Tretji dan potovanja smo zapustili Porto in se podali proti jugu. Jutranji vlak, postanek v Coimbri in prihod v Nazaré so dan razdelili na tri poglavja, vsako s svojim ritmom. Od mestnega vrveža do valov oceana.
Odhod- adijo Porto
Danes nas je čakal premik na jug, zato smo vstali že zgodaj, da smo spakirali. V osmih dneh bomo prenočili na treh različnih lokacijah, zato sva se odločila za potovanje z backpacki. Nošenje na hrbtu je vsekakor bolj praktično in prijazno od vlačenja kovčkov. Še posebej, ko spoznaš, da portugalska mesta niso ravno zgled ravninske pokrajine.
Bližina metro postaje od naše nastanitve nas je rešila pred mokrim začetkom dneva, saj je še kar padalo. Na železniški postaji Campanhã smo ujeli vlak. Vozovnice sem kupil že kakšen mesec prej, saj so več kot polovico cenejše, hkrati pa omogočajo še rezervacijo sedežev. Še dobro, ker že dolgo nisem videl toliko ljudi v soboto zjutraj na peronu.
premik
vse kar imamo, nosimo s seboj
Vozi me vlak v daljave
Ko z vlakom zapustiš Porto, se za zadnjimi predmestji pokrajina odpre v nizko ravnino, kjer se proga za trenutek skoraj dotakne Atlantika. Prevladujejo nasadi evkaliptusa in posamezni borovi gozdiči. Na dvignjenih legah se vidi tudi kakšen vinograd.
Približno po pol ure vožnje se pokrajina spremeni v mrežo lagun, kanalov in mokrišč. Zaradi vseh teh vodnih poti Aveiro pogosto imenujejo kar portugalske Benetke, le da po kanalih ne vozijo gondol, ampak večje, barvno poslikane čolne moliceiros, ki so bili prvotno namenjeni prevozu morske trave. Mi skozi okno nismo videli veliko, ker je lilo kot iz škafa.
Zakaj postanek v Coimbri?
Vlak ne ustavlja blizu naše končne postaje, zato sem planiral postanek v mestu Coimbra, saj bi tako ali tako morali prestopiti na avtobus. Zakaj ravno Coimbra? Tukaj se spet vmeša tisti mali čarovnik. Gre za eno najstarejših neprekinjeno delujočih univerz v Evropi, ustanovljeno že leta 1290. Dolgo, kot edina univerza v državi, je tu ustvarjala portugalsko elito.
Univerzitetni kompleks stoji na vrhu hriba – v tej Portugalski ni nič “na ravnem”. Simbolika je jasna: znanje je nekaj, do česar se je treba povzpeti. Mi smo se… z taksijem.
Hogwarts v gradnji
Tu vskoči Harry Potter.
Študentke in študentje nosijo tradicionalne črne uniforme s plašči, ki so po svojem videzu navdihnili čarovniške plašče v Harryju Potterju, kar je pisateljica dejansko tudi potrdila.
with wizards
Knjižnica s posebnim varovanjem
Je pa še nekaj tu – Biblioteca Joanina, baročna knjižnica iz 18. stoletja, zgrajena kot samostojen mikroklimatski prostor. Zidovi so debeli, les je posebne vrste, okna pa prepuščajo zelo malo svetlobe. Vse to zato, da bi ohranili papir in vezave pred vlago. Slikanje je prepovedano, zato poskusim z besedami:
Po strmih stopnicah z 20 kg backpackom na hrbtu vstopiš v prostor s približno 70.000 knjigami, rokopisi in kartografijami. Prostor je manjši, kot si si ga predstavljal, a sega visoko – okoli osem do deset metrov – dovolj za tri nivoje polic, dostopnih skozi skrita vrata.
Vse to pa varuje posebna “nočna straža”: v knjižnici živi stalna kolonija netopirjev vrste Miniopterus schreibersii, ki se hranijo z žuželkami in tako že stoletja delujejo kot naravni zaščitni sistem.
netopirsko varovanje
Res je kot pravi citat: Prideš kot obiskovalec, odideš pa kot nekdo, ki je vzel nekaj s seboj…
Proti Atlantiku
S taxijem po hribu navzdol, da smo ujeli 13:30 bus, ki naj bi nas dostavil do oceana. Hribi se tukaj kmalu umaknejo, pojavijo se nasadi oljk, sem in tja še kakšen vinograd. Avtobus se zapelje skozi Leiria, kraj, ki na prvi pogled ne obeta nič posebnega. Mesto kot mesto, trgovine, bloki, neke tovarne, nato pa med fasadami na trenutke zagledaš hrib in kot, da je nekaj na njem. A ne vidiš razločno.
