Ta zapis je del potopisne serije
Potovanje v Barcelono z družino – dnevnik po dnevih,kjer je celotno potovanje opisano kot zgodba od prvega do zadnjega dne.
Nakup vstopnic
Ta dan se je pravzaprav začel že dva meseca prej, natančno 18. oktobra, ko sem rezerviral vodeni ogled. Morda se sliši pretirano zgodaj, a ker je šlo za zadnji dan leta, nisem želel ničesar prepustiti naključju.
Danes, 17. januarja, ko sem ponovno preverjal razpoložljivost, se je izkazalo, da bi zadostovala že rezervacija nekaj dni vnaprej. Razlika v ceni med navadnim vstopom in vodenim ogledom je bila le nekaj evrov, zato sva se odločila za slednjega. Dodal pa sem še ogled enega od stolpov, kar se je kasneje izkazalo za veliko napako.
Dva parka
Taksi nas je odložil v bližini parka Plaça de la Sagrada Família. Prišli smo zgodaj, zato smo si park delili le z nekaj posameznimi obiskovalci, ki so bili večinoma iz Azije.
Včasih se sam navsezgodaj zjutraj odpravim fotografirat kakšno znamenitost. Ko se sonce začne prebijati čez horizont, smo tam običajno jaz, morda še kakšen nadobuden fotograf in skoraj vedno tudi manjša skupina azijskih turistov.
Iz tega parka se že ob prvem pogledu odpre razgled na mogočno cerkev pred tabo, ki je pred kratkim postala tudi najvišja cerkev na svetu.
Ko smo se je dodobra nagledali in je začetno navdušenje nekoliko popustilo, smo pot nadaljevali mimo bazilike do parka na njeni nasprotni strani, Plaça de Gaudí.
Če želiš res lepo fotografijo, je to pravo mesto. V parku je majhno jezerce, v katerem se Sagrada Família zrcali, zaradi česar je posnetek še boljši.
Tri fasade – Rojstva, Trpljenja in Slave
Baziliko Sagrada Família sestavljajo tri velike fasade, vsaka obrnjena v svojo smer neba in vsaka s svojim pomenom in zgodbo. Skupaj pripovedujejo pot od rojstva prek trpljenja do poveličanja.
Fasada Rojstva, obrnjena proti vzhajajočemu soncu, je nastajala še pod neposrednim vplivom Gaudíja. Polna je naravnih oblik, živali in svetopisemskih prizorov; vse kipi od življenja, gibanja in podrobnosti.
Na nasprotni strani stoji Fasada Trpljenja, hladna in ogoljena, z ostro zarezanimi linijami in dramatičnimi figurami, ki brez olepševanja prikazujejo zadnje ure Kristusovega življenja.
Tretja, Fasada Slave, je še v nastajanju in bo največja od vseh. Predstavljala bo pot človeka k Bogu, od smrti in sodbe do svetlobe, in bo nekoč glavni vhod v baziliko.
Ko cerkev opazuješ z obeh strani, jo nehote hitro popredalčkaš: ena je »ta lepa«, druga »ta grda«. Logično bi bilo, da je grda Trpljenje, kajne? No, ni. Tista, ki se nama je zdela grda, tista ob parku z jezerom, je v resnici Rojstvo. To sva dojela šele doma, ko se je pisal blog. Očitno imava nekoliko izkrivljen pogled na lepoto.
Saj ne, da bi do kakšnega miselnega preskoka prišlo, ko pred seboj gledaš fasado s Sveto družino, tremi kralji ter obilico živali in življenja. Menda je to prej simbolika rojstva kot pa trpljenja, kajne? Do prebliska ni prišlo niti takrat, ko je vodička fasado ne vem že v katero povsem pravilno poimenovala kot Fasado Rojstva. Do naju pač ni prodrlo.
Morda zaradi mrzlega jutra, morda zaradi premalo popitih kav, morda zato, ker je pihal veter in se je skozi slušalke le s težavo prebijala njena španska angleščina. Vsak izgovor je dober, resnica pač malo manj.
Zdaj veva: ta grda je v resnici ta lepa in je Fasada Rojstva, ta lepa pa ta grda in je Fasada Trpljenja. Še dobro, da tretje fasade ob našem obisku niso dokončali, sicer bi bila zmeda popolna.
Edino, kar je vsaj malo opogumljajoče, je to, da imata najini hčeri o tem diametralno nasprotno mnenje.
