Ne glede na to, kam te ponesejo poti, bolj ko se potovanje bliža koncu, bolj pri sebi delaš nekakšno inventuro. Še posebej, kadar gre za deželo, kot je Škotska, ki je bila od nekdaj visoko na seznamu »must go, must see«.
Že takoj lahko brez pomislekov rečem, da nas ni razočarala. Pravzaprav je to veliko težje doseči pri potovanjih, od katerih že vnaprej veliko pričakuješ, kot pri tistih, na katera se odpraviš brez posebnih predstav in pričakovanj.
Škotska skozi naše oči
Škotsko sem si predstavljala kot zeleno deželo prostranega višavja, neštetih gradov in skrivnostnih jezer. Seveda sem bila prepričana tudi, da bomo prav mi tisti, ki bomo ob obisku Loch Nessa končno zagledali Nessie.
No, to je bilo pravzaprav edino škotsko razočaranje, saj Nessie ni bilo nikjer. Očitno je imela tisti dan dopust.
Zaradi večstoletne povezanosti z Anglijo sem si v svoji glavi napletla tudi zgodbo, da bodo Škoti precej podobni Angležem. Kako zelo sem se motila. Očitno še vedno drži tisto, da knjige ne gre soditi po platnicah.
Prav vsak, s katerim smo navezali stik, pa naj je šlo le za bežno srečanje ali daljši pogovor, je bil prijazen, zgovoren, nasmejan in odprt. Preprosto takšen tip ljudi, ki mi je blizu, zato je morda tudi moje navdušenje nad Škotsko toliko večje.
Tudi puncama je bila Škotska vsekakor vredna obiska. Od smeha na račun »goveda s slabo frizuro«, kot je višavsko govedo poimenoval Igor, do neuspešnega iskanja Nessie, skupnih zabavnih trenutkov ni manjkalo.
Višavsko govedo svoje pričeske sicer nosi zelo samozavestno, zato sklepam, da ga Igorjevo mnenje ni posebej prizadelo.
Potovanje, ki nas je spet povezalo
Škotska je bila tudi odlična priložnost za urjenje angleščine. Punci sta začeli samostojneje navezovati stike in se sporazumevati, hkrati pa je koristila tudi nama, saj angleščine ne uporabljava več vsak mesec, pravzaprav niti vsak teden, kaj šele vsak dan.
Na začetku morda v glavi še sestavljaš popoln stavek, sogovornik pa medtem že čaka na odgovor, toda po nekaj dneh besede vendarle stečejo. Če ne drugače, si pomagaš z rokami, nasmehom in univerzalnim turističnim jezikom: »Sorry, could you say that again?«
Predvsem pa smo po dolgem času znova potovali nekoliko drugače. Veliko smo se premikali, menjavali kraje in nastanitve ter se vrnili k načinu »vse, kar imam, nosim s seboj« v nahrbtniku.
Če česa ne moreš spraviti vanj, tega očitno ne potrebuješ. No, vsaj to je moja tolažba, ko ne morem vzeti s seboj toliko, kot si želim …
Tudi čas med pohodi, vožnjami in pešačenjem do nastanitev smo dobro izkoristili. Za vsakdanje pogovore, vprašanja o potovanju, opazovanje sveta skozi okna avtobusov in vlakov ter pogovore o vsem, kar smo srečevali na poti.
Pravzaprav smo bili skupaj veliko več kot doma, kjer nas potegnejo šolske, obšolske in službene obveznosti ter vsakdanji ritem.
Glasgow, Edinburgh in dva različna obraza Škotske
Kar zadeva Edinburgh in Glasgow, moram priznati, da bi Glasgow zlahka izpustila s seznama krajev, ki bi jih želela še enkrat obiskati. Name preprosto ni naredil posebnega vtisa. Zakaj, niti sama ne znam natančno pojasniti.
Morda je bil razlog prav velik kontrast z nekaj dnevi, ki smo jih pred tem preživeli v škotskem višavju, kjer je vse umirjeno, počasno, naravno in pristno. Nato pa se po nekaj urah vožnje znajdeš v Glasgowu. V povsem drugačnem svetu, polnem vrveža, hrupa in predvsem tistega dobro znanega, meni precej odbijajočega vonja po travi. Ne tisti zeleni škotski travi, da ne bo pomote.
Edinburgh pa je povsem druga zgodba. Glavno mesto, ki se ga kar ne moreš naveličati. Nikjer stolpnic, nikjer občutka velikega in neosebnega mesta. Ravno nasprotno.
Ko sem zgodaj zjutraj, še ob zori, odgrnila zavese, je bila ulica pod oknom tiha in mirna kot prizor iz filma, postavljenega nekam v 19. stoletje. Le avtomobili ob pločniku so razkrivali, da smo vendarle v nekem drugem času. Če bi mimo pripeljala še kočija, se mi to najbrž sploh ne bi zdelo nenavadno.
Zeleno, ki te ljubim zeleno
In potem je tu seveda še višavje.
»Zeleno, ki te ljubim zeleno.«
Verz Federica Garcíe Lorce, ki mi še danes, po vseh teh letih, odmeva v spominu na gimnazijska leta in profesorico slovenščine. Pravzaprav si težko predstavljam besede, ki bi lepše opisale Škotsko.
Saj ne, da sami živimo sredi mesta. Tudi zdaj, ko zapisujem zaključne misli o našem potovanju, skozi okno gledam smreko. Desno od računalnika leži telefon, na njegovem zaslonu pa fotografija Nie in Nare.
V jaknah sedita na klopci le nekaj sto metrov od Nessie in zajtrkujeta. Okoli njiju zelena trava, v ozadju teče potok, na obrazih pa široka nasmeha. Koruzni kosmiči verjetno še nikoli niso bili tako dobri.
Ko v očeh svojih otrok vidiš pristno srečo, pravzaprav ne potrebuješ ničesar več. Kaj bi ti lahko bolj ogrelo srce?
Morda so prav ti vmesni trenutki tisti, ki bodo na koncu ostali najdlje. Ne le gradovi, jezera, mesta in škotsko višavje, temveč tudi skupna hoja, smeh, pogovori, zajtrki na klopcah in zavedanje, da smo skupaj. Zares skupaj.
Škotska je tako upravičila prav vsa naša pričakovanja in si prislužila posebno mesto med našimi potovanji. Če bi se prikazala še Nessie, bi bilo že skoraj preveč popolno. Poleg tega pa potrebujemo vsaj en razlog, da se nekoč vrnemo.
