Ideja za potovanje na Portugalsko je nastala zaradi dveh glavnih razlogov, pravzaprav treh.
Najprej zato, ker nas je naše februarsko potovanje po Andaluziji res pozitivno presenetilo in bi bila Portugalska po tej logiki naslednja. Nadalje zato, ker je kdorkoli, s kom sva govorila o tej državi, o njej govoril z nekim posebnim tonom v glasu.
In nazadnje zato, ker je pobeg iz Gorenjske v malo bolj toplo jesensko okolje vedno dobra ideja.
Kako potujemo
Letimo z Brnika, kadar je to mogoče, saj smo imeli v preteklosti precej slabe izkušnje z okoliškimi letališči in povratki domov.
Brnik ostaja prva izbira tudi kadar ni direktnih letov, takrat iščemo možnosti pri Star Alliance, največkrat Swiss. Ponujajo povezave preko Züricha ali Frankfurta do skoraj kamorkoli.
Dobro je to, da so urniki letov dokaj normalni in ne komplicirajo z milimetri pri ročni prtljagi. Manj dobro pa to, da sta prvi in zadnji dan potovanja pogosto namenjena izključno prestopanju in čakanju.
V Švico na sendvič
nekje nad Alpami
Uro oddaljeni Zürich nam je dobrodošlico zaželel z močno turbulenco in sendvičem za 15€. Opomnik za prihodnjič: malica s sabo!
Švica ni EU, zato telefon med prestopanjem pustim kar v letalskem načinu – stroški prenosa tu niso ravno prijazni. Sledil je še drugi let, približno dve uri in pol dolg, proti 1500 km oddaljenemu Portu.
Pristanek in vožnja z razlago
Letališče Francisco Sá Carneiro je z mestom Porto povezano z metrojem. A mi smo pristali pozno popoldne in v dežju, kar je bilo pričakovano. Zato sem nam prevoz rezerviral že od doma.
Prevzel nas je voznik z znanjem turističnega vodnika, tako da smo z vožnjo dobili še polurno uvodno predstavitev Portugalske.
Povedal nam je tudi, da Porto marsikdo obišče zgolj kot enodnevni izlet iz Lizbone brez nočitve. Mi smo si ga želeli doživeti v nekoliko bolj umirjenemu tempu, zato smo z našim potovanjem pričeli prav tu.
Novi dom
Naša nastanitev se je nahajala na Rua de Santa Catarina, v četrti Bolhão, ki je del širšega centra Porta. Gre za eno najbolj živih ulic v mestu – polno kavarn, pekarn in trgovin. To nastanitev smo izbrali zato, ker je od tu možno mesto raziskati peš, bližina metroja pa omogoča preprosto povezavo do glavne železniške postaje in potem naprej po Portugalski.
Porto
Porto je drugo največje portugalsko mesto in leži ob izlivu reke Douro v Atlantski ocean, na severu države. Mesto ima približno 230.000 prebivalcev in velja za zibelko Portugalske – že v času Rimljanov se je tu nahajala pomembna naselbina z imenom Portus Cale. Ime regije okoli nje se je sčasoma preoblikovalo v Portucale, od tam pa izšlo ime celotne države: Portugal.
Porto je znan po svojem zgodovinskem jedru Ribeira, ozkih kamnitih ulicah, strmih stopniščih, azulejos ploščicah in seveda po portovcu.
Večerja, nato več kot zaslužen spanec, po turbulentnih letih, za dober začetek pustolovščine naslednjega dne, ko se spoznamo s Portom.
Pogled skozi okno je obetal suh dan, kar je bilo več kot razveseljivo, saj je še prejšnji večer kazalo na nevihtno celico nad nami. Iz nastanitve stopimo naravnost na ulico Santa Catarina, glavno peš ulico, ki prečka staro jedro mesta.
Najprej se ustavimo v pekarni na hitro jutranjo kavo in rogljiček, nato pa nas le nekaj korakov stran, čaka ena izmed najbolj fotografiranih cerkva na Portugalskem – Kapela duš.
Capela das Almas – zgodba o ploščicah
Razumeti, zakaj je ta cerkev tako prepoznavna in eden izmed top foto spotov, pomeni razumeti azulejose.
