Slovo od Fort Williama
Zjutraj smo bili na postaji že precej zgodaj, do odhoda našega vlaka je bilo še več kot uro. Kavo sva že spila v apartmaju, a da bi tam ostali še kakšno minuto dlje, nam ni bilo. Saj veš, da te čaka nov premik, novi razgledi, nova pustolovščina in naša zadnja postojanka.
Glasgow.
Z današnjim dnem smo se poslavljali tudi od Highlandsov. Po Edinburghu so nam iz dneva v dan bolj priraščali k srcu. Najprej vožnja z vlakom čez Škotsko višavje do Invernessa, nato Loch Ness in pot skozi Great Glen med jezeri in hribi, na koncu pa še Fort William, Ben Nevis in tisti viadukt, ki je bil eden glavnih razlogov, da smo sploh prišli sem. Pa seveda vožnja z ladjico po Loch Linnheju.
V nekaj dneh smo jih spoznavali na različne načine: iz vlaka in avtobusa, z ladje in predvsem peš. Jezera, doline, hribi in majhni kraji, vmes pa kilometri pokrajine, kjer ni bilo skoraj ničesar, razen razgledov, zaradi katerih je bila ta pot še toliko lepša in zanimivejša.
Ker smo imeli na postaji dovolj časa, sem šel pogledat še zadnjo stvar v Fort Williamu. Praktično čez cesto ležijo ostanki stare utrdbe, po kateri je mesto dobilo svoje današnje ime.
Od nje danes ni ostalo prav veliko, le nekaj kamnitih ruševin sredi travnika. Utrdba je bila postavljena na strateškem položaju ob Loch Linnheju in vhodu v Great Glen, od koder je bilo mogoče nadzorovati eno glavnih poti skozi Škotsko višavje.
Ta povezava skozi Škotsko višavje obstaja še danes, le njen namen je precej drugačen. Prav tukaj se začne oziroma konča Great Glen Way, slabih 120 kilometrov dolga pešpot med Fort Williamom in Invernessom. Poteka po skoraj isti trasi, po kateri smo zadnje dni potovali tudi mi.
Marsikdo jo prehodi.
Mi nad to idejo nismo bili tako navdušeni, zato smo jo premagovali precej udobneje. Z avtobusom.
Ko sem se vračal proti postaji, sem čez cesto zagledal še nekaj, kar je očitno prav tako prepoznalo strateški položaj Fort Williama.
Nasproti razvalin stare utrdbe stoji McDonald’s.
Z vlakom skozi Highlands, Volume 2
Tu na Škotskem moraš na vozovnice za vlak misliti vnaprej, četudi ni glavna sezona. Jaz sem jih prek aplikacije Trainline kupil že doma in izkazalo se je, da je bila to prava odločitev. Peron je bil namreč poln.
Z nakupom si rezerviraš tudi sedeže, obstajala pa je majhna skrb, da se nam ponovi zgodba z vožnje iz Edinburgha v Inverness. Takrat je namreč pripeljal vlak z manj vagoni, kot je bilo predvideno, zato naši rezervirani sedeži sploh niso obstajali.
Tako, fizično.
Posedli smo se na posamezne sedeže, ki so pač še ostali. Vsak nekje zase, kot da nismo družina, ampak smo se tik pred vstopom na vlak skregali.
Pa smo preživeli tudi to.
In ne samo to. Vožnja je bila kljub vsemu res lepa, predvsem zaradi pokrajine, ki smo jo opazovali skozi okno.
Tokrat je bilo vse tako, kot mora biti. Naš vagon je obstajal, z njim pa tudi naši sedeži. Tokrat smo dobili še mizo.
Top.
Kmalu po odhodu iz Fort Williama postane jasno, kako malo je pravzaprav potrebno, da se na tem delu Škotske spet znajdeš sredi ničesar.
Mesto izgine za nami, sem in tja še kakšna osamljena hiška, potem pa ostane samo narava.
Pokrajino vsake toliko prereže struga kakšnega potočka, ob progi se izmenjujejo gozdovi in odprta pobočja, na desni strani pa nas skoraj ves čas spremlja voda.
Nato se vlak povzpne nekoliko višje.
Tu pa res ni bilo ničesar.
Ne vem, meni je bila prva asociacija, kot da smo na Luni. Gola pobočja, brez hiš, cest ali kakršnih koli drugih sledi civilizacije.
Samo tista rumenkasta trava je izdajala, da smo še vedno na Zemlji.
In potem skozi okno zagledaš dva pohodnika.
No, zagotovo nismo na Luni!
Korak za korakom sta se prebijala proti cilju svoje poti, verjetno v Fort Williamu. Ko sem ju tako opazoval, sem imel skoraj malo slabe vesti. Onadva peš, meter za metrom, mi pa vse skupaj udobno doživljamo skozi okno vlaka.
