Dan 8
Odhod domov in občutek, da se je potovanje izšlo
Tisto jutro, ko odhajaš
V trenutku, ko zjutraj odpreš oči, te prešine misel: ah, konec je. Kako bedno.
Potem se počasi začneš zbujati. Vdan v usodo skuhaš kavo. Narediš prvi požirek, nato še enega, in začneš prepričevati samega sebe, da smo se imeli res lepo in da moramo domov, da bomo lahko spet kam šli.
In nato se spomniš, da je jutri že služba. No, in potem s stisnjenimi zobmi popiješ kavo do konca.
Na letališče
Dovolj jamranja, čas je za pakiranje. Let smo imeli šele ob eni popoldne, kar pomeni normalno jutro, miren odhod iz hotela in prihod na letališče brez stresa.
Check-in sem uredil že prek aplikacije, še ko smo bili na Brniku, en teden prej.
Ker smo se večino časa prevažali s taksijem, sem ga naročil tudi sedaj. Vožnja je bila kratka in predvsem cenejša kot prek aplikacij, zato mislim, da jih v prihodnje sploh ne bom več uporabljal.
Ko stopiš skozi tisti vhod Departures, samopomilovanje izgine in prevzame te občutek: hej, domov gremo. Kar pa, roko na srce, tudi ni tako hudo.
El Prat
Letališče je pregledno in hitro razumeš, kam moraš.
Res je, da je bila kar gneča, a kljub temu je vse potekalo normalno.
Oddaja prtljage za Vueling poteka na samopostrežnih avtomatih, kar je bila za nas novost. V bližini pa je bilo dovolj njihovega osebja, če se je kje zataknilo.
In to je to. Zdaj ostane samo še čakanje.
Kaj je bilo najlepše
Časa do leta smo imeli dovolj, zato smo se začeli pogovarjati, kaj je bilo komu najbolj všeč.
Nara je bila navdušena nad Sagrado, Anja nad Pedrero in Sant Pau, Nia nad Big Fun muzeji, meni pa je najbolj ostal v spominu razgled na Barcelono s tiste klopi nad Parkom Güell, ki smo jo našli po naključju.
Vsi pa smo se strinjali, da nam je bil od vseh dni najbolj všeč dnevni izlet v Tarragono in sprehod po plaži v Vilanovi i la Geltrú.
Ravno ta spontanost in dnevi brez pretiranega planiranja so morda nekaj, kar si velja zapomniti za naslednje potovanje.
Ena zgodba se zaključuje in druga začenja
Z nekaj zamude smo se z avtobusom odpeljali do sredine letališča, kjer nas je že čakalo naše letalo.
Ob letih, ki smo jih v zadnjih letih opravili nazaj na Brnik, me še vedno preseneti, da so skoraj vedno polni. Kar je pravzaprav dobra novica, saj morda to pomeni tudi upanje za še kakšno novo linijo iz Slovenije.
Ko se začneš vzpenjati nad oblake, ostaneta nekje spodaj Barcelona in Katalonija, ki ju zapuščamo zadovoljni, polni lepih spominov in vtisov. In tudi z občutkom olajšanja, da se je vse dobro izšlo, glede na to, da se je potovanje začelo z boleznijo.
Slabih izkušenj nismo imeli, ljudje so prijazni, cene zmerne, javni prevoz zanesljiv. Posebej dobro je bilo doživeti, kako urejeno je potekal vstop v leto 2026, glede na to, da je bilo to naše prvo skupno praznovanje zunaj v takšni množici.
18. oktobra, dobra dva meseca pred dejanskim odhodom, sem rezerviral voden ogled Sagrade Familie za zadnji dan tega leta. Iz izkušenj preteklih potovanj je postalo jasno, da je tiste top znamenitosti pač potrebno rezervirati vnaprej, ker v nasprotnem primeru stojiš pred njimi, gledaš vrste in ti je žal, da nisi razmišljal o nakupu kart prej.
Smo se pa pri prvih organizacijah naših družinskih potovanj vedno spraševali:
Kaj pa če ne bomo mogli na potovanje, ker bo kdo od nas zbolel in bodo potem šle karte v nič?
Rešitev smo našli v tem, da tako letalske karte, vstopnine in karte za javni prevoz zavarujemo pri zavarovalnici Triglav. Premija je tokrat znašala manj kot 5 % vrednosti kart. Na ta način vsaj del stresa odpade.
Glavne znamenitosti so očitne, za kaj več pa obisk knjižnice, kjer si izposodim vodiče. Ponavadi izberem od Eyewitness travel, ta mi je nekako najbližje zaradi preglednosti in predlogov poti. Sploh za nas , ki veliko prehodimo, saj smo prepričani, da največ vidiš in doživiš ravno takrat ko greš peš.
Ena neumesna: očitno je tudi Božiček vedel, kam gremo!