Te glazirane keramične ploščice so na Iberski polotok prišle skupaj z Mavri. Beseda izvirala iz arabske الزليج (al-zillij), kar naj bi pomenilo poliran kamen, tako vsaj pravi Wikipedia…
vsakdanji utrip mesta
detajl modro-belih azulejov
Zgodovina pove, da se je portugalski kralj Manuel I. ob obisku Sevilje in palače Real Alcázar zaljubil v te ploščice in se vrnil z idejo, da bi tudi doma imeli podoben slog.
Portugalci so ploščice prevzeli, jih nadgradili in iz njih ustvarili nekaj povsem svojega. Azulejosi niso le okras, temveč vizualna pripoved, vtkana v vsakdanje življenje mest in cerkva.
Vsaka ploščica je del večje slike, kot stran v knjigi. Ko stojiš pred njimi, jih ne gledaš, temveč bereš. Vseh 15.000 “strani” v enem samem pogledu.
knjiga z 15.000 stranmi
Mercado do Bolhão in Santa Catarina – od domačinov do sveta
Za ulico Santa Catarina pravijo, da zjutraj še srečaš domačine, čez dan pa že pol sveta — in res se je začela hitro polniti.
Naredili smo kratek skok do pokrite tržnice Mercado do Bolhão, kjer smo se založili s sadjem in začimbami, ki pozneje niso preživele potovanja nazaj v Slovenijo. Nara si je zaželela jagod.
Nekdaj je bil tu izvir vode, zaradi katerega so to območje poimenovali Campo do Bolhão— polje mehurčkov.
Ko se sprehodiš med prodajalci, ki drug čez drugega ponujajo sir, zelišča, sadje in zelenjavo imaš občutek, da mehurčki še vedno vrejo — samo v malo drugačni obliki.
Igreja de Santo Ildefonso – cerkev soseske
Kratek sprehod in že stojimo pod vznožjem rahlo vzpetega trga Praça da Batalha, kjer se s svojimi 11.000 azulejosi razkazuje Igreja de Santo Ildefonso.
Ta cerkev je pripadala ljudem, bila je družinska cerkev soseske — tu so se poročali obrtniki, trgovci in vinarske družine, generacija za generacijo.
Ulica Santa Catarina se tukaj zaključi in zopet se zaveš, da so tudi avtomobili sestavni del mesta.
cerkev, kjer se je Porto poročal, jokal in praznoval
São Bento – zgodovina na stenah in velika kopalnica
Še ena azulejos mojstrovina je železniška postaja São Bento. Polna turistov, ja, ampak upravičeno.
Ko stopiš v avlo, te obdajo prizori portugalske zgodovine: bitke, kraljevi sprevodi, kmečko življenje in vsakdanji mestni vrvež na več kot 20.000 azulejosih. São Bento je pravzaprav vizualni učbenik Portugalske — samo da ga ne bereš, temveč se skozenj sprehodiš v parih metrih.
Prostor pa ni ravno velik, zato je kmalu nabito poln skupin, vsako z svojim vodičem, ki si želi najboljši prostor pod azulejosi. Tako gledaš dvoje prizorov bitk, eno na steni in drugo pred seboj.
zgodovina na metre
Preden je bila postaja, je tu stal samostan svetega Benedikta. V njem je več kot desetletje popolnoma sama živela redovnica. Ob vseh ljudeh okoli sebe si je danes težko predstavljati, kako prazno in tiho je moralo biti, ko je bila tu sama. Ko je leta 1892 samostan zapustila tudi ona, so ga kmalu porušili in začeli graditi železniško postajo.
Prav to obdobje samote je postalo del lokalne pripovedi. Porto pravi, da se duh te zadnje redovnice včasih še vedno pojavi na postaji — kot spomin na to, kar je bilo tu prej. Pravijo, da se ponoči, ko avla utihne in se turisti razgubijo, za trenutek zasliši rahlo šumenje obleke ali pa mehak korak po tlaku, kot bi nekdo tiho prečkal peron…
Seveda z vsem dolžnim spoštovanjem do portugalske kulture — vendar ko gledaš vse te azulejose, hočeš nočeš, dobiš asociacijo na eno veliko kopalnico v belo-modrih ploščicah. Ob tem, da je tu še en kup ljudi, ki čaka na vlak… Zabavno in lepo hkrati. Raje zaključim s tem kulturnim bogokletjem, da ne bo gospa redovnica začela preganjati mene…
Najlepši Mcdonalds na svetu
Porto je bil v tem delu eno samo gradbišče, zato smo se po nekih improviziranih nadhodih nekako le prebili do Praça da Liberdade. Trg svobode, ki se ga opisuje kot dnevna soba mesta. Tu so Portugalci, po vseh živih fasadah in modro-belih ploščicah, želeli svetu pokazati, da znajo biti tudi elegantni in resni.