Ko se pogled končno odpre, spoznaš, da si se ves čas vozil pod gradom, ki izgleda res mogočno. Prebral sem tudi, da je bilo to območje znano po velikih borovih gozdovih. Od tu je Portugalska črpala les za gradnjo ladij v času svojih pomorskih odkritij in osvajanj. Za kdaj drugič vsekakor vredno postanka!
Sedaj nisi več daleč. Ocean se neizbežno približuje. Izstopiš na avtobusni postaji, si privoščiš kavo in nek kvazi čokoladni rogljiček, naprtaš nahrbtnik in na hitro pogledaš v Google Maps, kam je treba.
Tukaj je bila napaka. Google je bil malo zmeden. Ali pa jaz. Najbrž oba. Tako smo najprej prehodili skoraj pol obale, preden smo našli pravo pot do nastanitve. Ampak to ni bila muka. Ravno nasprotno.
Najprej tisti značilni portugalski valoviti pločnik, po katerem smo hodili že v Portu…kot da se ni nikoli končal.
Nato na desni plaža, ogromna, široka, spominja na Copacabano, vendar prazna in zato bolj čudovita. Res, čisto trpljenje.
valovi na kopnem
plaža,ki očara
Prehodni dom številka 2
Ta je pa bila ena najlepših nastanitev, ki sem jih rezerviral preko Bookinga v zadnjih letih. Gotovo je imel nekaj pri tem tisti mali balkon s pogledom na ocean, kjer se fotka naredi kar sama.
the balkonček
Portovec in sprehod v temo
Zvečer ob večerji pokušina portovca, ki je podoben našim borovničkam po vonju, po okusu sladek, a bolj piten, tukaj so ga stregli kot aperitiv. Kot smo že ugotavljali v Portu je nekoliko močnejši in gre bolj na 20%.
Seveda si nismo mogli kaj, da se za konec ne bi sprehodili po plaži. Luči so samo ob cesti, plaža pa je široka kakšnih 200 metrov, tako, da ko si na sredi, si že v popolni temi. In ko si na koncu, slišiš tiste valove, ki jih ne vidiš, postane malo strašljivo, a navdušujoče hkrati.
Mesto valov
Nazaré je znan po največjih valovih na svetu. Sicer ne na tej strani kot smo bili mi, temveč na severni. Če to drži, preverimo jutri..
To jutro se nismo pustili motiti! Končno se nam je uspelo naspati odkar smo pristali. Počasno vstajanje z prevladujočo mislijo o črni kavi. Ja, in potem se usedeš na tisti balkonček in gledaš ocean ter poslušaš galebe, ki se derejo iz sosednje strehe. Ljudje se že sprehaja po plaži, nekaj nadobudnežev pridno teče, kot, da je to najbolj naravna jutranja stvar.
Ti pa, komaj zbujen, samo strmiš v tisto kavo pred sabo, narediš en dolg požirek, pogledaš proti morju, vidiš valove, vidiš svetilnik na pečini. Nara in Nia zajtrkujeta, Anja se pridruži s kavo. Trenutek, ki ostane…
V iskanju valov
Visoka pečina ločuje dve plaži, na njenem robu pa stoji svetilnik – današnji cilj. Vendar je bilo najprej treba priti tja gor. Sicer sta plaža in Sítio (zgornji del mesta) povezana z vzpenjačo, vendar je bila ta začasno zaprta zaradi dodatnih varnostnih pregledov po septembrski nesreči v Lizboni.
Kar je bilo v bistvu čisto v redu, saj ima ta vzpenjača istega avtorja kot lizbonska, in verjetno se tako ali tako ne bi peljali z njo. Naslednja možna varianta je avtobus.
Božja intervencija
V slogu Ko to tamo peva, nas je izvrgel na vrhu, pred Santuário de Nossa Senhora da Nazaré.
Zgodba pravi, da je tukaj neki plemič lovil jelena. V zanosu ga je zasledoval vse do roba pečine. Tik preden bi s konjem poletel 100 metrov v globino, naj bi se zgodila božja intervencija in ga rešila. Pisalo se je leto 1182. V spomin na ta dogodek so na vrhu postavili svetišče, pred katerim smo sedaj stali mi.
Nekateri so tu neuspešno lovili jelene. Mi pa smo ujeli razgled.
