Zadnje jutro v Lizboni in taktično pakiranje

Let smo imeli šele popoldne, tako da ni bilo nikakršne potrebe po zgodnjem vstajanju in hitenju.

Kar se tiče pakiranja, malo prostora vedno pridobimo tudi s tem, da na pot vzamemo nekaj že precej znošenih oblačil, ki jih potem brez slabe vesti pustimo tam. Na potovanjih res ne sledimo modnim trendom. Nekako mi je uspelo v prepolna nahrbtnika spraviti še vse malenkosti za družino, prijatelje ter sošolce in sošolke Nie in Nare. Pri nas je pač navada, da vsakega obdarimo z majhnim spominkom.

Posebna kategorija

Danes, v času SMS-ov, MMS-ov, Viberja, Messengerja in Instagrama, se zdi, kot da smo skoraj pozabili na ritual, ki je nekoč spremljal vsako potovanje: pošiljanje razglednic.

Tako v hiši sredi Primorske pri tastu steno krasijo razglednice iz naših dosedanjih potovanj, vse od Helsinkov, Rovaniemija, Irske, Tenerifov, Pariza, Sevilje, Washingtona, New Yorka in zdaj še Portugalske.

Drugi, ki prejme naše kartice je prijatelj Lucas iz Denverja v Koloradu, ki ga je Igor srečal pred več kot 15 leti na potovanju po Južni Ameriki in od takrat sta ostala v stikih.

Skupno nam je navdušenje nad potovanji, zato je razglednica v nabiralniku vedno tudi nostalgično potovanje – sploh za nekoga, kot je Lucas, ki je že obpotoval svet.

Tudi Slovenijo je že dvakrat obiskal, nazadnje s svojo družino. Morda pridejo spet ali pa bo počasi čas, da gremo mi tja?

Glede nato, da je kartica iz Lizbone do Slovenije potovala dober mesec, je pričakovati, da jo boš Lucas dobil enkrat maja naslednje leto…

Skrivnostni izpuščaji

Pred odhodom smo še enkrat preleteli vse kotičke sobe, jaz pa še posebej Niine noge.

V torek, po 300-metrskem plavanju v bazenu, so se ji namreč po stegnih pojavili izpuščaji. Vse dni smo mazali z Bepanderm iz naše potujoče lekarne, dva dni se je lepo umirjalo, zadnji večer pa se je, kot nalašč pred praznikom, spet poslabšalo.

Seveda, zakaj bi bilo preprosto, če je lahko malo dramatično? Možnosti, da bi kontaktirali našega izbranega pediatra, »dr. Housa«, ni bilo.

Na kratko, v imeniku najdem našo rešiteljico, prijateljico farmacevtko Niko in ji pošljem slike. Pomiri me, da bodo izpuščaji najbrž tako, kot so se pojavili, tudi izginili. Bila sem pomirjena … no, skoraj. Če si mama, potem veš, kaj pomeni biti skoraj pomirjena.

Pot na letališče v Lizboni

Do letališča smo šli s podzemno. Tokrat sem bila že tako samozavestna, da bi celo jaz, ki potrebujem nekaj sekund, da ločim levo in desno, našla pot brez težav. Čudeži se dogajajo.

Igor je omenil, da je na tiktoku večkrat videl, kako naj bi bilo lizbonsko letališče orientacijsko konfuzno in neorganizirano. Enako nas je opozoril že taksist v Portu. Zato smo bili tam že tri ure prej.

Se je pa vse to opozarjanja izkazalo kot popolnoma pretirano. Letališče kot letališče, nobene posebne pompoznosti. Odhodi/ prihodi prikazani povsod, jasno je označeno kam moraš iti. Za družine sploh vredu poskrbljeno pri security -checku, kjer imaš posebno vrsto. Ljudje prijazni skratka brez problema. Morda je bilo to mišljeno bolj za lete izven EU.

Windy je kazal rdeče

Je pa postalo problematično nekaj drugega, nekaj zunanjega. Če si pogledal skozi ogromna okna letališča, te je pričakal prizor silovitega vetra. V moji glavi se je že sestavljal scenarij o ponovnem turbulenten letu. Kot da veter ni bil dovolj, je začelo še močno deževati.

Igorjev Windy ( aplikacija za vreme) je kazal rdečo nevihtno celico tik nad nami. Očitno, če nam je prizanesla v Portu, se je tokrat odločila drugače. Že naše letalo iz Züricha je zaradi tega zamujalo, kje smo bili potem šele mi z povratnim letom. Kljub temu smo se odpravili proti vratom za odhod…

Parlez-vous français ?

Smo se pa med čakanjem kratkočasile tudi s takšnim pripetljajem kot je ta.

V čakalnici smo se poskušale sporazumeti s Francozinjo, ki je s znala le francosko. Edini, ki govori vsaj nekoliko francosko je Igor, ta pa je stal v vrsti.

Nekako smo se s kretnjami in pantomimo le razumele kaj je na stvari: gospa nas je prosila, naj ji pazimo prtljago, ker mora nujno na stranišče. Kako je to pokazala, prepuščam domišljiji – naj rečem le, da bi brez težav dobila vodilno vlogo v nemem filmu.

