Dan 8: V senci Ben Nevisa

avgust 2026september 2026 / Igor Kravanja

ODPOTUJ · POTOPISNE SERIJE

Ta zapis je del potopisne serije Družinsko potovanje po Škotski, kjer je celotno potovanje opisano kot zgodba od prvega do zadnjega dne.

← Prejšnji zapis Dan 7: Pot na Bradavičarko Naslednji zapis → Dan 9: Z vlakom v Glasgow

Potopisna serija Vsi dnevi potovanja

ŠKOTSKA · POTOPISNA SERIJA

Dan 8 od 11

Že dober teden se potikamo po Škotski in prav je, da si privoščimo nekoliko bolj sproščen dan. Včeraj smo najprej opazovali jadrnice, kako premagujejo hrib, nato pa se z vlakom odpeljali po sledeh Bradavičarke Harryja Potterja. Danes je bilo na vrsti jezero, ki nas v Fort Williamu spremlja vse od trenutka, ko smo stopili iz avtobusa.

Loch Linnhe

Na prvi pogled ogromno jezero, stisnjeno med škotske gore. A v resnici to sploh ni jezero. Voda je slana, saj gre za morski zaliv, po katerem Atlantik prodre globoko v notranjost Škotske.

Zanimivo je tudi, kje leži. Pod njim poteka Great Glen Fault, velika geološka prelomnica, ki se nadaljuje skozi Loch Lochy vse do Loch Nessa. Prav ta prelomnica je pred nekaj dnevi naše potovanje spremljala tudi ob Loch Nessu.

Tam smo iskali Nessie. Tukaj naj bi danes tjulnje.

Ko smo se prejšnji večer vračali proti nastanitvi, sem ob obali opazil tablo za izlete z ladjico. Ker za danes nismo načrtovali ničesar velikega, sem pogledal, kaj ponujajo.

Plovba po jezeru, razglede na Ben Nevis in okoliške gore, ribogojnice, gojišča školjk, predvsem pa možnost, da med potjo opazimo tjulnje, vidre in druge divje živali.

Mislim, da so nas prepričali predvsem tjulnji.

No, pri nas je bilo z divjimi živalmi nekoliko bolj skromno. Med celotno plovbo smo za nekaj trenutkov videli eno samo tjulnjevo glavo, ki je pokukala nad gladino in nato izginila nazaj v vodo.

Ampak tega takrat še nismo vedeli.

Čista šajba

Karte sem kupil že večer prej prek spleta. Še dobro, saj je bila ladjica zjutraj polna.

Kot se pri skupinah rado zgodi, je nekaj ljudi zamujalo, zato smo morali čakati. Ko smo bili končno vsi na krovu, smo se odvezali od pomola in plovba po Loch Linnhe se je začela.

Takoj ko se za nekaj metrov odmakneš od obale, se pred tabo odpre Ben Nevis. Kot smo v teh treh dneh že večkrat ugotovili, je z vidika Slovenca vse skupaj nekoliko nenavadno. Pred tabo je najvišja gora Velike Britanije, pa vendar je njen vrh nižji od našega Vršiča.

A z gladine Loch Linnhe ga vidiš od vznožja do samega vrha. Nad tabo se tako dviga vseh 1.345 metrov.

Pogled z Loch Linnhe na Ben Nevis, ki se dviga nad obalo Fort Williama.

Ko se ozreš nazaj proti Fort Williamu, lepo vidiš tudi dolg pomol. Zaradi velike razlike med plimo in oseko mora segati dovolj daleč, da je dostop do globlje vode mogoč tudi takrat, ko se morje umakne.

Nekje tukaj se je po zvočniku prvič oglasil tudi naš kapitan in komentiranje plovbe začel z današnjim vremenom.

»Če bi moral današnje vreme oceniti na lestvici od ena do deset, bi mu dal 45.«

Baje so dnevi, ko je nad Fort Williamom nebo brez enega samega oblaka, precej redki.

Čista šajba.

Kapitanu bi kar verjel, glede na to, da po Loch Linnhe pluje praktično vsak dan.

Med našo plovbo je bila oseka. Fort William smo počasi pustili za sabo, pogled proti obali pa je lepo pokazal, koliko vode se pravzaprav umakne.

Obala Loch Linnhe med oseko s hišami in gozdnatimi pobočji škotskega višavja v ozadju.

Ladja brez morja

Ko tako opazuješ igro Lunine gravitacije, se pred tabo pojavi precej nenavaden prizor. Na obali stoji stara ladja, ki očitno že dalj časa ni zaplula.

Sprva ne veš, ali je to zgolj posledica oseke ali pa je za vsem skupaj kakšna druga zgodba.

Kapitan pove, da gre za staro ribiško ladjo, ki so jo želeli spremeniti v plavajočo restavracijo. A prvi gost si tu nikoli ni privoščil ribje plošče.

Pred dobrim desetletjem je območje zajelo močno neurje. Veriga, s katero je bila ladja privezana, je popustila, veter in morje pa sta jo odnesla na obalo.

Tam je nasedla.

In tam je ostala.

Danes jo počasi razjedajo škotsko vreme, slana voda in čas.

Stara ribiška ladja Corpach Wreck, nasedla na obali Loch Linnhe med oseko.

Ben in Nevis

Tu se Loch Linnhe za nekaj časa zoži, nekoliko naprej pa se znova razširi v še eno jezero.

Vode pač na tem koncu Škotske res ne zmanjka.

Pelješ se mimo pomola, ki označuje začetek Kaledonskega kanala. Ta ladjam omogoča, da namesto plovbe okoli severa Škotske uberejo bližnjico naravnost skozi Škotsko višavje.

Pomol pri Corpachu ob začetku Kaledonskega kanala med oseko.

Malo naprej od tu bi morale biti Neptunove stopnice, kjer smo včeraj opazovali, kako so tri jadrnice s pomočjo osmih zapornic »preplezale« skoraj 20 višinskih metrov.

Corpach je znan tudi po svoji žagi. Od vsega, kar nam je o njej povedal kapitan, pa sem si zapomnil predvsem njihov smisel za humor. Dva kotla na biomaso, ki ju uporabljajo v žagi, so namreč poimenovali Ben in Nevis.

Očitno se tukaj res vse vrti okoli najvišje gore Velike Britanije.

Ko so pod isto streho živeli ljudje in živali

Plovba se je nadaljevala proti morju, na nasprotnem bregu pa so se začele pojavljati posamezne hiše in kmetije. Nič posebnega, si misliš, a nato se spet oglasi kapitan.

Tokrat ni opeval popolnega vremena, temveč nam je postregel z zgodbo o tem, kako so živeli ljudje na teh bregovih.