Notranjost
Ker smo imeli do vodenega ogleda še nekaj časa, smo v notranjost vstopili skozi vhod na strani Rojstva, ki simbolizira ljubezen.
Prva stvar, ki ti pade v oči, so ogromni stebri. Takoj dobiš asociacijo na velika debla dreves, ki na svojih vejah držijo celotno konstrukcijo pokonci.
Šele nato začneš zaznavati tloris v obliki križa. Ko se sprehodiš proti koncu ladje, opaziš še barve: na levi strani vitraže v modrih in zelenih tonih, na nasprotni strani rdeče. Vsaj tukaj je barvno gledano takoj jasno, kaj simbolizira rojstvo in kaj trpljenje.
Ko stojiš na sredini, si skoraj ne moreš pomagati, da si ne bi lomil vratu, ko gledaš nad seboj. Ladja se dviguje osupljivo visoko, vse do 75 metrov. Nad oltarjem lebdi kip Jezusa Kristusa, zmagovalca nad trpljenjem, ki se dviga v nebo.
Vse to je bistveno bolj nazorno razložila tudi naša vodička, a priznam, da sem jo poslušal le napol, saj sem bil bolj zaposlen s fotografiranjem.
Ogled smo zaključili skozi vhod Trpljenja. Ta stran je res bolj robustna, prazna in zadržana, z upodobitvami Kristusa ob smrti. Naro je najbolj pritegnil skrivnostni številčni kvadrat, ideogram s 310 kombinacijami, ki vse vodijo do števila 33, Kristusove starosti ob smrti.
Stolp Trpljenja
Dvigalo te odpelje nekje do sredine stolpa, približno 60 metrov visoko. Nato se po stopnicah še malo vzpneš čez kratek odprt prehod, kjer se levo in desno odpre pogled na mesto. Most je poln ljudi, zato se zrinemo mimo in vstopimo v sosednji stolp. Tam se začne trpljenje.
Spust. Skoraj 400 stopnic navzdol. Hodnik je ozek, širok komaj slab meter. Temno je; na vsakih nekaj metrov le ozke line, skozi katere pride malo svetlobe. Stopnice so strme, spuščaš se v spiralah. Če želiš v praksi razumeti besedo klavstrofobično, je to pravo mesto.
Nia se ne počuti dobro. Začne se tresti in jasno je, da je edini cilj ta, da čim prej pridemo dol. Na začetku še nekako gre. Stene so na obeh straneh in, čeprav je neprijetno, vsaj veš, da nimaš kam pasti. Potem pa, ko misliš, da slabše ne more biti, se po kakšnih sto stopnicah znajdeš v ozkem spiralnem stopnišču z luknjo na sredini, ki gre vse do tal.
Spuščamo se v koloni. Jaz prvi, z desno roko iztegnjeno nazaj, da Nia za mano ne bi slučajno padla po sredini. Za njo Nara, na koncu Anja. Stopnice se vrtijo, višina se ne zdi nič manjša. Gledaš v tisto luknjo in si želiš, da bi bil že spodaj. Skozi line vidiš, da si še vedno visoko. Več kot 300 stopnic samo v tem delu.
Dobro je vsaj to, da so pred nami še drugi ljudje. Daje občutek, da nisi sam. Nia se drži, mi jo poskušamo zamotiti, a nelagodje raste pri vseh. Ne vem, koliko časa smo hodili; meni se je zdelo, kot da traja celo uro.
Potem končno tla. Olajšanje. Z Nio gremo ven skozi vhod na Fasadi Trpljenja in tam nekaj časa samo stojimo, da se umirimo. Ko pridemo k sebi, Sagrado zapustimo z mešanimi občutki in hitro odločitvijo, da v prihodnje v stolpe ne gremo več.
Na vogalu najdemo lokal. Usedemo se, naročimo kavo in samo … dihamo.
Sant Pau Recinte Modernista
Po vsem, kar smo doživeli v Sagradi, smo potrebovali tla, odprtost in zrak. Zato smo se po Avingudi de Gaudí sprehodili do nekdanjega bolnišničnega kompleksa Sant Pau, ki deluje kot popolno nasprotje težki baziliki.
Že na zunaj je izgledalo lepo, žal mi je le, da nismo vstopili, saj je po slikah sodeč notranjost še lepša in bi bila pravi balzam po pravkaršnji izkušnji. Res pravo nasprotje Sagradi; Anja je celo rekla, da ji je bil Sant Pau lepši.
