod po mestu. Povsod te obdajajo cerkve, zanimiva pročelja hiš in seveda bari, ki obljubljajo pestro izbiro škotskega viskija.
Vreme se tukaj spreminja zelo hitro. Na ulici nas je ujel dež, zato smo zavili v trgovino s spominki. Ker nismo našli nič zanimivega, smo bili že čez dobrih pet minut spet zunaj. Tokrat je sijalo sonce.
Nič, dovolj za danes. Nastanitev smo imeli nekoliko višje v hribu, a je bilo tistih nekaj dodatnih korakov več kot poplačanih z večernim razgledom na jezero Loch Linnhe.
Jutri nas čaka raziskovanje začetka Kaledonskega prekopa, znamenitih Neptunovih stopnic in viadukta Glenfinnan, kjer je nastal eden najbolj prepoznavnih prizorov iz filmov o Harryju Potterju.
Bo res tako čarobno, kot je videti na filmskem platnu?
Danes je bil prvi dan, ko smo se končno zares naspali.
Ko odpreš oči in zagledaš potoček, ki teče tik ob nastanitvi, se dan začne drugače kot v mestu. Saj ne, da nam je bilo v Edinburghu karkoli hudega, ampak tukaj, v Drumnadrochitu, skoraj sredi ničesar, je vse skupaj bolj sproščeno. Nekako logično.
Za rezervacije nastanitev že leta uporabljam Booking. Z njim smo bili zadovoljni v Londonu, Parizu, Washingtonu, New Yorku, Dublinu, Portu, Lizboni, Rimu in Barceloni. Še vedno se najbolj spominjam apartmaja v Nazaréju s pogledom na plažo in pečine, kjer nastajajo največji valovi na svetu. Ta v Drumnadrochitu pa bi brez razmišljanja postavil takoj za njim.
Edina stvar, ki mi pri rezervacijah nikoli ni bila posebej všeč, je zajtrk. Petnajst evrov na osebo, ne glede na to, ali gre za odraslega ali otroka, se mi ne zdi najbolj smiselno. Otroci običajno pojedo le nekaj kosmičev ali kos kruha z namazom, zato raje poiščemo bližnjo trgovino ali pekarno in zajtrkujemo po svoje.
Jutro smo tako začeli na isti klopci, kjer smo prejšnji večer zaključili dan. Za večino bi bil to povsem običajen začetek dneva. Zame pa je pomenil nekaj drugega. Nekaj, kar sem si želel uresničiti že zelo dolgo.
Ko sem bil približno toliko star, kot sta danes punci, sem vedno znova prebiral knjigo o skrivnostih sveta. Med vsemi zgodbami me je najbolj prevzela tista o skrivnostnem jezeru Loch Ness, kjer naj bi ljudje videvali nenavadno bitje iz davne preteklosti.
Ta del sem prebral neštetokrat. Vedno znova sem si predstavljal, kako bi bilo stati tam. Takrat sem si obljubil, da bom, ko bom velik, obiskal ta skrivnostni kraj.
No, sedaj sem velik.
In danes je napočil ta dan.
Čez hrib
Bivali smo na koncu vasi, kar je bila po svoje tudi prednost. Trgovina je bila blizu, za avtobus pa nisem bil prepričan, ali ustavi tudi tukaj ali bi morali do zgornje postaje. Kasneje se je izkazalo, da ustavi. Ker tega takrat nismo vedeli, nam ni preostalo drugega kot, da se do jezera odpravimo peš. Ob koncu dneva lahko rečem le, da je bila to prava odločitev.
Ko smo končno zapustili Bunk Inn Loch Ness že kmalu prečkaš most čez potoček, ki nam je v teh dneh tako polepšal bivanje. Na nasprotni strani je urejena pot za pešče in kolesarje na desno strani pa je kamp za avtodome in šotore. Steza pred tabo, travniki naokrog in na koncu še oblaki so ponudili tale pogled.
Pot se nato začne počasi vzpenjati. Višje ko greš, bolj se pred tabo odpira pogled na Loch Ness.
Med hojo sem puncama pripovedoval legendo, ki sem jo kot otrok tolikokrat prebral v knjigi. Čeprav sem v življenju videl že veliko jezer, na Loch Ness gledaš drugače. Ne samo z očmi odraslega, ampak tudi z radovednostjo otroka. Pogled ti ves čas uhaja proti gladini, proti valovom v daljavi. Veš, da gre za legendo, a nekje globoko v sebi vseeno upaš, da boš kaj zagledal.
Ko smo prispeli skoraj do vrha, je Nia nenadoma pokazala proti vodi.
“Poglej, tam je nekaj!”
Za nekaj sekund smo vsi obstali. Kaj pa, če …
A bila je le plavajoča boja, najverjetneje od potapljača.
Je pa bilo navdušenje pristno.
Tudi razočaranje pozneje.
A tistih nekaj sekund, ko smo vsi želeli verjeli, da smo res zagledali nekaj nenavadnega, nam bo za vedno ostalo v spominu.
Ko se pod teboj odpre Loch Ness
Ko stojiš na vrhu, se pod teboj travnik strmo spušča vse do jezera. Tudi tukaj so bile povsod ovce. Ena od njih nas je ves čas sumničavo opazovala. Malo za šalo smo rekli, da vohuni za Nessie.
Vse naokrog je spet tisto značilno rumeno grmičevje, ki smo ga videvali skoraj povsod po Škotskem, takoj ko smo zapustili Edinburgh. Rumena barva ustvari čudovit kontrast s temno modro gladino jezera Loch Ness, zato je razgled res nekaj posebnega.
In potem med tem rumenim grmičevjem prvič zagledaš razvaline gradu Urquhart.
Končno stojiš tukaj. Punci sta me po nekaj minutah že morali malo priganjati, ker sem vedno znova hotel narediti še eno fotografijo.
Ko sem jih dohitel, so me že čakale pred vhodom. Za nas štiri bi vstopnice stale okoli 50 evrov. A to je bil eden tistih krajev, ki bi jih obiskal ne glede na ceno.
Na koncu me je prehitela Anja. Medtem ko sem jaz še fotografiral, je že kupila vstopnice. Vedela je, koliko mi ta obisk pomeni.
Po zavitih stopnicah se najprej spustiš nadstropje nižje, kjer je trgovina s spominki. Tam seveda kraljuje Nessie. Na skodelicah, majicah, zvezkih, magnetih in obeskih za ključe. Kamorkoli pogledaš, sta povsod Nessie in grad.
Ker sem si z vsakega potovanja vedno želel prinesti nekaj za spomin, sem pred leti začel zbirati spominske kovance. Ne zavzamejo skoraj nič prostora, doma pa me vsak od njih v trenutku vrne na kraj, kjer smo ga kupili. Nia medtem zbira vodne krogle s krajev, ki jih obiščemo, in tudi njena zbirka je iz leta v leto večja.
Kljub pretirani ceni sem ga na koncu kupil.
V sosednji sobi pa se je ravno začel predvajati kratek film o zgodovini gradu.
Tam smo izvedeli, zakaj je bil grad Urquhart tako pomemben.
Zaradi lege ob jezeru Loch Ness je več stoletij nadzoroval eno glavnih poti skozi škotsko višavje. Zato so se zanj neprestano bojevali Škoti in Angleži, pozneje pa še mogočni klani iz Highlandsa.
Film se je zaključeval, nato pa je sledilo nekaj, kar si je nekdo zamislil naravnost fantastično.
V zadnjem kadru vidiš grad Urquhart takšen, kakršen je bil nekoč, na vrhuncu svoje moči. Nato se platno na sredini počasi razpre in pred tabo se prikažejo njegove današnje razvaline.
Med razvalinami
Obiskovalcev je bilo sicer nekaj, a nič pretiranega. Grad smo si lahko tako v miru ogledali v svojem tempu.
Na poti navzdol te ob lepo urejeni zelenici pričaka replika trebušeja, srednjeveškega oblegovalnega stroja, s katerim so nekoč poskušali prebiti obzidje.
Kmalu zatem prečkaš nekdanji obrambni jarek in stopiš med razvaline.
Poseben čar gradu Urquhart je njegova razgibana zasnova. Ne raziskuješ ga po eni ravni poti, ampak se ves čas vzpenjaš in spuščaš med posameznimi deli gradu. Vsak ovinek razkrije nekaj novega.
Sprehodiš se skozi ostanke velike dvorane, kjer so nekoč prirejali pojedine, mimo zasebnih prostorov grajske gospode, kapele, hlevov, golobnjaka in mogočnega Grantovega stolpa. Ob vsaki ruševini stoji ilustracija, ki pokaže, kako je ta del gradu izgledal pred več stoletji.
Spustili smo se tudi povsem do obale jezera, kjer je bilo nekoč pristanišče in skozi vodna vrata glavni vhod v grad za vse, ki so prihajali po jezeru.
Ves čas smo pogledovali proti gladini, če se bo morda le prikazalo kaj nenavadnega.