In ko to pišem, se sprašujem, zakaj me je tako navdušil. Najbolj preprosta razlaga je verjetno tudi najbolj verjetna; zato ker, kaj takega še niti približno nisem videl. Se mi zdi, da svoje naredi tista plaža spodaj.
pred prepadom
Praia do Norte
Ko smo se nagledali, smo pot nadaljevali proti kraju, kjer nastajajo največji valovi tega planeta. Če sem prav razumel, naj bi šlo tako: pod severno obalo Nazaréja teče podvodni kanjon, dolg 170 kilometrov in globok okrog 5 kilometrov. Val se v kanjonu pospeši, dvigne in tik pred obalo udari navzgor. Kot da bi ocean poslal skozi slamico. Tako nastanejo velikani Nazaréja.
tu končajo svojo pot velikani Nazaréja
Veado- jelen
A še preden prideš do razgleda, se moraš najprej ustaviti pri Veadotu. Gre za kip s človeškim telesom in jelenjo glavo. Jelen predstavlja instinkt, človek razum. Kar je precej posrečeno za kraj z valovi, ki te lahko stanejo življenja. Včasih te do roba pripelje prvi — reši pa drugi.
preteklost in sedanjost ujeta skupaj
Utrdba, ki brani kopno
Na koncu tega rtiča stoji Forte de São Miguel Arcanjo, utrdba, ki je stoletja nazaj branila Nazaré pred Španci, pirati in Angleži, danes pa hrani surfe, ki so v boju z velikani preživeli. Svetovni rekord ima Nemec z 26,21 m. Sezona traja nekje od oktobra do maja, tako da smo bili zgodnji.
tiste, ki so preživele
Danes žal ni kazalo na rekord, valovi so bili bistveno bolj piki miki, okrog 2,5 m. Pa kljub temu. Moraš se vzpeti na vrh utrdbe, stopiti na rob in pogledati navzdol, tja kjer se kanjon konča. Ocean se razbija na čeri ravno pod tabo in prav nič ne izgleda nedolžno. Kako mora šele biti, ko je vse povečano za x 10. Ala jim vera, dobri so, ali pa nori…
5.000 m nad podvodnim kanjonom
Ko je hudo izgleda tako:
Usoda in sladoled
Iz pečine vodi lepa široka pot navzdol do plaže na naši strani. Ravno ko smo se odločali kako in kaj, je mimo pripeljal ko to tamo peva bus in intervencija usode nam je pokazala pot. Ker smo se tako dobro odločili smo si na promenadi privoščili največji sladoled ever.
ga kar ni zmanjkalo
Sončni zahod: zaključek z stilom
Popoldne smo preživeli tako kot se spodobi, sproščeno, ob oceanu. Ljudi je bila za tako veliko plažo relativno malo, sem in tja kakšen sprehajalec, par družin ter nekaj reševalcev. Res da valovi niso bili prav veliki, vendar, če bi te morje potegnilo, bi imel kar nekaj težav, da prideš nazaj. Obala je bila tu kar strma.
Atlantik je naš
Dan se je počasi prevesil v večer in sonce je začelo toniti v ocean. In spet lahko samo gledaš in uživaš…
scena, kot da bi jo vzel iz Baywatcha
Jutri gremo dalje, a kdor je bil tukaj ve, da Nazaré ostane s tabo za vedno!
Okno spalnice je gledalo naravnost proti morju, zato so nas namesto nadležne samsung budilke prebudili valovi. In že samo zaradi tega je dan lepši. Nato kava — črna, močna — na balkončku, ob razgrajanju galebov, ki iščejo termiko in z razgledom na tisti svetilnik, kjer smo še včeraj stali na vrhu in opazovali moč oceana.
Danes je dan premika, zato smo znova spakirali nahrbtnike in se odpravili proti postaji. Nazaré bo ostal z nami. Tiste kave so bile blizu popolnosti, plaža nenormalno ogromna in lepa, samo poslušanje in gledanje valov milina… Nekoč se vrnemo…
1.097.679 evkaliptusov
Avtobus je zamujal. Je bil pa spet poln. Res je smiselno kupiti karte v naprej, ne toliko zaradi same cene kot zaradi rezervacije sedežev. Za 120 km poti do glavnega mesta, avtobus potrebuje slabi dve uri. Voziš se po avtocesti A8, ki reže ravninsko pokrajino z prevladujočimi borovimi in evkaliptusovimi gozdovi.
Evkaliptus
Tega je tu res ogromno, zato sem šel raziskovat. Uvoz iz Avstralije kot okrasno drevo enkrat v 19. stoletju, razmah v sredini prejšnjega stoletja zaradi potreb papirniške in celulozne industrije. Danes gre za posel vreden skoraj 6 milijard.