Pripovedovati je začel o tradicionalnih škotskih blackhouses.

Nekoč so pod isto streho živeli ljudje in živali. Družina na enem delu, živina na drugem. V škotskem podnebju je imela takšna ureditev vsaj eno praktično prednost: živali so prispevale svoj delež k ogrevanju hiše.

Tudi dimnika namenoma niso uporabljali. Dim šotnega ognja si je skozi slamnato oziroma travnato streho počasi iskal pot na prosto, pri tem pa pomagal ohranjati streho in odganjati mrčes. S sajami prepojena slama je ob menjavi končala na poljih kot gnojilo.

Nekakšen krogotok, v katerem je imelo skoraj vse svojo naslednjo uporabo.

Seveda danes teh hiš ne vidiš več. Na njihovem mestu stojijo precej udobnejše hiše, tu in tam pa že kar prave vile.

Sodobna kamnita hiša na samotnem bregu Loch Linnhe na Škotskem.

Med gorami in gojišči

Kapitan je pospešil.

Pogled na Loch Linnhe in škotsko višavje čez sled ladje med plovbo iz Fort Williama.

Mimo nas so drsele doline, iz katerih so se potočki zlivali v jezero, mi pa smo nekaj minut samo uživali v pogledih.

Obala Loch Linnhe z rumenim uleksom in golimi pobočji Škotskega višavja med plovbo.

Ves čas te spremljajo vzpetine, ki dajejo plovbi tisti pravi občutek, da se z ladjo voziš po jezeru sredi Škotskega višavja. Rumeni uleks ob obali pa je bil v lepem kontrastu z rjavimi pobočji in modrino jezera.

Rumeni uleks ob obali Loch Linnhe pod golimi pobočji Škotskega višavja.

Kapitan je upočasnil šele pri gojišču lososov.

Posel, vreden dobro milijardo funtov na leto.

Gojišče atlantskega lososa na Loch Linnheju, obdano z gorami Škotskega višavja.

Nedaleč stran smo opazili še gojišče školjk, nato pa smo se odpravili proti enemu od vrhuncev izleta.

Otok tjulnov

Na skalah naj bi se pogosto zadrževali navadni in sivi tjulnji, ki pridejo iz vode počivat. Vsaj tako naj bi bilo.

Mi smo videli skale.

Samo skale.

Nobenega tjulnja.

Kapitan nam je razložil, da naj bi jih od tam preganjal eden od bližnjih prebivalcev, ker naj bi ga motili. Če sem čisto iskren, se mi je to zdelo tudi precej priročen izgovor za primer, ko tjulnjev pač ni.

Ampak kakorkoli.

Meni zaradi tega ni bilo posebej hudo. Kamorkoli si pogledal, se je odprl nov razgled in že sama plovba po Loch Linnheju je bila vredna izleta.

Gorska pobočja Škotskega višavja nad obalo Loch Linnhe med plovbo.

Nia pa se s takšno razlago ni povsem strinjala.

Od vsega, kar naj bi videli na tej plovbi, si je najbolj želela prav tjulnjev. Gore, lososi, školjke in škotska pokrajina pri tem niso bili ravno ustrezna zamenjava.

Kar nekaj časa je trajalo, da smo jo potolažili.

Nia med plovbo po Loch Linnheju opazuje škotsko pokrajino in išče tjulnje.

Narava pač nima voznega reda.

Ko Ben Nevis postane slon

Počasi smo se vračali proti Fort Williamu, ko se je kapitan še zadnjič oglasil po zvočniku.

Rekel je, naj si Ben Nevis še enkrat dobro ogledamo.

»Na kaj vas spominja ta oblika?«

Gledam proti goram.

Ben Nevis s snežnimi zaplatami nad obalo Loch Linnhe na Škotskem.

Ne vem. Na kaj naj bi me spominjala?

Potem pove.

Na slona.

In v tistem trenutku smo ga zagledali vsi. Glava, hrbet in rilec. Kar je bilo še nekaj sekund prej samo obris škotskih gora, je nenadoma postalo velikanski slon.

In potem je bilo konec.

Vidiš samo še slona.

Prav prijeten zadnji dodatek k plovbi, ki nam sicer ni postregla z obljubljenimi tjulnji, nam je pa ponudila precej vsega drugega.

Ko smo stopili nazaj na kopno, je narava hitro naredila prostor precej bolj vsakdanji težavi.

Bili smo lačni.

Odpravili smo se po glavni ulici in iskali, kam bi šli nekaj pojest.

154 kilometrov pozneje

Po kosilu smo se še malo sprehodili po Fort Williamu in se usedli na klop k bronastemu možakarju, mimo katerega smo se v zadnjih dneh sprehodili že večkrat, a mu nismo posvečali posebne pozornosti.

Kip utrujenega pohodnika na koncu 154 kilometrov dolge poti West Highland Way v Fort Williamu.

Tokrat smo imeli čas in sem si dejansko prebral tablo ob njem.

Kip se imenuje Boleče noge in označuje konec 154 kilometrov dolge pohodniške poti, ki se začne nekje pri Glasgowu.

Ravno takrat sta se mu približevala dva pohodnika. Nahrbtniki, gojzarji, delovala sta nekoliko utrujeno. Ko sta prisedla k bronastemu možakarju, bi njun izraz na obrazu lahko mirno postavil v slovar pod definicijo besede sreča.

Mi s polnimi želodci nekako nismo mogli tekmovati z njima, zato smo se odpravili po ulici navzgor in se ustavili pri naslednjem kipu.

Ta je bil drugačen. Ni imel bolečih nog. Sedel je namreč v avtu.

In seveda je tudi za tem zgodba.

Gre za spomin na precej nenavaden podvig z začetka prejšnjega stoletja, ko so se s Fordom Model T odpravili na Ben Nevis. Tistim avtom, ki ga danes največkrat vidiš na starih črno-belih posnetkih.

Potrebovali so več dni, a na koncu jim je uspelo.

Bronasti Ford Model T v Fort Williamu, ki spominja na nenavaden avtomobilski vzpon na Ben Nevis leta 1911.

Peš 154 kilometrov ali z avtom na goro Ben Nevis. Vsekakor nenavadna izbira.

Mi smo izbrali tretjo možnost in šli v nekaj metrov oddaljen muzej.

Po pretežno ravninski poti.

Slovenci očitno ne zaidemo pogosto sem

Že ob vstopu sta nas pozdravili dve gospe, ki sta skrbeli za muzej, in skoraj takoj je sledilo vprašanje, ki smo ga bili na tem potovanju že vajeni.

»Od kod pa ste?«

Ko smo povedali, da smo iz Slovenije, je ena od njiju povedala, da Slovencev pri njih ne vidijo prav pogosto. Slovenijo pa je obiskala že dvakrat in bila nad njo navdušena.

