Dan 8
Odhod domov in občutek, da se je potovanje izšlo
Tisto jutro, ko odhajaš
V trenutku, ko zjutraj odpreš oči, te prešine misel: ah, konec je. Kako bedno.
Potem se počasi začneš zbujati. Vdan v usodo skuhaš kavo. Narediš prvi požirek, nato še enega, in začneš prepričevati samega sebe, da smo se imeli res lepo in da moramo domov, da bomo lahko spet kam šli.
In nato se spomniš, da je jutri že služba. No, in potem s stisnjenimi zobmi popiješ kavo do konca.
Na letališče
Dovolj jamranja, čas je za pakiranje. Let smo imeli šele ob eni popoldne, kar pomeni normalno jutro, miren odhod iz hotela in prihod na letališče brez stresa.
Check-in sem uredil že prek aplikacije, še ko smo bili na Brniku, en teden prej.
Ker smo se večino časa prevažali s taksijem, sem ga naročil tudi sedaj. Vožnja je bila kratka in predvsem cenejša kot prek aplikacij, zato mislim, da jih v prihodnje sploh ne bom več uporabljal.
Ko stopiš skozi tisti vhod Departures, samopomilovanje izgine in prevzame te občutek: hej, domov gremo. Kar pa, roko na srce, tudi ni tako hudo.
El Prat
Letališče je pregledno in hitro razumeš, kam moraš.
Res je, da je bila kar gneča, a kljub temu je vse potekalo normalno.
Oddaja prtljage za Vueling poteka na samopostrežnih avtomatih, kar je bila za nas novost. V bližini pa je bilo dovolj njihovega osebja, če se je kje zataknilo.
In to je to. Zdaj ostane samo še čakanje.
Kaj je bilo najlepše
Časa do leta smo imeli dovolj, zato smo se začeli pogovarjati, kaj je bilo komu najbolj všeč.
Nara je bila navdušena nad Sagrado, Anja nad Pedrero in Sant Pau, Nia nad Big Fun muzeji, meni pa je najbolj ostal v spominu razgled na Barcelono s tiste klopi nad Parkom Güell, ki smo jo našli po naključju.
Vsi pa smo se strinjali, da nam je bil od vseh dni najbolj všeč dnevni izlet v Tarragono in sprehod po plaži v Vilanovi i la Geltrú.
Ravno ta spontanost in dnevi brez pretiranega planiranja so morda nekaj, kar si velja zapomniti za naslednje potovanje.
Ena zgodba se zaključuje in druga začenja
Z nekaj zamude smo se z avtobusom odpeljali do sredine letališča, kjer nas je že čakalo naše letalo.
Ob letih, ki smo jih v zadnjih letih opravili nazaj na Brnik, me še vedno preseneti, da so skoraj vedno polni. Kar je pravzaprav dobra novica, saj morda to pomeni tudi upanje za še kakšno novo linijo iz Slovenije.
Ko se začneš vzpenjati nad oblake, ostaneta nekje spodaj Barcelona in Katalonija, ki ju zapuščamo zadovoljni, polni lepih spominov in vtisov. In tudi z občutkom olajšanja, da se je vse dobro izšlo, glede na to, da se je potovanje začelo z boleznijo.
Slabih izkušenj nismo imeli, ljudje so prijazni, cene zmerne, javni prevoz zanesljiv. Posebej dobro je bilo doživeti, kako urejeno je potekal vstop v leto 2026, glede na to, da je bilo to naše prvo skupno praznovanje zunaj v takšni množici.
Včeraj popoldan, ko smo se vrnili iz potepanja po mestu, nas je v sobi pričakalo grozdje v vrečkah. Niti nismo vedeli, za kaj gre, zato smo jih pustili doma, ko smo se odpravljali na Plaço d’Espanya na novoletno praznovanje.
Čakali smo, da ura odbije polnoč in da se začne ognjemet.
Takrat smo opazili, da so imeli mnogi na trgu pripravljeno grozdje. Ugasnil je zadnji krog dronov, v nebo so švignile rakete, ura je odbila polnoč. Ob vsakem nadaljnjem udarcu so ljudje okoli nas pojedli eno grozdno jagodo. Gre za las doce uvas de la suerte, običaj, pri katerem na novo leto ob zvonjenju ure poješ dvanajst grozdnih jagod za dvanajst mesecev sreče.