Ampak vsak ima pač svojo predstavo o tem, kako potovati.
Lahko pa s precejšnjo gotovostjo rečem, da smo bili vsi ravno tam, kjer smo želeli biti.
In potem se začne. Pred tabo se skozi okno odvije pravo stopnjevanje pokrajine Škotskega višavja.
Tista rumenkasta trava je tako ali tako povsod. Nato se od nikoder pojavi majhno jezerce.
Za njim še eno.
Teh jezerc je vedno več. Med rumenkasto travo je vse več modrine.
Jezerca počasi zamenja večje jezero.
Za njim se dvignejo rjavkasto rumeni hribi, nekje v daljavi vidiš še kakšno zaplato snega.
Kmalu se pridruži še ena barva. Zelena. Za njo poskrbijo drevesa in gozd.
In vse skupaj zaključi še modro nebo nad vsem tem.
Rumenkasta trava, modra jezera, rjavkasti hribi, bele snežne zaplate, zeleni gozd in modro nebo.
Vsaka nova barva dopolni prejšnjo in skupaj sestavijo pokrajino Škotskega višavja.
Še ni konec
Punci sta tu nekje zaspali.
Še sam si zaželiš malo zapreti oči, saj po vsem tem stopnjevanju ne pričakuješ več kaj dosti novega.
Pa se spet motiš.
Vlak se pelje visoko nad dolino in ko jo že skoraj pustimo za seboj, se za nami nenadoma odpre pogled na hrib, ki je videti, kot da bo pravkar izbruhnil.
Kot nekakšen mini vulkan.
Po tem je Škotsko višavje počasi začelo ostajati za nami.
Če bi moral primerjati obe naši veliki železniški vožnji po Škotski, nimam veliko dvomov. Vožnja iz Edinburgha proti Invernessu si pri meni zasluži čisto petico. Morda tudi zato, ker je bila prva in nisi vedel, kaj pričakovati. Tokrat si vsaj približno slutil, kaj te čaka.
Da se razumemo, tudi ta ni bila slaba.
Solidna štirica.
Morda nekoliko krivično, saj je bila pokrajina tudi tukaj lepa. A tista prva je bila le prva.
In prve ne pozabiš nikoli.
Dobrodošli v Glasgowu
In kaj je bil naš zadnji postanek pred letom domov?
Glasgow.
Največje mesto Škotske. Podobno kot v Edinburghu je tudi tukaj povsod kamen, široke ulice in mogočne stare stavbe.
A nekaj je bilo drugače.
Edinburgh je imel neko eleganco, ki si jo začutil skoraj takoj. Pri Glasgowu je nisem začutil. Deluje bolj trdo in surovo.
Res je, da od mesta nisem pričakoval veliko. V naš načrt se je uvrstil predvsem zato, ker je bil logistično precej bolj smiseln zadnji postanek, kot da bi se iz Fort Williama vračali vse do Edinburgha.
Ampak kako že pravijo?
Ne sodi knjige po platnicah.
Najprej pa smo se morali spraviti do hotela. Čeprav smo se z vlakom peljali dobre tri ure, se nam z nahrbtniki res ni dalo še pešačiti po mestu.
Uber. Gremo.
Tudi v hotelu nismo zdržali prav dolgo. Želodci so zahtevali svoje. Torej nazaj v center.
Že med prvimi koraki po mestu opaziš, da Glasgow nikakor ni ravninsko mesto. Ulice se ves čas rahlo vzpenjajo in spuščajo, klanci so tu del vsakdana.
Po nekaj dneh med jezeri, hribi in majhnimi kraji smo bili nenadoma spet sredi velikega mesta. In spet je bilo treba precej bolj paziti na promet.
Predvsem na njihovo vožnjo po levi.
Pač ne pride ti v kri. Pogledaš levo, pogledaš desno, potem za vsak primer še enkrat levo.
Večina ulic je bila sicer enosmernih, a na vsakem križišču se znova sprašuješ, iz katere smeri bo pripeljal avto.
Mah, pejmo v McDonald’s
Počasi smo se približevali središču in med potjo še vedno oprezali za kakšno restavracijo.
Nekje vmes smo šli mimo prav zanimivega kipa. Sredi mesta stoji bronasti gasilec v popolni zaščitni opremi.
Kip je posvečen gasilcem Glasgowa in okolice. Postavili so ga leta 2001, še istega leta pa je postal tudi kraj spomina na gasilce, ki so umrli v napadih v New Yorku.
Kakšno naključje. Ta del pišem prav danes, 11. septembra. Petindvajset let pozneje. Na dan, ko se vsi spomnimo, kje smo takrat bili.
