Ker smo ena tistih družin, ki dopuste planiramo zgodaj, tako zaradi časovne komponente kot tudi s finančnega vidika, se je ideja rodila že konec julija.
Sedela sem na terasi apartmaja na Tenerifih, pila kavo in brez posebnega cilja brskala po telefonu. Med oglasi za čevlje sem zasledila še novico: jeseni se odpre direktna linija Ljubljana–Barcelona.
Cene letalskih kart? Približno na ravni tega, kar daš za vlak do Maribora in nazaj, če greš vmes na Maistrovem trgu še na kosilo.
In tako je nastopil trenutek resnice.
Še preden je Igor naredil prvi požirek kave, sem mu postregla s svojim znanim stavkom:
»Veš, kaj sem premišljevala …?«
Po enajstih letih zakona in dveh otrocih mu je bilo popolnoma jasno, da to ne pomeni pogovora o tem, katere čevlje sem si ogledovala.
Ne. To pomeni: nova destinacija, nova misija, nova nastanitev.
Je pa res, da mi oglasi na spletnih straneh prikazujejo le čevlje in letalske povezave. Naključje?
Trinajst let nazaj
V Barceloni sva bila zadnjič pred trinajstimi leti, takrat z Igorjevo sestro Katjo in prijateljem Cirilom, ki je bil dve leti kasneje Igorjeva poročna priča.
Trinajst let nazaj je v moji glavi nekako tako, kot da sploh še nikoli nisva bila.
Če ne gremo zdaj na silvestrovanje kot družina, kdaj bomo? Kasneje, ko bosta punci že polnoletni in nama bosta med sprehodom po La Rambli zgolj zavijali z očmi?
Od prve ideje do potrjene destinacije je minilo kakšne pol ure. Ravno dovolj, da je Igor preveril cene nastanitev v času božično-novoletnih praznikov in ugotovil, da so bile, glede na čas, presenetljivo ugodne.
Družinski posvet (še v pižamah)
Kakšne pol ure zatem sta se punci, še napol v sanjah, privlekli na teraso naše »hišice«, kot ji pravi Nia.
Slavnostno in zanju nekoliko prezgodaj sva jima razkrila novico.
Nara jo je še v polsnu z veseljem sprejela. Že navajena, da smo vseskozi nekje.
Nia pa … no ja. Nia bi šla raje v Terme Olimia.
Nia trenira plavanje in je otrok reda, klora, bazenov in natančnih urnikov treningov. Že mesece potrpežljivo, po njenem mnenju preveč potrpežljivo, čaka, da ji končno ugodimo z dopustom v vodi.
Barcelona sicer nima toboganov in bazenov. Ima pa morje, tapase in kup novih doživetij.
Olimije tako za zdaj ostajajo na njenem seznamu neizpolnjenih želja. Barcelona pa je tu. Prijetno topla, sončna in pripravljena na nas.
Kako smo novo leto praznovali do zdaj
Do zdaj smo novo leto vedno dočakali doma.
V najbolj klasični izvedbi: v pižamah, z dobro večerjo, kakšnim filmom in obveznim odštevanjem pred televizijo.
Lani smo naredili majhen, skoraj pogumen odklon od tradicije. Novo leto smo praznovali nekaj korakov stran, pri sosedu Tomu, ki ima vsako leto razsvetljavo, ob kateri bi še Las Vegas za trenutek postal nekoliko ljubosumen.
December po domače
In tako je bila odločitev sprejeta: novo leto 2026 pozdravimo v Barceloni. To bo naše prvo novoletno potovanje.
Še preden pa spakiramo kovčke in nazdravimo pod katalonskim nebom, nas čaka že skoraj tradicionalna prednovoletna zabava. Vsako leto jo organiziramo kar doma, po domače – v garaži naše hiše.
S sosedi se zberemo ob prigrizkih, kuhanem vinu in pogovorih, ki se zavlečejo precej dlje, kot smo načrtovali.
