Prvo jutro v Lizboni

Jutro, temno, oblačno, kazalo je, kot da se bo vsak čas ulilo. Zrak je imel tisti vonj po vlagi in morju. V upanju, da nas dež za zdaj še pusti pri miru, smo se z metrojem zapeljali do prve znamenitosti dneva — v središče mesta.

Ljudje so, kot povsod ob tej uri, hiteli v službo; drugi po svojih vsakodnevnih obveznostih, tretji pa smo si privoščili drugo jutranjo kavo. Ko potuješ, pozabiš, kateri dan je, ali je med tednom ali vikend — to postane zamegljeno in, kar je najpomembnejše, popolnoma nepomembno. Še eden od čarov potovanja.

Trg, ki ga nihče ne kliče po imenu

Trg Dom Pedro IV, poimenovan v čast kralju, ki je Portugalski vladal le dva meseca. Njegova vloga je bila sicer kratka po trajanju, vendar velika po vplivu – bil je namreč ključna osebnost portugalskega liberalizma v boju proti absolutističnim težnjam svojega brata.

Čeprav je večino življenja preživel v Braziliji kot cesar, je bil cenjen in počaščen s številnimi spomeniki po vsej državi, tudi tu v prestolnici pod gradom. Svojega ima tudi v Portu, le da tam stoji tik ob McDonald’su – morda na simboličnem stičišču z liberalnim kapitalizmom.

A ta trg vsi poznajo le kot Rossio – ime izhaja iz srednjeveške besede za odprt, javni prostor v mestu. Danes je Rossio živahno vozlišče javnega prevoza, iz katerega pot pelje po Lizboni in naprej po celi Portugalski.

110m nad reko stoji grad

Ime je dobil po svetem Juriju, enem glavnih krščanskih svetnikov in zavetnikov. Poimenoval ga je portugalski kralj ob poroki z angleško princeso in s tem še okrepil sodelovanje med državama, ki velja za najstarejše še vedno veljavno zavezništvo na svetu.

Do gradu se lahko odpraviš peš ali z vedno polnim tramvajem št. 28; tistim znamenitim rumenim. Mi smo izbrali avtobus, ki te po strmih, ovinkastih in ozkih uličicah pripelje skoraj do vhoda 15 minut pozneje. Karto na netu v naprej, spet je bila kar lepa vrsta.

Ko stopiš na ravni plato pred gradom, si zlahka predstavljaš, da je bil to nekoč grajski sprehajalni prostor. Pod seboj vidiš skoraj celotno Lizbono. Postane hitro jasno, zakaj so si ravno ta hrib izbrali za glavno utrdbo pri obrambi mesta. Med sprehodom ob topovih na obzidju je močno zagrmelo – znak, da je treba nekoliko pospešiti korak.

Vzpon na obzidje te preseneti: razmišljaš, kako je sploh mogoče kaj takega zavzeti. Očitno se je dalo, saj so si grad skozi zgodovino večkrat izmenjavali.

Če smo česa zgrešili, ne vem, a razen impresivnega obzidja tu ni veliko drugega: nobenih prostorov, soban ali razstavljenih dragocenosti.

Je pa nekaj, kar dodatno polepša obisk – po obzidju in dvoriščih se samozavestno sprehajajo številni pavi, kot starodavni čuvaji tega kamna nad mestom. Neka skrivnostna naveza mora biti s temi živalskimi varuhi in Portugalsko.

Brzinski spust

Da bi ubežali dežju, je čakanje na avtobus odpadlo. Navzdol gre navsezadnje vedno lažje. Po ozkih ulicah, tlakovanih s kamni, za katere nočeš vedeti, kako drseči so, ko so mokri, smo začeli naš spust iz gradu.

Kmalu smo zavili na razgledno točko Miradouro de Santa Luzia — le za kratek postanek v slogu japonskega turista: fotka in naprej. In seveda, razgled je bil čudovit, razgledna terasa pa… polna japonskih turistov.

