Že dober teden se potikamo po Škotski in prav je, da si privoščimo nekoliko bolj sproščen dan. Včeraj smo najprej opazovali jadrnice, kako premagujejo hrib, nato pa se z vlakom odpeljali po sledeh Bradavičarke Harryja Potterja. Danes je bilo na vrsti jezero, ki nas v Fort Williamu spremlja vse od trenutka, ko smo stopili iz avtobusa.
Loch Linnhe
Na prvi pogled ogromno jezero, stisnjeno med škotske gore. A v resnici to sploh ni jezero. Voda je slana, saj gre za morski zaliv, po katerem Atlantik prodre globoko v notranjost Škotske.
Zanimivo je tudi, kje leži. Pod njim poteka Great Glen Fault, velika geološka prelomnica, ki se nadaljuje skozi Loch Lochy vse do Loch Nessa. Prav ta prelomnica je pred nekaj dnevi naše potovanje spremljala tudi ob Loch Nessu.
Tam smo iskali Nessie. Tukaj naj bi danes tjulnje.
Ko smo se prejšnji večer vračali proti nastanitvi, sem ob obali opazil tablo za izlete z ladjico. Ker za danes nismo načrtovali ničesar velikega, sem pogledal, kaj ponujajo.
Plovba po jezeru, razglede na Ben Nevis in okoliške gore, ribogojnice, gojišča školjk, predvsem pa možnost, da med potjo opazimo tjulnje, vidre in druge divje živali.
Mislim, da so nas prepričali predvsem tjulnji.
No, pri nas je bilo z divjimi živalmi nekoliko bolj skromno. Med celotno plovbo smo za nekaj trenutkov videli eno samo tjulnjevo glavo, ki je pokukala nad gladino in nato izginila nazaj v vodo.
Ampak tega takrat še nismo vedeli.
Čista šajba
Karte sem kupil že večer prej prek spleta. Še dobro, saj je bila ladjica zjutraj polna.
Kot se pri skupinah rado zgodi, je nekaj ljudi zamujalo, zato smo morali čakati. Ko smo bili končno vsi na krovu, smo se odvezali od pomola in plovba po Loch Linnhe se je začela.
Takoj ko se za nekaj metrov odmakneš od obale, se pred tabo odpre Ben Nevis. Kot smo v teh treh dneh že večkrat ugotovili, je z vidika Slovenca vse skupaj nekoliko nenavadno. Pred tabo je najvišja gora Velike Britanije, pa vendar je njen vrh nižji od našega Vršiča.
A z gladine Loch Linnhe ga vidiš od vznožja do samega vrha. Nad tabo se tako dviga vseh 1.345 metrov.
Ko se ozreš nazaj proti Fort Williamu, lepo vidiš tudi dolg pomol. Zaradi velike razlike med plimo in oseko mora segati dovolj daleč, da je dostop do globlje vode mogoč tudi takrat, ko se morje umakne.
Nekje tukaj se je po zvočniku prvič oglasil tudi naš kapitan in komentiranje plovbe začel z današnjim vremenom.
»Če bi moral današnje vreme oceniti na lestvici od ena do deset, bi mu dal 45.«
Baje so dnevi, ko je nad Fort Williamom nebo brez enega samega oblaka, precej redki.
Čista šajba.
Kapitanu bi kar verjel, glede na to, da po Loch Linnhe pluje praktično vsak dan.
Med našo plovbo je bila oseka. Fort William smo počasi pustili za sabo, pogled proti obali pa je lepo pokazal, koliko vode se pravzaprav umakne.
Ladja brez morja
Ko tako opazuješ igro Lunine gravitacije, se pred tabo pojavi precej nenavaden prizor. Na obali stoji stara ladja, ki očitno že dalj časa ni zaplula.
Sprva ne veš, ali je to zgolj posledica oseke ali pa je za vsem skupaj kakšna druga zgodba.
Kapitan pove, da gre za staro ribiško ladjo, ki so jo želeli spremeniti v plavajočo restavracijo. A prvi gost si tu nikoli ni privoščil ribje plošče.
Pred dobrim desetletjem je območje zajelo močno neurje. Veriga, s katero je bila ladja privezana, je popustila, veter in morje pa sta jo odnesla na obalo.
Tam je nasedla.
In tam je ostala.
Danes jo počasi razjedajo škotsko vreme, slana voda in čas.