Drevo raste hitro kar je plus, minus pa da porabi veliko vode in ko gori, zelo gori. Požari so pogosti, pogubno je bilo leto 2017. Težnje po nasaditvi “požarno” avtohtonih dreves, kot sta kostanj in hrast se povečuje, nekje celo uresničuje, a papirniški lobij ostaja močan.
goreči avstralci
Za poročno darilo, ti dam grad
Zdolgočasen od pogleda na neštete “goreče avstralce”, se nenadoma zbudiš, ko se pred tabo odpre pogled na mogočno obzidje. Si v Obidosu, mestecu s posebno zanivostjo. Enih tisoč let nazaj je takratni kralj ta kraj podaril svoji kraljici kot poročno darilo. Od takrat je to postala tradicija in kraj je postal… mesto kraljic.
Danes je eno izmed najbolje ohranjenih srednjeveških mest na Portugalskem in kraj kjer izdelujejo kakovosten češnjev liker. Nič od tega nisem okusil, ne mesta kraljic ne likerja, ker ko sem to prebral je avtobus že odpeljal mimo. Škoda, da ga nisem planiral kot postanek današnje poti.
Vetrnice in pogumni ptiči
Smo ob Atlantiku, vetra je polno. Na vrhu vsakega griča je vetrnica, ki lovi to atlantsko sapo več kot uspešno. Obnovljivi vir jim pokriva skoraj tretjino potreb po elektriki. Veliko jih je, a ne motijo toliko pogleda, kot bi človek mislil.
“ubijalci” ptičev
Pri nas je bil v preteklosti argument , da vetrnic ne gre graditi, saj naj bi se slovenski ptiči zaletavali v njih in tako končali svoje pernato življenje. Portugalskim ptičem očitno ne manjka ne poguma ne drznosti, da delijo svoj življenjski prostor s temi tri-rotorskimi pošastmi.
Prihod v Lizbono
Vožnja skozi predmestje ne obeta veliko – tako kot verjetno pri vsakem drugem predmestju na svetu. V Šiški bi človek najraje obrnil.
Mesto ima okrog 700 tisoč prebivalcev, država pa dobrih 10 milijonov. Nisem pa vedel, da je po Atenah Lizbona najstarejša prestolnica v Evropi. Tu so že okrog 1000 let pred našim štetjem naselili hrib, kjer še danes stoji grad svetega Jurija, ki da imamo v planu ogledov. Prestolnica je postala dobri dve tisočletji pozneje, ko so jo preselili iz Coimbre.
Toliko tisočletij zgodovine, mi pa smo po dobrih sto kilometrih izstopili iz avtobusa in z odprtimi očmi iskali le eno – kavo… Seveda smo jo kmalu našli.
Kakšne so pa kaj cene?
Večinoma je vse ceneje. Sploh v trgovinah opaziš razliko. Praviloma si vedno rezerviramo nastanitve brez zajtrkov, ker plačevati štiri po 15 € vsak dan je nesmiselno – približno tako kot tisti sendvič v Švici. To ima Booking res bedno urejeno. Zato nakupimo v trgovini, v apartmajih pa imaš vedno kakšno provizorično kuhinjico.
Metro
Metro je tu preprost: štiri barve, štiri linije. V Portu jih je bilo, mislim, še manj. Rabiš pa za vsako mesto svojo kartico. Vožnja stane 1,85 € tu v Lizboni; mi smo si naložili dobroimetje. To je še nekaj ceneje, predvsem pa bolj praktično. Karta je uporabna za vse: metro, avtobus, tramvaj, ladjo čez reko – še celo za vlak, ko smo šli v Sintro.
Zgodnji check-in je bil pozen
Zopet smo iskali nekaj kar ni v centru, je pa tik ob. Četrt Arroios je taka. Tipična po svoji multikulti prebivalstvu, tako da najdeš vse od portugalske, indijske, bangladeške, sirske in afriške kuhinje.
Sicer za nas to popolnoma brez pomena, saj pri dveh otrocih, kulinarični nivo pade na raven piščanca, pice in makaronov. Plačal sem early check-in, a je imel nekdo pred nami dolgo noč in je pozno zapustil apartma, zato smo morali kakšno uro čakati, da so pospravili.
Kaj za vraga je estuarij?
Po počitku – ti premiki te hočeš nočeš vedno utrudijo – smo poiskali metro in se odpravili v vzhodni del mesta, kjer bi moral nekje stati Oceanarij. A preden prideš do njega, te čaka kakšen 15-minutni sprehod po hribu navzdol, kar je super. Ni pa več tako super, ko moraš po ogledu nazaj v hrib navzgor.