Razhod ljudi po ognjemetu je bil miren in urejen. Petard nismo slišali, trgovine so bile še kar odprte, kakršnihkoli incidentov pa v celem večeru ni bilo, čeprav nas je bilo zbranih več kot 115.000.
Soglasna odločitev : na plažo
Punci sta se presenetljivo zgodaj zbudili, čeprav smo se iz okolice Plaça d’Espanya vrnili šele okoli pol druge ure. Danes nismo imeli nobenih načrtov. Ta dan smo že doma namenoma pustili prazen, brez urnikov in obveznosti. Kar nam bo najbolj ustrezalo, bomo pač počeli. In ustrezala nam je plaža.
Skozi Gotsko četrt do morja
Začeli smo na Plaça de Catalunya, nato pa se spustili na Ramblo, ki se je že polnila. Kaj kmalu smo zato zavili v stranske ulice, na Carrer de Ferran in Carrer d’Avinyó. Slednja je bila skoraj prazna, in to le slabih sto metrov od glavne sprehajalne avenije Barcrelone.
In še nekaj smo opazili že takoj, ko smo stopili iz taksija: vse je bilo očiščeno, nikjer ni bilo sledi kakršnegakoli praznovanja iz prejšnjega dne, kot da je navaden četrtek.
Kakorkoli že se odpraviš od Plaça de Catalunya proti obali, ali po Rambli ali po stranskih ulicah četrti Barri Gòtic, na koncu vedno naletiš na tisto dolgo, s palmami polno cesto Passeig de Colom.
Prečkaš jo, gledaš palme, prideš na drugo stran in vidiš, kako se ljudje pod palmami drsajo v kratkih rokavih. Da, tudi to je Barcelona prvega januarja. Termometer je kazal 15 stopinj Celzija.
El Cap de Barcelona
Nekje pri tej pop-art skulpturi, postavljeni leta 1992 za olimpijske igre, začneš opažati razliko. Zapustil si ozke ulice z visokimi stavbami s starinskim pridihom, tu pa se že približuješ morju in vse se odpre. Skulptura je prekrita z barvnimi keramičnimi ploščicami, vendar se ne more primerjati s tistimi, ki smo jih gledali na zadnjem potovanju po Portugalski.
Gremo dalje mimo marine, ki je polna jaht.
Na obrežju so restavracije zasedene, večina ljudi pije kavo, nekateri so na poznem zajtrku, spet drugi pa še niso zaključili včerajšnje praznovanje in nadaljujejo z aperol spritzom.
Nevidne papige
Sledimo koloni ljudi, ki imajo isto idejo o preživljanju prve dne novega leta na plaži. Zagledamo veliko božično smreko, a greš z pogledom mimo, saj je v ozadju kulisa z palmami. Če živiš nekje na Gorenjskem, možgani enostavno ne morejo takoj dojeti soobstoj okrašene božične smreke z palmami.
Ko hodiš pod temi palmami, ves čas poslušaš neko vreščanje ptičev. Si ob morju in seveda najprej pomisliš na galebe, vendar ko gledaš, kje bi bili, jih ni nikjer. Dobro, belega galeba na zeleni palmi bi pa ja videl. Očitno niso galebi. Kaotično vreščanje, ki se sliši kot nenehen prepir, se nadaljuje.
Anja je prebrala, da je v Barceloni vse polno papig, ki jih redko vidiš, saj so poskrite ravno v palmah. Gre za meniške papige, ki so bile v prejšnjem stoletju priljubljena izbira za hišnega ljubljenčka, veliko jih je veliko pobegnilo, nekatere so enostavno izpustili.
Dandanes jih je že toliko, da je njihovo vreščanje postalo vsakodnevno zvočno ozadje mesta. Kot nadgrajena verzija škržatov na morju. Na začetku jih še slišiš, potem pa abstrahiraš, vidiš jih pa tako ali tako ne.
V celem tednu smo jih videli dvakrat: enkrat na tisti razgledni točki nad Parkom Güellom in zadnji dan sredi centra mesta, na enem drevesu.