Kompliment smo ji seveda vrnili. Tudi nam je tale Škotska že počasi zlezla pod kožo.

Potem smo se odpravili po muzeju.

West Highland Museum je majhen in precej klasičen lokalni muzej. Orožje, stare fotografije, predmeti iz vsakdanjega življenja, tradicionalna škotska oblačila in precejšen del, posvečen jakobitom in Bonnie Prince Charlieju.

Torej tistim, ki so želeli Škota ponovno spraviti na britanski prestol.

Razstava tradicionalnega orožja škotskega višavja v muzeju West Highland Museum v Fort Williamu.

Tradicionalna škotska oprema, sporrani, tartan in okrašeni predmeti v muzeju West Highland Museum v Fort Williamu.

Nič takšnega, zaradi česar bi Fort William uvrstil na potovanje samo zaradi muzeja. Če si že tukaj, imaš nekaj časa, te zanima zgodovina kraja ali pa preprosto ne veš, kaj bi sam s sabo, si ga pač greš pogledat.

Še zadnji večer v Fort Williamu

Popoldne se je počasi nagibalo proti koncu.

Glede na to, da smo bili že v samem osrčju Škotske, se je nekako spodobilo, da z glavne ulice zavijemo na teraso enega od tamkajšnjih pubov.

In da si končno privoščim pravi škotski whisky.

Pred nami Loch Linnhe, za njim pa sonce, ki se je počasi spuščalo za hrib. Še zjutraj smo tukaj pluli in iskali tjulnje, ki se nam niso želeli pokazati.

Zdaj jih ni iskal nihče več.

Ob kozarcu whiskyja smo tako zaključevali današnji dan…

Kozarec škotskega whiskyja v večerni svetlobi ob zadnjem večeru v Fort Williamu.

Ostala nam je samo še zadnja noč in slovo od Fort Williama. Naslednje jutro nas je čakalo večurno potovanje z vlakom proti Glasgowu po znameniti West Highland Line, eni najbolj slikovitih železniških prog na Škotskem.

Ampak to je že zgodba naslednjega dne.

← Prejšnji zapis Dan 7: Pot na Bradavičarko Naslednji zapis → Dan 9: Z vlakom v Glasgow

Potopisna serija Vsi dnevi potovanja

Zemljevid plovbe po Loch Linnheju iz Fort Williama.

Fort William → plovba po Loch Linnheju → Corpach Wreck → Corpach → gojišče lososov → Black Rock / Seal Island → Fort William → kip Boleče noge → Ford Model T → West Highland Museum → pub ob Loch Linnheju

UPORABNE POVEZAVE Cruise Loch Linnhe – plovba na Seal Island West Highland Museum

ODPOTUJ · POTOPISNE SERIJE

Portugalska Barcelona Rim

Dan 5: Loch Ness, grad Urquhart in iskanje Nessie

julij 2026julij 2026 / Igor Kravanja

ODPOTUJ · POTOPISNE SERIJE

Portugalska Barcelona Rim

Ta zapis je del potopisne serije Družinsko potovanje po Škotski, kjer je celotno potovanje opisano kot zgodba od prvega do zadnjega dne.

← Prejšnji zapis Dan 4: Z vlakom v Škotsko višavje Naslednji zapis → Dan 6: Od Loch Nessa do Fort Williama

Potopisna serija Vsi dnevi potovanja

ŠKOTSKA · POTOPISNA SERIJA

Dan 5 od 11

Sanje iz otroštva ob jezeru Loch Ness

Danes je bil prvi dan, ko smo se končno zares naspali.

Ko odpreš oči in zagledaš potoček, ki teče tik ob nastanitvi, se dan začne drugače kot v mestu. Saj ne, da nam je bilo v Edinburghu karkoli hudega, ampak tukaj, v Drumnadrochitu, skoraj sredi ničesar, je vse skupaj bolj sproščeno. Nekako logično.

Za rezervacije nastanitev že leta uporabljam Booking. Z njim smo bili zadovoljni v Londonu, Parizu, Washingtonu, New Yorku, Dublinu, Portu, Lizboni, Rimu in Barceloni. Še vedno se najbolj spominjam apartmaja v Nazaréju s pogledom na plažo in pečine, kjer nastajajo največji valovi na svetu. Ta v Drumnadrochitu pa bi brez razmišljanja postavil takoj za njim.

Edina stvar, ki mi pri rezervacijah nikoli ni bila posebej všeč, je zajtrk. Petnajst evrov na osebo, ne glede na to, ali gre za odraslega ali otroka, se mi ne zdi najbolj smiselno. Otroci običajno pojedo le nekaj kosmičev ali kos kruha z namazom, zato raje poiščemo bližnjo trgovino ali pekarno in zajtrkujemo po svoje.

Potoček ob nastanitvi v Drumnadrochitu na Škotskem z belo cvetočimi vejami in kristalno čisto vodo.

Jutranji zajtrk ob potočku pri nastanitvi v Drumnadrochitu na Škotskem.

Jutro smo tako začeli na isti klopci, kjer smo prejšnji večer zaključili dan. Za večino bi bil to povsem običajen začetek dneva. Zame pa je pomenil nekaj drugega. Nekaj, kar sem si želel uresničiti že zelo dolgo.

Ko sem bil približno toliko star, kot sta danes punci, sem vedno znova prebiral knjigo o skrivnostih sveta. Med vsemi zgodbami me je najbolj prevzela tista o skrivnostnem jezeru Loch Ness, kjer naj bi ljudje videvali nenavadno bitje iz davne preteklosti.

Ta del sem prebral neštetokrat. Vedno znova sem si predstavljal, kako bi bilo stati tam. Takrat sem si obljubil, da bom, ko bom velik, obiskal ta skrivnostni kraj.

No, sedaj sem velik.

In danes je napočil ta dan.

Čez hrib

Bivali smo na koncu vasi, kar je bila po svoje tudi prednost. Trgovina je bila blizu, za avtobus pa nisem bil prepričan, ali ustavi tudi tukaj ali bi morali do zgornje postaje. Kasneje se je izkazalo, da ustavi. Ker tega takrat nismo vedeli, nam ni preostalo drugega kot, da se do jezera odpravimo peš. Ob koncu dneva lahko rečem le, da je bila to prava odločitev.

Ko smo končno zapustili Bunk Inn Loch Ness že kmalu prečkaš most čez potoček, ki nam je v teh dneh tako polepšal bivanje. Na nasprotni strani je urejena pot za pešče in kolesarje na desno strani pa je kamp za avtodome in šotore. Steza pred tabo, travniki naokrog in na koncu še oblaki so ponudili tale pogled.