Nič.
Zato smo se odpravili še nekoliko višje.
Če že Nessie ne pride k nam, bomo mi poiskali boljši razgled.
Nekje na vrhu pa zaslišimo znan jezik.
Slovenščina.
Prvi Slovenci na našem potovanju.
Tri generacije ene družine so z avtom potovale po Škotski, le v nasprotni smeri kot mi. Izmenjali smo si nekaj popotniških informacij nato pa si zaželeli varno pot.
Ko sem znova pogledal proti stolpu spodaj, sem končno dojel, da sem uresničil še ene otroške sanje. Po kitih, prečkanju severnega tečajnika in obisku najbolj zahodne točke celinske Evrope sem zdaj stal tudi na gradu Urquhart in oprezal za Nessie.
Tam smo ostali več kot eno uro.
Ves čas je pihal hladen veter, zato kape, ki smo jih nosili s seboj, še zdaleč niso bile odveč.
Kljub vztrajnemu opazovanju gladine se je Nessie očitno odločila, da bo še nekaj časa ostala le legenda.
Legenda gor ali dol. Že zaradi teh razgledov se je splačalo priti sem.
Krave s frizurami
Dopoldne se nam je pot čez hrib zdela skoraj čarobna. Ves čas si v pričakovanju, kaj boš zagledal za naslednjim ovinkom. Ko pa je prišel čas za vrnitev, nas zamisel o ponovnem sprehodu čez hrib ni več tako navduševala. Zato smo raje počakali na avtobus.
Izstopili smo že na začetku vasi, saj je bilo pred nami še dobršen del popoldneva. Najprej smo si privoščili kosilo, nato pa smo raziskali še zgornji del vasi. Tam je trgovin nekoliko več, imajo pa celo svojo destilarno, zato ponudbe škotskega viskija res ne manjka.
Čakal nas je le še sprehod nazaj do naše nastanitve. Tokrat nam ta pot ni bila prav nič odveč. Imeli smo namreč dober razlog.
Že prvi dan smo jih opazili.
Škotske višavske krave.
To niso navadne krave. Prepoznaš jih že na daleč po dolgih, ukrivljenih rogovih in gosti, razmršeni dlaki, ki jim pogosto popolnoma zakriva oči. Kot da bi že leta vztrajno odlašale obisk pri frizerju.
Njihova dolga dlaka ni modna muha, ampak popolna prilagoditev življenju v višavju. Ščiti jih pred vetrom, dežjem in mrzlimi zimami, zato lahko brez težav živijo na prostem skoraj vse leto.
Danes spadajo med najbolj prepoznavne simbole države. Najdeš jih na razglednicah, magnetih, koledarjih in skoraj v vsaki trgovini s spominki. Ko pa stojiš le nekaj metrov stran od njih, hitro ugotoviš, zakaj so postale tako priljubljene. Kljub mogočnim rogovom delujejo neverjetno mirno, zaradi svoje razmršene “pričeske” pa skoraj karikaturasto.
Enostavno jih je zabavno opazovati, če si na pravi strani ograde seveda.
Včasih je najlepše, ko se ne mudi
Danes je bil peti dan našega potovanja. Torej smo bili nekje na polovici poti, zato je bil ta dan že pri načrtovanju namenjen predvsem sprostitvi.
Na potovanjih se mi vedno bolj zdi, da je včasih bolje izpustiti kakšno znamenitost ali kraj in si raje vzeti kakšen dan več tam, kjer si že. Tako postane potovanje veliko bolj sproščeno, kraj pa vsaj nekoliko doživiš, namesto da ga samo obkljukaš.
To, da smo Drumnadrochitu namenili cel dan, je bila prava odločitev.
Jutri se spet premaknemo naprej. Tokrat z avtobusom proti Fort Williamu. O tem kraju pred potovanjem nisem vedel skoraj ničesar, razen tega, da leži pod Ben Nevisom, najvišjo goro Velike Britanije.
Za zdaj vse poteka tako, kot mora. Mi smo že polni pričakovanj, kaj nas čaka jutri.
Škotska je bila že dolgo na najinem seznamu želja. Edina ovira so bile letalske povezave iz Slovenije, ki so bile praviloma nerodne ali predrage. Ko je EasyJet odprl neposredno linijo iz Ljubljane, ni bilo več veliko razmišljanja. Karte so bile kupljene. To je bilo preprosto.
Potem pa je prišel tisti težji del. Najti rešitev. In sestaviti načrt, ki bo deloval.
Kako sploh raziskovati Škotsko brez avtomobila?
Najem avtomobila pri nama nikoli ni bil resna možnost. Morda bi o njem razmišljala, če bi potovala sama, pa še takrat nisem prepričan. Vožnja po levi strani ceste naju ni nikoli mikala. Sedaj ko potujeva z puncama pa sploh ne.
Ker tudi sicer na potovanjih skoraj vedno uporabljamo javni prevoz, je bila odločitev pravzaprav precej preprosta. Tudi Škotsko bomo raziskali z vlaki in avtobusi.
Prvi korak je bil nakup vozovnic za vlak iz Edinburgha v Inverness. Kupil sem jih približno dva meseca pred odhodom prek aplikacije Trainline in hitro ugotovil, da se zgodnji nakup res izplača. Če bi enake vozovnice kupoval tik pred potovanjem, bi zanje odštel kar nekajkrat več.
Pomembno je tudi, da lahko med nakupom izbereš svoje sedeže. Takrat imaš občutek, da je vse pod nadzorom. No, vsaj tako sem mislil jaz. Kasneje se je izkazalo, da rezervacija sedežev še ne pomeni nujno, da boš na njih tudi dejansko sedel.
Pri načrtovanju se nama je zelo obrestovala tudi kartica Family & Friends Railcard, ki velja dve leti in družinam prinese občutne popuste pri vožnjah z vlakom. Če načrtujete več poti po Škotski, se njen nakup hitro povrne.
Do Invernessa vozi več vlakov na dan, tako da imaš več možnih terminov odhodov. Kar je dobro, sploh če se pot ne zaključi tam. Ker smo želeli prvo noč preživeti ob jezeru Loch Ness, nas je čakal še približno polurni avtobusni prevoz do kraja Drumnadrochit.
Avtobusnih vozovnic namenoma nisem kupil vnaprej. Vožnja z vlakom traja skoraj štiri ure in nisem želel razmišljati, kaj se zgodi, če pride do zamude. Ker avtobusi vozijo pogosto, smo vozovnice brez težav kupili šele po prihodu v Inverness.
Vsi pomisleki glede načina potovanja so se izkazali za odvečne. Potovanje po Škotski brez avtomobila ni le izvedljivo, ampak tudi zelo enostavno. Namesto da bi bil ves čas zbran na vožnjo po levi strani ceste, sem lahko skozi okno opazoval, kako se pokrajina počasi spreminja in kako se pred nami odpira škotsko višavje.
Vožnja z vlakom ni bila le prevoz do cilja. Bila je pomemben del našega doživljanja Škotske.
Odhod
Celotno načrtovanje našega enajstdnevnega potovanja je bilo podrejeno eni misli. Avtomobila ne bomo potrebovali. Zato smo tudi prenočišča izbirali predvsem glede na bližino železniških in avtobusnih postaj.
V Edinburghu smo bili nastanjeni le pet minut hoje od postaje Haymarket, enega glavnih prometnih vozlišč v mestu. Zato prihod z letališča in kasnejši odhod proti severu nista predstavljala nobene posebne težave.
Današnji dan je bil v celoti namenjen premiku proti severu. Vlaki sicer vozijo pogosto, izbral pa sem jutranji vlak nekaj minut pred deveto. Tako nam ne bi bilo treba vstajati sredi noči, v Inverness pa bi prispeli dovolj zgodaj, da bi si ga lahko v miru ogledali, preden bi z avtobusom nadaljevali pot proti Loch Nessu.
Peron je bil poln ljudi, vendar se s tem nisem preveč obremenjeval. Vozovnice smo imeli kupljene, sedeži rezervirani, vedel sem tudi, v katerem vagonu moramo biti.
Najprej sem moral poiskati prostor za oba velika nahrbtnika. Tistih nekaj regalov za prtljago je bilo že polnih, zato sem ju poskušal odložiti v kot pri prostoru za kolesa.
Puncama sem medtem rekel, naj poiščeta naše sedeže.
Ravno ko sem skušal še zadnji nahrbtnik nekako stlačiti na svoje mesto, sta se vrnili.
»Naših sedežev sploh ni.«
Za trenutek sem obstal.
Kako jih ni?
Šel sem pogledat še sam.
Res jih ni bilo.
Vagon je bil poln. O štirih prostih sedežih skupaj ni bilo niti govora.
Kaj pa zdaj?
Ravno takrat je mimo prišel fant, ki je po vlaku prodajal prigrizke. Vprašal sem ga, kaj se dogaja.