Ta čas v letu je pri nas namenjen druženju. Morda k temu pripomore tudi dejstvo, da oba z Igorjem praznujeva rojstni dan v razmaku štirih dni. Smeh, pogovori in tisti prijeten občutek, da je že samo to, da smo skupaj, dovolj.
Praviloma se dobimo tudi za Halloween, takrat zunaj na vrtu, med bučami, lampijončki in otroškim navdušenjem. Letos je zaradi naše Portugalske ta tradicija izjemoma odpadla.
Nič hudega. Priložnosti za druženje nam pri nas res nikoli ne zmanjka.
Prvič malo dlje od doma
Letos pa bo vsa ta domačnost dobila še prijetno nadaljevanje.
Ko bo božič mimo in bodo kovčki končno zaprti, bomo prvič novo leto pričakali nekoliko dlje od doma.
V Barceloni, kjer nas (upam) čaka sonce, mestni vrvež in nova izkušnja, ki bo spremenila naša dosedanja pričakovanja novih let.
Ideja za potovanje na Portugalsko je nastala zaradi dveh glavnih razlogov, pravzaprav treh.
Najprej zato, ker nas je naše februarsko potovanje po Andaluziji res pozitivno presenetilo in bi bila Portugalska po tej logiki naslednja. Nadalje zato, ker je kdorkoli, s kom sva govorila o tej državi, o njej govoril z nekim posebnim tonom v glasu.
In nazadnje zato, ker je pobeg iz Gorenjske v malo bolj toplo jesensko okolje vedno dobra ideja.
Kako potujemo
Letimo z Brnika, kadar je to mogoče, saj smo imeli v preteklosti precej slabe izkušnje z okoliškimi letališči in povratki domov.
Brnik ostaja prva izbira tudi kadar ni direktnih letov, takrat iščemo možnosti pri Star Alliance, največkrat Swiss. Ponujajo povezave preko Züricha ali Frankfurta do skoraj kamorkoli.
Dobro je to, da so urniki letov dokaj normalni in ne komplicirajo z milimetri pri ročni prtljagi. Manj dobro pa to, da sta prvi in zadnji dan potovanja pogosto namenjena izključno prestopanju in čakanju.
V Švico na sendvič
nekje nad Alpami
Uro oddaljeni Zürich nam je dobrodošlico zaželel z močno turbulenco in sendvičem za 15€. Opomnik za prihodnjič: malica s sabo!
Švica ni EU, zato telefon med prestopanjem pustim kar v letalskem načinu – stroški prenosa tu niso ravno prijazni. Sledil je še drugi let, približno dve uri in pol dolg, proti 1500 km oddaljenemu Portu.
Pristanek in vožnja z razlago
Letališče Francisco Sá Carneiro je z mestom Porto povezano z metrojem. A mi smo pristali pozno popoldne in v dežju, kar je bilo pričakovano. Zato sem nam prevoz rezerviral že od doma.
Prevzel nas je voznik z znanjem turističnega vodnika, tako da smo z vožnjo dobili še polurno uvodno predstavitev Portugalske.
Povedal nam je tudi, da Porto marsikdo obišče zgolj kot enodnevni izlet iz Lizbone brez nočitve. Mi smo si ga želeli doživeti v nekoliko bolj umirjenemu tempu, zato smo z našim potovanjem pričeli prav tu.
Novi dom
Naša nastanitev se je nahajala na Rua de Santa Catarina, v četrti Bolhão, ki je del širšega centra Porta. Gre za eno najbolj živih ulic v mestu – polno kavarn, pekarn in trgovin. To nastanitev smo izbrali zato, ker je od tu možno mesto raziskati peš, bližina metroja pa omogoča preprosto povezavo do glavne železniške postaje in potem naprej po Portugalski.
Porto
Porto je drugo največje portugalsko mesto in leži ob izlivu reke Douro v Atlantski ocean, na severu države. Mesto ima približno 230.000 prebivalcev in velja za zibelko Portugalske – že v času Rimljanov se je tu nahajala pomembna naselbina z imenom Portus Cale. Ime regije okoli nje se je sčasoma preoblikovalo v Portucale, od tam pa izšlo ime celotne države: Portugal.