Pešpot skozi travnike proti jezeru Loch Ness v Drumnadrochitu na Škotskem pod dramatičnim nebom.

Pot se nato začne počasi vzpenjati. Višje ko greš, bolj se pred tabo odpira pogled na Loch Ness.

Razgled na jezero Loch Ness in zelene travnike nad Drumnadrochitom v škotskem višavju.

Med hojo sem puncama pripovedoval legendo, ki sem jo kot otrok tolikokrat prebral v knjigi. Čeprav sem v življenju videl že veliko jezer, na Loch Ness gledaš drugače. Ne samo z očmi odraslega, ampak tudi z radovednostjo otroka. Pogled ti ves čas uhaja proti gladini, proti valovom v daljavi. Veš, da gre za legendo, a nekje globoko v sebi vseeno upaš, da boš kaj zagledal.

Ko smo prispeli skoraj do vrha, je Nia nenadoma pokazala proti vodi.

“Poglej, tam je nekaj!”

Za nekaj sekund smo vsi obstali. Kaj pa, če …

A bila je le plavajoča boja, najverjetneje od potapljača.

Je pa bilo navdušenje pristno.

Tudi razočaranje pozneje.

A tistih nekaj sekund, ko smo vsi želeli verjeli, da smo res zagledali nekaj nenavadnega, nam bo za vedno ostalo v spominu.

Ko se pod teboj odpre Loch Ness

Ko stojiš na vrhu, se pod teboj travnik strmo spušča vse do jezera. Tudi tukaj so bile povsod ovce. Ena od njih nas je ves čas sumničavo opazovala. Malo za šalo smo rekli, da vohuni za Nessie.

Ovca na zelenem travniku ob cvetočem drevesu med sprehodom proti jezeru Loch Ness v škotskem višavju.

Vse naokrog je spet tisto značilno rumeno grmičevje, ki smo ga videvali skoraj povsod po Škotskem, takoj ko smo zapustili Edinburgh. Rumena barva ustvari čudovit kontrast s temno modro gladino jezera Loch Ness, zato je razgled res nekaj posebnega.

In potem med tem rumenim grmičevjem prvič zagledaš razvaline gradu Urquhart.

Pogled na grad Urquhart ob jezeru Loch Ness skozi cvetoče rumeno grmičevje v škotskem višavju.

Končno stojiš tukaj. Punci sta me po nekaj minutah že morali malo priganjati, ker sem vedno znova hotel narediti še eno fotografijo.

Ko sem jih dohitel, so me že čakale pred vhodom. Za nas štiri bi vstopnice stale okoli 50 evrov. A to je bil eden tistih krajev, ki bi jih obiskal ne glede na ceno.

Na koncu me je prehitela Anja. Medtem ko sem jaz še fotografiral, je že kupila vstopnice. Vedela je, koliko mi ta obisk pomeni.

Po zavitih stopnicah se najprej spustiš nadstropje nižje, kjer je trgovina s spominki. Tam seveda kraljuje Nessie. Na skodelicah, majicah, zvezkih, magnetih in obeskih za ključe. Kamorkoli pogledaš, sta povsod Nessie in grad.

Ker sem si z vsakega potovanja vedno želel prinesti nekaj za spomin, sem pred leti začel zbirati spominske kovance. Ne zavzamejo skoraj nič prostora, doma pa me vsak od njih v trenutku vrne na kraj, kjer smo ga kupili. Nia medtem zbira vodne krogle s krajev, ki jih obiščemo, in tudi njena zbirka je iz leta v leto večja.

Kljub pretirani ceni sem ga na koncu kupil.

V sosednji sobi pa se je ravno začel predvajati kratek film o zgodovini gradu.

Tam smo izvedeli, zakaj je bil grad Urquhart tako pomemben.

Zaradi lege ob jezeru Loch Ness je več stoletij nadzoroval eno glavnih poti skozi škotsko višavje. Zato so se zanj neprestano bojevali Škoti in Angleži, pozneje pa še mogočni klani iz Highlandsa.

Film se je zaključeval, nato pa je sledilo nekaj, kar si je nekdo zamislil naravnost fantastično.

V zadnjem kadru vidiš grad Urquhart takšen, kakršen je bil nekoč, na vrhuncu svoje moči. Nato se platno na sredini počasi razpre in pred tabo se prikažejo njegove današnje razvaline.

Rekonstrukcija videza gradu Urquhart ob jezeru Loch Ness, ki prikazuje, kako je grad izgledal v času največjega razcveta.

Pogled skozi panoramsko okno obiskovalnega centra na grad Urquhart in jezero Loch Ness na Škotskem.

Med razvalinami

Obiskovalcev je bilo sicer nekaj, a nič pretiranega. Grad smo si lahko tako v miru ogledali v svojem tempu.

Na poti navzdol te ob lepo urejeni zelenici pričaka replika trebušeja, srednjeveškega oblegovalnega stroja, s katerim so nekoč poskušali prebiti obzidje.

Velika replika srednjeveškega trebušeja pred gradom Urquhart ob jezeru Loch Ness na Škotskem.

Kmalu zatem prečkaš nekdanji obrambni jarek in stopiš med razvaline.

Poseben čar gradu Urquhart je njegova razgibana zasnova. Ne raziskuješ ga po eni ravni poti, ampak se ves čas vzpenjaš in spuščaš med posameznimi deli gradu. Vsak ovinek razkrije nekaj novega.

Sprehodiš se skozi ostanke velike dvorane, kjer so nekoč prirejali pojedine, mimo zasebnih prostorov grajske gospode, kapele, hlevov, golobnjaka in mogočnega Grantovega stolpa. Ob vsaki ruševini stoji ilustracija, ki pokaže, kako je ta del gradu izgledal pred več stoletji.

Grantov stolp v razvalinah gradu Urquhart ob jezeru Loch Ness na Škotskem.

Pogled skozi kamnito okno gradu Urquhart proti jezeru Loch Ness na Škotskem.

Informacijska tabla z rekonstrukcijo zasebnih prostorov gradu Urquhart na Škotskem.

Spustili smo se tudi povsem do obale jezera, kjer je bilo nekoč pristanišče in skozi vodna vrata glavni vhod v grad za vse, ki so prihajali po jezeru.

Pogled na jezero Loch Ness z mirne kamnite obale in griči škotskega višavja v ozadju.

Ves čas smo pogledovali proti gladini, če se bo morda le prikazalo kaj nenavadnega.

Nič.

Zato smo se odpravili še nekoliko višje.

Če že Nessie ne pride k nam, bomo mi poiskali boljši razgled.

Nekje na vrhu pa zaslišimo znan jezik.

Slovenščina.