Trg stoji točno med starim in novim Portom, na osi med reko in mestno hišo. Branijo ga neoklasične stavbe, masivne fasade, stebri, simetrija, konjeniški kip kralja Pedra IV… vse skupaj daje občutek državnosti ter resnosti.
Potem pogledaš desno. In tam je McDonald’s. Z vitražem in lestenci, baje najlepši na svetu. Skoraj jim je uspelo z resnostjo.
trg svobode
z resnimi stavbami
en Big Mac prosim
Mesto cerkva
Porto je mesto cerkva. V samem zgodovinskem jedru jih je več kot trideset, v širšem mestnem območju pa preko sto. To ni naključje — v 17. in 18. stoletju je bil Porto pomembno versko in trgovsko središče, zato so bratovščine in cerkveni redovi gradili cerkve skoraj na vsakem razpoložljivem kotičku.
Ker je mesto grajeno na hribovitem reliefu ob reki Douro, se te cerkve pojavljajo kot v plasteh: en zvonik nad drugim, fasade, ki gledajo druga čez drugo, stopnice, ki vodijo do vedno novega razgleda. Ko se sprehajaš po Portu, imaš občutek, da mesto raste navzgor in navzdol hkrati — in da ga zvoniki držijo v ravnotežju.
Sé do Porto – začetek mesta
Na griču Pena Ventosa kraljuje le ena — katedrala Sé do Porto. Prav tu, dolgo pred romansko cerkvijo, je bil na tem mestu utrjen keltski naselbinski vrh, kasneje pa rimsko oporišče Portus Cale.
Od tod se je mesto počasi razširjalo: najprej proti reki, nato pa navzgor po sosednjih hribih.
Ko stojiš pri Sé, tako nisi samo pri cerkvi — stojiš na izvorni točki Porta, na njegovem samem začetku.
vse se je začelo tu
Gradnja katedrale se je začela že v 12. stoletju, v času, ko je bila Portugalska še v nastajanju kot kraljevina, zato je prvotni slog romanski — masiven, težek, skoraj obramben. Suhe in čiste linije notranjega oboka še danes dajejo občutek trdnosti in tišine.
Zunanjost ni ne vem kako lepa, a daje občutek mogočnosti. Zdi se kot da ni namenjena samo občudovanju temveč predvsem prisotnosti. To pa je tisto, kar naredi Sé tako drugačno od južnih portugalskih katedral; ni svetla in razkošna, temveč čvrsta in kamnita. Čeprav smo pozneje v Lizboni našli eno, ki ji je bila podobna.
Z njenega dvorišča se odpre eden najlepših razgledov na Porto. To je trenutek, ko je vse zaokroženo — si na točno tistem kraju, ki ga najprej začutiš s telesom, ker si hodil po vseh tistih stopnicah. Šele nato ga začitiš z očmi, ko globoko zadihaš na vrhu in usmeriš pogled od tal predse…
tam kjer zadihaš
V cerkvi je ravno potekal krst, na trgu je ulični glasbenik pel Tears in Heaven od Claptona, mi pa smo se usedli na kamnite stopnice spomenika skupaj z drugimi in uživali v prisotnosti.
Most Dom Luís I – dve poti, dva pogleda
Saj bi človek lahko sedel pri Sé še dolgo, a te pogled na most in dogajanje tam spodaj ob reki prej ali slej premami, da dvigneš rit. Iz dvorišča se po strmih, ozkih uličicah počasi spustiš navzdol. Na koncu iz vse te kamnite ozkosti stopiš na široko promenado, polno restavracij, kavarn in še več turistov, ki so tu zaradi česar si tudi ti.
Spet ne preostane drugega, kot da se usedeš in ponovno občuduješ tisti most, ki si ga občudoval že zgoraj pri Sé, vendar ga zdaj vidiš v vsej svoji veličini.