Ben in Nevis
Tu se Loch Linnhe za nekaj časa zoži, nekoliko naprej pa se znova razširi v še eno jezero.
Vode pač na tem koncu Škotske res ne zmanjka.
Pelješ se mimo pomola, ki označuje začetek Kaledonskega kanala. Ta ladjam omogoča, da namesto plovbe okoli severa Škotske uberejo bližnjico naravnost skozi Škotsko višavje.
Malo naprej od tu bi morale biti Neptunove stopnice, kjer smo včeraj opazovali, kako so tri jadrnice s pomočjo osmih zapornic »preplezale« skoraj 20 višinskih metrov.
Corpach je znan tudi po svoji žagi. Od vsega, kar nam je o njej povedal kapitan, pa sem si zapomnil predvsem njihov smisel za humor. Dva kotla na biomaso, ki ju uporabljajo v žagi, so namreč poimenovali Ben in Nevis.
Očitno se tukaj res vse vrti okoli najvišje gore Velike Britanije.
Ko so pod isto streho živeli ljudje in živali
Plovba se je nadaljevala proti morju, na nasprotnem bregu pa so se začele pojavljati posamezne hiše in kmetije. Nič posebnega, si misliš, a nato se spet oglasi kapitan.
Tokrat ni opeval popolnega vremena, temveč nam je postregel z zgodbo o tem, kako so živeli ljudje na teh bregovih.
Pripovedovati je začel o tradicionalnih škotskih blackhouses.
Nekoč so pod isto streho živeli ljudje in živali. Družina na enem delu, živina na drugem. V škotskem podnebju je imela takšna ureditev vsaj eno praktično prednost: živali so prispevale svoj delež k ogrevanju hiše.
Tudi dimnika namenoma niso uporabljali. Dim šotnega ognja si je skozi slamnato oziroma travnato streho počasi iskal pot na prosto, pri tem pa pomagal ohranjati streho in odganjati mrčes. S sajami prepojena slama je ob menjavi končala na poljih kot gnojilo.
Nekakšen krogotok, v katerem je imelo skoraj vse svojo naslednjo uporabo.
Seveda danes teh hiš ne vidiš več. Na njihovem mestu stojijo precej udobnejše hiše, tu in tam pa že kar prave vile.
Med gorami in gojišči
Kapitan je pospešil.
Mimo nas so drsele doline, iz katerih so se potočki zlivali v jezero, mi pa smo nekaj minut samo uživali v pogledih.
Ves čas te spremljajo vzpetine, ki dajejo plovbi tisti pravi občutek, da se z ladjo voziš po jezeru sredi Škotskega višavja. Rumeni uleks ob obali pa je bil v lepem kontrastu z rjavimi pobočji in modrino jezera.
Kapitan je upočasnil šele pri gojišču lososov.
Posel, vreden dobro milijardo funtov na leto.
Nedaleč stran smo opazili še gojišče školjk, nato pa smo se odpravili proti enemu od vrhuncev izleta.
Otok tjulnov
Na skalah naj bi se pogosto zadrževali navadni in sivi tjulnji, ki pridejo iz vode počivat. Vsaj tako naj bi bilo.
Mi smo videli skale.
Samo skale.
Nobenega tjulnja.
Kapitan nam je razložil, da naj bi jih od tam preganjal eden od bližnjih prebivalcev, ker naj bi ga motili. Če sem čisto iskren, se mi je to zdelo tudi precej priročen izgovor za primer, ko tjulnjev pač ni.
Ampak kakorkoli.
Meni zaradi tega ni bilo posebej hudo. Kamorkoli si pogledal, se je odprl nov razgled in že sama plovba po Loch Linnheju je bila vredna izleta.
Nia pa se s takšno razlago ni povsem strinjala.
Od vsega, kar naj bi videli na tej plovbi, si je najbolj želela prav tjulnjev. Gore, lososi, školjke in škotska pokrajina pri tem niso bili ravno ustrezna zamenjava.
Kar nekaj časa je trajalo, da smo jo potolažili.
Narava pač nima voznega reda.
Ko Ben Nevis postane slon
Počasi smo se vračali proti Fort Williamu, ko se je kapitan še zadnjič oglasil po zvočniku.
Rekel je, naj si Ben Nevis še enkrat dobro ogledamo.
»Na kaj vas spominja ta oblika?«
Gledam proti goram.
Ne vem. Na kaj naj bi me spominjala?
Potem pove.
Na slona.