Brez turbolence in sendviča v Švici

Končno se vkrcamo z enourno zamudo, a nas to ni skrbelo, saj smo v Züricha imeli še nekaj ur čakanja do našega leta domov. Tako je bila ta zamuda na koncu celo dobrodošla.

Ves čas leta sem čakala na opozorila glede turbulenc, a se zvočnik ni oglasil na to temo. V Zürichu je šlo vse gladko, tokrat smo malico imeli s seboj.

Na Brniku smo pristali okoli 23.30 – takrat, ko večina ljudi že spi, mi pa šibamo po letališču s tistim značilnim izrazom: »No, zdaj smo pa res doma …«

A čakal nas je še en postanek…

Dežurna ambulanta

Ker sem po naravi “zdravstveni panik”, ko gre za otroke, smo se iz letališča odpeljali naravnost do dežurne ambulante.

Nii so se namreč izpuščaji kar precej razširili, vsepovsod rdeče, grozno na pogled, vendar brez srbečice ali vročine. Glede na praznični vikend se nam je polnočna postojanka zdela pametna odločitev.

Dežurni zdravnik izvora ni znal pojasniti, je pa rekel, da bodo najverjetneje izginili sami od sebe. Pomirjeni – jaz malo manj, Igor in punci precej bolj – ter že pošteno utrujeni smo se končno odpravili proti domu.

Čakal nas je samo še tuš, umivanje zob, sveže pižame in domača postelja.

No, mene pa še kava in Cedevita. Ja, ja – ura pri meni ni pomembna. Tako kot potovanje začnem, ga tudi končam – vsak ima pač svoje rituale.

Konec dober, vse dobro

In tako se je naše portugalsko potovanje končalo, z malo zamude, s kančkom drame, vetrom, nalivi, izpuščaji in pantomimo na letališču. Skratka: popolnoma v našem stilu.

Če ni vsaj ene male avanture, to pač nismo mi. Domov smo spet prinesli kup spominov, še več fotografij, dobrih zgodb in posebnih trenutkov.

…in medtem ko se komaj vračamo v naš vsakdan, jaz že gledam naprej  ter Igorju pošiljam print screene novih letov….

Kratek povzetek potovanja

Ali potrebuješ avto?

Ves čas smo se posluževali javnega prevoza, ki ni zapleten ne v Portu ne v Lizboni. Za prevoze med kraji je dobro poskrbljeno, priporočam le, da vozovnice kupite vnaprej, deloma zaradi ugodnejše cene, predvsem pa zaradi rezervacije sedežev.

Ključna ponudnika sta CP (Comboios de Portugal) za vlake in Rede Expressos za avtobuse.

Sedaj na koncu potovanja lahko rečem, da nismo nikoli občutili potrebe po avtomobilu, niti midva, niti otroka. Vožnje premikov so bile vse pod dvema urama, tako, da je znosno.

Porto

Porto je čudovito mesto, ki ponuja veliko. Po zaslugi dobre lokacije nastanitve nam je ključne znamenitosti uspelo ogledati v enem dnevu.

Če bi bil Porto planiran kot enodnevni izlet iz Lizbone, bi bilo to naporno že za odraslega, kaj šele za otroka. Poleg tega se mi zdi, da mesta tako sploh ne začutiš, kot bi ga moral. Osebno mi je bil celo ljubši kot Lizbona.

Če je namen zgolj ogled mesta, izgubljanje med azulejosi in razgledi na reko spodaj, je en dan dovolj. Če pa želite po reki navzgor, bo potreben kakšen dan več. Nekaj hoje navkreber sicer je, a ni sile. Tudi če končate, tako kot mi, na spodnji etaži mostu, imate še vedno možnost vzpenjače, ki vas potegne navzgor.

Moram pa reči, da sta bila pogleda tako spodaj ob reki kot zgoraj na razgledni točki čudovita, vsak na svoj način. Spodaj zaradi mostu, kjer vidiš celotno konstrukcijo, zgoraj pa zaradi pogleda na barvite fasade hiš z rdečimi strehami in vijugasto reko Douro.

Za ogled knjigarne Livraria Lello in light showa v Clérigosu je smiselno kupiti karte vnaprej, da se izognete nepotrebnemu čakanju v vrsti oziroma da sploh dobite sedež v cerkvi.

Aveiro, Coimbra in Leira

Coimbra je bil naš postanek na poti do Atlantika. Še preden prispeš tja, greš z vlakom skozi Aveiro, ki je znan kot portugalske Benetke. Če ne bi tako močno padal dež, bi se z veseljem ustavili na kavi ob kanalu.

Vlak se ustavi na postaji Coimbra-B, ki je izven mesta, zato je potreben taksi.

Mi smo se najprej odpravili na avtobusno postajo, kjer smo imeli kasnejši odhod, da bi nekam spravili nahrbtnike. Na spletni strani univerze sem namreč prebral, da ne dovolijo vstopa z večjimi nahrbtniki. Na postaji je bila sicer možnost uporabe omaric, vendar je bilo potrebno naložiti aplikacijo, da si jih lahko uporabljal.