“ležeči Eiffel“
Most Dom Luís I je eden izmed simbolov Porta — tako arhitekturno kot značajsko. Zasnoval ga je Teófilo Seyrig, nekdanji učenec Gustava Eiffla, kar se vidi že na prvi pogled: masivni jekleni lok, preciznost konstrukcije in občutek, da je most hkrati tehničen in eleganten.
Zgrajen je bil leta 1886 in ima dve etaži: zgornja je namenjena pešcem in metroju, spodnja pa s cesto povezuje rečno nabrežje Ribeira s sosednjim mestom Vila Nova de Gaia, kjer se nahajajo svetovno znane vinske kleti portovca.
Miradouro Serra do Pilar — razgled z razgledom
Most je bolj smiselno prečkati po zgornji etaži, ker te vodi naravnost do razgledne točke Miradouro Serra do Pilar. Tam se ti odpre pogled na cel Porto. A mi smo bili spodaj, kjer se ti je odprl pogled… v hrib.
Prečkali smo most po spodnji etaži in tam prišli do spoznanja, da nas je kar nekaj takih, ki smo bolj malo razmišljali, kje je bolj smiselno prečkati most. Za nagrado smo si prislužili slab kilometer vzpona do razgledne točke in vsak, ki je prišel do tja gor, je od veselja kar sopihal…
Ne, saj je bilo vredno — vsak korak. Pod tabo kot kača vijuga reka Douro, Ribeira požira nove in nove turiste, vidiš ozke uličice, rdeče strehe, vidiš Sé in most, nekje v daljavi bi moral biti Atlantik…
To je trenutek, ko mesto ni več samo lepo, ampak postane del tebe.
Portovec — okrepljeno vino
Zgodba Porta je seveda tudi zgodba o vinu. Portovec ni dobil imena po tem, kje grozdje raste, ampak po tem, kje je vino pristalo. Grozdje zori daleč v notranjosti, v dolini Douro, od koder so vino nekoč po reki vozili v sodih na lesenih ladjah, imenovanih rabelos. Pot je bila dolga in polna nevarnih brzic, vino pa je med transportom zaradi vročine in prevračanja pogosto začelo spreminjati okus.
Zato so v času fermentacije vanj dodali malo vinske žganice, kar je fermentacijo ustavilo, del naravnega sladkorja pa je ostal v vinu. Tako je nastal portovec — sladek, aromatičen in hkrati dovolj močan, da je »preživel« pot po reki.
Ko so ladje prispele v mesto, vina niso shranili na bregu Ribeire, temveč na drugi strani reke v Vila Nova de Gaia, kjer so bile idealne razmere za počasno staranje v sodih. Ribeira na drugi strani pa je postala glavno pristanišče za izvoz. Tukaj so vino prečrpali, uredili sodove, jih označili in pripravili na pot ter ga tako predstavili svetu.
saúde!
heart attack sendvič
Francesinha — več kot sendvič
Pred kapljami dežja smo prebegnili z metrojem čez most na drugo stran in se skrili pod nadstrešek ene od restavracij.
Pred potovanjem sem gledal videe na youtube, kjer je bila med drugim predstavljena tipična lokalna hrana. V oči mi je padla Francesinha, ki je na hitro izgledala kot popolnoma legitimen sendvič.
Zato sem to ” malo francozinjo” sedaj naročil. Prvi vtis – sendvič na steroidih.
Namreč, med dve rezini kruha jim je uspelo stlačiti govedino, šunko in nekaj kar je izgledalo kot klobasa, vse skupaj prelito z topljenim sirom in pikantno omako. Ker je očitno obstajal nek strah, da to ne bo dovolj, so na vrh dali še ocvrto jajce in postregli z porcijo pomfrija. Vse to z namenom, da se kalorična vrednost obroka lepo zaokroži na ene 1500.
Pred zamašitvijo žil me je rešil samo tisti vzpon prej! Punce so bile pri izbiri jedi seveda pametnejše.
Livraria Lello — mit, ki živi sam od sebe
Za naslednjo znamenitost je treba postaviti stvari v pravi kontekst.
Nara je namreč že od majhnega velika oboževalka Harryja Potterja. Začelo se je s plišastimi sovami in čarobnimi paličicami, nadaljevalo z lego gradovi in potem je prišlo še branje. V drugem razredu je že prebrala prvi del – Kamen modrosti. Od takrat je bil Harry na vsakem potovanju vsaj malo z nami — če ne drugega, kot knjiga v nahrbtniku.