Pojasnil je, da so morali zaradi tehničnih težav zamenjati vlak. Namesto predvidene kompozicije s šestimi vagoni je pripeljal vlak s samo tremi, zato rezervacije sedežev niso več veljale.
Na koncu smo našli štiri proste sedeže, raztresene po celem vagonu, in sedeli vsak zase, kot da smo se skregali med seboj.
Moram pa dodati, da so se za zaplet pozneje večkrat korektno opravičili.
Ko začetna jeza mine in vidiš, da sta punci čisto zadovoljni, se tudi sam umiriš. Pogled usmeriš skozi okno. Pred tabo je Škotska.
Za razliko od avtobusa, ki iz Edinburgha skoraj takoj zavije proti severu in sicer vozi nekoliko več časa, železnica najprej zavije proti zahodu Škotske.
Na poti proti severu
Mimo predmestij Edinburgha vlak hitro nabira hitrost in kmalu mesto ostane za nami. Mesto, ki nas je v dobrih dveh dneh enostavno očaralo. Nehote se začneš spraševati, kaj nam bodo prinesli naslednji dnevi potovanja. Če se je začelo tako dobro, kaj nas šele čaka na severu?
Mimogrede, Edinburgh v času našega obiska ni pokazal svojega najbolj znanega obraza. V dveh dneh in pol ni padla niti kaplja dežja. Spremljalo nas je sonce, okoli 15 stopinj Celzija in le nekaj vetra. Za Škotsko skoraj neverjetno vreme.
Ko mesto dokončno izgine za obzorjem, začne pokrajina dobivati tisti pravi škotski značaj. Med kamnitimi zidovi in samotnimi kmetijami se razprostirajo velika rumena polja oljne ogrščice, ki skupaj z zelenimi travniki ustvarjajo prizor, ki se ti vtisne v spomin že po prvih kilometrih vožnje.
Vlak mirno drsi skozi manjše kraje. Tu cerkev, tam graščina, malo naprej osamljena kamnita hiša. Kamen je skoraj povsod glavni gradbeni material in pokrajini daje povsem drugačen videz.
Pogumno srce
Ko se približuješ mestu Falkirk, se na levi strani med drevesi za nekaj trenutkov pojavi nenavadna kovinska konstrukcija. Vlak jo hitro pusti za seboj, a jo je skoraj nemogoče spregledati. To je Falkirk Wheel, edino vrteče se dvigalo za ladje na svetu, ki povezuje dva kanala na različnih višinah.
Z vožnjo proti severu potuješ nekako tudi nazaj skozi čas. Med Falkirkom in Stirlingom se pelješ mimo krajev, ki so zaznamovali zgodbo Williama Wallacea. Pri Stirlingu je dosegel svojo največjo zmago, ko je z bistveno manjšo vojsko presenetil Angleže. Pri Falkirku, ki smo ga pravkar pustili za seboj, pa je slabo leto pozneje doživel svoj največji poraz, ki pa njegove zgodbe ni končal. Postal je simbol škotskega boja za svobodo.
Ko se približuješ Stirlingu, na griču zagledaš mogočen Wallace Monument. Spomenik so mu postavili skoraj šest stoletij po njegovi smrti in še danes ohranja spomin na moža, ki ga je film Pogumno srce predstavil vsemu svetu.
Ko stolp počasi izgine za ovinkom, železniška proga dokončno zavije proti severu.
V objem škotskega višavja
Pokrajina se začne spreminjati. Nežni griči počasi prehajajo v hribe, ob progi se začnejo pojavljati manjša jezerca, pri Perthu pa vlak prečka prvo večjo reko, ki napove prihod v škotsko višavje.
Prav tu je izstopilo precej potnikov, zato smo končno lahko sedeli skupaj.
Če je česa ob tej železniški progi res v izobilju, so to ovce. Kamor koli pogledaš, jih vidiš. Travnik za travnikom, čreda za čredo. Bele, črne, odrasle, jagnjeta … skoraj nemogoče jih je prešteti. Zato se med vožnjo ves čas nekaj dogaja. Tudi tam, kjer se zdi, da ni ničesar razen trave, se skoraj vedno pase nova čreda.
Za Perthom se železnica začne vzpenjati v škotsko višavje. Gozdovi se počasi umikajo odprtim planotam narodnega parka Cairngorms. Pokrajina postaja vse bolj prostrana, dreves je vedno manj, ob progi tečejo potoki, v daljavi pa se dvigajo zaobljeni vrhovi, na katerih je tudi konec aprila še opaziti zaplate snega.
Ob vsem tem imaš občutek, da si že visoko v gorah. Potem pa mimo okna švigne tabla z napisom Highest Point on Rail Network. S kotičkom očesa ujameš še številko zgoraj.
453 metrov.
Priznam, pričakoval sem precej več. Toda prav to je čar škotskega višavja. Ne navduši z nadmorsko višino, temveč z občutkom neskončne odprtosti in divjine. Kot da se voziš nekje globoko na severu.
Takrat ne razmišljaš več o tem, koliko kilometrov je še do Invernessa. Samo sediš ob oknu in uživaš. Prav zaradi takšnih razgledov sem dokončno vedel, da je bila odločitev za vlak pravilna.
Inverness
V zadnjem delu poti se pokrajina znova spremeni. Na poti navzdol prečkaš številne mostove, pod katerimi tečejo reke in potoki, ki odpirajo prelepe razglede na okoliško pokrajino. V daljavi se počasi vrtijo vetrnice, rumena polja oljne ogrščice z juga pa zamenja gosto rumeno grmovje, ki je značilno za ta del Škotske.
Z vlaka smo izstopili nekaj minut po poldnevu. Na peronu je bilo živahno. Nič čudnega. Inverness je glavno prometno središče škotskega višavja in izhodišče za raziskovanje severnega dela države. Od tod se poti razcepijo proti jezeru Loch Ness, otoku Skye, severni obali in drugim odmaknjenim delom Highlandsa.
Najprej smo poiskali avtobusno postajo, ki stoji tik ob železniški. Kupili smo vozovnice, nahrbtnike pustili v shrambi in se sprehodili po mestu.
Po le nekaj minutah pozneje, ko iz ozke ulice stopiš na nabrežje reke Ness, se pred tabo odpre eden najlepših pogledov v mestu. Na drugi strani stoji strnjena vrsta kamnitih hiš, na tej se visoko dviga vitki zvonik gotske stolnice, za teboj na vzpetini kraljuje grad.
Dobiš občutek, kot da bi nekdo želel na nekaj sto metrih zbrati vse tisto, po čemer si predstavljaš Škotsko.
Tik pod gradom smo našli restavracijo za kosilo, nato pa se čez most sprehodili na drugo stran reke. Ta ni modra ali zelena, ampak rahlo rjavkasto oranžna. Kot sem pozneje prebral, so za to kriva številna šotišča ob njenem zgornjem toku, ki vodi dajejo to značilno barvo.
Ko smo se vračali čez most, je ravno takrat močno zapihal veter. Ulični glasbenik je začel igrati Dylanovo Blowin’ in the Wind. Naključje ali ne, pesem se je popolnoma ujela s trenutkom. Veter je melodijo nosil po reki, mi pa smo mimo značilnega škotskega pokopališča počasi nadaljevali proti avtobusni postaji.
Čakal nas je še zadnji del poti do kraja, kjer naj bi domovala najbolj znana legenda Škotske.
Drumnadrochit (Dram-na-DRO-hit)
Med čakanjem na pravi avtobus sem vadil izgovorjavo imena kraja, ki je bil naš današnji cilj. Drumnadrochit. Nekako te kombinacija črk ch vedno pripravi do tega, da ime izgovoriš narobe.
Še preden smo odpeljali, se je voznik po zvočniku predstavil in nas prijazno pozdravil. Povedal je nekaj osnovnih informacij ter dodal, da sta pitje alkohola in kajenje na avtobusu sicer prepovedana. Nato pa je z nasmehom pripomnil, da če bo med potjo koga vendarle prijelo na stranišče ali pa ga bo zagrabila želja po cigareti, naj mu le pove in bo naredil kratek postanek.
Prav videlo se je, da svoje delo opravlja z veseljem. Pa to ni bil turistični avtobus, ampak povsem običajna redna linija.
Tako se že prve metre odpelješ dobre volje. Pravzaprav smo na tem potovanju srečali toliko nasmejanih, sproščenih in prijaznih ljudi kot še nikjer drugje. In to medtem, ko so bili v službi. Nekaj je prijaznost, ki jo zahteva poklic, nekaj povsem drugega pa tista, ki ni narejena in prihaja iz srca. Takšnih ljudi smo tu na Škotskem srečali res veliko.
Ko zapustiš Inverness, se že po nekaj minutah na levi strani odpre najbolj znano škotsko jezero, Loch Ness. Dolgo je skoraj 37 kilometrov in velja za eno največjih jezer na Škotskem. Zaradi velike globine in temne vode, ki jo obarva šota, je skoraj ves čas obdano s pridihom skrivnostnosti.