Med Google Maps in ChatGPT
Ko so želeni postanki iz knjige izpisani, se začne smiselno sestavljanje poti po dnevih, da ni nepotrebnih cikcakanj.
Zadnjih nekaj potovanj sem začel uporabljati tudi ChatGPT, predvsem ker ti v sekundi vrže grob plan potovanja, ki si ga lahko mirno vzameš kot osnovo.
Kar se pa tiče navigacije, odpiralnih časov in možnosti vstopanja v znamenitosti ter primernih restavracij za otroke, pa mu še malo manjka in je bolje, da preveriš kje drugje.
Ampak ja, za osnovo je dober.
Končni produkt je potem stiskana brošura, kjer je izdelan načrt po dnevih, na koncu pa vedno dodam natisnjene tudi vse vstopnice in karte. Saj nikoli ne veš, kaj bo s tvojim telefonom.
Enkrat mi je sredi estonske prestolnice Tallin padel na tiste kamnite tlakovce v starem delu mesta in se razbil. Tako je bilo konec s tehnologijo za tisto potovanje.
Kar pa človek ne more splanirati je to, da se mi je par dni pred odhodom vnelo oko in ni bilo druge kot k dežurnemu po antibiotične kapljice.
Vendar pa je videti vse lažje, ko te v aplikaciji letalskega prevoznika čaka to sporočilo.
Dan D
Zaradi popoldanskega leta smo imeli sproščeno jutro in v miru dokončali pakiranje. Na letališče smo odšli malo prej, saj s to letalsko družbo še nismo leteli.
Kljub temu, da je to že 29. let zapored, ko z družino letimo, nas še vedno preleti tisti občutek navdušenja in pričakovanja, kot da je prvi.
Vprašanje s katerim se hočeš nočeš soočiš vedno, preden opraviš check-in:
Ali nas bodo dali skupaj, čeprav nisem rezerviral in plačal sedežev?
Ko smo imeli pri enem od prejšnjih potovanj prestopne lete, bi me rezervacija sedežev za nas štiri prišla skoraj toliko kot povratna karta za enega od nas, zato sem klical na informacije letalske družbe. Rekel sem jim, da mladoletnega otroka pa menda res ne morejo posedeti ločeno od starša. Gospod na drugi strani mi je pritrdil.
Od takrat sedežev več ne kupujem. V nadaljnjih 16 poletih smo vedno sedeli skupaj, ali 3 + 1 ali pa 2 + 2 v isti vrsti.
Tudi tokrat je bilo tako, razen ob povratku, ko sta bili Anja in Nara spredaj, midva z Nio pa v repu letala. Kar tudi ni bil konec sveta. Pa še to je bilo zgolj zato, ker sta bila sedeža v isti vrsti dejansko okvarjena.
Imamo pa februarja planiran let v Rim z Ryanairjem in za prvomajske v Edinburgh z EasyJetom. Bomo videli, kako bo tam. V glavnem pri Star Alliance skupini (Swiss, Lufthansa, Air Baltic, Edelweiss …) in Vueling te preverjeno posedejo skupaj.
Vueling
Gre za španskega nizkocenovnega prevoznika, ki je v novembru 2025 odprl povezavo Brnik – Barcelona. Karte so bile ugodne, časi odhodov pa normalni (iz Brnika 15:35, iz Barcelone 13:10).
Edino kar je zmotilo je bilo to, da ni bilo mogoče narediti check-ina prek aplikacije, niti 24 ur prej. Možno je bilo šele na letališču pri oddaji prtljage. Ročna prtljaga je omejena na 40 × 30 × 20 cm, ampak ni nihče kompliciral, če je bil kakšen centimeter čez.
Let traja okrog dve uri, najlepši pa je bil trenutek takoj na začetku, ko smo se nad Brnikom dvignili nad oblake in so ti, obsijani s popoldanskim soncem, zapolnili razgled čez letalsko okno.
Turbulence tokrat ni bilo, let je minil kot bi mignil in že smo se spuščali proti katalonski prestolnici, ravno ob sončnem zahodu..
Pristanek na El Pratt in Barcelona
Pristali smo v 12 stopinj Celzija, taxist od Welcome pickupsa je bil že na poti. Za razliko od voznika iz portugalskega potovanja, tokrat nismo prejeli kakšno razlago o mestu, pravzaprav je bil bolj tiho ves čas vožnje, razgovoril se je šele , ko sem omenil, da bomo morda tudi ob odhodu vzeli taxi.
Barcelona ima danes okoli 1,6 milijona prebivalcev in je prestolnica Katalonije, regije z dolgo zgodovino samostojnosti, lastnim jezikom ( katalonščino, ki ni zgolj dialekt španščine, temveč samostojen jezik) ter lastno zastavo imenovano Senyera.
V srednjem veku je bila središče Katalonsko-aragonske krone in imela svoje vladarje, dokler se politična moč ni postopoma preselila v Madrid.
Prav v Barceloni so sprejeli Krištofa Kolumba, ko se je vrnil s svojega prvega potovanja v Ameriko.