Plaža Barcelonete
Po vreščanju na palmah, kmalu zgledaš plažo. V obliki podolgovatega trikotnika se razprostira dober kilometer dolga in več sto metrov široka Barceloneta. Za njeno ureditev imajo največ zaslug olimpijske igre leta 1992.
Vedno znova, ko potujemo, ugotavljamo, koliko so ti dogodki, bodisi svetovne razstave v začetku prejšnjega stoletja ali pa olimpijske igre, doprinesli k izgledu mest. Barcelona je imela srečo, da je gostila oboje.
Plaža je bila polna in glede na to, da ni ravno majhna, je bil pogled prav lep. Nekateri so posedali na klopcah na njenem robu, zopet drugi so našli mesto na mivki, najpogumnejši pa so se odločili, da preizkusijo temperaturo Sredozemskega morja.
Punci sta bežali pred valovi, da ju ne bi zalilo in se več kot očitno zabavali.
Ko opazuješ to plažo, se ti zdi, da nekaj manjka, in prav ta odsotnost jo dela toliko bolj privlačno, bolj kot del soseske in ne toliko turistično, čeprav je polna.
Ni hotelov.
Vidiš le tistega ikoničnega v obliki jadra, imenovan W, vendar ne moti, saj je postavljen na sam rob. Nekdo je očitno razmišljal pri prostorskih načrtih in to jo res naredi drugačno, lepšo, boljšo.
Akvarij
Če si že v tem delu, seveda obiščeš akvarij, ki je s svojim glavnim bazenom z skoraj 4 milijoni litrov vode ena glavnih atrakcij. Najprej standardni akvariji z manjšimi ribami, jastogi, morskimi zvezdami in še kaj bi se našlo. Akvarij gosti več kot 11.000 živali.
Vrhunec ogleda je prav gotovo, ko se po tekočem traku pelješ skozi podvodne tunele, nad tabo pa plavajo 3-metrski morski psi, skati in jate rib.
Na koncu se lahko sprehodiš skozi kita, otroci imajo na voljo igralnico, še ribe lahko hraniš.
Ovi su Slovenci
Na interaktivnih zaslonih si lahko izbereš ribo, jo po svoje pobarvaš in poimenuješ. Teh zaslonov je bilo več in na vsakem so otroci ustvarjali svojo ribo. Tudi naši dve.
Ko sta zaključili, sta ribo poslali naprej in ta se je prikazala na velikem ekranu na steni. Najprej je priplavala ribica v rumeno-modrih odtenkih z imenom Nia, nato ribica v rožnato-rdečih barvah z imenom Nara. Na sosednjem zaslonu je en fant ravno zaključil svojo ribo in jo poslal. In ta je priplavala, bila je siva, brez posebnih barv, nad njo pa ime Jebo Jebic.
Jaz začnem umirati od smeha, v ozadju pa se zasliši zgrožen glas matere:
Jesi li normalan? Ovo su Slovenci, razumiju te!
Big Fun Museum
Ko smo se prvič sprehajali po Rambli, smo na ulici opazili ta muzej in sva obljubila, da bomo šli en dan, ko bomo imeli več časa. In danes smo ga imeli na pretek. Šlo je za muzej iluzij, nenavadnih umetniških instalacij, zanimivih efektov in posrečenih ozadij za fotografiranje. Puncama je bilo všeč, nama pa tudi. Danes smo se veliko presmejali, tako da smo odlično začeli novo leto.
Sprememba plana za jutri
Jutri bi morali z vlakom na Montserrat, znamenito gorsko svetišče z benediktinskim samostanom, nato pa še na poti nazaj v kripto Colònia Güell, kjer je Gaudí preizkušal svoje ideje.
Puncam ta načrt ni bil najbolj pri srcu, zato sem se spravil na telefon in po pol ure smo se odločili, da gremo v Tarragono.
Gre za mesto, znano po izjemno dobro ohranjenih zgradbah iz rimskih časov. To se lepo ujame tudi z našim naslednjim potovanjem v februarju, ko gremo v Rim.