Do naslednjega potovanja
Zdaj nas naslednji čakajo naši čarobni Tenerifi. A teh pravzaprav sploh ne štejem več za potovanje. Tenerifi so naš drugi dom. Kraj, kjer preživimo del poletnih počitnic in kjer sem mirna, sproščena in srečna.
Skoraj tako kot doma, le da je tam topleje, pred nosom imamo Atlantski ocean, na krožnikih pa precej več morske hrane. Če sem čisto iskrena, je to nekoliko izboljšana različica doma.
Kam in kdaj nas bo odneslo naslednje pravo potovanje, pa tokrat še čudežno ne vemo. Za nas je to skoraj nenavadno stanje in ne vem, koliko časa bo trajalo.
Verjetno le do trenutka, ko bo nekdo mimogrede omenil zanimiv kraj, jaz pa bom »samo malo pogledala« letalske vozovnice.
Do naslednjega potovanja torej. Kamorkoli že bo, kajti najlepše poti so pogosto prav tiste, za katere še niti ne veš, da te čakajo.
Jutro smo začeli tako, kot se spodobi. Z Barcaffejem na naši klopci na koncu vasi Drumnadrochit, sredi Škotskega višavja, ob potočku, ki je ves čas prijetno žuborel mimo nas.
Tako, čas za odhod. Z Anjo si oprtava nahrbtnike. Na Škotskem bomo zamenjali štiri lokacije, zato je bila odločitev za potovanje z nahrbtniki pravzaprav edina logična. Z njimi si precej bolj mobilen. Prestopi z vlaka na avtobus in nato še pot do nastanitve so bistveno prijetnejši kot vlečenje kovčkov po peronih, pločnikih in ulicah.
Na tak način smo potovali že po Portugalski, od Porta prek Nazaréja do Lizbone. Izkušnja je bila dobra, tako da smo enak način potovanja izbrali tudi za Škotsko.
Pravzaprav imajo nahrbtniki le eno slabo stran. Če ne pakiraš načrtno in že prvi dan potrebuješ nekaj, kar je ostalo čisto na dnu, se iskanje hitro sprevrže v kup razmetanih oblačil po sobi.
Tu se je spet pokazalo, da je Anja pri pakiranju precej bolj organizirana od mene. Že doma je vse premišljeno zložila, zato je med potovanjem vedno vedela, kje je kaj. Vsak je pač za nekaj.
Kmalu smo že stali na avtobusni postaji. Vozovnice sem kupil že nekaj mesecev prej prek aplikacije Citylink. Nekje sem prebral, da zna biti ta povezava precej zasedena, zato sem jih za vsak primer kupil vnaprej.
Z doubledeckerjem čez Škotsko višavje
Res ne pričakuješ, da te bo sredi ničesar, v majhni vasici s skoraj neizgovorljivim imenom, pobral dvonadstropni avtobus.
Pa se je zgodilo.
Kot da to še ne bi bilo dovolj, je za volanom sedel isti voznik, ki nas je nekaj dni prej pripeljal sem. Nahrbtnike smo pospravili v prtljažni prostor, nato pa seveda takoj odhiteli v zgornje nadstropje. Prostora je bilo več kot dovolj, zato smo si lahko izbrali sedeže, kjer smo želeli. Očitno rezervacije na začetku sezone le niso tako nujne. A nikoli ni odveč, če jih imaš.
Čeprav smo bili daleč od večjih mest, avtobusi tukaj vozijo zelo pogosto. Če sem prav preštel, jih čez dan vozi kar devet.Linija povezuje Inverness na severu in Fort William na jugu ter je ena glavnih prometnih povezav skozi Škotsko višavje.
Z avtobusi smo na naših potovanjih prevozili že kar nekaj kilometrov in večinoma so bile izkušnje zelo dobre. So pa bile tudi izjeme. Še danes se spomnim adrenalinske vožnje po ozkih irskih cestah proti Moherskim klifom ali poti polne ovinkov proti Rondi v Andaluziji.
Mreža avtobusnih povezav je dobro razvejana, zato lahko z nekaj načrtovanja dosežeš tudi bolj odročne dele Škotske. Kljub temu bi sam, če bi imel možnost izbire, vedno izbral vlak.
Do naše naslednje nastanitve je približno uro in pol vožnje. Nekaj mi je govorilo, da ta zagotovo ne bo dolgočasna.
Great Glen: Dolina, ki razpolovi Škotsko
Pomahamo Drumnadrochitu, se povzpnemo čez hrib, po katerem smo se še dan prej sprehajali, še zadnjič uzremo tiste razvaline gradu Urquhart.
Če se boste kdaj peljali po tej poti, se usedite na levo stran avtobusa. Na desni boste večino časa gledali gozdove in pobočja, na levi pa se bodo ves čas odpirali pogledi na Loch Ness. Tako vsaj obstaja drobno upanje, da se bo iz vode prikazala legendarna Nessie. Na desni tega upanja pač ni.
Veliki glen (Great Glen) ni le ena najbolj znanih dolin na Škotskem, ampak tudi prehod skozi Škotsko višavje. Skoraj sto kilometrov dolga dolina že tisočletja povezuje sever in jug države. Cesta, pohodniška pot ter vodna povezava po jezerih in kanalih ponujajo različne možnosti potovanja. Kakorkoli se odločiš potovati, povsod te spremlja lepa narava.
Na začetku vožnje večino časa opazuješ Loch Ness. Obala je poraščena z drevesi, tako da jezero le redko vidiš v vsej njegovi širini, no, sem ter tja pa se pogled le odpre. Vedno bolj se je oblačilo. Sonce se je sicer ves čas trudilo prebiti skozi oblake, vendar mu to nekako ni uspelo.
Takšna nekoliko temačnejša podoba jezeru pravzaprav zelo pristaja. Skrivnostnost celotne pokrajine na ta način še bolj pride do izraza.
Pojavljati se začnejo prve hiše. Prispeš v Fort Augustus, majhen kraj na južnem koncu jezera Loch Ness. Tukaj se Loch Ness konča. Ali pa začne. Odvisno, iz katere smeri prihajaš.
Kraj je znan predvsem po tem, da skozi njegovo središče poteka Kaledonski prekop (Caledonian Canal). Njegov namen je bil ladjam omogočiti varnejšo plovbo med vzhodno in zahodno obalo Škotske prek štirih jezer, ne da bi morale obpluti nevarne severne obale.