Poseben pečat je dal mestu arhitekt Antonio Gaudi, katerega delo je Barcelono naredilo prepoznavno po vsem svetu. Njegov življenjski vrhunec je bazilika Sagrada Família, ki je že danes najvišja cerkev na svetu, dokončana pa naj bi bila leta 2033, ob 2000 letnici Jezusove smrti
Apartma pod Montjuïcom
Ko sva kupila letalske karte sem začel raziskovat kje v Barceloni bi bilo najbolj smiselno praznovati Novo leto. Opcije so bile glavna sprehajalna ulica La Rambla, plaža Barceloneta ali trg Plaça Espanya.
Rambla je že tako ali tako vedno polna, zato je odpadla kot prva. Že samo iz tega vidika, ker nismo želeli vsakega dneva začeti v reki turistov.
Praznovanje na plaži je, kot sem prebral, bolj sproščeno in namenjeno pretežno mladini. Zato je odpadla kot druga.
Tako se je odločitev naredila sama od sebe. Najel sem aparthotel v bližini Plaça Espanye, pod hribom Montjuïcom.
Apartma je bil ok, ravno prav velik, z majhno kuhnico in teraso v pritličju.
Pod Montjuïcom, zraven slavne Font Màgice, se nahaja Plaça Espanya in prav tu za novo leto poteka glavni mestni ognjemet, kjer se zbere več kot 100.000 ljudi. Načrt je bil, da bi se 31. decembra povzpeli na hrib, kjer bi lahko šov dronov in raket gledali iz hriba, brez nevarnosti stampeda spodaj na trgu.
Zdelo se je smiselno, varno, skoraj idealno za preživeti najdaljšo noč z družino v takem mestu, kot je Barcelona.
Na koncu s tem famoznim vzponom ni bilo nič. V novo leto smo vstopili spodaj, na Plaçi Espanya, v nepregledni množici.
Prvi sprehod in prvi vtisi
Po razpakiranju smo šli še na kratek sprehod, da malo preverimo okolico. Trgovina in pekarna sta bili takoj za vogalom, glavna cesta široka in lepo osvetljena, vodila je naravnost proti Plaça Espanya, ki je bila slab kilometer stran.
Tu in tam te med hojo mimo tvojega nosu prileti vonj po travi, a tega smo že vajeni s prejšnjih potovanj. Sploh v Washingtonu, New Yorku in na Tenerifih je bilo tega precej. Puncama sva že razložila, za kaj gre, tako da ni problema.
Drugače pa je mesto tu delovalo varno, če smo koga kaj vprašali nam je skušal pomagati, le angleščina je malo pešala, ampak vedno smo se zmenili vse.
Največji stres družinskih potovanj = izbira restavracij
Chicken nuggets, pica, špageti bolognese in hamburger so prehranski repertoar naših potovanj.
Formule, kako sploh najti restavracije, ki bi ponujale kakšne bolj raznolike, a še vedno sprejemljive otroške menije, po vseh teh potovanjih še nisva odkrila.
Poskusila sva prek TripAdvisorja, Yelpa in The Forka, prek iskanja v Chromu, a zaenkrat večinoma neuspešno.
No, da ne bom krivičen, včasih nama celo uspe najti restavracijo, ki ustreza vsem, in takrat… no takrat te preplavi tisti občutek popolnega zmagoslavja.
A danes ni bi ta dan, danes smo šli na pico.
Čuden vonj v kopalnici in v pižami na recepcijo
Ko smo se mimo okrašenih ulic vrnili v naš apartma in se začeli pripravljati na prvo noč v katalonski prestolnici, je iz kopalnice začel prihajati vonj, kot da bi se nekaj žgalo. Vonj je ostajal tudi, ko sem vklopil ventilacijo, pravzaprav je bil še močnejši.
Ni bilo druge, kot da sem šel na recepcijo. Sem šel kar v pižami, saj kdo pa je na recepciji ob desetih zvečer? Seveda je moralo biti ravno takrat tam največ ljudi, ki so čakali na sobe, in seveda sem bil deležen nekaj zgroženih pogledov.
Saj jih razumem. Tip v pižami z božičnimi jelenčki sredi recepcije razlaga nekaj o zažganih vonjih.
Opomba: naslednjič daj gor trenirko.
Na koncu so obljubili, da bo zjutraj nekdo prišel pogledat.
In skupaj z jelenčki smo zapustili recepcijo hotela…
Kaj bo prinesel jutrišnji dan?
Čaka nas dolg dan.
Začeli ga bomo z vzponom na Montjuïc in iskanjem prostora, kjer bomo vstopili v leto 2026, potem pa se bomo spustili nazaj v mesto, skočili na metro do Ramble, si ogledali popolno repliko španske galeje, raziskali tržnico Boquerio in večer zaključili z light showom v cerkvi, podobnim tistemu, ki nas je že v Portu tako navdušil.