Porto je znan po svojem zgodovinskem jedru Ribeira, ozkih kamnitih ulicah, strmih stopniščih, azulejos ploščicah in seveda po portovcu.
Večerja, nato več kot zaslužen spanec, po turbulentnih letih, za dober začetek pustolovščine naslednjega dne, ko se spoznamo s Portom.
Pogled skozi okno je obetal suh dan, kar je bilo več kot razveseljivo, saj je še prejšnji večer kazalo na nevihtno celico nad nami. Iz nastanitve stopimo naravnost na ulico Santa Catarina, glavno peš ulico, ki prečka staro jedro mesta.
Najprej se ustavimo v pekarni na hitro jutranjo kavo in rogljiček, nato pa nas le nekaj korakov stran, čaka ena izmed najbolj fotografiranih cerkva na Portugalskem – Kapela duš.
Capela das Almas – zgodba o ploščicah
Razumeti, zakaj je ta cerkev tako prepoznavna in eden izmed top foto spotov, pomeni razumeti azulejose.
Te glazirane keramične ploščice so na Iberski polotok prišle skupaj z Mavri. Beseda izvirala iz arabske الزليج (al-zillij), kar naj bi pomenilo poliran kamen, tako vsaj pravi Wikipedia…
vsakdanji utrip mesta
detajl modro-belih azulejov
Zgodovina pove, da se je portugalski kralj Manuel I. ob obisku Sevilje in palače Real Alcázar zaljubil v te ploščice in se vrnil z idejo, da bi tudi doma imeli podoben slog.
Portugalci so ploščice prevzeli, jih nadgradili in iz njih ustvarili nekaj povsem svojega. Azulejosi niso le okras, temveč vizualna pripoved, vtkana v vsakdanje življenje mest in cerkva.
Vsaka ploščica je del večje slike, kot stran v knjigi. Ko stojiš pred njimi, jih ne gledaš, temveč bereš. Vseh 15.000 “strani” v enem samem pogledu.
knjiga z 15.000 stranmi
Mercado do Bolhão in Santa Catarina – od domačinov do sveta
Za ulico Santa Catarina pravijo, da zjutraj še srečaš domačine, čez dan pa že pol sveta — in res se je začela hitro polniti.
Naredili smo kratek skok do pokrite tržnice Mercado do Bolhão, kjer smo se založili s sadjem in začimbami, ki pozneje niso preživele potovanja nazaj v Slovenijo. Nara si je zaželela jagod.
Nekdaj je bil tu izvir vode, zaradi katerega so to območje poimenovali Campo do Bolhão— polje mehurčkov.
Ko se sprehodiš med prodajalci, ki drug čez drugega ponujajo sir, zelišča, sadje in zelenjavo imaš občutek, da mehurčki še vedno vrejo — samo v malo drugačni obliki.
Igreja de Santo Ildefonso – cerkev soseske
Kratek sprehod in že stojimo pod vznožjem rahlo vzpetega trga Praça da Batalha, kjer se s svojimi 11.000 azulejosi razkazuje Igreja de Santo Ildefonso.
Ta cerkev je pripadala ljudem, bila je družinska cerkev soseske — tu so se poročali obrtniki, trgovci in vinarske družine, generacija za generacijo.
Ulica Santa Catarina se tukaj zaključi in zopet se zaveš, da so tudi avtomobili sestavni del mesta.
cerkev, kjer se je Porto poročal, jokal in praznoval
São Bento – zgodovina na stenah in velika kopalnica
Še ena azulejos mojstrovina je železniška postaja São Bento. Polna turistov, ja, ampak upravičeno.
Ko stopiš v avlo, te obdajo prizori portugalske zgodovine: bitke, kraljevi sprevodi, kmečko življenje in vsakdanji mestni vrvež na več kot 20.000 azulejosih. São Bento je pravzaprav vizualni učbenik Portugalske — samo da ga ne bereš, temveč se skozenj sprehodiš v parih metrih.