Hribi se tu strmo dvigujejo iz doline, Loch Ness pa si dokončno pustil za seboj. Kjer koli se pojavi vsaj nekaj ravnine, se razprostirajo pašniki. V daljavi pa na vrhovih že opaziš prve zaplate snega.
Na novo jezero ni treba dolgo čakati. Kmalu se pred tabo odpre Loch Lochy. Za razliko od nekoliko bolj skrivnostnega in temačnejšega Loch Nessa je ob njegovih obalah precej manj dreves, zato so razgledi veliko bolj odprti in s tem še bolj privlačni.
Ta del poti je bil eden najlepših na celotni vožnji. Pokrajina tukaj ponuja skoraj vse odtenke zelene. Nato se pred tabo pojavijo zasneženi vrhovi, ki si jih v daljavi opazoval že ves čas poti. Gre za najvišji del Škotskega višavja in hkrati celotnega Britanskega otočja. Ker se voziš ob jezeru po dolini, imaš občutek, da si že precej visoko. A občutek vara.
Počasi se spet začnejo pojavljati prve hiše. Približujemo se našemu današnjemu cilju. Še preden avtobus zapelje vanj, na pobočju hriba opaziš dve ogromni kovinski cevi. Speljani sta naravnost po strmem pobočju in nikomur ni bilo jasno, zakaj so ju postavili tja. Šele pozneje smo izvedeli, da gre za del hidroelektrarne. Po teh ceveh se z višje ležečega zbiralnika spušča voda do turbin, ki mestu zagotavljajo električno energijo. Po vsej tisti neokrnjeni naravi si ob pogledu na takšne inštalacije kar malo presenečen. A očitno imajo svoj namen.
Nato zagledaš dolg pomol, minuto pozneje pa si že na avtobusni postaji v Fort Williamu. Pred nami je novo mesto, nova nastanitev in upajmo, tudi nova dogodivščina v osrčju Škotskega višavja.
Fort William: Mesto pod Ben Nevisom
Avtobusna postaja je tik ob železniški, zato se ti ni treba bati kakšne zapletene logistike. Prve korake naredimo po mestu, ki leži ob morskem jezeru Loch Linnhe, znanem po veliki razliki med plimo in oseko, ki lahko preseže štiri metre. No, zdaj je bilo jasno, zakaj je bil tisti pomol tako dolg.
Če je na eni strani mesta jezero, se na drugi dviga Ben Nevis, s svojimi sicer skromnimi 1.345 metri najvišja gora Združenega kraljestva. Ker se skoraj neposredno dviga nad jezerom, imaš občutek, da je precej višji, kot v resnici je.
Kljub temu da gre za razmeroma majhno mesto, Fort William ponuja še precej več. Tu se začne Kaledonski prekop, ki smo ga spremljali že dobršen del današnje poti. Tu je tudi postaja znamenite železniške proge West Highland Line, baje ene najlepših na svetu. Prav po njej se bomo čez nekaj dni odpeljali proti Glasgowu.
Če imajo v Edinburghu Royal Mile, imajo tu High Street, dolgo, skoraj ravno ulico, ob kateri se dogaja skoraj vse, kar kot turist potrebuješ.
Ko smo dva dni prej stali pred tablo v Drumnadrochitu, smo imeli vsi občutek, da smo pozabili brati. Pa nismo. Napis je bil v škotski gelščini, jeziku, ki ga danes govori le majhen del prebivalcev Škotske. Tudi v Fort Williamu nas je kmalu pričakal podoben pozdravni napis.
Škotska gelščina je eden najstarejših jezikov na Britanskem otočju. Čeprav jo v vsakdanjem življenju slišiš poredko, ji Škoti namenjajo veliko spoštovanja. Zato so številni krajevni napisi, železniške postaje in uradne table še vedno dvojezični. Na ta način ohranjajo jezik, ki je pomemben del njihove zgodovine in identitete.
Ko smo prevzeli ključe, smo se nastanili v našem že tretjem domu na tem potovanju. Razpakirati se nam ni dalo, čas pa je bil tudi že za kosilo, zato smo se odpravili nazaj na glavno ulico.
Ker nam je ostal še dobršen del popoldneva, smo se po kosilu odpravili na kratek sprehod po mestu. Povsod te obdajajo cerkve, zanimiva pročelja hiš in seveda bari, ki obljubljajo pestro izbiro škotskega viskija.
Vreme se tukaj spreminja zelo hitro. Na ulici nas je ujel dež, zato smo zavili v trgovino s spominki. Ker nismo našli nič zanimivega, smo bili že čez dobrih pet minut spet zunaj. Tokrat je sijalo sonce.
Nič, dovolj za danes. Nastanitev smo imeli nekoliko višje v hribu, a je bilo tistih nekaj dodatnih korakov več kot poplačanih z večernim razgledom na jezero Loch Linnhe.
Jutri nas čaka raziskovanje začetka Kaledonskega prekopa, znamenitih Neptunovih stopnic in viadukta Glenfinnan, kjer je nastal eden najbolj prepoznavnih prizorov iz filmov o Harryju Potterju.
Bo res tako čarobno, kot je videti na filmskem platnu?
Danes je bil prvi dan, ko smo se končno zares naspali.
Ko odpreš oči in zagledaš potoček, ki teče tik ob nastanitvi, se dan začne drugače kot v mestu. Saj ne, da nam je bilo v Edinburghu karkoli hudega, ampak tukaj, v Drumnadrochitu, skoraj sredi ničesar, je vse skupaj bolj sproščeno. Nekako logično.
Za rezervacije nastanitev že leta uporabljam Booking. Z njim smo bili zadovoljni v Londonu, Parizu, Washingtonu, New Yorku, Dublinu, Portu, Lizboni, Rimu in Barceloni. Še vedno se najbolj spominjam apartmaja v Nazaréju s pogledom na plažo in pečine, kjer nastajajo največji valovi na svetu. Ta v Drumnadrochitu pa bi brez razmišljanja postavil takoj za njim.
Edina stvar, ki mi pri rezervacijah nikoli ni bila posebej všeč, je zajtrk. Petnajst evrov na osebo, ne glede na to, ali gre za odraslega ali otroka, se mi ne zdi najbolj smiselno. Otroci običajno pojedo le nekaj kosmičev ali kos kruha z namazom, zato raje poiščemo bližnjo trgovino ali pekarno in zajtrkujemo po svoje.