Avtobus je hitro požiral kilometre. Večino časa pogled na jezero zastirajo drevesa, sem in tja pa se med njimi odpre kratek pogled na sloviti Loch Ness, ki naj bi v svojih globinah skrival prazgodovinsko pošast z ljubkovalnim imenom Nessie.
Tik pred prihodom v Drumnadrochit se na skalnem pomolu prikažejo še razvaline Urquhart Castla. Prav ta grad se pojavi skoraj v vsakem dokumentarcu, ko beseda nanese na skrivnosti jezera Loch Ness.
Na koncu vasi
Postaja je na začetku kraja, naša nastanitev pa skoraj na njegovem drugem koncu, zato nas je čakal še kratek sprehod. A bil je vse prej kot dolgočasen.
Že po nekaj minutah smo prvič zagledali znamenite škotske višavske krave. S svojimi dolgimi rogovi in razmršeno dlako čez oči so bile videti, kot da bi nujno potrebovale frizerja.
Malo naprej smo naleteli na igrišče, kjer so igrali hokej, in na drugo, kjer so balinali. Oboje na travi, seveda.
Končno smo prispeli. Čakal nas je prijeten družinski apartma s pogradi, ravno dovolj velik za naslednji dve noči.
Nekaj časa smo razmišljali o sprehodu do jezera. Potem pa smo skozi okno zagledali potoček, ki je tekel tik ob hiši. Sonce je še vedno prijetno grelo, ob vodi pa je stalo nekaj lesenih klopi.
Načrt o sprehodu je bil v trenutku pozabljen. Šel sem po dve coca-coli in dve pivi.
Ko smo včeraj prebili led s prvo vožnjo z Uberjem, smo ga brez obotavljanja naročili tudi danes. Tokrat nas je voznik odložil nekoliko nižje kot dan prej, zato nas je takoj pričakal kratek vzpon po strmih stopnicah.
Še nekaj korakov po ozki uličici, zavoj v levo in že stojiš na Castle Esplanade, velikem prostoru tik pred vhodom v eno najbolj prepoznavnih škotskih znamenitosti.
To je prizorišče številnih slovesnosti, vojaških parad in znamenitega Edinburgh Military Tattoo, ki vsako poletje pod grad privabi obiskovalce z vsega sveta. Nad vsem skupaj pa se dviga Edinburški grad.
Masiven. Večnivojski. Zaradi svetlega peščenjaka ob vhodu in temnejših zidov višje na skali deluje neosvojljiv.
Čeprav smo ga že dan prej občudovali skoraj z vseh mogočih perspektiv, te pogled iz neposredne bližine ponovno navduši. Vrsta pred njim pa nekoliko manj. A ni bilo prehudo.
Karte sem kupil približno mesec dni prej prek uradne spletne strani, kar je pri najbolj obiskanih znamenitostih na naših potovanjih že ustaljena praksa. Izbral sem prvi možen vstop, saj si lahko tako preostanek dneva organiziraš brez nenehnega pogledovanja na uro.
Vrsta se je počasi podaljševala vse do začetka Royal Mile. Ko sem pogledal v tisto smer, se mi je pogled ustavil na kupoli Camera Obscure, kjer smo bili še včeraj.
V temni sobi smo skozi starodavni optični sistem opazovali, kako se pod nami počasi oblikuje vrsta obiskovalcev. Prav takšna, v kakršni smo danes stali tudi sami.
Zgoraj se nam je vse skupaj zdelo zelo zabavno.
Tukaj spodaj pa ti je pravzaprav vseeno.
Občutek, da te nekdo opazuje iz temne kupole nad mestom, pa vendarle ostane nekje v ozadju.
Tokrat smo bili pač mi del predstave.
Skozi vrata škotske zgodovine
Ura je bila točno pol desetih, ko so grad odprli za obiskovalce.
Najprej te pričaka kratek most nad obrambnim jarkom, ki je kakšnih pet metrov nižje.
Nad vhodom opazim rdečega leva na rumeni podlagi, ki od daleč nekako spominja na Ferrarijev znak.
Seveda ne gre za Ferrari.
To je škotski kraljevi grb. Pod njim je latinski napis, ki bi ga lahko prevedli nekako takole:
Nihče me ne izziva nekaznovano.
Povsem upravičeno.
Vse je bilo podrejeno obrambi.
Za vrati pot zavije desno navzgor. Pred teboj se že dviga novo obzidje, ki zapira dostop proti notranjemu delu gradu. Obzidje deluje kot da raste iz vulkanske skale.
Nekoč so morali napadalci napredovati po strmini, stisnjeni med visoke zidove, brez možnosti umika ali obhoda.
Nikamor niso mogli.
No, danes imaš izbiro.
Lahko greš desno v trgovino s spominki.
Toda kam smo pravzaprav vstopili?
Edinburški grad ne stoji na navadnem hribu, ampak na vrhu nekdanjega vulkana. Že en pogled na strme pečine pod njim pove, zakaj je bil to skoraj idealen kraj za utrdbo.
V naslednjih stoletjih je postal ena najpomembnejših kraljevskih utrdb na Britanskem otočju. Bil je kraljeva rezidenca, vojaška trdnjava, zapor za vojne ujetnike in simbol škotske neodvisnosti. Zaradi svoje lege je bil večkrat oblegan kot katerikoli drug kraj v Veliki Britaniji.
Že po prvih nekaj metrih postane jasno, da nisi vstopil v običajno turistično znamenitost.
Vstopil si v kraj, kjer se je več kot tisoč let pisala škotska zgodovina.
Topniška ploščad
Kakšnih sto metrov navzgor te pričakajo nova vrata.
Tokrat precej bolj mogočna.
Zidovi so tako debeli, da imaš občutek, kot da hodiš skozi kamnit tunel. Nad glavo so še vedno vidne železne konice nekdanje rešetke, ki je lahko v trenutku zaprla prehod.
Če si obiskovalec, greš naprej.
Če si bil nekoč napadalec, si imel še en problem več.
Takoj za vrati se prvič od vstopa v grad znajdeš na prostoru, kjer se ne počutiš več utesnjenega med visokimi zidovi.
Stopiš na Argyle Battery, eno najbolj prepoznavnih topniških ploščadi v gradu. Ob obzidju stoji vrsta topov, ki so nekoč varovali severni del mesta.
Počasi se sprehodiš ob obzidju in skozi ozke line opazuješ mesto pod seboj. Tam, kjer se danes razprostira mestni park, je bilo nekoč jezero, ki je skupaj s strmimi pobočji pod gradom predstavljalo dodatno zaščito utrdbe.
Danes poleg razgleda največ pozornosti pritegne znameniti One O’Clock Gun. Top vsak dan ob eni uri popoldne še vedno odjekne nad Edinburghom, tradicija pa je stara več kot 160 let.
V Edinburghu smo bili dva dni.
Torej je top počil dvakrat.
In obakrat nam ga je uspelo zamuditi.
Ali pa preslišati.
Med vojašnicami in škotskimi polki
Od topniške ploščadi smo se po strmem kamnitem klancu spustili do dela gradu, kjer so bili nekoč nastanjeni vojaki, danes pa tam domuje vojni muzej Škotske.
Mi smo se raje povzpeli na obzidje, od koder se odpre razgled na velik del zahodnega Edinburgha.
Na podoben razgled smo naleteli že v Lizboni, ko smo z utrdbe São Jorge gledali na staro mestno jedro in znameniti rdeči most čez reko Tejo.
A ta mi je bil ljubši. Verjetno zaradi vseh tistih stavb okoli tebe in dejstva, da grad stoji na vrhu nekdanjega vulkana. Strme pečine pod tvojimi nogami to še danes zelo jasno razkrivajo.
Kdor je imel pod nadzorom grad, je imel pod nadzorom Edinburgh.
Na poti naprej smo si ogledali še muzej kraljevega škotskega polka. Njegova zgodovina sega od bitke pri Waterlooju pa vse do posredovanj na Balkanu proti koncu 20. stoletja.
Glede na to, da sta ga tudi punci prehodili brez večjega pritoževanja, je bil očitno dovolj zanimiv.
Vojaški del gradu je počasi ostajal za nami. Pred nami pa se je odpiral najstarejši in najpomembnejši del celotne utrdbe, oddaljen le kakšnih petdeset metrov.
Prav ta zadnji del poti pa je bil tudi najbolj strm. Danes ga poznajo kot Hawk Hill, po kraljevem lovu s sokoli, ki je nekoč potekal na tem delu gradu.
Na vrhu ugaslega vulkana
Še ena vrata. Še ena obrambna linija. Še en opomnik, da vrh gradu ni bil namenjen vsakomur.
A če si kot napadalec prišel do sem, je bil grad skoraj že tvoj.
Danes gradu sicer ne dobiš, te pa takoj na levi pričaka trgovina z whiskyjem, še enim kraljem škotske identitete.