Kar se ti v ozadju zdi kot morje, to ni – to je še vedno reka Tejo, najdaljša reka Iberijskega polotoka, ki ravno tu pri Lizboni ustvarja estuar. Ker je moje znanje osnovnošolske geografije nekoliko zamegljeno, sem si moral pomagati z wikipedijo.
Estuarij je izliv reke v ocean, kjer se mešata sladka in slana voda, značilno pa je močno plimovanje. Ta tukaj naj ne bi bil največji v Evropi, je pa med najširšimi.
Pristanišče, ki je odkrilo svet
Od tu so v 15. in 16. stoletju izplule nekatere najpomembnejše odprave v zgodovini, ki so povezale Evropo z Afriko, Indijo, Brazilijo, Kitajsko in celo Japonsko. Čez estuarij so zgradili 17-kilometrski most, ki nosi ime najslavnejšega med njimi – Vaska da Game.
Indijo za most
Tekom štiridnevnega potepanja sem pričakoval, da bo po mestu kaj več spomenikov morjeplovcem, a jih nismo našli. Prebral sem, da so se odločili času odkritij pokloniti z enim samim enotnim spomenikom v predelu Belem.
Tudi Magellan je bil Portugalec, a ker ni bil cenjen dovolj, je šel z dolgim nosom k Špancem in za njih obplul Zemljo.
Tako so Portugalci zaradi užaljenosti izgubili svet…
Globalno morje
Mi smo se danes zbudili ob mogočnem Atlantskem oceanu in popoldne hodili ob najdaljši reki Iberskega polotoka, tako da je prav, da dan zaključimo v oceanariju. Po drugem mestu pri najstarejši prestolnici in neuspešnem zavzetju piedestala za največji estuar, jim tudi tokrat žal ni uspelo, da bi bili največji — so peti v Evropi.
Jim je pa zato uspelo nekaj drugega: glavni rezervoar s svojimi 5 milijoni litri vode vsebuje okoli 500 različnih vrst iz vseh treh svetovnih oceanov. Ideja o globalnem morju, kjer je vse povezano, lepo sovpada z idejami Expa ’98, v času katerega je bil Oceanarij tudi zgrajen na umetnem otoku.
ocean v reki
Mola mola in morski zmaj
V bistvu hodiš naokoli glavnega rezervoarja po nadstropjih, na vsake toliko časa imaš prostor z ogromno stekleno steno, kje spremljaš vso plavalno druščino. Standardni morski psi, skati in jate rib, izstopa ena po imenu Morska luna ( Mola mola). Gre za tisto ploščato ribo brez repa, plavuti ima na koncu trupa, tako da deluje kot da je padla iz vesolja.
Ko smo že nameravali zaključiti z ogledom smo se sprehodili mimo akvarija za katerega sem od daleč mislil, da v njem plava samo ena morska trava. Ko prideš bližje vidiš, da gre za živali, ki jih najdeš samo ob južni obali Avstralije. Iz oči v oči zreš v miniaturnega zmaja kot iz filma. To je listnato morski zmaj, mojster kamuflaže, ki je bil izglasovan za najljubšo ribo Avstralcev, kar jo statusno postavlja ob bok koalam in kengurujem.
Tako, sedaj še tisti popolnoma odvečen vzpon do metroja, večerja in šlafen.
Let smo imeli šele popoldne, tako da ni bilo nikakršne potrebe po zgodnjem vstajanju in hitenju.
Kar se tiče pakiranja, malo prostora vedno pridobimo tudi s tem, da na pot vzamemo nekaj že precej znošenih oblačil, ki jih potem brez slabe vesti pustimo tam. Na potovanjih res ne sledimo modnim trendom. Nekako mi je uspelo v prepolna nahrbtnika spraviti še vse malenkosti za družino, prijatelje ter sošolce in sošolke Nie in Nare. Pri nas je pač navada, da vsakega obdarimo z majhnim spominkom.
Posebna kategorija
Danes, v času SMS-ov, MMS-ov, Viberja, Messengerja in Instagrama, se zdi, kot da smo skoraj pozabili na ritual, ki je nekoč spremljal vsako potovanje: pošiljanje razglednic.
Tako v hiši sredi Primorske pri tastu steno krasijo razglednice iz naših dosedanjih potovanj, vse od Helsinkov, Rovaniemija, Irske, Tenerifov, Pariza, Sevilje, Washingtona, New Yorka in zdaj še Portugalske.
Drugi, ki prejme naše kartice je prijatelj Lucas iz Denverja v Koloradu, ki ga je Igor srečal pred več kot 15 leti na potovanju po Južni Ameriki in od takrat sta ostala v stikih.