Varuhinja mesta

Pot nas je vodila navzdol do najstarejše cerkve v mestu – katedrale Sé, ki kot prava varuhinja stoji pod vznožjem grajskega hriba.

Takoj nas je spomnila na tisto v Portu: enaka resnost, trdnost in tisti občutek, da vstopaš v zgradbo, ki je preživela vse, kar ji je zgodovina vrgla naproti. Kar niti ne preseneča, saj sta bili obe zgrajeni v približno enakem obdobju kot romanski utrdbi. Včasih je tu mimo potekala glavna pot do gradu, danes pa je to avenija tuk-tukov, ki so preplavili mesto.

Sredi ceste sem čakal na trenutek, ko bi lahko ujel tisto klasično fotografijo rumenega tramvaja, ki se izza ovinka pelje mimo kamnite fasade stolnice. A kot zanalašč ga ni bilo – očitno je obtičal v gneči tuk-tukov.

Trg, ki ga je postavil cunami

Sedaj smo že spodaj, ob reki, na Praça do Comércio. Tu je nekoč stala kraljeva palača Ribeira, več stoletij središče portugalske monarhije. Leta 1755 je Lizbono stresel potres, takoj za njim pa še cunami, ki je zradiral palačo in polovico mesta iz obličja sveta.

Palače po tem niso obnovili. Namesto tega so zasnovali velik, odprt trg kot simbol nove Lizbone, usmerjene v trgovino, pomorstvo in gospodarsko moč. Ko ga opazuješ z obrežja reke, je jasno, da so želeli hkrati pokazati, da se je narod po katastrofi znal dvigniti nazaj na noge.

Trg je bil poln ljudi — obvezna fotografija pred napisom Lisboa, nato kratek sprehod do reke, prav do mesta, kjer so nekoč uradno sprejeli kraljico Elizabeto II.

Nato se je začelo: ena kaplja, dve kaplji, iskanje dežnikov, tri kaplje, kapuce na glavo in s pospešenim tempom proti Time Out Marketu.

Gre za nekakšen »all-star stadion« portugalske kulinarike. Obetali smo si hobotnico, bifano, francesinho in seveda pastéis de nata. Dobili pa gužvo, še malo gužve in še malo več gužve in tako končali v mehiški restavraciji nedaleč stran.

Sredozemsko podnebje

Po enournem nalivu, kosilu in sušenju majic na sušilcu za roke v WC-ju je končno ponehalo. Sredozemsko podnebje v praksi pomeni dež v jesenskem času — oktober je takoj za novembrom med najbolj mokrimi meseci v letu, kar smo tokrat izkusili na lastni koži.

Temperature so bile okrog 20 stopinj, tako da je bil eden od razlogov, glede toplejše jeseni, za to potovanje potrjen.

V Lizboni je dež pač del vsakdana; pride hitro, gre hitro in ga je tako treba tudi vzeti. Se ni preveč za razburjat.

Nova Lizbona se na ogled postavi

Vrnili smo se na Praça do Comércio, ki se je po nalivu znova začela polniti z ljudmi. Prej smo stali ob reki, zdaj pa smo na severni strani trga, kjer se pred tabo dviga Arco da Rua Augusta – slavolok, ki kot kamnita kulisa straži vstop v mesto. To je vhod v tisto novo Lizbono, ki je po potresu, cunamiju in požaru vstala iz ruševin.

Ulica, kjer smo plavali

Pod slavolokom vstopiš na Rua Augusta, ulico, ki povezuje reko s trgom Rossio. Nekje na sredi se je ponovno ulilo – tokrat tako močno, da tudi dežniki niso več pomagali. Ko smo se sprijaznili, da bomo pač mokri, smo mimo dvigala Santa Justa dobesedno priplavali nazaj na trg, kjer smo jutro začeli.

Na metro in v apartma. Nekaj minut zatem je zapiskala moja ročna ura: zaključila je samodejno beleženje aktivnosti … »plavanje v bazenu 300 m«. No, toliko o tem.