Prvi Slovenci na našem potovanju.

Tri generacije ene družine so z avtom potovale po Škotski, le v nasprotni smeri kot mi. Izmenjali smo si nekaj popotniških informacij nato pa si zaželeli varno pot.

Ko sem znova pogledal proti stolpu spodaj, sem končno dojel, da sem uresničil še ene otroške sanje. Po kitih, prečkanju severnega tečajnika in obisku najbolj zahodne točke celinske Evrope sem zdaj stal tudi na gradu Urquhart in oprezal za Nessie.

Tam smo ostali več kot eno uro.

Ves čas je pihal hladen veter, zato kape, ki smo jih nosili s seboj, še zdaleč niso bile odveč.

Kljub vztrajnemu opazovanju gladine se je Nessie očitno odločila, da bo še nekaj časa ostala le legenda.

Legenda gor ali dol. Že zaradi teh razgledov se je splačalo priti sem.

Z mahom poraslo drevo nad obalo jezera Loch Ness v bližini gradu Urquhart na Škotskem

Z bršljanom poraščen obrambni zid gradu Urquhart nad jezerom Loch Ness v škotskem višavju.

Raca na travniku ob grajskem obzidju gradu Urquhart ob jezeru Loch Ness na Škotskem

Krave s frizurami

Dopoldne se nam je pot čez hrib zdela skoraj čarobna. Ves čas si v pričakovanju, kaj boš zagledal za naslednjim ovinkom. Ko pa je prišel čas za vrnitev, nas zamisel o ponovnem sprehodu čez hrib ni več tako navduševala. Zato smo raje počakali na avtobus.

Izstopili smo že na začetku vasi, saj je bilo pred nami še dobršen del popoldneva. Najprej smo si privoščili kosilo, nato pa smo raziskali še zgornji del vasi. Tam je trgovin nekoliko več, imajo pa celo svojo destilarno, zato ponudbe škotskega viskija res ne manjka.

Izbor steklenic škotskega whiskyja v trgovini z destilarno v Drumnadrochitu ob jezeru Loch Ness.

Čakal nas je le še sprehod nazaj do naše nastanitve. Tokrat nam ta pot ni bila prav nič odveč. Imeli smo namreč dober razlog.

Že prvi dan smo jih opazili.

Škotske višavske krave.

To niso navadne krave. Prepoznaš jih že na daleč po dolgih, ukrivljenih rogovih in gosti, razmršeni dlaki, ki jim pogosto popolnoma zakriva oči. Kot da bi že leta vztrajno odlašale obisk pri frizerju.

Njihova dolga dlaka ni modna muha, ampak popolna prilagoditev življenju v višavju. Ščiti jih pred vetrom, dežjem in mrzlimi zimami, zato lahko brez težav živijo na prostem skoraj vse leto.

Danes spadajo med najbolj prepoznavne simbole države. Najdeš jih na razglednicah, magnetih, koledarjih in skoraj v vsaki trgovini s spominki. Ko pa stojiš le nekaj metrov stran od njih, hitro ugotoviš, zakaj so postale tako priljubljene. Kljub mogočnim rogovom delujejo neverjetno mirno, zaradi svoje razmršene “pričeske” pa skoraj karikaturasto.

Enostavno jih je zabavno opazovati, če si na pravi strani ograde seveda.

Škotska višavska krava na travniku v bližini Drumnadrochita v škotskem višavju.

Včasih je najlepše, ko se ne mudi

Danes je bil peti dan našega potovanja. Torej smo bili nekje na polovici poti, zato je bil ta dan že pri načrtovanju namenjen predvsem sprostitvi.

Na potovanjih se mi vedno bolj zdi, da je včasih bolje izpustiti kakšno znamenitost ali kraj in si raje vzeti kakšen dan več tam, kjer si že. Tako postane potovanje veliko bolj sproščeno, kraj pa vsaj nekoliko doživiš, namesto da ga samo obkljukaš.

To, da smo Drumnadrochitu namenili cel dan, je bila prava odločitev.

Jutri se spet premaknemo naprej. Tokrat z avtobusom proti Fort Williamu. O tem kraju pred potovanjem nisem vedel skoraj ničesar, razen tega, da leži pod Ben Nevisom, najvišjo goro Velike Britanije.

Za zdaj vse poteka tako, kot mora. Mi smo že polni pričakovanj, kaj nas čaka jutri.

Nahrbtniki pa že čakajo pri vratih.

← Prejšnji zapis Dan 4: Z vlakom v Škotsko višavje Naslednji zapis → Dan 6: Od Loch Nessa do Fort Williama

Potopisna serija Vsi dnevi potovanja

Zemljevid poti od Drumnadrochita do gradu Urquhart ob jezeru Loch Ness v škotskem višavju.

The Loch Ness Inn → Urquhart Castle → Great Glen Distillery → The Loch Ness Inn

UPORABNE POVEZAVE Scottish Citylink Urquhart Castle Visit Inverness Loch Ness The Loch Ness Centre VisitScotland

ODPOTUJ · POTOPISNE SERIJE

Portugalska Barcelona Rim

Dan 3: Od Edinburškega gradu do Severnega morja

junij 2026junij 2026 / Igor Kravanja

ODPOTUJ · POTOPISNE SERIJE

Portugalska Barcelona Rim

Ta zapis je del potopisne serije Družinsko potovanje po Škotski, kjer je celotno potovanje opisano kot zgodba od prvega do zadnjega dne.

← Prejšnji zapis Dan 2: Harry Potter in Edinburgh Naslednji zapis → Dan 4: Proti severu v škotsko višavje

Potopisna serija Vsi dnevi potovanja

ŠKOTSKA · POTOPISNA SERIJA

Dan 3 od 11

Prvi koraki proti gradu

Ko smo včeraj prebili led s prvo vožnjo z Uberjem, smo ga brez obotavljanja naročili tudi danes. Tokrat nas je voznik odložil nekoliko nižje kot dan prej, zato nas je takoj pričakal kratek vzpon po strmih stopnicah.

Še nekaj korakov po ozki uličici, zavoj v levo in že stojiš na Castle Esplanade, velikem prostoru tik pred vhodom v eno najbolj prepoznavnih škotskih znamenitosti.

Morning queue outside Edinburgh Castle on Castle Esplanade under a clear blue sky, Scotland

To je prizorišče številnih slovesnosti, vojaških parad in znamenitega Edinburgh Military Tattoo, ki vsako poletje pod grad privabi obiskovalce z vsega sveta. Nad vsem skupaj pa se dviga Edinburški grad.

Masiven. Večnivojski. Zaradi svetlega peščenjaka ob vhodu in temnejših zidov višje na skali deluje neosvojljiv.