Skupno nam je navdušenje nad potovanji, zato je razglednica v nabiralniku vedno tudi nostalgično potovanje – sploh za nekoga, kot je Lucas, ki je že obpotoval svet.
Tudi Slovenijo je že dvakrat obiskal, nazadnje s svojo družino. Morda pridejo spet ali pa bo počasi čas, da gremo mi tja?
Glede nato, da je kartica iz Lizbone do Slovenije potovala dober mesec, je pričakovati, da jo boš Lucas dobil enkrat maja naslednje leto…
Skrivnostni izpuščaji
Pred odhodom smo še enkrat preleteli vse kotičke sobe, jaz pa še posebej Niine noge.
V torek, po 300-metrskem plavanju v bazenu, so se ji namreč po stegnih pojavili izpuščaji. Vse dni smo mazali z Bepanderm iz naše potujoče lekarne, dva dni se je lepo umirjalo, zadnji večer pa se je, kot nalašč pred praznikom, spet poslabšalo.
Seveda, zakaj bi bilo preprosto, če je lahko malo dramatično? Možnosti, da bi kontaktirali našega izbranega pediatra, »dr. Housa«, ni bilo.
Na kratko, v imeniku najdem našo rešiteljico, prijateljico farmacevtko Niko in ji pošljem slike. Pomiri me, da bodo izpuščaji najbrž tako, kot so se pojavili, tudi izginili. Bila sem pomirjena … no, skoraj. Če si mama, potem veš, kaj pomeni biti skoraj pomirjena.
Pot na letališče v Lizboni
Do letališča smo šli s podzemno. Tokrat sem bila že tako samozavestna, da bi celo jaz, ki potrebujem nekaj sekund, da ločim levo in desno, našla pot brez težav. Čudeži se dogajajo.
Igor je omenil, da je na tiktoku večkrat videl, kako naj bi bilo lizbonsko letališče orientacijsko konfuzno in neorganizirano. Enako nas je opozoril že taksist v Portu. Zato smo bili tam že tri ure prej.
Se je pa vse to opozarjanja izkazalo kot popolnoma pretirano. Letališče kot letališče, nobene posebne pompoznosti. Odhodi/ prihodi prikazani povsod, jasno je označeno kam moraš iti. Za družine sploh vredu poskrbljeno pri security -checku, kjer imaš posebno vrsto. Ljudje prijazni skratka brez problema. Morda je bilo to mišljeno bolj za lete izven EU.
Windy je kazal rdeče
Je pa postalo problematično nekaj drugega, nekaj zunanjega. Če si pogledal skozi ogromna okna letališča, te je pričakal prizor silovitega vetra. V moji glavi se je že sestavljal scenarij o ponovnem turbulenten letu. Kot da veter ni bil dovolj, je začelo še močno deževati.
Igorjev Windy ( aplikacija za vreme) je kazal rdečo nevihtno celico tik nad nami. Očitno, če nam je prizanesla v Portu, se je tokrat odločila drugače. Že naše letalo iz Züricha je zaradi tega zamujalo, kje smo bili potem šele mi z povratnim letom. Kljub temu smo se odpravili proti vratom za odhod…
Parlez-vous français ?
Smo se pa med čakanjem kratkočasile tudi s takšnim pripetljajem kot je ta.
V čakalnici smo se poskušale sporazumeti s Francozinjo, ki je s znala le francosko. Edini, ki govori vsaj nekoliko francosko je Igor, ta pa je stal v vrsti.
Nekako smo se s kretnjami in pantomimo le razumele kaj je na stvari: gospa nas je prosila, naj ji pazimo prtljago, ker mora nujno na stranišče. Kako je to pokazala, prepuščam domišljiji – naj rečem le, da bi brez težav dobila vodilno vlogo v nemem filmu.
Brez turbolence in sendviča v Švici
Končno se vkrcamo z enourno zamudo, a nas to ni skrbelo, saj smo v Züricha imeli še nekaj ur čakanja do našega leta domov. Tako je bila ta zamuda na koncu celo dobrodošla.
Ves čas leta sem čakala na opozorila glede turbulenc, a se zvočnik ni oglasil na to temo. V Zürichu je šlo vse gladko, tokrat smo malico imeli s seboj.
Na Brniku smo pristali okoli 23.30 – takrat, ko večina ljudi že spi, mi pa šibamo po letališču s tistim značilnim izrazom: »No, zdaj smo pa res doma …«
A čakal nas je še en postanek…
Dežurna ambulanta
Ker sem po naravi “zdravstveni panik”, ko gre za otroke, smo se iz letališča odpeljali naravnost do dežurne ambulante.