Univerza je na vrhu hriba, zato spet taksi. Glede nahrbtnikov ni nihče kompliciral, jih je pa malo nerodno vlačiti po tistih stopnicah. Kovčki ne pridejo v poštev.

Ena od možnosti za postanek na poti bi bilo tudi mesto Leiria s svojim gradom, a mi smo hiteli naprej.

Nazaré

To je pa tisti kraj, ki ga vsekakor priporočam, da ga vključite v svoj načrt potovanja po Portugalski. Ali je kriva tista ogromna plaža, valovi, pogled s pečine ali pa preprosto dejstvo, da imaš na enem kilometru vse.

Zadnji dan potovanja imamo ob zajtrku vedno isti ritual. Vsak od nas pove, kaj mu je bilo najbolj všeč. Tokrat je bil prvič od vseh potovanj odgovor enak: plaža v Nazaré.

Če bi še enkrat načrtoval potovanje, bi en dan odvzel Lizboni in ga dodal sem.

Obidos

Tudi to mesto, ki so portugalski kralji dajali kot poročno darilo svojim nevestam bi vsekakor vključil za naslednje potovanje po Portugalski, kot nekaj urni postanek. Obzidje je iz ceste izgledalo naravnost fantastično.

Lizbona

Mesto je dobro povezano z metrojem, tako, da je lokacijo nastanitve smiselno planirat v bližini ene od teh. V Lizboni smo za prevoze uporabljali kartico Viva Viagem, na katero naložiš dobroimetje za več voženj, kar se je izkazalo za najbolj enostavno rešitev. Mora pa imeti vsak svojo kartico, tudi otroka.

Vse se da ogledati peš, morda edino za pot do vhoda gradu svetega Jurija avtobus iz Rossia, da se ne utrudi prehitro. Spet je bila vrsta za vstop, zato karte vnaprej. Pot navzdol je prijetna, edino morda ne takrat, ko je dež in so tisti kamni spolzki.

Cristo Rei, da ali ne?

Pot čez reko do Kristusa je preprosta. Z ladjico, ki sprejema kartico Viva Viagem, ni nobenih zapletov, dostop z avtobusom pa je že druga zgodba.

Razgled je fenomenalen, žal mi je le, da nismo šli še na zgornjo ploščad. Edino težavo predstavlja vrnitev v Lizbono. Hoteli smo čez most 25. aprila, a ni šlo.

Zato smo se vrnili po isti poti, kar nam je vzelo cel dopoldan. Posledično smo izpustili predel Belém, ker se nam preprosto ni več dalo.

Sintra

Pot iz Lizbone do Sintre je prav tako preprosta. Z železniške postaje Rossio se usedeš na vlak, ki ga plačaš s kartico Viva Viagem; mislim, da je bilo okoli 3 evre. Pot traja slabo uro. Ko smo prispeli v Sintro, so nas začeli oblegati lažni taksisti.

Obstaja tudi avtobus, ki te za približno 15 evrov krožno pelje po vseh glavnih znamenitostih. Če pogledam danes nazaj, bi bila to verjetno najbolj smiselna opcija, saj bi nam prihranila tisti dolgi spust navzdol.

Za palačo Pena se je izkazalo kot dobra odločitev, da sem prek spleta kupil prvi možni vstop ob 9:30. Avtobus ali taksi te pripelje do vhoda v park gradu, od tam pa je še kakšnih 15 minut hoje navzgor. Vozi tudi majhen avtobus, vendar je treba karto kupiti pri vhodu, česar mi nismo storili, zato smo šli peš.

Sintra poleg palače Pena in mavrskega gradu, za katerega je treba kupiti ločeno karto, ponuja še veliko več. Za to pa potrebuješ dejansko cel dan.

Cabo do Roca

Za nas je bil bolj pomemben konec Evrope. Najti pravi avtobus na postaji je bilo precej kaotično, saj je postaja razpotegnjena vzdolž ene same dolge ulice. Na koncu smo ga našli čisto na njenem koncu.

Ena ura je povsem dovolj, da se razgledaš na robu klifov. Obstaja tudi ena restavracija, a je bila ob našem obisku zaprta.

Cascais

Slaba ura vožnje te loči do tega obmorskega mesta, ki ponuja tisti sproščujoči oddih po napornem dnevu. Nazaj v Lizbono greš od tu z vlakom, ki ga spet lahko plačaš z Viva Viagem.

The end

Po dobrih 130.000 korakih in prepotovanih približno 300 kilometrih lahko mirno rečeva, da je Portugalska izredno lepa, zanimiva in varna dežela za potovanje z otroki.

Naslednje potovanje: Barcelona

Kmalu se odpravljamo na novo potovanje, tokrat v srce Katalonije – v Barcelono. Pot začnemo 28. decembra. Med potjo bomo dnevne utrinke delili na mojem Facebook profilu (Igor Kravanja), daljši zapisi na blogu pa sledijo po vrnitvi.