Šumenje valov in slovo od Nazaré

Okno spalnice je gledalo naravnost proti morju, zato so nas namesto nadležne samsung budilke prebudili valovi. In že samo zaradi tega je dan lepši. Nato kava — črna, močna — na balkončku, ob razgrajanju galebov, ki iščejo  termiko in z razgledom na tisti svetilnik, kjer smo še včeraj stali na vrhu in opazovali moč oceana.

Danes je dan premika, zato smo znova spakirali nahrbtnike in se odpravili proti postaji. Nazaré bo ostal z nami. Tiste kave so bile blizu popolnosti, plaža nenormalno ogromna in lepa, samo poslušanje in gledanje valov milina… Nekoč se vrnemo…

1.097.679 evkaliptusov

Avtobus je zamujal. Je bil pa spet poln. Res je smiselno kupiti karte v naprej, ne toliko zaradi same cene kot zaradi rezervacije sedežev. Za 120 km poti do glavnega mesta, avtobus potrebuje slabi dve uri. Voziš se po avtocesti A8, ki reže ravninsko pokrajino z prevladujočimi borovimi in evkaliptusovimi gozdovi.

Evkaliptus

Tega je tu res ogromno, zato sem šel raziskovat. Uvoz iz Avstralije kot okrasno drevo enkrat v 19. stoletju, razmah v sredini prejšnjega stoletja zaradi potreb papirniške in celulozne industrije. Danes gre za posel vreden skoraj 6 milijard.

Drevo raste hitro kar je plus, minus pa da porabi veliko vode in ko gori, zelo gori. Požari so pogosti, pogubno je bilo leto 2017. Težnje po nasaditvi “požarno” avtohtonih dreves, kot sta kostanj in hrast se povečuje, nekje celo uresničuje, a papirniški lobij ostaja močan.

Za poročno darilo, ti dam grad

Zdolgočasen od pogleda na neštete “goreče avstralce”, se nenadoma zbudiš, ko se pred tabo odpre pogled na mogočno obzidje. Si v Obidosu, mestecu s posebno zanivostjo. Enih tisoč let nazaj je takratni kralj ta kraj podaril svoji kraljici kot poročno darilo. Od takrat je to postala tradicija in kraj je postal… mesto kraljic.

Danes je eno izmed najbolje ohranjenih srednjeveških mest na Portugalskem in kraj kjer izdelujejo kakovosten češnjev liker. Nič od tega nisem okusil, ne mesta kraljic ne likerja, ker ko sem to prebral je avtobus že odpeljal mimo. Škoda, da ga nisem planiral kot postanek današnje poti.

Vetrnice in pogumni ptiči

Smo ob Atlantiku, vetra je polno. Na vrhu vsakega griča je vetrnica, ki lovi to atlantsko sapo več kot uspešno. Obnovljivi vir jim pokriva skoraj tretjino potreb po elektriki. Veliko jih je, a ne motijo toliko pogleda, kot bi človek mislil.

Pri nas je bil v preteklosti argument , da vetrnic ne gre graditi, saj naj bi se slovenski ptiči zaletavali v njih in tako končali svoje pernato življenje. Portugalskim ptičem očitno ne manjka ne poguma ne drznosti, da delijo svoj življenjski prostor s temi tri-rotorskimi pošastmi.

Prihod v Lizbono

Vožnja skozi predmestje ne obeta veliko – tako kot verjetno pri vsakem drugem predmestju na svetu. V Šiški bi človek najraje obrnil.

Mesto ima okrog 700 tisoč prebivalcev, država pa dobrih 10 milijonov. Nisem pa vedel, da je po Atenah Lizbona najstarejša prestolnica v Evropi. Tu so že okrog 1000 let pred našim štetjem naselili hrib, kjer še danes stoji grad svetega Jurija, ki da imamo v planu ogledov. Prestolnica je postala dobri dve tisočletji pozneje, ko so jo preselili iz Coimbre.

Toliko tisočletij zgodovine, mi pa smo po dobrih sto kilometrih izstopili iz avtobusa in z odprtimi očmi iskali le eno – kavo… Seveda smo jo kmalu našli.

Kakšne so pa kaj cene?

Večinoma je vse ceneje. Sploh v trgovinah opaziš razliko. Praviloma si vedno rezerviramo nastanitve brez zajtrkov, ker plačevati štiri po 15 € vsak dan je nesmiselno – približno tako kot tisti sendvič v Švici. To ima Booking res bedno urejeno. Zato nakupimo v trgovini, v apartmajih pa imaš vedno kakšno provizorično kuhinjico.