Whisky tukaj ni le pijača. Je del kulture, zgodovine in nacionalnega ponosa.
A za whisky je bilo še prezgodaj.
Mi smo si na vrhu poiskali klopco, uživali v dopoldanskem soncu in opazovali vse okrog nas.
Tik za nami najprej zagledaš majhno kapelo svete Margarete, ki v družbi topov, obzidij in vojaških zgradb deluje skoraj skromno. Potem prebereš, da gre za najstarejšo ohranjeno stavbo v Edinburghu. Očitno je preživela ravno zaradi te skromnosti.
Pred kapelo stoji top.
Mons Meg.
Če je kapela najmanjša in najstarejša stavba v gradu, je Mons Meg verjetno njegova najbolj brutalna prebivalka.
Gre za enega največjih srednjeveških topov na svetu. S svojimi sedmimi tonami je izstreljeval skoraj 200 kilogramov težke kamnite krogle in je bil simbol škotske vojaške moči.
Potem stopiš do roba obzidja in pod seboj zagledaš nekaj povsem nepričakovanega.
Majhno pokopališče psov, ki so nekoč spremljali vojaške poveljnike in škotske polke.
Tudi zanje se je tu, na vrhu Edinburgha, našlo posebno mesto.
Simboli Škotske
Tako, ogled vrha gradu je skoraj pri koncu. Preostane ti le še glavni del.
Kraljeva palača.
Skozi ozek prehod vstopiš na dvorišče, z vseh štirih strani obdano z visokimi stavbami. Hočeš ali nočeš, prostor na tebi pusti vtis.
Prav tukaj se je skozi stoletja pisal pomemben del škotske zgodovine. Po tem dvorišču so hodili kralji in kraljice, tukaj so potekala kronanja in sprejemale so se odločitve, ki so odločale o usodi celotne države.
Glede na burno škotsko zgodovino si verjetno niti ne želiš vedeti, kaj vse je to dvorišče videlo v skoraj tisoč letih.
Kralje. Kraljice. Kronanja. Zarote. Vojne z Angleži.
In zato Edinburški grad ni le neka stara utrdba.
Je eden od simbolov Škotske.
Vstopimo v kraljevo palačo. Nekaj stopnic navzgor in pred tabo so že novi simboli.
Kraljevi.
Krona. Žezlo. Meč.
Fotografiranje prepovedano.
Ker so za nami ves čas prihajali novi obiskovalci, smo morali kar hitro naprej. Če sem čisto iskren, sem do danes že pozabil, kako so ti simboli sploh izgledali, še dobro da sem prej kaj poslikal.
Za konec si pogledamo še Veliko dvorano. Kraljevih pojedin tu že dolgo ni več, po stenah pa visijo meči, sekire, sulice in drugo orožje, zaradi katerega prostor bolj spominja na orožarno kot na nekdanjo kraljevo dvorano.
Skozi ozek prehod zapustimo kraljevo dvorišče in se na poti navzdol še zadnjič ozremo na grad.
Tako smo se slabe tri ure pozneje spet znašli pred najbolj znano ulico Edinburgha.
Kraljeva milja
Gre za slaba dva kilometra dolgo ulico, obdano z značilnimi kamnitimi stavbami, ki povezuje grad in palačo Holyroodhouse. Po njej so stoletja hodili kralji, vojaki in trgovci, danes pa pripada predvsem turistom.
Takoj na začetku sem stopil v trgovino s spominki po razglednice, ki jih vedno pošiljamo s potovanj.
Ko me je prodajalka vprašala, kakšne znamke želim, sem ji razložil, da potrebujem eno za Evropo in eno za Ameriko.
“Okej, dve mednarodni,” je odgovorila.
Ne, sem vztrajal, eno za Evropo in eno za Ameriko.
In spet isti odgovor.
Mednarodni.
Ah, seveda. Škotska ni več del Evropske unije.
Po tem manjšem politično geografskem zapletu smo nadaljevali pot mimo našega včerajšnjega znanca, dudarja, ki je že veselo igral in ustvarjal pravi škotski ambient.
Počasi smo se približevali cerkvi St Giles, ki se s svojim stolpom dviga nad okoliškimi stavbami in jo je nemogoče zgrešiti.
Pravijo, da je to edina katedrala na svetu, v kateri je upodobljen angel, ki igra dude.
Ko vstopiš, pa je cerkev drugačna od tistih, ki smo jih vajeni doma. Namesto dolgega pogleda proti velikemu oltarju se prostor odpre okoli sredine ladje.
Glede tistega angela z dudami ne morem povedati prav veliko. Vrata do dela cerkve, kjer naj bi se nahajal, so bila iz meni neznanega razloga zaklenjena.
Ampak naj bi obstajal.
Za katedralo stoji vrhovno sodišče. Zaradi velikih stebrov je nekoliko drugačno od okoliških stavb, čeprav se mi je po dveh dneh v Edinburghu zdelo, da smo videli že vse mogoče različice kamnitih pročelij.
Čez cesto smo si ogledali še odtis rok J. K. Rowling. Seveda v kamnu.
Naši glavni navdušenki nad Harryjem Potterjem, Nari, so se skoraj popolnoma prilegale.
Nekoliko nižje naj bi si ogledali hišo, ki te za nekaj trenutkov vrne nekaj stoletij nazaj.
John Knox House, ena najstarejših hiš v Edinburghu.
Leseni tramovi, temna fasada in rahlo nagnjena stavba naj bi delovali, kot da so obstali v nekem drugem času, dobrih 400 let nazaj.
Tako je vsaj pisalo na tabli. Mi smo videli predvsem delavske odre.
Tu nekje se turisti začnejo počasi redčiti. Večina obiskovalcev očitno ne pride povsem do konca Kraljeve milje, zato smo zadnji del poti proti Holyroodhouseu prehodili skoraj sami.
Ta kraljeva rezidenca je bila stoletja dom škotskih kraljev in kraljic. Prav tu je nekaj časa živela tudi Marija Stuart, najbolj znana škotska kraljica, ki je po življenju, polnem zarot in političnih obračunov, končala na angleškem rabljevem odru.
Nekaj več časa smo si vzeli še za škotski parlament na drugi strani ceste.
Če si nekaj ur prej stal pred skoraj tisoč let staro kapelo na vrhu gradu in hodil ob ravnih kamnitih pročeljih, se zdaj pred tabo nenadoma razkrije nekaj povsem drugega.
Valovite lesene oblike, nenavadna okna in nepravilne linije delujejo kot popoln kontrast vsemu, kar si do tedaj videl na Kraljevi milji.
Ne predstavlja stare Škotske kraljev in gradov, ampak sodobno Škotsko, ki po skoraj treh stoletjih ponovno odloča o svojih zadevah.
Ko smo tam stali, se nastavljali popoldanskemu soncu in gledali proti Arthur’s Seatu, ki se od tod zdi prav blizu, smo prišli na idejo, da bi po vsem tem kamnu dan zaključili nekoliko drugače.
Telefon v roke.
Uber.
Naročeno.
Pet minut pozneje smo se že peljali …
Proti Severnemu morju.
Portobello
Ko se pelješ ob vznožju Arthur’s Seata, imaš občutek, da si mesto pustil nekje za sabo. Široka travnata pobočja, pečine in odprti razgledi delujejo skoraj podeželsko.
To območje je bilo nekoč priljubljeno lovišče škotskih kraljev in aristokracije. Predstavljam si, da je moral biti pogled od zgoraj, ko si na konju jezdil po teh pobočjih in imel pod seboj Edinburgh, v daljavi pa še morje, res nekaj posebnega.
Res pa je, da življenje takrat ni bilo posebej prizanesljivo. Če nisi bil kralj ali plemič, si lahko precej hitro ostal tudi brez glave.
No, v Uberju te nevarnosti ni bilo.
Z voznico, Madžarko, smo med pogovorom nekako zašli v sodobno evropsko politiko. Povedala nam je, da se je pred mesecem dni vrnila v Budimpešto samo zato, da je glasovala proti Orbánu. Nato je večer preživela na ulicah mesta, kjer so čakali rezultate in nato slavili do jutra.
Kaj vse ne izveš v petnajstih minutah vožnje.
Ko je zavila v neko ulico, se je pred nami nenadoma odprla peščena plaža.
Bili smo v Portobellu.
Naša prva plaža v Veliki Britaniji.
Ogromna. Dolga mora biti več kilometrov.
Prišli smo ravno ob oseki. Vedno, ko potujemo, se poskušamo dotakniti morja ali oceana, ob katerem smo. Tokrat nam jo je oseka nekoliko zagodla, saj je bilo od začetka plaže do vode še kakšnih tristo metrov.
A kdo bi se pritoževal nad sprehodom po plaži.
Na poti do vode sta punci nabirali školjke, midva z Anjo pa sva ugotavljala, da je bila odločitev za popoldanski izlet na morje popolna.