Nii so se namreč izpuščaji kar precej razširili, vsepovsod rdeče, grozno na pogled, vendar brez srbečice ali vročine. Glede na praznični vikend se nam je polnočna postojanka zdela pametna odločitev.
Dežurni zdravnik izvora ni znal pojasniti, je pa rekel, da bodo najverjetneje izginili sami od sebe. Pomirjeni – jaz malo manj, Igor in punci precej bolj – ter že pošteno utrujeni smo se končno odpravili proti domu.
Čakal nas je samo še tuš, umivanje zob, sveže pižame in domača postelja.
No, mene pa še kava in Cedevita. Ja, ja – ura pri meni ni pomembna. Tako kot potovanje začnem, ga tudi končam – vsak ima pač svoje rituale.
Konec dober, vse dobro
In tako se je naše portugalsko potovanje končalo, z malo zamude, s kančkom drame, vetrom, nalivi, izpuščaji in pantomimo na letališču. Skratka: popolnoma v našem stilu.
Če ni vsaj ene male avanture, to pač nismo mi. Domov smo spet prinesli kup spominov, še več fotografij, dobrih zgodb in posebnih trenutkov.
…in medtem ko se komaj vračamo v naš vsakdan, jaz že gledam naprej ter Igorju pošiljam print screene novih letov….
✍️ NAPISAL IGOR
Kratek povzetek potovanja
Ali potrebuješ avto?
Ves čas smo se posluževali javnega prevoza, ki ni zapleten ne v Portu ne v Lizboni. Za prevoze med kraji je dobro poskrbljeno, priporočam le, da vozovnice kupite vnaprej, deloma zaradi ugodnejše cene, predvsem pa zaradi rezervacije sedežev.
Ključna ponudnika sta CP (Comboios de Portugal) za vlake in Rede Expressos za avtobuse.
Sedaj na koncu potovanja lahko rečem, da nismo nikoli občutili potrebe po avtomobilu, niti midva, niti otroka. Vožnje premikov so bile vse pod dvema urama, tako, da je znosno.
Porto
Porto je čudovito mesto, ki ponuja veliko. Po zaslugi dobre lokacije nastanitve nam je ključne znamenitosti uspelo ogledati v enem dnevu.
Če bi bil Porto planiran kot enodnevni izlet iz Lizbone, bi bilo to naporno že za odraslega, kaj šele za otroka. Poleg tega se mi zdi, da mesta tako sploh ne začutiš, kot bi ga moral. Osebno mi je bil celo ljubši kot Lizbona.
Če je namen zgolj ogled mesta, izgubljanje med azulejosi in razgledi na reko spodaj, je en dan dovolj. Če pa želite po reki navzgor, bo potreben kakšen dan več. Nekaj hoje navkreber sicer je, a ni sile. Tudi če končate, tako kot mi, na spodnji etaži mostu, imate še vedno možnost vzpenjače, ki vas potegne navzgor.
Moram pa reči, da sta bila pogleda tako spodaj ob reki kot zgoraj na razgledni točki čudovita, vsak na svoj način. Spodaj zaradi mostu, kjer vidiš celotno konstrukcijo, zgoraj pa zaradi pogleda na barvite fasade hiš z rdečimi strehami in vijugasto reko Douro.
Za ogled knjigarne Livraria Lello in light showa v Clérigosu je smiselno kupiti karte vnaprej, da se izognete nepotrebnemu čakanju v vrsti oziroma da sploh dobite sedež v cerkvi.
Aveiro, Coimbra in Leira
Coimbra je bil naš postanek na poti do Atlantika. Še preden prispeš tja, greš z vlakom skozi Aveiro, ki je znan kot portugalske Benetke. Če ne bi tako močno padal dež, bi se z veseljem ustavili na kavi ob kanalu.
Vlak se ustavi na postaji Coimbra-B, ki je izven mesta, zato je potreben taksi.
Mi smo se najprej odpravili na avtobusno postajo, kjer smo imeli kasnejši odhod, da bi nekam spravili nahrbtnike. Na spletni strani univerze sem namreč prebral, da ne dovolijo vstopa z večjimi nahrbtniki. Na postaji je bila sicer možnost uporabe omaric, vendar je bilo potrebno naložiti aplikacijo, da si jih lahko uporabljal.
Univerza je na vrhu hriba, zato spet taksi. Glede nahrbtnikov ni nihče kompliciral, jih je pa malo nerodno vlačiti po tistih stopnicah. Kovčki ne pridejo v poštev.
Ena od možnosti za postanek na poti bi bilo tudi mesto Leiria s svojim gradom, a mi smo hiteli naprej.