Prostor pa ni ravno velik, zato je kmalu nabito poln skupin, vsako z svojim vodičem, ki si želi najboljši prostor pod azulejosi. Tako gledaš dvoje prizorov bitk, eno na steni in drugo pred seboj.
zgodovina na metre
Preden je bila postaja, je tu stal samostan svetega Benedikta. V njem je več kot desetletje popolnoma sama živela redovnica. Ob vseh ljudeh okoli sebe si je danes težko predstavljati, kako prazno in tiho je moralo biti, ko je bila tu sama. Ko je leta 1892 samostan zapustila tudi ona, so ga kmalu porušili in začeli graditi železniško postajo.
Prav to obdobje samote je postalo del lokalne pripovedi. Porto pravi, da se duh te zadnje redovnice včasih še vedno pojavi na postaji — kot spomin na to, kar je bilo tu prej. Pravijo, da se ponoči, ko avla utihne in se turisti razgubijo, za trenutek zasliši rahlo šumenje obleke ali pa mehak korak po tlaku, kot bi nekdo tiho prečkal peron…
Seveda z vsem dolžnim spoštovanjem do portugalske kulture — vendar ko gledaš vse te azulejose, hočeš nočeš, dobiš asociacijo na eno veliko kopalnico v belo-modrih ploščicah. Ob tem, da je tu še en kup ljudi, ki čaka na vlak… Zabavno in lepo hkrati. Raje zaključim s tem kulturnim bogokletjem, da ne bo gospa redovnica začela preganjati mene…
Najlepši Mcdonalds na svetu
Porto je bil v tem delu eno samo gradbišče, zato smo se po nekih improviziranih nadhodih nekako le prebili do Praça da Liberdade. Trg svobode, ki se ga opisuje kot dnevna soba mesta. Tu so Portugalci, po vseh živih fasadah in modro-belih ploščicah, želeli svetu pokazati, da znajo biti tudi elegantni in resni.
Trg stoji točno med starim in novim Portom, na osi med reko in mestno hišo. Branijo ga neoklasične stavbe, masivne fasade, stebri, simetrija, konjeniški kip kralja Pedra IV… vse skupaj daje občutek državnosti ter resnosti.
Potem pogledaš desno. In tam je McDonald’s. Z vitražem in lestenci, baje najlepši na svetu. Skoraj jim je uspelo z resnostjo.
trg svobode
z resnimi stavbami
en Big Mac prosim
Mesto cerkva
Porto je mesto cerkva. V samem zgodovinskem jedru jih je več kot trideset, v širšem mestnem območju pa preko sto. To ni naključje — v 17. in 18. stoletju je bil Porto pomembno versko in trgovsko središče, zato so bratovščine in cerkveni redovi gradili cerkve skoraj na vsakem razpoložljivem kotičku.
Ker je mesto grajeno na hribovitem reliefu ob reki Douro, se te cerkve pojavljajo kot v plasteh: en zvonik nad drugim, fasade, ki gledajo druga čez drugo, stopnice, ki vodijo do vedno novega razgleda. Ko se sprehajaš po Portu, imaš občutek, da mesto raste navzgor in navzdol hkrati — in da ga zvoniki držijo v ravnotežju.
Sé do Porto – začetek mesta
Na griču Pena Ventosa kraljuje le ena — katedrala Sé do Porto. Prav tu, dolgo pred romansko cerkvijo, je bil na tem mestu utrjen keltski naselbinski vrh, kasneje pa rimsko oporišče Portus Cale.
Od tod se je mesto počasi razširjalo: najprej proti reki, nato pa navzgor po sosednjih hribih.
Ko stojiš pri Sé, tako nisi samo pri cerkvi — stojiš na izvorni točki Porta, na njegovem samem začetku.
vse se je začelo tu
Gradnja katedrale se je začela že v 12. stoletju, v času, ko je bila Portugalska še v nastajanju kot kraljevina, zato je prvotni slog romanski — masiven, težek, skoraj obramben. Suhe in čiste linije notranjega oboka še danes dajejo občutek trdnosti in tišine.
