Iz pravljice v nov dan

Včeraj smo se proti večeru dobili še z znanci na trgu Rossio. Mi iz celodnevnega izleta, oni pa na tekmo Benfice, ki je tisti dan sesula Tondelo s 3:0. Dobiti se na drugem koncu Evrope, ko si pod vplivom popotniške mrzlice, je vedno fajn in sproščeno, kot le mora biti.

Današnje jutro je bilo zato dolgo in počasno in nikomur se ni ravno dalo vstati. In niti ni bilo potrebno, saj je bil zadnji dan že ves čas planiran v sproščujočem tempu. Po vseh prevozih z busi, vlaki, metroji in taxiji je bila danes na vrsti še ladja.

Čez znameniti estuarij reke Tejo

Ladjice vozijo iz Cais do Sodré, tik ob metro postaji, tako da logistika do tja ni prav nič zapletena. Najboljše pa je to, da lahko za prevoz čez reko uporabiš isto kartico, kot jo uporabljaš za metro — Viva Viagem.

Te ladje so presenetljivo prostorne za tako kratko pot, saj vožnja do Cacilhase traja samo slabih deset minut. Razgledov žal ni veliko, ker so vsa okna obupno umazana, tako da bolj kot reko vidiš lastno zamazano silhueto.

Mi je pa uspelo celo narediti eno fotko, ko so ravno zapirali vrata ter ujeti bežen pogled na most.

Drugače pa ko se voziš čez reko, nekje za okni odseva rdečkasto razmazana konstrukcija mosta 25. aprila, kot enega izmed najbolj prepoznavnih simbolov Lizbone. Skozi ta okna je bil ta prepoznavni simbol nekoliko neprepoznaven.

Avtobus ali taxi, to je sedaj vprašanje

Ko pristaneš, padeš direktno na avtobusno postajo, iz katere naj bi se odpeljali do znamenitosti na tej strani. Avtobusa ni bilo od nikoder, po več kot 20 minutah pa so nas začeli oblegati “taksisti”, tipi, ki ti priskrbijo vse: prevoz, vstopnice in zraven še osebno vodenje. Za primerno ceno, seveda.

Tako je bilo že v Sintri, ko te vabijo, in tako tudi posumiš, da nekaj ni v redu. Pravi taksist čaka v vozilu. Je pa bila to, po moje, edina avtobusna postaja na svetu, kjer nisem videl niti enega uradnega taksija, tako da nam drugega kot čakanje niti ni preostalo.

Če že nič drugega, je bilo to čakanje vsaj ob lepem pogledu na Lizbono in most Vasco da Gama.

Cristo Rei

Človek bi pričakoval, da je za edino znamenitost na tej strani reke, z vidika povezave, bolje poskrbljeno. Tisti nesrečni avtobus je pripeljal z več kot uro zamude, in še to je bil bolj izgovor za avtobus kot karkoli drugega. Polna postaja turistov je bila zanj prevelik izziv, a imeli smo srečo, da je ustavil ravno tam, kjer smo stali mi.

Kip Jezusa Kristusa je seveda na hribu, tako da iti peš iz pristanišča odsvetujem. Zgradila ga je katoliška Cerkev kot zahvalo za to, da država ni bila neposredno vpletena v grozote svetovne vojne.

Pot do razgledne ploščadi na 82 metrih gre mimo prodajalne z vstopnicami, kjer nas je pričakal napis, da se za povzpetje čaka več kot uro, kar nam je bilo v tistem trenutku natanko uro preveč. Odšli smo le na brezplačno ploščad na 0 metrih.

Zmedeni razgledi nad Lizbono

Tu na razgledni ploščadi 0 so pogledi nekoliko konfuzni. Pred seboj gledaš njega, Jezusa Kristusa namreč, ki neverjetno spominja na tistega v Riu de Janeiru, če se obrneš za 180 stopinj, pa vidiš most, ki sumljivo spominja na Golden Gate v San Franciscu.

Nehote se vprašaš, kje sploh sem?

Seveda si v Evropi, na Portugalskem, v Lizboni, pri kipu Cristo Rei… hmm, v bistvu niti ne, vsaj v Lizboni ne. Kip stoji v kraju po imenu Almada, ki ima z Lizbono skupen zgolj most in dejstvo, da kip poznajo vsi kot “lizbonsko” znamenitost. Morda gre tu iskati porazne transportne povezave.

Hudič je v podrobnostih: to ni Rio, ker tu Jezus ne gleda čez mesto, ampak ga objema z razširjenimi rokami, kot da ga varuje. Tudi ni San Francisco, čeprav je most rdeč; skupno jima je zgolj to, da ga je projektirala enaka ekipa.

Pustimo ta geografski privid pri strani, lepo je bilo tu, a tudi čas za vrnitev. Edini taksist, ki je zdolgočaseno stal tam, mi je samo odkimal, ko sem ga vprašal, ali nas pelje čez most nazaj v Lizbono. Očitno je zamera premočna, ker so jim prevzeli Jezusa… Tako nam ni preostalo drugega kot čakati na tisti rumeni avtobusek.

500 letni samostan za ameriški burger

Resda smo včeraj prepotovali bistveno daljšo pot, tako v kilometrih kot v času, a današnja pot čez reko Tejo in tisto čakanje na avtobus nas je očitno dotolklo.

Po vrnitvi z ladjico nazaj v Lizbono nas je pričakala tista večna dilema, ki se zgodi vsaj enkrat na potovanju, sploh če potuješ z otroki. Po načrtu bi morali v predel Belém, kjer čakajo sloviti samostan Jerónimos, stolp Belém, spomenik odkritjem, za katerega se je nemogoče zapomniti ime – Padrão dos Descobrimentos (kako si boš to zapomnil?) – in obvezni pastelčki iz slovite Pastéis de Belém, a je glava hotela drugače.

Hotenje je šlo k nečemu bolj preprostemu in prizemljenemu od vzvišenih samostanov in simbolnih spomenikov odkritij izpred 500 let.

Pristali smo v ameriški burger restavraciji v bližini Pink Streeta, tiste rožnate ulice, pokrite z dežniki in znane po številnih barih.

Očitno, ko imaš dovolj logistike, voženj, ogledov in drobnih frustracij zaradi avtobusov, takrat pač paše burger. Smo pa pozabili vprašati, ali poznajo Luka Dončića, ker je bilo ime restavracije Dallas Burger Joint.

Znamenitosti v Belému nas bodo že morale počakati do naslednjega obiska Portugalske, ko ne bomo tako lačni hamburgerja.

Lovljenje mehurčkov,spominkov in družinske sreče

Po kosilu je bil čas za nakupovanje spominkov, ki jih obvladujejo prodajalci iz Indije ali Pakistana.

Tako se v nekem trenutku v zgodovinskem delu starega mesta Lizbone, imenovanem Baixa, sredi trgovine s spominki mešajo glasovi jezika hindi in pristne gorenjščine, vse z namenom uskladitve optimalne strategije nakupa oziroma prodaje podstavkov z vzorcem azulejosov za čaj.

Dogovor je bil na koncu sklenjen v angleščini na zadovoljstvo obeh vpletenih strani.

Izza oblakov je spet sramežljivo pogledalo sonce in ker sva se pogajala kot profesionalna trgovca, je bilo prav, da smo se ustavili na Praça do Comércio – Trgu trgovine.

Nara in Nia sta srečni lovili milne mehurčke, ki so se dvigovali iznad trga.

Midva pa sva ob gledanju tega prizora lahko zadovoljna ugotovila, da smo še eno potovanje lepo in polno zaključevali, tako, kot nama je najbolj pomembno – skupaj…