Po Jadranskem, Sredozemskem, Baltskem in Rdečem morju ter Atlantskem oceanu, ki smo ga spoznali z obeh strani, smo sedaj roke pomočili še v Severno morje.
Poleg sonca in sproščenega vzdušja ti plaža ponudi še nekaj, česar na naših prejšnjih potovanjih nisi ravno vajen.
Pogled na naftno ploščad.
Nekaj novega. Nekaj povsem drugačnega.
Ker je bila ura že sredi popoldneva in ker smo bili ravno ob morju, se je nekako spodobilo, da gremo še na kosilo.
Ponovno smo pristali v italijanski restavraciji.
Kako nazaj v mesto?
Uber, seveda.
Tokrat sem ga naročil nekoliko prehitro. V manj kot minuti je že čakal na cesti pred restavracijo. Na hitro smo plačali in že drveli proti mestu.
Ta voznik je bil precej bolj molčeč.
Zato pa toliko hitrejši.
Ko nas je dostavil smo nadaljevali v nakupovalnem središču, kar ni nič nenavadnega, če potuješ s tremi puncami.
Sem že navajen.
Še dobro, da je bilo tam klopic več kot dovolj in sem lahko v miru počakal.
Še zadnjič pod gradom
Slabo uro pozneje smo že spet hodili po Princes Street. Mimo spomenika Walterju Scottu smo zavili v park pod cvetočimi češnjami in končali pri istem otroškem igrišču kot dan prej.
Punci sta se spet lovili s svojima včerajšnjima prijateljicama, midva pa sva ponovno zasedla isto klopco s pogledom na grad.
In tako smo se na svoj način poslovili od mesta, ki je prav vsakogar izmed nas očaral.
Ta zapis je del potopisne serije Družinsko potovanje po Škotski, kjer je celotno potovanje opisano kot zgodba od prvega do zadnjega dne.
ŠKOTSKA · POTOPISNA SERIJADan 2 od 11
Prvič z Uberjem po Edinburghu
Na koncu sva se vendarle odločila, da bo Edinburgh prvo mesto, kjer bova preizkusila Uber.
Že prejšnji večer, ko smo spodaj opazovali Edinburški grad, je bilo jasno, da bomo danes potrebovali taksi, saj bi bil jutranji vzpon za prvi dan nekoliko preveč naporen.
Nekaj minut po naročilu nas je pobral Shamim v beli Toyoti. Ravno sem že prijel za kljuko, da odprem vrata, ko zagledam voznika, ki me z nasmehom opazuje.
Aja, saj res. Tukaj voznik sedi na desni strani.
Naša prva Uber vožnja je minila v prijetnem pogovoru z voznikom. Shamim je povedal, da je bil že dvakrat v Sloveniji in da ga je naša majhna država popolnoma navdušila. Poznan občutek, saj smo se tudi mi tisto jutro že kmalu začeli navduševati nad Edinburghom.
Če bi vedel to, kar vem danes, ne bi nikoli toliko odlašal z Uberjem. Naložiš aplikacijo, se registriraš, vneseš cilj in to je praktično vse. Najbolj mi je bilo všeč, da vse urediš kar v telefonu. Ni iskanja gotovine, kartic ali ugibanja, koliko bo vožnja stala na koncu. Vse je jasno vidno in določeno že vnaprej. Z voznikom tako nimaš nobenega opravka glede plačila, ampak se lahko preprosto posvetiš vožnji in pogovoru.
Pa še ena stvar je zelo praktična. Ves čas vidiš, kje se nahaja voznik, koliko časa potrebuje do tebe in kakšna je registrska tablica avtomobila. To pride še posebej prav v središču mesta, kjer je okoli tebe na desetine podobnih vozil. Tudi točka prevzema je jasno označena, zato praktično ni možnosti, da bi čakal na napačnem mestu.
Nekaj minut kasneje smo že stali na Royal Milu, najbolj znani ulici starega Edinburgha, ki povezuje Edinburški grad s palačo Holyroodhouse. Naš prvi stik z mestom je bil tako precej lažji, kot bi bil po jutranjem vzponu peš.
Uber je svojo nalogo opravil odlično. Mislim, da ga na prihodnjih potovanjih ne bomo več tako dolgo ignorirali.
Camera Obscura: družinska znamenitost Edinburgha
Po vseh potovanjih, ki smo jih že opravili, sva se naučila dveh stvari.
Prvič, da je vstopnice najbolje kupiti vnaprej in rezervirati jutranji termin. Takrat še ni največje gneče, predvsem pa preostanek dneva ostane popolnoma odprt. Lahko ga prilagajaš vremenu, utrujenosti ali pa vplivu Lune na razpoloženje katerega od družinskih članov.
Drugič pa, da poleg klasičnih znamenitosti vedno poskušava najti tudi nekaj, kar bo zanimivo za punci. Navsezadnje ne more biti vsak dan sestavljen samo iz gradov, muzejev in zgodovine.
Camera Obscura se je zdela dobra ideja.
In dejansko je bila. Že od samega začetka.
Ko smo se ozrli okoli sebe, se je pred nami nekam v daljavo izgubljala Royal Mile.
Za nami je kraljeval Edinburški grad, nad nami pa se je dvigovala šestnadstropna stavba z nekakšno kupolo na vrhu. Prav tja smo bili namenjeni.
Ob vstopu so nam svetovali, naj se najprej odpravimo na vrh. Glede na tisto kupolo, ki se je dvigovala nad stavbo, sem pričakoval, da bomo končali nekje v njeni notranjosti. Na našo srečo kupola zavzema le manjši del strehe, vse ostalo pa je terasa.
Pred tabo se odprejo Edinburški grad, Royal Mile, strehe starega jedra ter razgled, ki sega vse do Severnega morja v daljavi.
Še boljše pa je bilo to, da smo bili tam prvi. Nekaj minut smo imeli ta razgled povsem zase.
Kot je bilo že jasno, je kupola skrivala Camera Obscuro, zanimiv izum iz 19. stoletja, ki s pomočjo leč in ogledal projicira živo sliko na ploščo v temnem prostoru. Prvič smo se z njo srečali že v Sevilji. Gre torej za neke vrste reality show pred izumom televizije, ki ga spremljaš z vrha mesta v temni sobi.
V Edinburghu jo je ustvarila Maria Theresa Short, podjetnica, upornica in navdušenka nad znanostjo. Že samo to, da je ženska v tistem času vodila takšno atrakcijo, je bilo precej neobičajno.
V temni sobi nas je pričakala skupina nemških dijakov z učiteljem, ki je bil tukaj že šestnajstič.
Ko je uslužbenec zagnal napravo, se je na beli površini pred nami pojavila živa slika Edinburgha.
Ljudje so hodili po ulicah, avtomobili so se premikali, vodič pa je z ogledali in različnimi triki poskrbel še za nekaj smeha.
Med razlago je omenil še dogodek iz prejšnjega dne. Eden od šolarjev naj bi ob pogledu na projekcijo vprašal, ali je tisti grad na sliki Buckinghamska palača. Vodič mu je moral pojasniti, da tako daleč pa tudi s 170 let starim izumom ne moreš videti in da gleda Edinburški grad, ki stoji le nekaj sto metrov stran. Gotovo je bil šolar nad odgovorom precej razočaran.
V preostalih nadstropjih je urejen še muzej iluzij. Optične prevare, zrcalne sobe, hologrami in različni interaktivni poskusi poskrbijo, da se zabavajo tako otroci kot odrasli. Nekje so postavili celo lestev do Avstralije.
V glavnem, tukaj je bilo vse na enem mestu. Navdušujoč razgled nad Edinburghom, zanimiva zgodba o izumu, ki je bil za svoj čas prava tehnološka čarovnija, in dovolj zabave, po vseh nadstropjih navzdol.
Dve uri pozneje smo stali spet spodaj na ulici. Nekako je bil čas za kavo.
Odkar je Anja za darilo dobila Snow Monkey, se na potovanjih precej manj ustavljamo zaradi kave. Ko sem se nad tem na začetku malo pritoževal, sem kmalu dobil še svojega.
Tako je najina kava sedaj po principu kadarkoli in kjerkoli.
Ravno ko sva jo pila, se je pred nami začel pripravljati možakar v tradicionalni škotski opravi. Čez ramo si je poveznil dude in začel uglaševati instrument.
Seveda smo počakali.
In ko je začel igrati, je vzdušje na Royal Milu nenadoma postalo skoraj popolno.
Cerkev, ki to ni več
Igralec na dude je stal ravno nasproti še ene zanimive stavbe. Ogromnega gotskega stolpa z značilnimi rdečimi vrati je bilo skoraj nemogoče spregledati. Pred vhodom pa je sedelo polno ljudi in uživalo ob jutranji kavi.
Čakaj malo, ali ni to cerkev?
Pravzaprav tudi je. Ali pa je vsaj bila.