Jutro smo tako začeli na isti klopci, kjer smo prejšnji večer zaključili dan. Za večino bi bil to povsem običajen začetek dneva. Zame pa je pomenil nekaj drugega. Nekaj, kar sem si želel uresničiti že zelo dolgo.
Ko sem bil približno toliko star, kot sta danes punci, sem vedno znova prebiral knjigo o skrivnostih sveta. Med vsemi zgodbami me je najbolj prevzela tista o skrivnostnem jezeru Loch Ness, kjer naj bi ljudje videvali nenavadno bitje iz davne preteklosti.
Ta del sem prebral neštetokrat. Vedno znova sem si predstavljal, kako bi bilo stati tam. Takrat sem si obljubil, da bom, ko bom velik, obiskal ta skrivnostni kraj.
No, sedaj sem velik.
In danes je napočil ta dan.
Čez hrib
Bivali smo na koncu vasi, kar je bila po svoje tudi prednost. Trgovina je bila blizu, za avtobus pa nisem bil prepričan, ali ustavi tudi tukaj ali bi morali do zgornje postaje. Kasneje se je izkazalo, da ustavi. Ker tega takrat nismo vedeli, nam ni preostalo drugega kot, da se do jezera odpravimo peš. Ob koncu dneva lahko rečem le, da je bila to prava odločitev.
Ko smo končno zapustili Bunk Inn Loch Ness že kmalu prečkaš most čez potoček, ki nam je v teh dneh tako polepšal bivanje. Na nasprotni strani je urejena pot za pešče in kolesarje na desno strani pa je kamp za avtodome in šotore. Steza pred tabo, travniki naokrog in na koncu še oblaki so ponudili tale pogled.
Pot se nato začne počasi vzpenjati. Višje ko greš, bolj se pred tabo odpira pogled na Loch Ness.
Med hojo sem puncama pripovedoval legendo, ki sem jo kot otrok tolikokrat prebral v knjigi. Čeprav sem v življenju videl že veliko jezer, na Loch Ness gledaš drugače. Ne samo z očmi odraslega, ampak tudi z radovednostjo otroka. Pogled ti ves čas uhaja proti gladini, proti valovom v daljavi. Veš, da gre za legendo, a nekje globoko v sebi vseeno upaš, da boš kaj zagledal.
Ko smo prispeli skoraj do vrha, je Nia nenadoma pokazala proti vodi.
“Poglej, tam je nekaj!”
Za nekaj sekund smo vsi obstali. Kaj pa, če …
A bila je le plavajoča boja, najverjetneje od potapljača.
Je pa bilo navdušenje pristno.
Tudi razočaranje pozneje.
A tistih nekaj sekund, ko smo vsi želeli verjeli, da smo res zagledali nekaj nenavadnega, nam bo za vedno ostalo v spominu.
Ko se pod teboj odpre Loch Ness
Ko stojiš na vrhu, se pod teboj travnik strmo spušča vse do jezera. Tudi tukaj so bile povsod ovce. Ena od njih nas je ves čas sumničavo opazovala. Malo za šalo smo rekli, da vohuni za Nessie.
Vse naokrog je spet tisto značilno rumeno grmičevje, ki smo ga videvali skoraj povsod po Škotskem, takoj ko smo zapustili Edinburgh. Rumena barva ustvari čudovit kontrast s temno modro gladino jezera Loch Ness, zato je razgled res nekaj posebnega.
In potem med tem rumenim grmičevjem prvič zagledaš razvaline gradu Urquhart.
Končno stojiš tukaj. Punci sta me po nekaj minutah že morali malo priganjati, ker sem vedno znova hotel narediti še eno fotografijo.
Ko sem jih dohitel, so me že čakale pred vhodom. Za nas štiri bi vstopnice stale okoli 50 evrov. A to je bil eden tistih krajev, ki bi jih obiskal ne glede na ceno.
Na koncu me je prehitela Anja. Medtem ko sem jaz še fotografiral, je že kupila vstopnice. Vedela je, koliko mi ta obisk pomeni.
Po zavitih stopnicah se najprej spustiš nadstropje nižje, kjer je trgovina s spominki. Tam seveda kraljuje Nessie. Na skodelicah, majicah, zvezkih, magnetih in obeskih za ključe. Kamorkoli pogledaš, sta povsod Nessie in grad.
Ker sem si z vsakega potovanja vedno želel prinesti nekaj za spomin, sem pred leti začel zbirati spominske kovance. Ne zavzamejo skoraj nič prostora, doma pa me vsak od njih v trenutku vrne na kraj, kjer smo ga kupili. Nia medtem zbira vodne krogle s krajev, ki jih obiščemo, in tudi njena zbirka je iz leta v leto večja.
Kljub pretirani ceni sem ga na koncu kupil.
V sosednji sobi pa se je ravno začel predvajati kratek film o zgodovini gradu.
Tam smo izvedeli, zakaj je bil grad Urquhart tako pomemben.
Zaradi lege ob jezeru Loch Ness je več stoletij nadzoroval eno glavnih poti skozi škotsko višavje. Zato so se zanj neprestano bojevali Škoti in Angleži, pozneje pa še mogočni klani iz Highlandsa.
Film se je zaključeval, nato pa je sledilo nekaj, kar si je nekdo zamislil naravnost fantastično.
V zadnjem kadru vidiš grad Urquhart takšen, kakršen je bil nekoč, na vrhuncu svoje moči. Nato se platno na sredini počasi razpre in pred tabo se prikažejo njegove današnje razvaline.
Med razvalinami
Obiskovalcev je bilo sicer nekaj, a nič pretiranega. Grad smo si lahko tako v miru ogledali v svojem tempu.
Na poti navzdol te ob lepo urejeni zelenici pričaka replika trebušeja, srednjeveškega oblegovalnega stroja, s katerim so nekoč poskušali prebiti obzidje.
Kmalu zatem prečkaš nekdanji obrambni jarek in stopiš med razvaline.
Poseben čar gradu Urquhart je njegova razgibana zasnova. Ne raziskuješ ga po eni ravni poti, ampak se ves čas vzpenjaš in spuščaš med posameznimi deli gradu. Vsak ovinek razkrije nekaj novega.
Sprehodiš se skozi ostanke velike dvorane, kjer so nekoč prirejali pojedine, mimo zasebnih prostorov grajske gospode, kapele, hlevov, golobnjaka in mogočnega Grantovega stolpa. Ob vsaki ruševini stoji ilustracija, ki pokaže, kako je ta del gradu izgledal pred več stoletji.