Naša potovanja tako pogosto kroji čarovnik iz Bradavičarke in Porto pri tem ni bil izjema.
Harry-a ni bilo
romarji v svetišču selfijev
Ko sem načrtoval obisk Porta, je bila zato na seznamu obveznih postankov tudi Livraria Lello — ena najbolj obleganih knjigarn na svetu. Razlog? Mit, da naj bi J. K. Rowling prav tu dobila navdih za nekatere prizore iz Harryja Potterja.
V središču knjigarne so spektakularne vijugaste stopnice in nad njimi velik vitraž — ampak to je v bistvu tudi vse. Knjigarna je majhna, natrpana in precej kaotična, večina obiskovalcev pa je tam predvsem zaradi tistega »popolnega« selfija.
Rowlingova je kasneje povedala, da v času, ko je živela v Portu, v Lellu sploh ni bila.
Ampak miti imajo svojo moč — in Lello je postal romarsko svetišče vseh, ki so kdaj odprli knjigo o Harryu.
Če mene vprašate — čisti turist trap, ki ga lahko mirno izpustite.
Vendar ni vse temno — Nara je dobila knjigo, ki jo je iskala, in to je najbolj pomembno.
Clérigos — svetloba za konec
Dan je šel počasi h koncu, prižigati so se pričele mestne luči, vrsta pred knjigarno pa je bila še daljša kot prej. Nas pa je po dobrih 20.000 korakih čakalo še zaključno dejanje.
Torre dos Clérigos, baročna cerkev, ki bi lahko bila bolj elegantni, svetlejši sorodnik resne katedrale Sé, se dviga nad mestom s svojim 75-metrskim stolpom, ki ga vidiš od vsepovsod, kjer smo danes že bili. V zadnjih letih cerkev ponuja tudi večerni svetlobni spektakel, kjer te polurna nadrealistična projekcija dobesedno potegne vase. Kričanje barv in svetlobe so nas pustile obnemele.
Z bolečim vratom od gledanja navzgor, smo se pred pretečo nevihto hitro vrnili mimo Capela das Almas do našega portugalskega doma.
Let smo imeli šele popoldne, tako da ni bilo nikakršne potrebe po zgodnjem vstajanju in hitenju.
Kar se tiče pakiranja, malo prostora vedno pridobimo tudi s tem, da na pot vzamemo nekaj že precej znošenih oblačil, ki jih potem brez slabe vesti pustimo tam. Na potovanjih res ne sledimo modnim trendom. Nekako mi je uspelo v prepolna nahrbtnika spraviti še vse malenkosti za družino, prijatelje ter sošolce in sošolke Nie in Nare. Pri nas je pač navada, da vsakega obdarimo z majhnim spominkom.
Posebna kategorija
Danes, v času SMS-ov, MMS-ov, Viberja, Messengerja in Instagrama, se zdi, kot da smo skoraj pozabili na ritual, ki je nekoč spremljal vsako potovanje: pošiljanje razglednic.
Tako v hiši sredi Primorske pri tastu steno krasijo razglednice iz naših dosedanjih potovanj, vse od Helsinkov, Rovaniemija, Irske, Tenerifov, Pariza, Sevilje, Washingtona, New Yorka in zdaj še Portugalske.
Drugi, ki prejme naše kartice je prijatelj Lucas iz Denverja v Koloradu, ki ga je Igor srečal pred več kot 15 leti na potovanju po Južni Ameriki in od takrat sta ostala v stikih.
Skupno nam je navdušenje nad potovanji, zato je razglednica v nabiralniku vedno tudi nostalgično potovanje – sploh za nekoga, kot je Lucas, ki je že obpotoval svet.
Tudi Slovenijo je že dvakrat obiskal, nazadnje s svojo družino. Morda pridejo spet ali pa bo počasi čas, da gremo mi tja?
Glede nato, da je kartica iz Lizbone do Slovenije potovala dober mesec, je pričakovati, da jo boš Lucas dobil enkrat maja naslednje leto…
Skrivnostni izpuščaji
Pred odhodom smo še enkrat preleteli vse kotičke sobe, jaz pa še posebej Niine noge.
V torek, po 300-metrskem plavanju v bazenu, so se ji namreč po stegnih pojavili izpuščaji. Vse dni smo mazali z Bepanderm iz naše potujoče lekarne, dva dni se je lepo umirjalo, zadnji večer pa se je, kot nalašč pred praznikom, spet poslabšalo.