Metro

Metro je tu preprost: štiri barve, štiri linije. V Portu jih je bilo, mislim, še manj. Rabiš pa za vsako mesto svojo kartico. Vožnja stane 1,85 € tu v Lizboni; mi smo si naložili dobroimetje. To je še nekaj ceneje, predvsem pa bolj praktično. Karta je uporabna za vse: metro, avtobus, tramvaj, ladjo čez reko – še celo za vlak, ko smo šli v Sintro.

Zgodnji check-in je bil pozen

Zopet smo iskali nekaj kar ni v centru, je pa tik ob. Četrt Arroios je taka. Tipična po svoji multikulti prebivalstvu, tako da najdeš vse od portugalske, indijske, bangladeške, sirske in afriške kuhinje.

Sicer za nas to popolnoma brez pomena, saj pri dveh otrocih, kulinarični nivo pade na raven piščanca, pice in makaronov. Plačal sem early check-in, a je imel nekdo pred nami dolgo noč in je pozno zapustil apartma, zato smo morali kakšno uro čakati, da so pospravili.

Kaj za vraga je estuarij?

Po počitku – ti premiki te hočeš nočeš vedno utrudijo – smo poiskali metro in se odpravili v vzhodni del mesta, kjer bi moral nekje stati Oceanarij. A preden prideš do njega, te čaka kakšen 15-minutni sprehod po hribu navzdol, kar je super. Ni pa več tako super, ko moraš po ogledu nazaj v hrib navzgor.

Kar se ti v ozadju zdi kot morje, to ni – to je še vedno reka Tejo, najdaljša reka Iberijskega polotoka, ki ravno tu pri Lizboni ustvarja estuar. Ker je moje znanje osnovnošolske geografije nekoliko zamegljeno, sem si moral pomagati z wikipedijo.

Estuarij je izliv reke v ocean, kjer se mešata sladka in slana voda, značilno pa je močno plimovanje. Ta tukaj naj ne bi bil največji v Evropi, je pa med najširšimi.

Pristanišče, ki je odkrilo svet

Od tu so v 15. in 16. stoletju izplule nekatere najpomembnejše odprave v zgodovini, ki so povezale Evropo z Afriko, Indijo, Brazilijo, Kitajsko in celo Japonsko. Čez estuarij so zgradili 17-kilometrski most, ki nosi ime najslavnejšega med njimi – Vaska da Game.

Tekom štiridnevnega potepanja sem pričakoval, da bo po mestu kaj več spomenikov morjeplovcem, a jih nismo našli. Prebral sem, da so se odločili času odkritij pokloniti z enim samim enotnim spomenikom v predelu Belem.

Tudi Magellan je bil Portugalec, a ker ni bil cenjen dovolj, je šel z dolgim nosom k Špancem in za njih obplul Zemljo.

Tako so Portugalci zaradi užaljenosti izgubili svet…

Globalno morje

Mi smo se danes zbudili ob mogočnem Atlantskem oceanu in popoldne hodili ob najdaljši reki Iberskega polotoka, tako da je prav, da dan zaključimo v  oceanariju. Po drugem mestu pri najstarejši prestolnici in neuspešnem zavzetju piedestala za največji estuar, jim tudi tokrat žal ni uspelo, da bi bili največji — so peti v Evropi.

Jim je pa zato uspelo nekaj drugega: glavni rezervoar s svojimi 5 milijoni litri vode vsebuje okoli 500 različnih vrst iz vseh treh svetovnih oceanov. Ideja o globalnem morju, kjer je vse povezano, lepo sovpada z idejami Expa ’98, v času katerega je bil Oceanarij tudi zgrajen na umetnem otoku.

Mola mola in morski zmaj

V bistvu hodiš naokoli glavnega rezervoarja po nadstropjih, na vsake toliko časa imaš prostor z ogromno stekleno steno, kje spremljaš vso plavalno druščino. Standardni morski psi, skati in jate rib, izstopa ena po imenu Morska luna ( Mola mola). Gre za tisto ploščato ribo brez repa, plavuti ima na koncu trupa, tako da deluje kot da je padla iz vesolja.

Ko smo že nameravali zaključiti z ogledom smo se sprehodili mimo akvarija za katerega sem od daleč mislil, da v njem plava samo ena morska trava. Ko prideš bližje vidiš, da gre za živali, ki jih najdeš samo ob južni obali Avstralije. Iz oči v oči zreš v miniaturnega zmaja kot iz filma. To je listnato morski zmaj, mojster kamuflaže, ki je bil izglasovan za najljubšo ribo Avstralcev, kar jo statusno postavlja ob bok koalam in kengurujem.

Tako, sedaj še tisti popolnoma odvečen vzpon do metroja, večerja in šlafen.

Jutri nas čaka Lizbona…