Čeprav smo ga že dan prej občudovali skoraj z vseh mogočih perspektiv, te pogled iz neposredne bližine ponovno navduši. Vrsta pred njim pa nekoliko manj. A ni bilo prehudo.

Karte sem kupil približno mesec dni prej prek uradne spletne strani, kar je pri najbolj obiskanih znamenitostih na naših potovanjih že ustaljena praksa. Izbral sem prvi možen vstop, saj si lahko tako preostanek dneva organiziraš brez nenehnega pogledovanja na uro.

Vrsta se je počasi podaljševala vse do začetka Royal Mile. Ko sem pogledal v tisto smer, se mi je pogled ustavil na kupoli Camera Obscure, kjer smo bili še včeraj.

Long queue outside Edinburgh Castle with Camera Obscura and Tolbooth Kirk rising above Edinburgh Old Town, Scotland

V temni sobi smo skozi starodavni optični sistem opazovali, kako se pod nami počasi oblikuje vrsta obiskovalcev. Prav takšna, v kakršni smo danes stali tudi sami.

Zgoraj se nam je vse skupaj zdelo zelo zabavno.

Tukaj spodaj pa ti je pravzaprav vseeno.

Občutek, da te nekdo opazuje iz temne kupole nad mestom, pa vendarle ostane nekje v ozadju.

Tokrat smo bili pač mi del predstave.

Skozi vrata škotske zgodovine

Ura je bila točno pol desetih, ko so grad odprli za obiskovalce.

Edinburgh Castle opening sign and waiting queue before the castle opens at 9:30 am, Scotland

Najprej te pričaka kratek most nad obrambnim jarkom, ki je kakšnih pet metrov nižje.

Nad vhodom opazim rdečega leva na rumeni podlagi, ki od daleč nekako spominja na Ferrarijev znak.

Seveda ne gre za Ferrari.

Entrance to Edinburgh Castle with statues of Robert the Bruce and William Wallace beneath the Scottish royal coat of arms, Scotland

To je škotski kraljevi grb. Pod njim je latinski napis, ki bi ga lahko prevedli nekako takole:

Nihče me ne izziva nekaznovano.

Povsem upravičeno.

Vse je bilo podrejeno obrambi.

Za vrati pot zavije desno navzgor. Pred teboj se že dviga novo obzidje, ki zapira dostop proti notranjemu delu gradu. Obzidje deluje kot da raste iz vulkanske skale.

Stone ramparts of Edinburgh Castle rising above Castle Rock under a clear blue sky, Scotland

Nekoč so morali napadalci napredovati po strmini, stisnjeni med visoke zidove, brez možnosti umika ali obhoda.

Nikamor niso mogli.

No, danes imaš izbiro.

Lahko greš desno v trgovino s spominki.

Visitors walking up the cobbled approach to Edinburgh Castle Esplanade on a sunny morning in Scotland

Toda kam smo pravzaprav vstopili?

Edinburški grad ne stoji na navadnem hribu, ampak na vrhu nekdanjega vulkana. Že en pogled na strme pečine pod njim pove, zakaj je bil to skoraj idealen kraj za utrdbo.

V naslednjih stoletjih je postal ena najpomembnejših kraljevskih utrdb na Britanskem otočju. Bil je kraljeva rezidenca, vojaška trdnjava, zapor za vojne ujetnike in simbol škotske neodvisnosti. Zaradi svoje lege je bil večkrat oblegan kot katerikoli drug kraj v Veliki Britaniji.

Že po prvih nekaj metrih postane jasno, da nisi vstopil v običajno turistično znamenitost.

Vstopil si v kraj, kjer se je več kot tisoč let pisala škotska zgodovina.

Topniška ploščad

Kakšnih sto metrov navzgor te pričakajo nova vrata.

Tokrat precej bolj mogočna.

Zidovi so tako debeli, da imaš občutek, kot da hodiš skozi kamnit tunel. Nad glavo so še vedno vidne železne konice nekdanje rešetke, ki je lahko v trenutku zaprla prehod.

Visitors walking through the medieval portcullis gate into Edinburgh Castle, Scotland

Če si obiskovalec, greš naprej.

Če si bil nekoč napadalec, si imel še en problem več.

Takoj za vrati se prvič od vstopa v grad znajdeš na prostoru, kjer se ne počutiš več utesnjenega med visokimi zidovi.

Stopiš na Argyle Battery, eno najbolj prepoznavnih topniških ploščadi v gradu. Ob obzidju stoji vrsta topov, ki so nekoč varovali severni del mesta.

Visitors gathered around the historic cannons of the Argyle Battery at Edinburgh Castle, Scotland

View of Edinburgh through a narrow arrow slit in the walls of Edinburgh Castle, Scotland

Počasi se sprehodiš ob obzidju in skozi ozke line opazuješ mesto pod seboj. Tam, kjer se danes razprostira mestni park, je bilo nekoč jezero, ki je skupaj s strmimi pobočji pod gradom predstavljalo dodatno zaščito utrdbe.

Danes poleg razgleda največ pozornosti pritegne znameniti One O’Clock Gun. Top vsak dan ob eni uri popoldne še vedno odjekne nad Edinburghom, tradicija pa je stara več kot 160 let.

The One O'Clock Gun overlooking Edinburgh from the ramparts of Edinburgh Castle, Scotland

V Edinburghu smo bili dva dni.

Torej je top počil dvakrat.

In obakrat nam ga je uspelo zamuditi.

Ali pa preslišati.

Med vojašnicami in škotskimi polki

Od topniške ploščadi smo se po strmem kamnitem klancu spustili do dela gradu, kjer so bili nekoč nastanjeni vojaki, danes pa tam domuje vojni muzej Škotske.

Mi smo se raje povzpeli na obzidje, od koder se odpre razgled na velik del zahodnega Edinburgha.

Na podoben razgled smo naleteli že v Lizboni, ko smo z utrdbe São Jorge gledali na staro mestno jedro in znameniti rdeči most čez reko Tejo.

A ta mi je bil ljubši. Verjetno zaradi vseh tistih stavb okoli tebe in dejstva, da grad stoji na vrhu nekdanjega vulkana. Strme pečine pod tvojimi nogami to še danes zelo jasno razkrivajo.

Kdor je imel pod nadzorom grad, je imel pod nadzorom Edinburgh.

Na poti naprej smo si ogledali še muzej kraljevega škotskega polka. Njegova zgodovina sega od bitke pri Waterlooju pa vse do posredovanj na Balkanu proti koncu 20. stoletja.