Seveda, zakaj bi bilo preprosto, če je lahko malo dramatično? Možnosti, da bi kontaktirali našega izbranega pediatra, »dr. Housa«, ni bilo.
Na kratko, v imeniku najdem našo rešiteljico, prijateljico farmacevtko Niko in ji pošljem slike. Pomiri me, da bodo izpuščaji najbrž tako, kot so se pojavili, tudi izginili. Bila sem pomirjena … no, skoraj. Če si mama, potem veš, kaj pomeni biti skoraj pomirjena.
Pot na letališče v Lizboni
Do letališča smo šli s podzemno. Tokrat sem bila že tako samozavestna, da bi celo jaz, ki potrebujem nekaj sekund, da ločim levo in desno, našla pot brez težav. Čudeži se dogajajo.
Igor je omenil, da je na tiktoku večkrat videl, kako naj bi bilo lizbonsko letališče orientacijsko konfuzno in neorganizirano. Enako nas je opozoril že taksist v Portu. Zato smo bili tam že tri ure prej.
Se je pa vse to opozarjanja izkazalo kot popolnoma pretirano. Letališče kot letališče, nobene posebne pompoznosti. Odhodi/ prihodi prikazani povsod, jasno je označeno kam moraš iti. Za družine sploh vredu poskrbljeno pri security -checku, kjer imaš posebno vrsto. Ljudje prijazni skratka brez problema. Morda je bilo to mišljeno bolj za lete izven EU.
Windy je kazal rdeče
Je pa postalo problematično nekaj drugega, nekaj zunanjega. Če si pogledal skozi ogromna okna letališča, te je pričakal prizor silovitega vetra. V moji glavi se je že sestavljal scenarij o ponovnem turbulenten letu. Kot da veter ni bil dovolj, je začelo še močno deževati.
Igorjev Windy ( aplikacija za vreme) je kazal rdečo nevihtno celico tik nad nami. Očitno, če nam je prizanesla v Portu, se je tokrat odločila drugače. Že naše letalo iz Züricha je zaradi tega zamujalo, kje smo bili potem šele mi z povratnim letom. Kljub temu smo se odpravili proti vratom za odhod…
Parlez-vous français ?
Smo se pa med čakanjem kratkočasile tudi s takšnim pripetljajem kot je ta.
V čakalnici smo se poskušale sporazumeti s Francozinjo, ki je s znala le francosko. Edini, ki govori vsaj nekoliko francosko je Igor, ta pa je stal v vrsti.
Nekako smo se s kretnjami in pantomimo le razumele kaj je na stvari: gospa nas je prosila, naj ji pazimo prtljago, ker mora nujno na stranišče. Kako je to pokazala, prepuščam domišljiji – naj rečem le, da bi brez težav dobila vodilno vlogo v nemem filmu.
Brez turbolence in sendviča v Švici
Končno se vkrcamo z enourno zamudo, a nas to ni skrbelo, saj smo v Züricha imeli še nekaj ur čakanja do našega leta domov. Tako je bila ta zamuda na koncu celo dobrodošla.
Ves čas leta sem čakala na opozorila glede turbulenc, a se zvočnik ni oglasil na to temo. V Zürichu je šlo vse gladko, tokrat smo malico imeli s seboj.
Na Brniku smo pristali okoli 23.30 – takrat, ko večina ljudi že spi, mi pa šibamo po letališču s tistim značilnim izrazom: »No, zdaj smo pa res doma …«
A čakal nas je še en postanek…
Dežurna ambulanta
Ker sem po naravi “zdravstveni panik”, ko gre za otroke, smo se iz letališča odpeljali naravnost do dežurne ambulante.
Nii so se namreč izpuščaji kar precej razširili, vsepovsod rdeče, grozno na pogled, vendar brez srbečice ali vročine. Glede na praznični vikend se nam je polnočna postojanka zdela pametna odločitev.
Dežurni zdravnik izvora ni znal pojasniti, je pa rekel, da bodo najverjetneje izginili sami od sebe. Pomirjeni – jaz malo manj, Igor in punci precej bolj – ter že pošteno utrujeni smo se končno odpravili proti domu.
Čakal nas je samo še tuš, umivanje zob, sveže pižame in domača postelja.