In v tistem trenutku smo ga zagledali vsi. Glava, hrbet in rilec. Kar je bilo še nekaj sekund prej samo obris škotskih gora, je nenadoma postalo velikanski slon.
In potem je bilo konec.
Vidiš samo še slona.
Prav prijeten zadnji dodatek k plovbi, ki nam sicer ni postregla z obljubljenimi tjulnji, nam je pa ponudila precej vsega drugega.
Ko smo stopili nazaj na kopno, je narava hitro naredila prostor precej bolj vsakdanji težavi.
Bili smo lačni.
Odpravili smo se po glavni ulici in iskali, kam bi šli nekaj pojest.
154 kilometrov pozneje
Po kosilu smo se še malo sprehodili po Fort Williamu in se usedli na klop k bronastemu možakarju, mimo katerega smo se v zadnjih dneh sprehodili že večkrat, a mu nismo posvečali posebne pozornosti.
Tokrat smo imeli čas in sem si dejansko prebral tablo ob njem.
Kip se imenuje Boleče noge in označuje konec 154 kilometrov dolge pohodniške poti, ki se začne nekje pri Glasgowu.
Ravno takrat sta se mu približevala dva pohodnika. Nahrbtniki, gojzarji, delovala sta nekoliko utrujeno. Ko sta prisedla k bronastemu možakarju, bi njun izraz na obrazu lahko mirno postavil v slovar pod definicijo besede sreča.
Mi s polnimi želodci nekako nismo mogli tekmovati z njima, zato smo se odpravili po ulici navzgor in se ustavili pri naslednjem kipu.
Ta je bil drugačen. Ni imel bolečih nog. Sedel je namreč v avtu.
In seveda je tudi za tem zgodba.
Gre za spomin na precej nenavaden podvig z začetka prejšnjega stoletja, ko so se s Fordom Model T odpravili na Ben Nevis. Tistim avtom, ki ga danes največkrat vidiš na starih črno-belih posnetkih.
Potrebovali so več dni, a na koncu jim je uspelo.
Peš 154 kilometrov ali z avtom na goro Ben Nevis. Vsekakor nenavadna izbira.
Mi smo izbrali tretjo možnost in šli v nekaj metrov oddaljen muzej.
Po pretežno ravninski poti.
Slovenci očitno ne zaidemo pogosto sem
Že ob vstopu sta nas pozdravili dve gospe, ki sta skrbeli za muzej, in skoraj takoj je sledilo vprašanje, ki smo ga bili na tem potovanju že vajeni.
»Od kod pa ste?«
Ko smo povedali, da smo iz Slovenije, je ena od njiju povedala, da Slovencev pri njih ne vidijo prav pogosto. Slovenijo pa je obiskala že dvakrat in bila nad njo navdušena.
Kompliment smo ji seveda vrnili. Tudi nam je tale Škotska že počasi zlezla pod kožo.
Potem smo se odpravili po muzeju.
West Highland Museum je majhen in precej klasičen lokalni muzej. Orožje, stare fotografije, predmeti iz vsakdanjega življenja, tradicionalna škotska oblačila in precejšen del, posvečen jakobitom in Bonnie Prince Charlieju.
Torej tistim, ki so želeli Škota ponovno spraviti na britanski prestol.
Nič takšnega, zaradi česar bi Fort William uvrstil na potovanje samo zaradi muzeja. Če si že tukaj, imaš nekaj časa, te zanima zgodovina kraja ali pa preprosto ne veš, kaj bi sam s sabo, si ga pač greš pogledat.
Še zadnji večer v Fort Williamu
Popoldne se je počasi nagibalo proti koncu.
Glede na to, da smo bili že v samem osrčju Škotske, se je nekako spodobilo, da z glavne ulice zavijemo na teraso enega od tamkajšnjih pubov.
In da si končno privoščim pravi škotski whisky.
Pred nami Loch Linnhe, za njim pa sonce, ki se je počasi spuščalo za hrib. Še zjutraj smo tukaj pluli in iskali tjulnje, ki se nam niso želeli pokazati.
Zdaj jih ni iskal nihče več.
Ob kozarcu whiskyja smo tako zaključevali današnji dan…
Ostala nam je samo še zadnja noč in slovo od Fort Williama. Naslednje jutro nas je čakalo večurno potovanje z vlakom proti Glasgowu po znameniti West Highland Line, eni najbolj slikovitih železniških prog na Škotskem.
Ampak to je že zgodba naslednjega dne.