Stavba je bila sredi 19. stoletja zgrajena kot cerkev sv. Janeza Evangelista. Danes pa v njej ne potekajo več verski obredi, temveč koncerti, razstave in različni kulturni dogodki. Očitno pa si lahko tukaj privoščiš tudi znameniti whisky coffee.
Edinburgh je poln takšnih presenečenj. Stavbe, ki so nastale za en namen, danes živijo povsem drugačno življenje.
Midva sva svojo kavo že spila, tako da se je lov za Harryjem Potterjem lahko začel.
Victoria Street = Diagon Alley?
Ko se po stopnicah spustiš navzdol, se kmalu znajdeš na razgledni točki nad Victoria Street. Že prvi pogled razkrije, zakaj jo številni povezujejo s Harryjem Potterjem. Pisane fasade, majhne trgovine in nenavadno ukrivljena ulica ustvarjajo občutek, kot da si stopil v kakšen čarovniški svet.
Prav ta ulica naj bi bila eden od navdihov za znamenito Diagon Alley. Ali je to res ali ne, je danes skoraj nepomembno. Victoria Street je svojo povezavo s čarovniškim svetom že zdavnaj sprejela in jo spremenila v del svoje identitete, kar potrjujejo tudi številne trgovine na to temo.
Na sredini stoji The Elephant House, lokal, kjer naj bi J. K. Rowling pisala dele prvih knjig. Koliko je k nastanku zgodbe prispeval prav Edinburgh, verjetno ve le ona sama.
Sama Victoria Street pa je nekaj posebnega tudi brez vseh teh zgodb. Strmo se spušča proti Grassmarketu, med starimi kamnitimi hišami zavije skoraj v polkrog, pisane fasade ob njenem robu pa jo uvrščajo med najbolj fotografirane ulice v Edinburghu.
Grassmarket in mračni Edinburgh
Če je Victoria Street polna barv in turistov, je Grassmarket nekoliko drugačna zgodba. Danes je poln pubov, kavarn in trgovin, nekoč pa so tukaj prodajali konje in živino ter izvajali javne usmrtitve.
Z njim je povezana tudi ena najbolj nenavadnih edinburških zgodb. Leta 1724 so tukaj obesili Maggie Dickson, a je med prevozom na pokopališče ponovno prišla k zavesti. Ker je bila kazen uradno že izvršena, je niso smeli usmrtiti še enkrat. Danes po njej nosi ime eden od pubov na trgu. Edinburgh očitno tudi najbolj mračne zgodbe zna spremeniti v lokalne legende.
Punce so odšle na sladoled, jaz pa sem se odpravil malo po svoje. Ko sem prišel do konca trga, se je pred menoj odprl še eden izmed tistih neverjetnih pogledov na grad.
Človek bi pričakoval, da ga po dnevu in pol raziskovanja mesta ne more več nič posebej presenetiti. Pa ga.
Mogočno obzidje stoji visoko na vrhu navpične vulkanske skale in šele od spodaj zares dobiš občutek, kako naravna utrdba je bil ta kraj.
Pogled dodatno popestri sosednja stavba, po kateri se prek stolpa in fasade razliva modro-vijolična cvetlična dekoracija. Nenavadna kombinacija starega kamna, cvetja in gradu v ozadju ustvari prizor ob katerem težko ostaneš ravnodušen.
Nekje sem prebral, da obstaja še eno mesto, ki ponuja še boljši pogled na grad. Na robu trga sem našel stopnice The Vennel. Grad se od tam bohoti nad ozkim stopniščem, stisnjenim med stare kamnite hiše.
Meni je bil pogled od spodaj sicer ljubši, ampak je razumljivo, zakaj se toliko ljudi tudi tu ustavi za fotografijo.
Iskanje Toma Riddlea
Po zgodbah o javnih usmrtitvah na Grassmarketu smo le nekaj minut kasneje pristali na še enem kraju, ki bi ga lahko označili za nekoliko temačnega. Tokrat na pokopališču.
Greyfriars Kirkyard je eno najbolj znanih pokopališč v Edinburghu. Vanj vstopiš naravnost z ulice, nato pa se nenadoma znajdeš med starimi nagrobniki, kamnitimi spomeniki in stoletji zgodovine.
A naš namen ni bil občudovanje arhitekture ali iskanje slavnih Škotov.
Tudi tukaj smo lovili Harryja Potterja.
Na pokopališču naj bi namreč stal nagrobnik Thomasa Riddella, za katerega mnogi verjamejo, da je J. K. Rowling navdihnil za ime Toma Riddlea, poznejšega Mrlakensteina, glavnega negativca v zgodbi.
Zato se je obisk hitro spremenil v iskanje enega samega nagrobnika.
Google Maps pri tem ne pomaga prav veliko. Pokopališče je večje, kot se zdi na prvi pogled. Za glavnim delom se namreč skriva še dodaten prostor, ločen z visokim zidom. Ker sva mislila, da zid označuje konec pokopališča, smo kar nekaj časa iskali na napačnem mestu.
Nismo bili edini.
Po poteh med nagrobniki je hodilo še precej ljudi, ki so očitno iskali isto stvar kot mi. Vsi so gledali v telefone in se ozirali med nagrobniki z enakim ciljem.
Na koncu smo ga le našli.
Iskreno povedano, meni sam nagrobnik ni pomenil prav veliko. Nari pa precej več. In navsezadnje je to tisto, kar šteje. Da se sredi sončnega popoldneva potikaš po edinburškem pokopališču in skupaj iščeš delček zgodbe, ki jo pozna ves svet.
Greyfriars Bobby
Da pa ne bo vse skupaj preveč temačno, nas je ob izhodu pričakala še precej lepša zgodba.
Majhen pes po imenu Bobby je po smrti svojega lastnika kar štirinajst let vsak dan prihajal na njegov grob. Njegova zgodba je postala simbol zvestobe in ena najbolj znanih edinburških legend.
Pred vhodom danes stoji njegov kip. Če se ga dotakneš po nosu, naj bi prinašal srečo. Sodeč po barvi nosu so to pred nami storili že milijoni obiskovalcev, saj se bron tam blešči skoraj kot zlato.
Univerza in kosilo z Rolling Stonesi
Po Greyfriarsu smo se po spodnjem delu mesta, vzporedno z Royal Milom, sprehodili vse do Univerze v Edinburghu. Za nekaj minut smo pokukali na notranje dvorišče. Velika kupola in mogočne kamnite stavbe z osrednjo travnato površino ustvarjajo občutek tradicije, akademske svobode in moči znanja. Z Anjo sva se spomnila najinih študentskih let.
Do takrat smo imeli za seboj že kar lep del dneva, zato je bil čas za kosilo. Na drugi strani ceste nas je pritegnila italijanska restavracija Ciao Roma.
In takoj ko smo vstopili … presenečenje.
V vitrini je visela kitara skupine Rolling Stones.
Pa ne kakšna kopija za turiste, ampak prava kitara z avtogrami članov skupine.
Kosilo je bilo odlično. Ena tistih prijetnih postojank, ki jih ne načrtuješ vnaprej, pa se ti vseeno vtisnejo v spomin. Morda zaradi hrane, morda zaradi kitare, verjetno pa zaradi obojega.
Jacob’s Ladder in pogled na Arthur’s Seat
Ostal nam je še dobršen del popoldneva, zato smo se peš odpravili proti vzhodnemu delu mesta. Če je bil že cel dan nekoliko povezan s Harryjem Potterjem, grobovi in temačnimi zgodbami, naj bo takšno tudi njegovo nadaljevanje.
Pravijo, da je po kosilu dobro narediti sprehod. Mi smo ga.
Le da nas je ta najprej pripeljal do Jacob’s Ladder, enega izmed številnih stopnišč, ki povezujejo različne višinske nivoje Edinburgha. Od spodaj ne deluje nič posebnega. Ko pa začneš hoditi navzgor, hitro ugotoviš, da ime »lestev« ni bilo izbrano po naključju.
Do vrha smo sicer prišli brez postankov, a nekaj sape je vseeno ostalo na stopnicah za nami.
Te pa na vrhu takoj čaka nagrada.
Pogled na Arthur’s Seat.
Danes miren zeleni hrib je v resnici ostanek ugaslega vulkana, ki se s svojimi 251 metri dviga nad mestom. Zakaj se imenuje Arthur’s Seat, ni povsem jasno. Ena izmed teorij pravi, da naj bi bilo ime povezano z legendarnim kraljem Arturjem, čeprav zgodovinarji o tem niso enotni. Nam je popolnoma zadostovalo, da smo ga občudovali od daleč. Že tako smo imeli za tisti dan dovolj stopnic in vzponov.
Sedež škotske vlade, ki deluje kot trdnjava
Ko smo nadaljevali proti Calton Hillu, smo šli mimo masivne kamnite stavbe, ki je takoj pritegnila moje zanimanje. Nekaj je bilo na njej. Ostre linije, temen kamen in mogočna podoba.