No, mene pa še kava in Cedevita. Ja, ja – ura pri meni ni pomembna. Tako kot potovanje začnem, ga tudi končam – vsak ima pač svoje rituale.
Konec dober, vse dobro
In tako se je naše portugalsko potovanje končalo, z malo zamude, s kančkom drame, vetrom, nalivi, izpuščaji in pantomimo na letališču. Skratka: popolnoma v našem stilu.
Če ni vsaj ene male avanture, to pač nismo mi. Domov smo spet prinesli kup spominov, še več fotografij, dobrih zgodb in posebnih trenutkov.
…in medtem ko se komaj vračamo v naš vsakdan, jaz že gledam naprej ter Igorju pošiljam print screene novih letov….
✍️ NAPISAL IGOR
Kratek povzetek potovanja
Ali potrebuješ avto?
Ves čas smo se posluževali javnega prevoza, ki ni zapleten ne v Portu ne v Lizboni. Za prevoze med kraji je dobro poskrbljeno, priporočam le, da vozovnice kupite vnaprej, deloma zaradi ugodnejše cene, predvsem pa zaradi rezervacije sedežev.
Ključna ponudnika sta CP (Comboios de Portugal) za vlake in Rede Expressos za avtobuse.
Sedaj na koncu potovanja lahko rečem, da nismo nikoli občutili potrebe po avtomobilu, niti midva, niti otroka. Vožnje premikov so bile vse pod dvema urama, tako, da je znosno.
Porto
Porto je čudovito mesto, ki ponuja veliko. Po zaslugi dobre lokacije nastanitve nam je ključne znamenitosti uspelo ogledati v enem dnevu.
Če bi bil Porto planiran kot enodnevni izlet iz Lizbone, bi bilo to naporno že za odraslega, kaj šele za otroka. Poleg tega se mi zdi, da mesta tako sploh ne začutiš, kot bi ga moral. Osebno mi je bil celo ljubši kot Lizbona.
Če je namen zgolj ogled mesta, izgubljanje med azulejosi in razgledi na reko spodaj, je en dan dovolj. Če pa želite po reki navzgor, bo potreben kakšen dan več. Nekaj hoje navkreber sicer je, a ni sile. Tudi če končate, tako kot mi, na spodnji etaži mostu, imate še vedno možnost vzpenjače, ki vas potegne navzgor.
Moram pa reči, da sta bila pogleda tako spodaj ob reki kot zgoraj na razgledni točki čudovita, vsak na svoj način. Spodaj zaradi mostu, kjer vidiš celotno konstrukcijo, zgoraj pa zaradi pogleda na barvite fasade hiš z rdečimi strehami in vijugasto reko Douro.
Za ogled knjigarne Livraria Lello in light showa v Clérigosu je smiselno kupiti karte vnaprej, da se izognete nepotrebnemu čakanju v vrsti oziroma da sploh dobite sedež v cerkvi.
Aveiro, Coimbra in Leira
Coimbra je bil naš postanek na poti do Atlantika. Še preden prispeš tja, greš z vlakom skozi Aveiro, ki je znan kot portugalske Benetke. Če ne bi tako močno padal dež, bi se z veseljem ustavili na kavi ob kanalu.
Vlak se ustavi na postaji Coimbra-B, ki je izven mesta, zato je potreben taksi.
Mi smo se najprej odpravili na avtobusno postajo, kjer smo imeli kasnejši odhod, da bi nekam spravili nahrbtnike. Na spletni strani univerze sem namreč prebral, da ne dovolijo vstopa z večjimi nahrbtniki. Na postaji je bila sicer možnost uporabe omaric, vendar je bilo potrebno naložiti aplikacijo, da si jih lahko uporabljal.
Univerza je na vrhu hriba, zato spet taksi. Glede nahrbtnikov ni nihče kompliciral, jih je pa malo nerodno vlačiti po tistih stopnicah. Kovčki ne pridejo v poštev.
Ena od možnosti za postanek na poti bi bilo tudi mesto Leiria s svojim gradom, a mi smo hiteli naprej.
Nazaré
To je pa tisti kraj, ki ga vsekakor priporočam, da ga vključite v svoj načrt potovanja po Portugalski. Ali je kriva tista ogromna plaža, valovi, pogled s pečine ali pa preprosto dejstvo, da imaš na enem kilometru vse.