Nazaré
To je pa tisti kraj, ki ga vsekakor priporočam, da ga vključite v svoj načrt potovanja po Portugalski. Ali je kriva tista ogromna plaža, valovi, pogled s pečine ali pa preprosto dejstvo, da imaš na enem kilometru vse.
Zadnji dan potovanja imamo ob zajtrku vedno isti ritual. Vsak od nas pove, kaj mu je bilo najbolj všeč. Tokrat je bil prvič od vseh potovanj odgovor enak: plaža v Nazaré.
Če bi še enkrat načrtoval potovanje, bi en dan odvzel Lizboni in ga dodal sem.
Obidos
Tudi to mesto, ki so portugalski kralji dajali kot poročno darilo svojim nevestam bi vsekakor vključil za naslednje potovanje po Portugalski, kot nekaj urni postanek. Obzidje je iz ceste izgledalo naravnost fantastično.
Lizbona
Mesto je dobro povezano z metrojem, tako, da je lokacijo nastanitve smiselno planirat v bližini ene od teh. V Lizboni smo za prevoze uporabljali kartico Viva Viagem, na katero naložiš dobroimetje za več voženj, kar se je izkazalo za najbolj enostavno rešitev. Mora pa imeti vsak svojo kartico, tudi otroka.
Vse se da ogledati peš, morda edino za pot do vhoda gradu svetega Jurija avtobus iz Rossia, da se ne utrudi prehitro. Spet je bila vrsta za vstop, zato karte vnaprej. Pot navzdol je prijetna, edino morda ne takrat, ko je dež in so tisti kamni spolzki.
Cristo Rei, da ali ne?
Pot čez reko do Kristusa je preprosta. Z ladjico, ki sprejema kartico Viva Viagem, ni nobenih zapletov, dostop z avtobusom pa je že druga zgodba.
Razgled je fenomenalen, žal mi je le, da nismo šli še na zgornjo ploščad. Edino težavo predstavlja vrnitev v Lizbono. Hoteli smo čez most 25. aprila, a ni šlo.
Zato smo se vrnili po isti poti, kar nam je vzelo cel dopoldan. Posledično smo izpustili predel Belém, ker se nam preprosto ni več dalo.
Sintra
Pot iz Lizbone do Sintre je prav tako preprosta. Z železniške postaje Rossio se usedeš na vlak, ki ga plačaš s kartico Viva Viagem; mislim, da je bilo okoli 3 evre. Pot traja slabo uro. Ko smo prispeli v Sintro, so nas začeli oblegati lažni taksisti.
Obstaja tudi avtobus, ki te za približno 15 evrov krožno pelje po vseh glavnih znamenitostih. Če pogledam danes nazaj, bi bila to verjetno najbolj smiselna opcija, saj bi nam prihranila tisti dolgi spust navzdol.
Za palačo Pena se je izkazalo kot dobra odločitev, da sem prek spleta kupil prvi možni vstop ob 9:30. Avtobus ali taksi te pripelje do vhoda v park gradu, od tam pa je še kakšnih 15 minut hoje navzgor. Vozi tudi majhen avtobus, vendar je treba karto kupiti pri vhodu, česar mi nismo storili, zato smo šli peš.
Sintra poleg palače Pena in mavrskega gradu, za katerega je treba kupiti ločeno karto, ponuja še veliko več. Za to pa potrebuješ dejansko cel dan.
Cabo do Roca
Za nas je bil bolj pomemben konec Evrope. Najti pravi avtobus na postaji je bilo precej kaotično, saj je postaja razpotegnjena vzdolž ene same dolge ulice. Na koncu smo ga našli čisto na njenem koncu.
Ena ura je povsem dovolj, da se razgledaš na robu klifov. Obstaja tudi ena restavracija, a je bila ob našem obisku zaprta.
Cascais
Slaba ura vožnje te loči do tega obmorskega mesta, ki ponuja tisti sproščujoči oddih po napornem dnevu. Nazaj v Lizbono greš od tu z vlakom, ki ga spet lahko plačaš z Viva Viagem.
The end
Po dobrih 130.000 korakih in prepotovanih približno 300 kilometrih lahko mirno rečeva, da je Portugalska izredno lepa, zanimiva in varna dežela za potovanje z otroki.
Naslednje potovanje: Barcelona
Kmalu se odpravljamo na novo potovanje, tokrat v srce Katalonije – v Barcelono. Pot začnemo 28. decembra. Med potjo bomo dnevne utrinke delili na mojem Facebook profilu (Igor Kravanja), daljši zapisi na blogu pa sledijo po vrnitvi.