Park Guell
Od tu smo bili najbližje še eni Gaudíjevi stvaritvi, ki jo je zasnoval za družino Güell, eno najbogatejših in najvplivnejših meščanskih družin Barcelone na začetku prejšnjega stoletja. Projekt je bil prvotno mišljen kot elitno vrtno naselje, a je propadel; območje pa je kasneje prešlo v javno last in postalo javni park.
Ker park leži na hribu, smo se odločili za taksi, kar je najbolj praktična izbira. Metroja v bližini ni, razen če ti ustreza približno dvajsetminutni sprehod v klanec. Naš načrt je bil vstopiti v park zgoraj, pri Carretera del Carmel in se nato postopoma spuščati navzdol, s čimer bi se izognili plačljivemu delu parka. Tako sem vsaj mislil. Ko smo prispeli, smo naleteli na vrste in hitro ugotovili, da je danes območje plačljivo. Tudi če bi želeli kupiti vstopnice, je bilo to nemogoče, saj so bile razprodane za ta dan.
A se nismo dali. Po nekaj minutah hoje navzgor od vhoda, smo s ceste zavili proti parku in hodili, dokler nismo naleteli na ograjo. Pred njo je stala klopca, na kateri smo več kot pol ure čisto sami uživali v razgledu na Barcelono. Edini obiskovalci so bile tiste zelene papige, ki jih je vse polno tu.
Casa Milà (La Pedrera)
Ostal nam je še ogled druge najbolj znane Gaudíjeve hiše, Casa Milà, bolj znane kot La Pedrera. Ob odprtju je bila tako nenavadna, da so jo meščani zaničevalno poimenovali kamnolom. Valovita kamnita fasada brez ene same ravne linije jih je povsem zmedla. Danes pa prav ta nepravilnost velja za eno njenih največjih kvalitet in je tudi razlog, da je stavba uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine.
Čas je bil, da se vrnemo nazaj v hotel. Čakal nas je še veliki finale. Vstop v novo leto.
Vstop v leto 2026
Načrt, da bi se na silvestrovo povzpeli na Montjuïc, je že nekaj dni prej padel v vodo. Prav tako je odpadla ideja, da bi si ognjemet ogledali s hotelske terase. Receptor nam je namreč povedal, da zaradi okoliških hiš in samega hriba skoraj zagotovo ne bi videli ničesar.
Ostala je še ena možnost: Plaça d’Espanya. Skupaj z več kot sto tisoč ljudmi vstopiti v novo leto. Edina skrb je bila varnost, a se je kasneje izkazalo, da je bila popolnoma neutemeljena.
Okoli desete ure zvečer smo se iz hotela odpravili proti slab kilometer oddaljenemu trgu. Že ko smo stopili na glavno ulico, so se na obeh straneh vile trume ljudi. Kmalu so cesto zaprli s policijskimi blokadami. Namestili smo se ob ograji rondoja in čakali. Sprva se ni dogajalo veliko, le glasba v ozadju. Sem in tja je šel mimo prodajalec s svetlečimi obeski, policija pa je bila ves čas prisotna.
Prostor med beneškima stolpoma in Magično fontano je bil nabito poln že ob našem prihodu.
Rondo se je z minuto v minuto polnil, prihajale so tudi družine z vozički. Celotno praznovanje je potekalo mirno. Občutka nevarnosti ni bilo, alkohola skoraj nisem opazil, se je pa občasno po zraku razlezel vonj po travi.
Čakanje se je vleklo. Nio je že začelo pobirati, nato pa …
Deset minut pred polnočjo se je začelo. Najprej šov z droni, ki smo ga videli prvič. Na koncu so se droni razporedili v deset krogov, iz katerih je vsako sekundo eden izginil. In potem, točno ob polnoči, so poletele rakete. Ognjemet je še dobrih petnajst minut razsvetljeval nebo nad Montjuïcom.
In tako smo vstopili v leto 2026.
🧭 Uporabne povezave
- ⛪ Sagrada Família uradna stran in vstopnice
- 🏛️ La Pedrera Casa Milà – ogled in informacije
- 🏥 Sant Pau modernistični kompleks
- 🌿 Park Güell informacije in vstopnice
- 🎆 Plaça d’Espanya novoletno praznovanje v Barceloni
Družinski potovalni blog, zapisan po dnevih, tako kot jih v resnici doživljamo.
Naša aktualna, zaključena in napovedana potovanja, zapisana po dnevih.