Takrat še nisem vedel, kaj gledam. Šele kasneje sem ugotovil, da gre za St Andrew’s House, sedež škotske vlade.
Čeprav gre v bistvu za uradniško stavbo, deluje bolj kot trdnjava. Mogočni stebri in skoraj popolna simetrija dajejo občutek, da je bila zgrajena zato, da vzbuja spoštovanje. In očitno ji to še danes uspeva.
Calton Hill, najboljši razgled nad Edinburghom
Še nekaj stopnic in že se znajdeš na vrhu Calton Hilla. Odprt prostor, nekakšna mešanica parka, razgledne točke in zgodovinskega sprehoda, kjer so po vrhu hriba raztreseni različni spomeniki in stavbe.
Ko stojiš tu, je hitro jasno, zakaj je Edinburgh videti tako drugače od večine evropskih mest. Arthur’s Seat, grajska skala in Calton Hill so ostanki davne vulkanske preteklosti, ki je mestu dala njegovo prepoznavno podobo. Večina evropskih prestolnic je zrasla ob velikih rekah in na ravninah. Edinburgh pa se je razvil med hribi, skalami in ostanki ugaslih vulkanov.
Na najvišji točki stoji observatorij. Če pogledaš proti gradu, opaziš okrogel spomenik s stebri, ki me je takoj spomnil na Tempelj Veste na Rimskem forumu.
Nekoliko bolj desno pa stoji najbolj nenavadna zgradba na hribu. National Monument of Scotland, ki mu domačini včasih pravijo kar edinburška akropola, drugi pa nekoliko manj prijazno edinburška sramota.
Zakaj? Ker ni bil nikoli dokončan.
V začetku 19. stoletja so želeli zgraditi veličasten spomenik po vzoru atenske Akropole v spomin na padle v napoleonskih vojnah.
Standardna zgodba.
Zmanjkalo je denarja.
Ostali so samo stebri, ki še danes stojijo na vrhu hriba kot opomnik, da tudi velike ideje včasih obstanejo na pol poti.
Desno v ozadju kraljuje Arthur’s Seat. Če pogledaš v njegovo smer, opaziš še visok stolp, zgrajen v spomin na admirala Horatia Nelsona, levo pa se ti odpre pogled proti Severnemu morju.
Calton Hill je eden tistih krajev, kjer se splača za nekaj minut ustaviti in samo gledati okoli sebe. Na eni strani mesto, na drugi morje, okoli tebe pa zgodovina, dokončana in nedokončana, raztresena po travnatem vrhu hriba.
No, mi smo ostali precej dlje kot nekaj minut. Dobro uro smo sedeli na klopci, uživali v toplem popoldanskem soncu in opazovali mesto pod seboj.
Pot nazaj skozi Edinburgh
Pot navzdol je bila skoraj tako zanimiva kot sam vrh hriba.
Na ulicah smo ves čas srečevali značilne dvonadstropne avtobuse. Le da tukaj niso bili rdeči kot v Londonu, temveč belo-zeleni.
Nekoliko nižje nas je pričakal še bronasti mož na konju. Spomenik je posvečen vojvodi Wellingtonskemu, enemu najbolj znanih britanskih vojskovodij in zmagovalcu bitke pri Waterlooju.
Od tam smo nadaljevali mimo hotela Balmoral. Težko ga zgrešiš. Njegov stolp z uro se dviga nad mestom in je že več kot stoletje ena najbolj prepoznavnih podob Edinburgha.
Zanimiva je tudi zgodba o uri. Tradicionalno naj bi kazala tri minute preveč, da potniki ne bi zamudili vlakov na sosednji železniški postaji Waverley.
Ko tako hodiš po Princes Street, ti pogledi ves čas uhajajo proti Royal Milu.
Ves tisti kamen spominja na neke druge čase. Kot da pred seboj gledaš srednjeveško mesto iz skoraj pozabljene preteklosti.
Ozke ulice, stolpi in visoka kamnita pročelja se pred tabo zavrtijo kot prizori iz fantazijskega filma o kakšnem čarovniku.
In potem prečkaš še eno cesto.
Skoraj te zbije tramvaj.
Aha. 21. stoletje. Sredi škotske prestolnice.
V nekaj sekundah narediš miselno potovanje med srednjim vekom, fantazijskim svetom in sodobnim mestom. Pa nisi naredil nič drugega, kot da si se za trenutek zagledal proti Royal Milu.
Scott Monument, stolnica brez cerkve
Ko prideš k sebi, se naravnost pred teboj dvigne Scott Monument.
Prvi vtis ni ravno navdušenje.
Temen, visok in poln drobnih stolpičev deluje skoraj nekoliko zlovešče. Glede na ves dan, poln pokopališč in temačnih zgodb, se je zdel kot logično nadaljevanje vsega, kar smo videli do takrat.
Šele ko stopiš bližje, vidiš, kako ogromen je v resnici. S svojimi več kot 60 metri velja za največji spomenik književniku na svetu. Posvečen je siru Walterju Scottu, najslavnejšemu škotskemu pisatelju in avtorju romanov Ivanhoe ter Rob Roy.
Ko ga opazuješ od spodaj, deluje kot pročelje mogočne gotske cerkve, za katero manjka preostanek stavbe.
Princes Street Gardens
Po spustu s Calton Hilla smo prečkali Princes Street, nekakšno mejo med starim in novim Edinburghom. Med njo in Royal Mile se razprostira Princes Street Gardens.
Kar se mene tiče, eden najbolje umeščenih parkov, kar sem jih kdaj videl. Vrvež ulice, trgovine, pubi, tramvaji in dvonadstropni avtobusi, potem pa le nekaj korakov stran zelenice, rože, drevesa in fontane.
Park leži kakšnih dvajset metrov pod nivojem ulice, zato je kontrast še toliko bolj izrazit.
Ko danes gledaš vse te cvetoče češnje, urejene poti, tekajoče pse in ljudi, ki poležavajo na travi, je težko verjeti, da je bilo tukaj nekoč jezero Nor Loch, ki je stoletja varovalo grad in staro mesto pred napadalci.
Sčasoma se je mesto začelo širiti proti severu, jezero pa je izgubilo svojo vlogo. Ker je postalo predvsem odlagališče odpadkov in odplak, so ga nazadnje izsušili in na njegovem mestu uredili park.
Ko z ulice zakorakaš navzdol v park, najprej naletiš na skoraj dvesto let staro vrtnarjevo kočo. Gre za eno najbolj simpatičnih zgradb v parku. Kamnita hiška, obdana s cvetočimi češnjami, deluje kot prizor iz kakšne stare razglednice.
Ves čas te na levi spremlja Edinburški grad. Pogled nanj sicer nekoliko prekinja železnica, ki poteka tik pod grajsko skalo, a je bil to verjetno edini način, da so progo pripeljali v samo središče mesta.
Med sprehodom smo prišli tudi mimo odprtega odra, kjer poleti potekajo koncerti in festivalski dogodki. Tisti dan je bil prazen, a ob gradu v ozadju si ni bilo težko predstavljati, kako posebno mora biti tukaj na koncertni večer.
Na koncu parka te pričaka še Rossova fontana. Sama po sebi je dovolj mogočna, da se ob njej ustaviš, a večina pogledov hitro uide nekoliko višje. Nad njo se namreč dviga Edinburški grad in skupaj ustvarjata enega najbolj prepoznavnih razgledov v mestu. Skoraj se zdi, da je bil park ustvarjen prav zato, da lahko grad občuduješ iz te perspektive.
Mesto, ki nama je zlezlo pod kožo
Zraven je otroško igrišče. Punci sta si hitro našli družbo dveh ameriških deklet in že čez nekaj minut so tekale po igrišču in se lovile, kot da se poznajo že ves teden.
Midva pa sva se usedla na eno izmed številnih klopc, opazovala punci pri igri in se pogovarjala o tem, da bi bil Edinburgh, če bi se morala kdaj preseliti v tujino, verjetno edino mesto, ki bi nama obema ustrezal.
Težko je bilo pokazati na eno samo stvar. Za nama je bil čudovit dan, poln novih doživetij. Kljub utrujenosti sva se počutila odlično. Mesto je ponujalo zgodovino, parke, razglede in živahne ulice, hkrati pa je delovalo prijetno in domače. Morda pa so naju najbolj prepričali ljudje. Ustrežljivi, prijazni in predvsem nasmejani.
Jutri nas čaka grad, okoli katerega se že dva dni sprehajamo in ga občudujemo z vseh strani. Zdaj je končno napočil čas, da stopimo tudi skozi njegova vrata.
No, preden smo se dokončno odpravili proti našemu škotskemu domu, sem moral narediti še kakšno fotografijo, saj so se ponujale kar same.
Camera Obscura → The Elephant House → The Vennel → Thomas Riddell’s Grave → Greyfriars Bobby → Old College → Calton Hill → Duke of Wellington Statue → Scott Monument → Ross Fountain