Spustili smo se tudi povsem do obale jezera, kjer je bilo nekoč pristanišče in skozi vodna vrata glavni vhod v grad za vse, ki so prihajali po jezeru.
Ves čas smo pogledovali proti gladini, če se bo morda le prikazalo kaj nenavadnega.
Nič.
Zato smo se odpravili še nekoliko višje.
Če že Nessie ne pride k nam, bomo mi poiskali boljši razgled.
Nekje na vrhu pa zaslišimo znan jezik.
Slovenščina.
Prvi Slovenci na našem potovanju.
Tri generacije ene družine so z avtom potovale po Škotski, le v nasprotni smeri kot mi. Izmenjali smo si nekaj popotniških informacij nato pa si zaželeli varno pot.
Ko sem znova pogledal proti stolpu spodaj, sem končno dojel, da sem uresničil še ene otroške sanje. Po kitih, prečkanju severnega tečajnika in obisku najbolj zahodne točke celinske Evrope sem zdaj stal tudi na gradu Urquhart in oprezal za Nessie.
Tam smo ostali več kot eno uro.
Ves čas je pihal hladen veter, zato kape, ki smo jih nosili s seboj, še zdaleč niso bile odveč.
Kljub vztrajnemu opazovanju gladine se je Nessie očitno odločila, da bo še nekaj časa ostala le legenda.
Legenda gor ali dol. Že zaradi teh razgledov se je splačalo priti sem.
Krave s frizurami
Dopoldne se nam je pot čez hrib zdela skoraj čarobna. Ves čas si v pričakovanju, kaj boš zagledal za naslednjim ovinkom. Ko pa je prišel čas za vrnitev, nas zamisel o ponovnem sprehodu čez hrib ni več tako navduševala. Zato smo raje počakali na avtobus.
Izstopili smo že na začetku vasi, saj je bilo pred nami še dobršen del popoldneva. Najprej smo si privoščili kosilo, nato pa smo raziskali še zgornji del vasi. Tam je trgovin nekoliko več, imajo pa celo svojo destilarno, zato ponudbe škotskega viskija res ne manjka.
Čakal nas je le še sprehod nazaj do naše nastanitve. Tokrat nam ta pot ni bila prav nič odveč. Imeli smo namreč dober razlog.
Že prvi dan smo jih opazili.
Škotske višavske krave.
To niso navadne krave. Prepoznaš jih že na daleč po dolgih, ukrivljenih rogovih in gosti, razmršeni dlaki, ki jim pogosto popolnoma zakriva oči. Kot da bi že leta vztrajno odlašale obisk pri frizerju.
Njihova dolga dlaka ni modna muha, ampak popolna prilagoditev življenju v višavju. Ščiti jih pred vetrom, dežjem in mrzlimi zimami, zato lahko brez težav živijo na prostem skoraj vse leto.
Danes spadajo med najbolj prepoznavne simbole države. Najdeš jih na razglednicah, magnetih, koledarjih in skoraj v vsaki trgovini s spominki. Ko pa stojiš le nekaj metrov stran od njih, hitro ugotoviš, zakaj so postale tako priljubljene. Kljub mogočnim rogovom delujejo neverjetno mirno, zaradi svoje razmršene “pričeske” pa skoraj karikaturasto.
Enostavno jih je zabavno opazovati, če si na pravi strani ograde seveda.
Včasih je najlepše, ko se ne mudi
Danes je bil peti dan našega potovanja. Torej smo bili nekje na polovici poti, zato je bil ta dan že pri načrtovanju namenjen predvsem sprostitvi.
Na potovanjih se mi vedno bolj zdi, da je včasih bolje izpustiti kakšno znamenitost ali kraj in si raje vzeti kakšen dan več tam, kjer si že. Tako postane potovanje veliko bolj sproščeno, kraj pa vsaj nekoliko doživiš, namesto da ga samo obkljukaš.
To, da smo Drumnadrochitu namenili cel dan, je bila prava odločitev.
Jutri se spet premaknemo naprej. Tokrat z avtobusom proti Fort Williamu. O tem kraju pred potovanjem nisem vedel skoraj ničesar, razen tega, da leži pod Ben Nevisom, najvišjo goro Velike Britanije.
Za zdaj vse poteka tako, kot mora. Mi smo že polni pričakovanj, kaj nas čaka jutri.
Škotska je bila že dolgo na najinem seznamu želja. Edina ovira so bile letalske povezave iz Slovenije, ki so bile praviloma nerodne ali predrage. Ko je EasyJet odprl neposredno linijo iz Ljubljane, ni bilo več veliko razmišljanja. Karte so bile kupljene. To je bilo preprosto.
Potem pa je prišel tisti težji del. Najti rešitev. In sestaviti načrt, ki bo deloval.
Kako sploh raziskovati Škotsko brez avtomobila?
Najem avtomobila pri nama nikoli ni bil resna možnost. Morda bi o njem razmišljala, če bi potovala sama, pa še takrat nisem prepričan. Vožnja po levi strani ceste naju ni nikoli mikala. Sedaj ko potujeva z puncama pa sploh ne.
Ker tudi sicer na potovanjih skoraj vedno uporabljamo javni prevoz, je bila odločitev pravzaprav precej preprosta. Tudi Škotsko bomo raziskali z vlaki in avtobusi.
Prvi korak je bil nakup vozovnic za vlak iz Edinburgha v Inverness. Kupil sem jih približno dva meseca pred odhodom prek aplikacije Trainline in hitro ugotovil, da se zgodnji nakup res izplača. Če bi enake vozovnice kupoval tik pred potovanjem, bi zanje odštel kar nekajkrat več.
Pomembno je tudi, da lahko med nakupom izbereš svoje sedeže. Takrat imaš občutek, da je vse pod nadzorom. No, vsaj tako sem mislil jaz. Kasneje se je izkazalo, da rezervacija sedežev še ne pomeni nujno, da boš na njih tudi dejansko sedel.
Pri načrtovanju se nama je zelo obrestovala tudi kartica Family & Friends Railcard, ki velja dve leti in družinam prinese občutne popuste pri vožnjah z vlakom. Če načrtujete več poti po Škotski, se njen nakup hitro povrne.
Do Invernessa vozi več vlakov na dan, tako da imaš več možnih terminov odhodov. Kar je dobro, sploh če se pot ne zaključi tam. Ker smo želeli prvo noč preživeti ob jezeru Loch Ness, nas je čakal še približno polurni avtobusni prevoz do kraja Drumnadrochit.