Ceremonial military cap with white fur and red feathers on display at the National War Museum in Edinburgh Castle, Scotland

Waterloo 1815 exhibition panel and Charge of the Union Brigade display at the National War Museum inside Edinburgh Castle, Scotland

Historic flintlock pistols and military artefacts on display at the National War Museum inside Edinburgh Castle, Scotland

Glede na to, da sta ga tudi punci prehodili brez večjega pritoževanja, je bil očitno dovolj zanimiv.

Vojaški del gradu je počasi ostajal za nami. Pred nami pa se je odpiral najstarejši in najpomembnejši del celotne utrdbe, oddaljen le kakšnih petdeset metrov.

Prav ta zadnji del poti pa je bil tudi najbolj strm. Danes ga poznajo kot Hawk Hill, po kraljevem lovu s sokoli, ki je nekoč potekal na tem delu gradu.

Na vrhu ugaslega vulkana

Še ena vrata. Še ena obrambna linija. Še en opomnik, da vrh gradu ni bil namenjen vsakomur.

A če si kot napadalec prišel do sem, je bil grad skoraj že tvoj.

Danes gradu sicer ne dobiš, te pa takoj na levi pričaka trgovina z whiskyjem, še enim kraljem škotske identitete.

Whisky tukaj ni le pijača. Je del kulture, zgodovine in nacionalnega ponosa.

A za whisky je bilo še prezgodaj.

Bottle of Edinburgh Whisky Co. "Defender of the Nation" single malt whisky on display inside Edinburgh Castle, Scotland.

St Margaret's Chapel at Edinburgh Castle, the oldest surviving building in Edinburgh, photographed on a sunny day in Scotland.

Mi smo si na vrhu poiskali klopco, uživali v dopoldanskem soncu in opazovali vse okrog nas.

Tik za nami najprej zagledaš majhno kapelo svete Margarete, ki v družbi topov, obzidij in vojaških zgradb deluje skoraj skromno. Potem prebereš, da gre za najstarejšo ohranjeno stavbo v Edinburghu. Očitno je preživela ravno zaradi te skromnosti.

Pred kapelo stoji top.

Mons Meg.

Če je kapela najmanjša in najstarejša stavba v gradu, je Mons Meg verjetno njegova najbolj brutalna prebivalka.

Gre za enega največjih srednjeveških topov na svetu. S svojimi sedmimi tonami je izstreljeval skoraj 200 kilogramov težke kamnite krogle in je bil simbol škotske vojaške moči.

Potem stopiš do roba obzidja in pod seboj zagledaš nekaj povsem nepričakovanega.

Majhno pokopališče psov, ki so nekoč spremljali vojaške poveljnike in škotske polke.

Cemetery for soldiers' dogs inside Edinburgh Castle, a small memorial garden dedicated to the dogs that accompanied Scottish regiments and military officers.

Tudi zanje se je tu, na vrhu Edinburgha, našlo posebno mesto.

Simboli Škotske

Tako, ogled vrha gradu je skoraj pri koncu. Preostane ti le še glavni del.

Kraljeva palača.

Skozi ozek prehod vstopiš na dvorišče, z vseh štirih strani obdano z visokimi stavbami. Hočeš ali nočeš, prostor na tebi pusti vtis.

Prav tukaj se je skozi stoletja pisal pomemben del škotske zgodovine. Po tem dvorišču so hodili kralji in kraljice, tukaj so potekala kronanja in sprejemale so se odločitve, ki so odločale o usodi celotne države.

Glede na burno škotsko zgodovino si verjetno niti ne želiš vedeti, kaj vse je to dvorišče videlo v skoraj tisoč letih.

Kralje. Kraljice. Kronanja. Zarote. Vojne z Angleži.

In zato Edinburški grad ni le neka stara utrdba.

Je eden od simbolov Škotske.

Vstopimo v kraljevo palačo. Nekaj stopnic navzgor in pred tabo so že novi simboli.

Kraljevi.

Krona. Žezlo. Meč.

Fotografiranje prepovedano.

Ker so za nami ves čas prihajali novi obiskovalci, smo morali kar hitro naprej. Če sem čisto iskren, sem do danes že pozabil, kako so ti simboli sploh izgledali, še dobro da sem prej kaj poslikal.

Information display about the Sword of State, one of the Honours of Scotland, at Edinburgh Castle in Scotland.

Portrait of Mary, Queen of Scots, displayed inside Edinburgh Castle in Scotland.

Ornate fireplace in the Crown Room area of Edinburgh Castle, near the display of the Honours of Scotland.

Za konec si pogledamo še Veliko dvorano. Kraljevih pojedin tu že dolgo ni več, po stenah pa visijo meči, sekire, sulice in drugo orožje, zaradi katerega prostor bolj spominja na orožarno kot na nekdanjo kraljevo dvorano.

Grand fireplace, suits of armour and historic weapons inside the Great Hall at Edinburgh Castle in Scotland.

Skozi ozek prehod zapustimo kraljevo dvorišče in se na poti navzdol še zadnjič ozremo na grad.

Edinburgh Castle rising above volcanic rock under a bright blue sky, viewed from the lower slopes of Castlehill in Scotland.

Tako smo se slabe tri ure pozneje spet znašli pred najbolj znano ulico Edinburgha.

Kraljeva milja

Gre za slaba dva kilometra dolgo ulico, obdano z značilnimi kamnitimi stavbami, ki povezuje grad in palačo Holyroodhouse. Po njej so stoletja hodili kralji, vojaki in trgovci, danes pa pripada predvsem turistom.

View down the Royal Mile towards St Giles' Cathedral on a sunny afternoon in Edinburgh, Scotland.

Red phone box and St Giles' Cathedral on the Royal Mile in Edinburgh, Scotland.

Red double-decker bus on the Canongate section of the Royal Mile in Edinburgh, Scotland.

Takoj na začetku sem stopil v trgovino s spominki po razglednice, ki jih vedno pošiljamo s potovanj.

Ko me je prodajalka vprašala, kakšne znamke želim, sem ji razložil, da potrebujem eno za Evropo in eno za Ameriko.

“Okej, dve mednarodni,” je odgovorila.

Ne, sem vztrajal, eno za Evropo in eno za Ameriko.

In spet isti odgovor.

Mednarodni.

Ah, seveda. Škotska ni več del Evropske unije.

Po tem manjšem politično geografskem zapletu smo nadaljevali pot mimo našega včerajšnjega znanca, dudarja, ki je že veselo igral in ustvarjal pravi škotski ambient.

Počasi smo se približevali cerkvi St Giles, ki se s svojim stolpom dviga nad okoliškimi stavbami in jo je nemogoče zgrešiti.

Pravijo, da je to edina katedrala na svetu, v kateri je upodobljen angel, ki igra dude.