Ta dan se je pravzaprav začel že dva meseca prej, natančno 18. oktobra, ko sem rezerviral vodeni ogled. Morda se sliši pretirano zgodaj, a ker je šlo za zadnji dan leta, nisem želel ničesar prepustiti naključju.
Danes, 17. januarja, ko sem ponovno preverjal razpoložljivost, se je izkazalo, da bi zadostovala že rezervacija nekaj dni vnaprej. Razlika v ceni med navadnim vstopom in vodenim ogledom je bila le nekaj evrov, zato sva se odločila za slednjega. Dodal pa sem še ogled enega od stolpov, kar se je kasneje izkazalo za veliko napako.
Dva parka
Taksi nas je odložil v bližini parka Plaça de la Sagrada Família. Prišli smo zgodaj, zato smo si park delili le z nekaj posameznimi obiskovalci, ki so bili večinoma iz Azije.
Včasih se sam navsezgodaj zjutraj odpravim fotografirat kakšno znamenitost. Ko se sonce začne prebijati čez horizont, smo tam običajno jaz, morda še kakšen nadobuden fotograf in skoraj vedno tudi manjša skupina azijskih turistov.
Iz tega parka se že ob prvem pogledu odpre razgled na mogočno cerkev pred tabo, ki je pred kratkim postala tudi najvišja cerkev na svetu.
Ko smo se je dodobra nagledali in je začetno navdušenje nekoliko popustilo, smo pot nadaljevali mimo bazilike do parka na njeni nasprotni strani, Plaça de Gaudí.
Če želiš res lepo fotografijo, je to pravo mesto. V parku je majhno jezerce, v katerem se Sagrada Família zrcali, zaradi česar je posnetek še boljši.
Tri fasade – Rojstva, Trpljenja in Slave
Baziliko Sagrada Família sestavljajo tri velike fasade, vsaka obrnjena v svojo smer neba in vsaka s svojim pomenom in zgodbo. Skupaj pripovedujejo pot od rojstva prek trpljenja do poveličanja.
Fasada Rojstva, obrnjena proti vzhajajočemu soncu, je nastajala še pod neposrednim vplivom Gaudíja. Polna je naravnih oblik, živali in svetopisemskih prizorov; vse kipi od življenja, gibanja in podrobnosti.
Na nasprotni strani stoji Fasada Trpljenja, hladna in ogoljena, z ostro zarezanimi linijami in dramatičnimi figurami, ki brez olepševanja prikazujejo zadnje ure Kristusovega življenja.
Tretja, Fasada Slave, je še v nastajanju in bo največja od vseh. Predstavljala bo pot človeka k Bogu, od smrti in sodbe do svetlobe, in bo nekoč glavni vhod v baziliko.
Ko cerkev opazuješ z obeh strani, jo nehote hitro popredalčkaš: ena je »ta lepa«, druga »ta grda«. Logično bi bilo, da je grda Trpljenje, kajne? No, ni. Tista, ki se nama je zdela grda, tista ob parku z jezerom, je v resnici Rojstvo. To sva dojela šele doma, ko se je pisal blog. Očitno imava nekoliko izkrivljen pogled na lepoto.
Saj ne, da bi do kakšnega miselnega preskoka prišlo, ko pred seboj gledaš fasado s Sveto družino, tremi kralji ter obilico živali in življenja. Menda je to prej simbolika rojstva kot pa trpljenja, kajne? Do prebliska ni prišlo niti takrat, ko je vodička fasado ne vem že v katero povsem pravilno poimenovala kot Fasado Rojstva. Do naju pač ni prodrlo.
Morda zaradi mrzlega jutra, morda zaradi premalo popitih kav, morda zato, ker je pihal veter in se je skozi slušalke le s težavo prebijala njena španska angleščina. Vsak izgovor je dober, resnica pač malo manj.
Zdaj veva: ta grda je v resnici ta lepa in je Fasada Rojstva, ta lepa pa ta grda in je Fasada Trpljenja. Še dobro, da tretje fasade ob našem obisku niso dokončali, sicer bi bila zmeda popolna.
Edino, kar je vsaj malo opogumljajoče, je to, da imata najini hčeri o tem diametralno nasprotno mnenje.