Avtobusnih vozovnic namenoma nisem kupil vnaprej. Vožnja z vlakom traja skoraj štiri ure in nisem želel razmišljati, kaj se zgodi, če pride do zamude. Ker avtobusi vozijo pogosto, smo vozovnice brez težav kupili šele po prihodu v Inverness.
Vsi pomisleki glede načina potovanja so se izkazali za odvečne. Potovanje po Škotski brez avtomobila ni le izvedljivo, ampak tudi zelo enostavno. Namesto da bi bil ves čas zbran na vožnjo po levi strani ceste, sem lahko skozi okno opazoval, kako se pokrajina počasi spreminja in kako se pred nami odpira škotsko višavje.
Vožnja z vlakom ni bila le prevoz do cilja. Bila je pomemben del našega doživljanja Škotske.
Odhod
Celotno načrtovanje našega enajstdnevnega potovanja je bilo podrejeno eni misli. Avtomobila ne bomo potrebovali. Zato smo tudi prenočišča izbirali predvsem glede na bližino železniških in avtobusnih postaj.
V Edinburghu smo bili nastanjeni le pet minut hoje od postaje Haymarket, enega glavnih prometnih vozlišč v mestu. Zato prihod z letališča in kasnejši odhod proti severu nista predstavljala nobene posebne težave.
Današnji dan je bil v celoti namenjen premiku proti severu. Vlaki sicer vozijo pogosto, izbral pa sem jutranji vlak nekaj minut pred deveto. Tako nam ne bi bilo treba vstajati sredi noči, v Inverness pa bi prispeli dovolj zgodaj, da bi si ga lahko v miru ogledali, preden bi z avtobusom nadaljevali pot proti Loch Nessu.
Peron je bil poln ljudi, vendar se s tem nisem preveč obremenjeval. Vozovnice smo imeli kupljene, sedeži rezervirani, vedel sem tudi, v katerem vagonu moramo biti.
Najprej sem moral poiskati prostor za oba velika nahrbtnika. Tistih nekaj regalov za prtljago je bilo že polnih, zato sem ju poskušal odložiti v kot pri prostoru za kolesa.
Puncama sem medtem rekel, naj poiščeta naše sedeže.
Ravno ko sem skušal še zadnji nahrbtnik nekako stlačiti na svoje mesto, sta se vrnili.
»Naših sedežev sploh ni.«
Za trenutek sem obstal.
Kako jih ni?
Šel sem pogledat še sam.
Res jih ni bilo.
Vagon je bil poln. O štirih prostih sedežih skupaj ni bilo niti govora.
Kaj pa zdaj?
Ravno takrat je mimo prišel fant, ki je po vlaku prodajal prigrizke. Vprašal sem ga, kaj se dogaja.
Pojasnil je, da so morali zaradi tehničnih težav zamenjati vlak. Namesto predvidene kompozicije s šestimi vagoni je pripeljal vlak s samo tremi, zato rezervacije sedežev niso več veljale.
Na koncu smo našli štiri proste sedeže, raztresene po celem vagonu, in sedeli vsak zase, kot da smo se skregali med seboj.
Moram pa dodati, da so se za zaplet pozneje večkrat korektno opravičili.
Ko začetna jeza mine in vidiš, da sta punci čisto zadovoljni, se tudi sam umiriš. Pogled usmeriš skozi okno. Pred tabo je Škotska.
Za razliko od avtobusa, ki iz Edinburgha skoraj takoj zavije proti severu in sicer vozi nekoliko več časa, železnica najprej zavije proti zahodu Škotske.
Na poti proti severu
Mimo predmestij Edinburgha vlak hitro nabira hitrost in kmalu mesto ostane za nami. Mesto, ki nas je v dobrih dveh dneh enostavno očaralo. Nehote se začneš spraševati, kaj nam bodo prinesli naslednji dnevi potovanja. Če se je začelo tako dobro, kaj nas šele čaka na severu?
Mimogrede, Edinburgh v času našega obiska ni pokazal svojega najbolj znanega obraza. V dveh dneh in pol ni padla niti kaplja dežja. Spremljalo nas je sonce, okoli 15 stopinj Celzija in le nekaj vetra. Za Škotsko skoraj neverjetno vreme.
Ko mesto dokončno izgine za obzorjem, začne pokrajina dobivati tisti pravi škotski značaj. Med kamnitimi zidovi in samotnimi kmetijami se razprostirajo velika rumena polja oljne ogrščice, ki skupaj z zelenimi travniki ustvarjajo prizor, ki se ti vtisne v spomin že po prvih kilometrih vožnje.
Vlak mirno drsi skozi manjše kraje. Tu cerkev, tam graščina, malo naprej osamljena kamnita hiša. Kamen je skoraj povsod glavni gradbeni material in pokrajini daje povsem drugačen videz.
Pogumno srce
Ko se približuješ mestu Falkirk, se na levi strani med drevesi za nekaj trenutkov pojavi nenavadna kovinska konstrukcija. Vlak jo hitro pusti za seboj, a jo je skoraj nemogoče spregledati. To je Falkirk Wheel, edino vrteče se dvigalo za ladje na svetu, ki povezuje dva kanala na različnih višinah.
Z vožnjo proti severu potuješ nekako tudi nazaj skozi čas. Med Falkirkom in Stirlingom se pelješ mimo krajev, ki so zaznamovali zgodbo Williama Wallacea. Pri Stirlingu je dosegel svojo največjo zmago, ko je z bistveno manjšo vojsko presenetil Angleže. Pri Falkirku, ki smo ga pravkar pustili za seboj, pa je slabo leto pozneje doživel svoj največji poraz, ki pa njegove zgodbe ni končal. Postal je simbol škotskega boja za svobodo.
Ko se približuješ Stirlingu, na griču zagledaš mogočen Wallace Monument. Spomenik so mu postavili skoraj šest stoletij po njegovi smrti in še danes ohranja spomin na moža, ki ga je film Pogumno srce predstavil vsemu svetu.
Ko stolp počasi izgine za ovinkom, železniška proga dokončno zavije proti severu.
V objem škotskega višavja
Pokrajina se začne spreminjati. Nežni griči počasi prehajajo v hribe, ob progi se začnejo pojavljati manjša jezerca, pri Perthu pa vlak prečka prvo večjo reko, ki napove prihod v škotsko višavje.