Restavracije pa nikjer nobene. Ni se nam dalo več iskati. Mimo železniške postaje in naravnost v McDonald’s.
Prvič, odkar smo bili na Škotskem.
Mogoče je bilo tako usojeno že od jutra, ko sem ga zagledal v Fort Williamu.
Ob reki Clyde
Ko smo po kosilu stopili nazaj na ulico, nas je pričakalo nekaj, kar je bilo precej podobno Edinburghu.
Veter.
Pihalo je praktično ves čas. Seveda je tudi Glasgow blizu morja, le da smo bili tokrat na drugi strani Škotske.
Ker smo bili že tu, smo si šli pogledat še reko, ki je Glasgowu dala pečat enega najpomembnejših ladjedelniških mest na svetu.
Clyde.
Ob njenih bregovih so nekoč stale številne ladjedelnice, reka pa je mesto povezovala z morjem in svetom.
Če smo že stali na tem mostu, potem pa pojdimo še čez.
Najprej zavohaš travo. Dobro, to ni bilo nič novega. Tako je bilo že v Washingtonu, New Yorku, Londonu, na Tenerifih in verjetno še kje.
Bolj zmoti podoba okolice. Nekatere stavbe imajo razbita okna, druge so prekrite z grafiti, vse skupaj pa deluje precej zanemarjeno.
Nič, najbolje, da se čim prej vrnemo čez reko.
Tu pač ne bomo več hodili.
Buchanan Street in Wellington s stožcem
Iz bede v razkošje, ko stopaš proti središču Glasgowa.
Skoraj vsako večje mesto ima svojo glavno promenado. Rambla v Barceloni, Santa Catarina v Portu, Via del Corso v Rimu. V Glasgowu to vlogo prevzame Buchanan Street.
Široka peš ulica je polna ljudi, trgovin in uličnih glasbenikov. Na obeh straneh se vrstijo mogočne kamnite fasade, med njimi tudi luksuzni hoteli in trgovske pasaže.
Na ulici se preizkušajo prihodnji Ed Sheerani, predvsem pa je tukaj občutek precej prijetnejši kot maloprej.
Ne vem več točno, kje smo zavili, a nekje vmes smo naleteli na enega bolj prepoznavnih simbolov Glasgowa.
Kip vojvode Wellingtonskega. Na konju.
Možakar je premagal Napoleona pri Waterlooju, a to ga v Glasgowu ne dela slavnega. Dandanes je znan predvsem po tem, da njegovo glavo krasijo prometni stožci.
Domačini so mu jih začeli natikati že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Mestne oblasti so jih vztrajno odstranjevale, a so se vedno pojavili novi. Sčasoma so obupali in stožci so postali del Wellingtona ter Glasgowa.
Ko smo bili tam mi, očitno ni bil dovolj samo Wellington.
Stožce je dobil še njegov konj.
Si ne predstavljam, kako bi se kaj takega izšlo pri nas v Sloveniji. Mislim, da se ne bi.
To nekaj pove o ljudeh tukaj.
Zakaj pravzaprav vozijo po levi?
Dan se je počasi prevešal v večer, veter je še vedno močno pihal, nas pa je današnji premik vendarle nekoliko utrudil. Pešačiti se nam ni več dalo.
Uber.
Sedel sem na sovoznikovem sedežu. Na desni strani.
In spet isto. Avtomobili prihajajo z napačne strani, zavijamo na napačno stran in po vseh teh dneh na Škotskem se na njihovo vožnjo po levi še vedno nisem navadil.
Zakaj sploh vozijo po levi?
Zvečer mi zadeva ni dala miru, zato sem malo raziskoval.
In ugotovil, da smo pravzaprav mi tisti, ki smo čudni.
No, vsaj zgodovinsko gledano.
Ena najbolj razširjenih razlag sega v čas konjev, jezdecev in mečev. Ker je bila večina ljudi desničarjev, so se držali leve strani poti. Tako je bila desna roka obrnjena proti človeku, ki ti je prihajal nasproti. Če njegove namere niso bile ravno prijateljske, si imel roko tam, kjer si jo potreboval.
Na meču.
Pozneje morda na pištoli.
Danes pa, ne vem. Sredinca se menda ne spodobi več kazati.
Britanci so vožnjo po levi pozneje uzakonili in jo s svojim imperijem razširili po svetu. Zato danes po levi še vedno vozijo v Avstraliji, na Novi Zelandiji, v Indiji, na Japonskem in marsikje drugje. V Evropi pa poleg Združenega kraljestva še na Irskem, Malti in Cipru.
Sedaj vemo.
Čas za spanje in pričakovanje našega zadnjega dne na Škotskem.