Ko vstopiš, pa je cerkev drugačna od tistih, ki smo jih vajeni doma. Namesto dolgega pogleda proti velikemu oltarju se prostor odpre okoli sredine ladje.

Interior of St Giles' Cathedral in Edinburgh with Gothic arches, blue vaulted ceiling and stained glass window

Glede tistega angela z dudami ne morem povedati prav veliko. Vrata do dela cerkve, kjer naj bi se nahajal, so bila iz meni neznanega razloga zaklenjena.

Ampak naj bi obstajal.

Za katedralo stoji vrhovno sodišče. Zaradi velikih stebrov je nekoliko drugačno od okoliških stavb, čeprav se mi je po dveh dneh v Edinburghu zdelo, da smo videli že vse mogoče različice kamnitih pročelij.

The Supreme Courts building with neoclassical columns on the Royal Mile in Edinburgh, Scotland.

Čez cesto smo si ogledali še odtis rok J. K. Rowling. Seveda v kamnu.

Naši glavni navdušenki nad Harryjem Potterjem, Nari, so se skoraj popolnoma prilegale.

Nekoliko nižje naj bi si ogledali hišo, ki te za nekaj trenutkov vrne nekaj stoletij nazaj.

John Knox House, ena najstarejših hiš v Edinburghu.

Leseni tramovi, temna fasada in rahlo nagnjena stavba naj bi delovali, kot da so obstali v nekem drugem času, dobrih 400 let nazaj.

Tako je vsaj pisalo na tabli. Mi smo videli predvsem delavske odre.

John Knox House in Edinburgh covered in scaffolding during renovation, with a small historic fountain in the foreground.

Tu nekje se turisti začnejo počasi redčiti. Večina obiskovalcev očitno ne pride povsem do konca Kraljeve milje, zato smo zadnji del poti proti Holyroodhouseu prehodili skoraj sami.

Ta kraljeva rezidenca je bila stoletja dom škotskih kraljev in kraljic. Prav tu je nekaj časa živela tudi Marija Stuart, najbolj znana škotska kraljica, ki je po življenju, polnem zarot in političnih obračunov, končala na angleškem rabljevem odru.

The gatehouse of the Palace of Holyroodhouse in Edinburgh, Scotland, seen from the street on a sunny day.

Nekaj več časa smo si vzeli še za škotski parlament na drugi strani ceste.

Če si nekaj ur prej stal pred skoraj tisoč let staro kapelo na vrhu gradu in hodil ob ravnih kamnitih pročeljih, se zdaj pred tabo nenadoma razkrije nekaj povsem drugega.

Valovite lesene oblike, nenavadna okna in nepravilne linije delujejo kot popoln kontrast vsemu, kar si do tedaj videl na Kraljevi milji.

The Scottish Parliament building in Edinburgh, Scotland, viewed from across the street on a sunny day with a clear blue sky.

Ne predstavlja stare Škotske kraljev in gradov, ampak sodobno Škotsko, ki po skoraj treh stoletjih ponovno odloča o svojih zadevah.

Ko smo tam stali, se nastavljali popoldanskemu soncu in gledali proti Arthur’s Seatu, ki se od tod zdi prav blizu, smo prišli na idejo, da bi po vsem tem kamnu dan zaključili nekoliko drugače.

Telefon v roke.

Uber.

Naročeno.

Pet minut pozneje smo se že peljali …

Proti Severnemu morju.

Portobello

Ko se pelješ ob vznožju Arthur’s Seata, imaš občutek, da si mesto pustil nekje za sabo. Široka travnata pobočja, pečine in odprti razgledi delujejo skoraj podeželsko.

To območje je bilo nekoč priljubljeno lovišče škotskih kraljev in aristokracije. Predstavljam si, da je moral biti pogled od zgoraj, ko si na konju jezdil po teh pobočjih in imel pod seboj Edinburgh, v daljavi pa še morje, res nekaj posebnega.

Res pa je, da življenje takrat ni bilo posebej prizanesljivo. Če nisi bil kralj ali plemič, si lahko precej hitro ostal tudi brez glave.

No, v Uberju te nevarnosti ni bilo.

Z voznico, Madžarko, smo med pogovorom nekako zašli v sodobno evropsko politiko. Povedala nam je, da se je pred mesecem dni vrnila v Budimpešto samo zato, da je glasovala proti Orbánu. Nato je večer preživela na ulicah mesta, kjer so čakali rezultate in nato slavili do jutra.

Kaj vse ne izveš v petnajstih minutah vožnje.

Ko je zavila v neko ulico, se je pred nami nenadoma odprla peščena plaža.

Bili smo v Portobellu.

Naša prva plaža v Veliki Britaniji.

Ogromna. Dolga mora biti več kilometrov.

Prišli smo ravno ob oseki. Vedno, ko potujemo, se poskušamo dotakniti morja ali oceana, ob katerem smo. Tokrat nam jo je oseka nekoliko zagodla, saj je bilo od začetka plaže do vode še kakšnih tristo metrov.

A kdo bi se pritoževal nad sprehodom po plaži.

Na poti do vode sta punci nabirali školjke, midva z Anjo pa sva ugotavljala, da je bila odločitev za popoldanski izlet na morje popolna.

Po Jadranskem, Sredozemskem, Baltskem in Rdečem morju ter Atlantskem oceanu, ki smo ga spoznali z obeh strani, smo sedaj roke pomočili še v Severno morje.

Low tide at Portobello Beach in Edinburgh, Scotland, with rippled wet sand beneath dramatic wispy clouds and a deep blue sky.

Poleg sonca in sproščenega vzdušja ti plaža ponudi še nekaj, česar na naših prejšnjih potovanjih nisi ravno vajen.

Pogled na naftno ploščad.

Nekaj novega. Nekaj povsem drugačnega.

Ker je bila ura že sredi popoldneva in ker smo bili ravno ob morju, se je nekako spodobilo, da gremo še na kosilo.

Ponovno smo pristali v italijanski restavraciji.

Kako nazaj v mesto?

Uber, seveda.

Tokrat sem ga naročil nekoliko prehitro. V manj kot minuti je že čakal na cesti pred restavracijo. Na hitro smo plačali in že drveli proti mestu.

Ta voznik je bil precej bolj molčeč.

Zato pa toliko hitrejši.

Ko nas je dostavil smo nadaljevali v nakupovalnem središču, kar ni nič nenavadnega, če potuješ s tremi puncami.

Sem že navajen.

Še dobro, da je bilo tam klopic več kot dovolj in sem lahko v miru počakal.

Še zadnjič pod gradom

Slabo uro pozneje smo že spet hodili po Princes Street. Mimo spomenika Walterju Scottu smo zavili v park pod cvetočimi češnjami in končali pri istem otroškem igrišču kot dan prej.