Prav tu je izstopilo precej potnikov, zato smo končno lahko sedeli skupaj.
Če je česa ob tej železniški progi res v izobilju, so to ovce. Kamor koli pogledaš, jih vidiš. Travnik za travnikom, čreda za čredo. Bele, črne, odrasle, jagnjeta … skoraj nemogoče jih je prešteti. Zato se med vožnjo ves čas nekaj dogaja. Tudi tam, kjer se zdi, da ni ničesar razen trave, se skoraj vedno pase nova čreda.
Za Perthom se železnica začne vzpenjati v škotsko višavje. Gozdovi se počasi umikajo odprtim planotam narodnega parka Cairngorms. Pokrajina postaja vse bolj prostrana, dreves je vedno manj, ob progi tečejo potoki, v daljavi pa se dvigajo zaobljeni vrhovi, na katerih je tudi konec aprila še opaziti zaplate snega.
Ob vsem tem imaš občutek, da si že visoko v gorah. Potem pa mimo okna švigne tabla z napisom Highest Point on Rail Network. S kotičkom očesa ujameš še številko zgoraj.
453 metrov.
Priznam, pričakoval sem precej več. Toda prav to je čar škotskega višavja. Ne navduši z nadmorsko višino, temveč z občutkom neskončne odprtosti in divjine. Kot da se voziš nekje globoko na severu.
Takrat ne razmišljaš več o tem, koliko kilometrov je še do Invernessa. Samo sediš ob oknu in uživaš. Prav zaradi takšnih razgledov sem dokončno vedel, da je bila odločitev za vlak pravilna.
Inverness
V zadnjem delu poti se pokrajina znova spremeni. Na poti navzdol prečkaš številne mostove, pod katerimi tečejo reke in potoki, ki odpirajo prelepe razglede na okoliško pokrajino. V daljavi se počasi vrtijo vetrnice, rumena polja oljne ogrščice z juga pa zamenja gosto rumeno grmovje, ki je značilno za ta del Škotske.
Z vlaka smo izstopili nekaj minut po poldnevu. Na peronu je bilo živahno. Nič čudnega. Inverness je glavno prometno središče škotskega višavja in izhodišče za raziskovanje severnega dela države. Od tod se poti razcepijo proti jezeru Loch Ness, otoku Skye, severni obali in drugim odmaknjenim delom Highlandsa.
Najprej smo poiskali avtobusno postajo, ki stoji tik ob železniški. Kupili smo vozovnice, nahrbtnike pustili v shrambi in se sprehodili po mestu.
Po le nekaj minutah pozneje, ko iz ozke ulice stopiš na nabrežje reke Ness, se pred tabo odpre eden najlepših pogledov v mestu. Na drugi strani stoji strnjena vrsta kamnitih hiš, na tej se visoko dviga vitki zvonik gotske stolnice, za teboj na vzpetini kraljuje grad.
Dobiš občutek, kot da bi nekdo želel na nekaj sto metrih zbrati vse tisto, po čemer si predstavljaš Škotsko.
Tik pod gradom smo našli restavracijo za kosilo, nato pa se čez most sprehodili na drugo stran reke. Ta ni modra ali zelena, ampak rahlo rjavkasto oranžna. Kot sem pozneje prebral, so za to kriva številna šotišča ob njenem zgornjem toku, ki vodi dajejo to značilno barvo.
Ko smo se vračali čez most, je ravno takrat močno zapihal veter. Ulični glasbenik je začel igrati Dylanovo Blowin’ in the Wind. Naključje ali ne, pesem se je popolnoma ujela s trenutkom. Veter je melodijo nosil po reki, mi pa smo mimo značilnega škotskega pokopališča počasi nadaljevali proti avtobusni postaji.
Čakal nas je še zadnji del poti do kraja, kjer naj bi domovala najbolj znana legenda Škotske.
Drumnadrochit (Dram-na-DRO-hit)
Med čakanjem na pravi avtobus sem vadil izgovorjavo imena kraja, ki je bil naš današnji cilj. Drumnadrochit. Nekako te kombinacija črk ch vedno pripravi do tega, da ime izgovoriš narobe.
Še preden smo odpeljali, se je voznik po zvočniku predstavil in nas prijazno pozdravil. Povedal je nekaj osnovnih informacij ter dodal, da sta pitje alkohola in kajenje na avtobusu sicer prepovedana. Nato pa je z nasmehom pripomnil, da če bo med potjo koga vendarle prijelo na stranišče ali pa ga bo zagrabila želja po cigareti, naj mu le pove in bo naredil kratek postanek.
Prav videlo se je, da svoje delo opravlja z veseljem. Pa to ni bil turistični avtobus, ampak povsem običajna redna linija.
Tako se že prve metre odpelješ dobre volje. Pravzaprav smo na tem potovanju srečali toliko nasmejanih, sproščenih in prijaznih ljudi kot še nikjer drugje. In to medtem, ko so bili v službi. Nekaj je prijaznost, ki jo zahteva poklic, nekaj povsem drugega pa tista, ki ni narejena in prihaja iz srca. Takšnih ljudi smo tu na Škotskem srečali res veliko.
Ko zapustiš Inverness, se že po nekaj minutah na levi strani odpre najbolj znano škotsko jezero, Loch Ness. Dolgo je skoraj 37 kilometrov in velja za eno največjih jezer na Škotskem. Zaradi velike globine in temne vode, ki jo obarva šota, je skoraj ves čas obdano s pridihom skrivnostnosti.
Avtobus je hitro požiral kilometre. Večino časa pogled na jezero zastirajo drevesa, sem in tja pa se med njimi odpre kratek pogled na sloviti Loch Ness, ki naj bi v svojih globinah skrival prazgodovinsko pošast z ljubkovalnim imenom Nessie.
Tik pred prihodom v Drumnadrochit se na skalnem pomolu prikažejo še razvaline Urquhart Castla. Prav ta grad se pojavi skoraj v vsakem dokumentarcu, ko beseda nanese na skrivnosti jezera Loch Ness.
Na koncu vasi
Postaja je na začetku kraja, naša nastanitev pa skoraj na njegovem drugem koncu, zato nas je čakal še kratek sprehod. A bil je vse prej kot dolgočasen.
Že po nekaj minutah smo prvič zagledali znamenite škotske višavske krave. S svojimi dolgimi rogovi in razmršeno dlako čez oči so bile videti, kot da bi nujno potrebovale frizerja.
