Pobeg iz Lizbone

Predzadnji dan našega potovanja je bil namenjen izletu Sintra – Cabo da Roca – Cascais, popolnemu pobegu iz mestnega vrveža Lizbone.

Jutro so znova zagrnili oblaki in napoved je bila neodločna, a mi smo kljub temu z optimizmom na železniški postaji Rossio ujeli vlak in se odpeljali proti dobrih 30 kilometrov oddaljeni pravljični Sintri.

Geografija je vse

Ko Atlantik trešči v Evropo, je vse do Lizbone praktično ravnina. A ne povsod. Prav tu se iz nič dvigne Serra de Sintra, hribovje kot naravni zid, dolgo komaj deset kilometrov, a dovolj visoko, da popolnoma spremeni vreme okoli sebe.

Vetrovi z oceana prinesejo vlažen, hladen zrak in ko ta naleti na hribovje se začne dvigati. Zrak se ohlaja, vlaga pa kondenzira v meglo, ki se »ujame« v gozdove Sintre. Prijetne temperature so že pred stoletji pritegnile kralje, da so si tu postavili letno rezidenco. To je bil njihov “pobeg iz Lizbone”, dolgo preden je ta izraz sploh obstajal.

Sama občina Sintra velja za eno najbogatejših na Portugalskem, prebivalstva ima nekaj več kot Ljubljana. A skoraj dva milijona turistov na leto privabi prav tisto, kar leži visoko nad mestom – saj tu, kot smo že ugotovili, nič ni pri tleh.

Romantik Ferdinand

Palača Pena stoji na 500 metrih, zato sta dostop z busom ali taksijem več kot priporočljiva že z železniške postaje. Če kje, potem tukaj priporočam, da si karto kupite vnaprej — in to za najzgodnejši termin, najbolje kar prvi ob 09:30. Zakaj? Ker so bile že slabi dve uri pozneje samo še vrste. Ko vstopiš skozi vhod, te čaka še kakšnih 15 minut vzpona do palače.

Potem jo zagledaš — palačo kot iz pravljice.

Malo rdeča, malo rumena, modra in siva, v ozadju pa oblaki kot kulisa. Prava manifestacija domišljije. Kot da bi si jo nekdo izmislil. In si jo je — Nemec. Ferdinand II. je bil nemški princ, ki se je poročil s portugalsko kraljico. Bil je romantik. Trpljenje mladega Wertherja in te fore.

Romantika pravi, da so čustva pomembnejša od razuma. Le kako bi to lahko bolje udejanil, kot da na vrhu petsto metrov visokega hriba, ki je ves čas zavit v skrivnostne meglice iz Atlantika, postaviš grad in ga pobarvaš v žive barve.

Na obisku pri kralju in kuhinja vredna Michelinove zvezdice

Notranjost je ohranjen svet portugalske kraljeve družine 19. stoletja: spalnice, saloni, garderobe, jedilnica in kapela. Vse je postavljeno tako, kot da nikoli niso odšli. Zato niti nimaš občutka, da hodiš po muzeju, temveč kot da si pri nekom na obisku — in da bodo vsak trenutek postregli večerjo v tisti veliki jedilnici, kjer je vse tako lepo pripravljeno.

Pot, po kateri počasi racaš za drugimi turisti, te pripelje na teraso palače. Svež zrak in nekaj več prostora takoj izboljšata počutje. Razgled od tu je lep — človek bi rekel, skoraj romantičen.

Sledi še nekaj soban in sprejemnic, na koncu pa se spustiš do srednjeveške kuhinje, ki je bila res impresivna: ogromne bakrene posode in popolnoma ohranjeno kuhinjsko orodje so videti, kot da bi jih nekdo še vedno uporabljal.

Zunaj te pričaka milijon balkončkov, mini terasic in stolpičev, kjer lahko iščeš popolni foto spot. Pot proti izhodu se je že polnila z novimi obiskovalci, mi pa smo svoj ogled palače zaključili.

Izgubljeni v džungli

Ko želiš naprej, je precej konfuzno — kažipoti te vodijo sem in tja, in bolj ko jih gledaš, manj ti je jasno, kam bi moral. Mi smo hoteli na Mavrski grad, ki se je iz palače zdel, kot da je čisto blizu. No, ni! Po nekaj tavanja smo sčasoma le ugotovili, da moramo najprej ven iz parka.

Nato nadaljuješ po ozki gozdni poti in nenadoma se zaveš, da si sredi džungle. Okoli tebe praproti, bambusi, nekaj, kar spominja na ciprese, povsod polno maha, na levi teče majhen potok. Kot da bi nekdo nabral rastline z vseh koncev sveta in jih nasadil sem.