Notranjost
Ker smo imeli do vodenega ogleda še nekaj časa, smo v notranjost vstopili skozi vhod na strani Rojstva, ki simbolizira ljubezen.
Prva stvar, ki ti pade v oči, so ogromni stebri. Takoj dobiš asociacijo na velika debla dreves, ki na svojih vejah držijo celotno konstrukcijo pokonci.
Šele nato začneš zaznavati tloris v obliki križa. Ko se sprehodiš proti koncu ladje, opaziš še barve: na levi strani vitraže v modrih in zelenih tonih, na nasprotni strani rdeče. Vsaj tukaj je barvno gledano takoj jasno, kaj simbolizira rojstvo in kaj trpljenje.
Ko stojiš na sredini, si skoraj ne moreš pomagati, da si ne bi lomil vratu, ko gledaš nad seboj. Ladja se dviguje osupljivo visoko, vse do 75 metrov. Nad oltarjem lebdi kip Jezusa Kristusa, zmagovalca nad trpljenjem, ki se dviga v nebo.
Vse to je bistveno bolj nazorno razložila tudi naša vodička, a priznam, da sem jo poslušal le napol, saj sem bil bolj zaposlen s fotografiranjem.
Ogled smo zaključili skozi vhod Trpljenja. Ta stran je res bolj robustna, prazna in zadržana, z upodobitvami Kristusa ob smrti. Naro je najbolj pritegnil skrivnostni številčni kvadrat, ideogram s 310 kombinacijami, ki vse vodijo do števila 33, Kristusove starosti ob smrti.
Stolp Trpljenja
Dvigalo te odpelje nekje do sredine stolpa, približno 60 metrov visoko. Nato se po stopnicah še malo vzpneš čez kratek odprt prehod, kjer se levo in desno odpre pogled na mesto. Most je poln ljudi, zato se zrinemo mimo in vstopimo v sosednji stolp. Tam se začne trpljenje.
Spust. Skoraj 400 stopnic navzdol. Hodnik je ozek, širok komaj slab meter. Temno je; na vsakih nekaj metrov le ozke line, skozi katere pride malo svetlobe. Stopnice so strme, spuščaš se v spiralah. Če želiš v praksi razumeti besedo klavstrofobično, je to pravo mesto.
Nia se ne počuti dobro. Začne se tresti in jasno je, da je edini cilj ta, da čim prej pridemo dol. Na začetku še nekako gre. Stene so na obeh straneh in, čeprav je neprijetno, vsaj veš, da nimaš kam pasti. Potem pa, ko misliš, da slabše ne more biti, se po kakšnih sto stopnicah znajdeš v ozkem spiralnem stopnišču z luknjo na sredini, ki gre vse do tal.
Spuščamo se v koloni. Jaz prvi, z desno roko iztegnjeno nazaj, da Nia za mano ne bi slučajno padla po sredini. Za njo Nara, na koncu Anja. Stopnice se vrtijo, višina se ne zdi nič manjša. Gledaš v tisto luknjo in si želiš, da bi bil že spodaj. Skozi line vidiš, da si še vedno visoko. Več kot 300 stopnic samo v tem delu.
Dobro je vsaj to, da so pred nami še drugi ljudje. Daje občutek, da nisi sam. Nia se drži, mi jo poskušamo zamotiti, a nelagodje raste pri vseh. Ne vem, koliko časa smo hodili; meni se je zdelo, kot da traja celo uro.
Potem končno tla. Olajšanje. Z Nio gremo ven skozi vhod na Fasadi Trpljenja in tam nekaj časa samo stojimo, da se umirimo. Ko pridemo k sebi, Sagrado zapustimo z mešanimi občutki in hitro odločitvijo, da v prihodnje v stolpe ne gremo več.
Na vogalu najdemo lokal. Usedemo se, naročimo kavo in samo … dihamo.
Sant Pau Recinte Modernista
Po vsem, kar smo doživeli v Sagradi, smo potrebovali tla, odprtost in zrak. Zato smo se po Avingudi de Gaudí sprehodili do nekdanjega bolnišničnega kompleksa Sant Pau, ki deluje kot popolno nasprotje težki baziliki.