Malo naprej smo naleteli na igrišče, kjer so igrali hokej, in na drugo, kjer so balinali. Oboje na travi, seveda.
Končno smo prispeli. Čakal nas je prijeten družinski apartma s pogradi, ravno dovolj velik za naslednji dve noči.
Nekaj časa smo razmišljali o sprehodu do jezera. Potem pa smo skozi okno zagledali potoček, ki je tekel tik ob hiši. Sonce je še vedno prijetno grelo, ob vodi pa je stalo nekaj lesenih klopi.
Načrt o sprehodu je bil v trenutku pozabljen. Šel sem po dve coca-coli in dve pivi.
Škotska je že dolgo kraljevala na mojem seznamu želja. Nekih pametnih letalskih povezav, ki bi bile primerne tako časovno kot cenovno, preprosto ni bilo.
V takih trenutkih nastopi Igor. Tisti, ki naju poznajo, ga imenujejo tudi moj osebni glas razuma. Vedno me opomni, da kraji ne izginejo čez noč in da nas bodo lepo počakali. Seveda se z njim strinjam… vsaj teoretično.
Mislim pa, da mi na tak način samo lepše pove, naj se neham obnašati kot trmast otrok v trgovini z igračami. In da ni treba vsake želje takoj spremeniti v potovanje.
Ko vesolje reče zdaj
Jeseni zasledim podatek, da EasyJet odpira direktno linijo med Ljubljano in Edinburghom.
V tistem trenutku je bilo jasno: vesolje mi daje znak. Ali pa vsaj zelo ugodno letalsko karto.
Ostal je samo še en detajl – termin odhoda. Glede na to, kje leži Škotska in kakšne vremenske muhe ima, se je kot najbolj smiselna izbira izkazal čas prvomajskih počitnic.
Rezervacija kart? Takoj, ko je bilo mogoče. Torej že oktobra.
Igor je samo prikimal. Zmaga zame.
Zakaj ravno Škotska?
Če sem čisto iskrena, nimam enega konkretnega odgovora.
Očitno me vleče tja že zelo dolgo. Verjetno še iz časov osnovne šole.
Če smo bili pridni, nam je učiteljica angleščine, Alja Štendler, odklenila omaro, kjer je bil tisti veliki televizor. Na njem nam je predvajala filmčke iz vsega sveta.
Vedno so se pojavljali Škoti v svojih rdečih karirastih “kiklicah”, ki sem jih, mimogrede, imela tudi sama. Zraven pa seveda dude, megla in gradovi.
Res je, da nisem ravno največji ljubitelj zgodovine. Ampak kombinacija grad in Škotska ima pri meni poseben učinek.
Ne čisto na nivoju čevljev, ampak… zelo blizu.
In potem je tukaj še Nessie. Ta večna dilema, ali obstaja ali ne? Preverili smo že, ali obstaja Božiček. No, obstaja. Obiskali smo ga v Rovaniemiju na Finskem.
Naslednji logični korak? Odprava na lov za Nessie.
Priprave brez kompliciranja
Ker smo v pripravah že pravi profesionalci, se s tem niti ne obremenjujem preveč.
V glavi sem že naredila generalko omare. Preverila, kaj je še uporabno in kateri kos je že oddelal svoje. Bodisi zaradi zoba časa bodisi zaradi umetniških podvigov iz šolskih dni. Likovna umetnost najinih otrok ima pač svoje posledice.
Ta oblačila nato vzamemo s seboj in se jih po nošenju znebimo.
Pravzaprav sva za to potovanje do danes kupila samo eno stvar. Nov 75-litrski nahrbtnik. Hvala, mama Marjana, za darilne kartice. Stari je očitno zaključil svojo kariero.
Tokrat gremo na potovanje tako kot po Irski. Z nahrbtniki.
Zakaj nahrbtniki? Čisto preprosto – logistika.
Ko se na vsakih nekaj dni seliš iz kraja v kraj, je nahrbtnik neprimerljivo bolj praktičen. Brez vlečenja kovčkov po tlakovcih, brez iskanja dvigal in brez lovljenja kovčka po vlaku.
Zadnji koraki pred odhodom
V bistvu mi ostane samo še pregled potovalne lekarne.
Sveti trojček že čaka na polici v kleti, pripravljen na veliki finale, ko ga samo še zložimo v nahrbtnike.
Punci imata odobreno odsotnost v šoli. Jaz sem si privoščila kar neplačan dopust.
Za Igorja pa… no, iskreno upam, da ima tudi on v službi vse dogovorjeno.
Od ideje do poti
In tako smo skoraj neopazno iz ene čisto nedolžne želje prišli do čisto konkretnega potovanja.
Od prvih slik Škotske iz otroštva, dud v ozadju in gradov v megli, do seznamov, nahrbtnikov in logistike, ki danes deluje že skoraj rutinsko.
Vmes je bilo nekaj pregovarjanja, nekaj čakanja na prave letalske karte in seveda kanček moje trme, ki očitno vedno na koncu zmaga.
Ampak ravno to je čar vsega skupaj.
Da ideje zorijo počasi. Da jih včasih malo odložiš na stran. Potem pa se vrnejo še močnejše.
In ko enkrat klikne, ko se poklopijo čas, karte in volja, ni več veliko razmišljanja.
Samo še spakiraš, preveriš, če imaš vse. Ali pa vsaj večino. In greš.
Kaj na koncu res šteje
Mogoče na koncu niti ni najbolj pomembno, ali bomo res našli Nessie ali ne.
Bolj pomembno je vse, kar pride zraven. Skupni čas. Premikanje iz kraja v kraj. Tisti občutek svobode, ko imaš s sabo vse, kar potrebuješ. In skoraj vse, kar si želiš.
In pa seveda zgodbe, ki jih prineseš domov.
Če pa smo že uspešno potrdili obstoj Božička in se odpravljamo na lov za Nessie… potem se zdi skoraj logično, da bo v prihodnosti na vrsti še Jeti in Čupakabra.
Na poti
Nahrbtniki bodo kmalu na ramenih. Načrti skrbno pripravljeni z Igorjeve strani.
V zraku pa ravno prav tiste prijetne negotovosti. Toliko, da ostane prostor za presenečenja.
Točno tako, kot mora biti.
Vse ostalo se zgodi sproti.
In če smo se do zdaj česa naučili, je to, da so najlepši trenutki tisti, ki jih ne moreš vnaprej načrtovati… ampak jih preprosto doživiš.