In ravno to je storil ta Nemec — poleg tega, da je bil romantik, je bil tudi botanik. Okoli svojega pravljičnega gradu je zasadil pravi botanični vrt. Mikroklima tu to omogoča, zato se zdi, kot da si res sredi džungle. Samo čakaš, da bo kaj priletelo iz kakšnega grma.

Za trenutek smo se ustavili, da bi občudovali ta botanični miks, ko nas je obiskal še naš stari znanec — dež. Toliko smo se že spustili navzdol, da vrnitev do vhoda ni bila več opcija, zato smo nadaljevali.

Mavrski grad smo sicer našli, a nas je želja po ogledu zaradi vedno močnejšega dežja minila. Na tej strani ni bilo sledu o kakršnemkoli turizmu niti o kakšnem prevozu — le komunalni delavci so nekaj popravljali. Z malo portugalščine, nekaj španščine, polomljeno angleščino in univerzalno kretnjo rok smo razumeli, da nam ne preostane drugega, kot da se spustimo nazaj do mesta po hribu navzdol.

Ena uro pozneje, po spolzkih kamnitih stopnicah in številnih srečanjih z drugimi izgubljenimi turisti, smo končno prišli do prvih hiš. Ne vem več, ali je Nara ali Nia takrat rekla, ko sem nekaj bentil čez dež in kažipote:

» Veš, oči … tudi to je potovanje.«

In prav imata! Včasih ne gre vse po planu — in prav takšne trenutke si morda še bolj zapomniš kot tiste lepe. Le mi, ta stari, včasih preveč kompliciramo. Otroci pa imajo neverjetno sposobnost sprejeti trenutek takšen, kot je.

Ko smo nadaljevali ob kamniti ograji, smo naleteli na napis, da je tu nekaj časa živel Hans Christian Andersen. Največji pravljičar sveta je živel pod najbolj pravljičnim gradom tega sveta, kar ne bi nikoli izvedeli, če se ne bi izgubili.

Konec pravljice

Ko smo stopili nazaj v civilizacijo, sem kar sredi ceste ustavil taksista. Takoj za njim je bil policijski avto, a mislim, da so že navajeni turistov, ki »padejo« iz gozda na cesto. V mestu smo si najprej malo odpočili, privoščili kavo in sok, nato pa nadaljevali.

Nekako tako, kot so bile zbegane poti z vrha hriba, je bil zmeden tudi vozni red in postajališča avtobusov. A tudi to nam je uspelo, tokrat po zaslugi Anje. Ura je bila 13.00, usedli smo se na mini bus in začeli pot proti koncu Evrope. Nadležno je bilo le to, da smo se ustavili na vsaki možni postaji — tako da smo bili po pol ure vožnje še vedno v istem mestu.

Kar sem uspel videti iz avtobusa, je bilo, da Sintra ponuja mnogo več kot samo palačo Pena in Mavrski grad. Na poti je bilo kar nekaj izredno lepo urejenih vil in cerkva. Kmalu zatem pa tista ravnina, po kateri drvi atlantski zrak, ki tu začenja svoj vzpon za ustvarjanje meglic. Te meglice bodo za nas ostale pravljične, ker so se danes očitno pozabile ustvariti.

Potem desni ovinek — in pred seboj v daljavi zagledaš tisti rdeči svetilnik.

Tu, kjer se zemlja konča in morje začne.

Cabo da Roca je najzahodnejša točka celinske Evrope. Stojiš 140 metrov nad oceanom, ki buta v čeri spodaj. Veter piha ves čas. Sicer ni tako pompozno kot Moherski klifi na Irskem ali Los Gigantes na Tenerifih, vendar je en poseben občutek, ko stojiš na robu kontinenta.

Je bilo treba vzeti uradni certifikat, ki bo visel nekje na steni, kot spomin, da smo bili na koncu Evrope.

Dobra ura je za razglede in kratek sprehod več kot dovolj. Sicer je bila neka restavracija, vendar je bila zaprta, tako da z kavo na koncu sveta ni bilo nič…

Avtobus je eden, relacija Sintra – Cabo da Roca – Cascais. Da se ne bi vračali po isti poti, smo nadaljevali proti jugu.

Mesto, kjer smo srečali Ronalda

Cascais je tipično obmorsko mesto z lepimi plažami stisnjenimi med hiše in klife. Nekoliko smo bili že utrujeni od celega dne, zato smo šli na kosilo. Tu sem spil tudi najdražje pivo na Portugalskem za 5,5€. Sprehod po tistih tipičnih pločnikih z valovi, ki nam sledijo že od Porta do železniške postaje.

Nekje na poti do tja smo ga končno srečali — stal je tam v svoji prepoznavni pozi.

Ker ni rekel nič, sem jih prosil, da naj nam ga zavijejo za s sabo.