Že na zunaj je izgledalo lepo, žal mi je le, da nismo vstopili, saj je po slikah sodeč notranjost še lepša in bi bila pravi balzam po pravkaršnji izkušnji. Res pravo nasprotje Sagradi; Anja je celo rekla, da ji je bil Sant Pau lepši.
Park Guell
Od tu smo bili najbližje še eni Gaudíjevi stvaritvi, ki jo je zasnoval za družino Güell, eno najbogatejših in najvplivnejših meščanskih družin Barcelone na začetku prejšnjega stoletja. Projekt je bil prvotno mišljen kot elitno vrtno naselje, a je propadel; območje pa je kasneje prešlo v javno last in postalo javni park.
Ker park leži na hribu, smo se odločili za taksi, kar je najbolj praktična izbira. Metroja v bližini ni, razen če ti ustreza približno dvajsetminutni sprehod v klanec. Naš načrt je bil vstopiti v park zgoraj, pri Carretera del Carmel in se nato postopoma spuščati navzdol, s čimer bi se izognili plačljivemu delu parka. Tako sem vsaj mislil. Ko smo prispeli, smo naleteli na vrste in hitro ugotovili, da je danes območje plačljivo. Tudi če bi želeli kupiti vstopnice, je bilo to nemogoče, saj so bile razprodane za ta dan.
A se nismo dali. Po nekaj minutah hoje navzgor od vhoda, smo s ceste zavili proti parku in hodili, dokler nismo naleteli na ograjo. Pred njo je stala klopca, na kateri smo več kot pol ure čisto sami uživali v razgledu na Barcelono. Edini obiskovalci so bile tiste zelene papige, ki jih je vse polno tu.
Casa Milà (La Pedrera)
Ostal nam je še ogled druge najbolj znane Gaudíjeve hiše, Casa Milà, bolj znane kot La Pedrera. Ob odprtju je bila tako nenavadna, da so jo meščani zaničevalno poimenovali kamnolom. Valovita kamnita fasada brez ene same ravne linije jih je povsem zmedla. Danes pa prav ta nepravilnost velja za eno njenih največjih kvalitet in je tudi razlog, da je stavba uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine.
Čas je bil, da se vrnemo nazaj v hotel. Čakal nas je še veliki finale. Vstop v novo leto.
Vstop v leto 2026
Načrt, da bi se na silvestrovo povzpeli na Montjuïc, je že nekaj dni prej padel v vodo. Prav tako je odpadla ideja, da bi si ognjemet ogledali s hotelske terase. Receptor nam je namreč povedal, da zaradi okoliških hiš in samega hriba skoraj zagotovo ne bi videli ničesar.
Ostala je še ena možnost: Plaça d’Espanya. Skupaj z več kot sto tisoč ljudmi vstopiti v novo leto. Edina skrb je bila varnost, a se je kasneje izkazalo, da je bila popolnoma neutemeljena.
Okoli desete ure zvečer smo se iz hotela odpravili proti slab kilometer oddaljenemu trgu. Že ko smo stopili na glavno ulico, so se na obeh straneh vile trume ljudi. Kmalu so cesto zaprli s policijskimi blokadami. Namestili smo se ob ograji rondoja in čakali. Sprva se ni dogajalo veliko, le glasba v ozadju. Sem in tja je šel mimo prodajalec s svetlečimi obeski, policija pa je bila ves čas prisotna.
Prostor med beneškima stolpoma in Magično fontano je bil nabito poln že ob našem prihodu.
Rondo se je z minuto v minuto polnil, prihajale so tudi družine z vozički. Celotno praznovanje je potekalo mirno. Občutka nevarnosti ni bilo, alkohola skoraj nisem opazil, se je pa občasno po zraku razlezel vonj po travi.
Čakanje se je vleklo. Nio je že začelo pobirati, nato pa …
Deset minut pred polnočjo se je začelo. Najprej šov z droni, ki smo ga videli prvič. Na koncu so se droni razporedili v deset krogov, iz katerih je vsako sekundo eden izginil. In potem, točno ob polnoči, so poletele rakete. Ognjemet je še dobrih petnajst minut razsvetljeval nebo nad Montjuïcom.