Zadnji dan potovanja imamo ob zajtrku vedno isti ritual. Vsak od nas pove, kaj mu je bilo najbolj všeč. Tokrat je bil prvič od vseh potovanj odgovor enak: plaža v Nazaré.
Če bi še enkrat načrtoval potovanje, bi en dan odvzel Lizboni in ga dodal sem.
Obidos
Tudi to mesto, ki so portugalski kralji dajali kot poročno darilo svojim nevestam bi vsekakor vključil za naslednje potovanje po Portugalski, kot nekaj urni postanek. Obzidje je iz ceste izgledalo naravnost fantastično.
Lizbona
Mesto je dobro povezano z metrojem, tako, da je lokacijo nastanitve smiselno planirat v bližini ene od teh. V Lizboni smo za prevoze uporabljali kartico Viva Viagem, na katero naložiš dobroimetje za več voženj, kar se je izkazalo za najbolj enostavno rešitev. Mora pa imeti vsak svojo kartico, tudi otroka.
Vse se da ogledati peš, morda edino za pot do vhoda gradu svetega Jurija avtobus iz Rossia, da se ne utrudi prehitro. Spet je bila vrsta za vstop, zato karte vnaprej. Pot navzdol je prijetna, edino morda ne takrat, ko je dež in so tisti kamni spolzki.
Cristo Rei, da ali ne?
Pot čez reko do Kristusa je preprosta. Z ladjico, ki sprejema kartico Viva Viagem, ni nobenih zapletov, dostop z avtobusom pa je že druga zgodba.
Razgled je fenomenalen, žal mi je le, da nismo šli še na zgornjo ploščad. Edino težavo predstavlja vrnitev v Lizbono. Hoteli smo čez most 25. aprila, a ni šlo.
Zato smo se vrnili po isti poti, kar nam je vzelo cel dopoldan. Posledično smo izpustili predel Belém, ker se nam preprosto ni več dalo.
Sintra
Pot iz Lizbone do Sintre je prav tako preprosta. Z železniške postaje Rossio se usedeš na vlak, ki ga plačaš s kartico Viva Viagem; mislim, da je bilo okoli 3 evre. Pot traja slabo uro. Ko smo prispeli v Sintro, so nas začeli oblegati lažni taksisti.
Obstaja tudi avtobus, ki te za približno 15 evrov krožno pelje po vseh glavnih znamenitostih. Če pogledam danes nazaj, bi bila to verjetno najbolj smiselna opcija, saj bi nam prihranila tisti dolgi spust navzdol.
Za palačo Pena se je izkazalo kot dobra odločitev, da sem prek spleta kupil prvi možni vstop ob 9:30. Avtobus ali taksi te pripelje do vhoda v park gradu, od tam pa je še kakšnih 15 minut hoje navzgor. Vozi tudi majhen avtobus, vendar je treba karto kupiti pri vhodu, česar mi nismo storili, zato smo šli peš.
Sintra poleg palače Pena in mavrskega gradu, za katerega je treba kupiti ločeno karto, ponuja še veliko več. Za to pa potrebuješ dejansko cel dan.
Cabo do Roca
Za nas je bil bolj pomemben konec Evrope. Najti pravi avtobus na postaji je bilo precej kaotično, saj je postaja razpotegnjena vzdolž ene same dolge ulice. Na koncu smo ga našli čisto na njenem koncu.
Ena ura je povsem dovolj, da se razgledaš na robu klifov. Obstaja tudi ena restavracija, a je bila ob našem obisku zaprta.
Cascais
Slaba ura vožnje te loči do tega obmorskega mesta, ki ponuja tisti sproščujoči oddih po napornem dnevu. Nazaj v Lizbono greš od tu z vlakom, ki ga spet lahko plačaš z Viva Viagem.
The end
Po dobrih 130.000 korakih in prepotovanih približno 300 kilometrih lahko mirno rečeva, da je Portugalska izredno lepa, zanimiva in varna dežela za potovanje z otroki.
Naslednje potovanje: Barcelona
Kmalu se odpravljamo na novo potovanje, tokrat v srce Katalonije – v Barcelono. Pot začnemo 28. decembra. Med potjo bomo dnevne utrinke delili na mojem Facebook profilu (Igor Kravanja), daljši zapisi na blogu pa sledijo po vrnitvi.