Zunanjost ni ne vem kako lepa, a daje občutek mogočnosti. Zdi se kot da ni namenjena samo občudovanju temveč predvsem prisotnosti. To pa je tisto, kar naredi Sé tako drugačno od južnih portugalskih katedral; ni svetla in razkošna, temveč čvrsta in kamnita. Čeprav smo pozneje v Lizboni našli eno, ki ji je bila podobna.
Z njenega dvorišča se odpre eden najlepših razgledov na Porto. To je trenutek, ko je vse zaokroženo — si na točno tistem kraju, ki ga najprej začutiš s telesom, ker si hodil po vseh tistih stopnicah. Šele nato ga začitiš z očmi, ko globoko zadihaš na vrhu in usmeriš pogled od tal predse…
tam kjer zadihaš
V cerkvi je ravno potekal krst, na trgu je ulični glasbenik pel Tears in Heaven od Claptona, mi pa smo se usedli na kamnite stopnice spomenika skupaj z drugimi in uživali v prisotnosti.
Most Dom Luís I – dve poti, dva pogleda
Saj bi človek lahko sedel pri Sé še dolgo, a te pogled na most in dogajanje tam spodaj ob reki prej ali slej premami, da dvigneš rit. Iz dvorišča se po strmih, ozkih uličicah počasi spustiš navzdol. Na koncu iz vse te kamnite ozkosti stopiš na široko promenado, polno restavracij, kavarn in še več turistov, ki so tu zaradi česar si tudi ti.
Spet ne preostane drugega, kot da se usedeš in ponovno občuduješ tisti most, ki si ga občudoval že zgoraj pri Sé, vendar ga zdaj vidiš v vsej svoji veličini.
“ležeči Eiffel“
Most Dom Luís I je eden izmed simbolov Porta — tako arhitekturno kot značajsko. Zasnoval ga je Teófilo Seyrig, nekdanji učenec Gustava Eiffla, kar se vidi že na prvi pogled: masivni jekleni lok, preciznost konstrukcije in občutek, da je most hkrati tehničen in eleganten.
Zgrajen je bil leta 1886 in ima dve etaži: zgornja je namenjena pešcem in metroju, spodnja pa s cesto povezuje rečno nabrežje Ribeira s sosednjim mestom Vila Nova de Gaia, kjer se nahajajo svetovno znane vinske kleti portovca.
Miradouro Serra do Pilar — razgled z razgledom
Most je bolj smiselno prečkati po zgornji etaži, ker te vodi naravnost do razgledne točke Miradouro Serra do Pilar. Tam se ti odpre pogled na cel Porto. A mi smo bili spodaj, kjer se ti je odprl pogled… v hrib.
Prečkali smo most po spodnji etaži in tam prišli do spoznanja, da nas je kar nekaj takih, ki smo bolj malo razmišljali, kje je bolj smiselno prečkati most. Za nagrado smo si prislužili slab kilometer vzpona do razgledne točke in vsak, ki je prišel do tja gor, je od veselja kar sopihal…
Ne, saj je bilo vredno — vsak korak. Pod tabo kot kača vijuga reka Douro, Ribeira požira nove in nove turiste, vidiš ozke uličice, rdeče strehe, vidiš Sé in most, nekje v daljavi bi moral biti Atlantik…
To je trenutek, ko mesto ni več samo lepo, ampak postane del tebe.
Portovec — okrepljeno vino
Zgodba Porta je seveda tudi zgodba o vinu. Portovec ni dobil imena po tem, kje grozdje raste, ampak po tem, kje je vino pristalo. Grozdje zori daleč v notranjosti, v dolini Douro, od koder so vino nekoč po reki vozili v sodih na lesenih ladjah, imenovanih rabelos. Pot je bila dolga in polna nevarnih brzic, vino pa je med transportom zaradi vročine in prevračanja pogosto začelo spreminjati okus.
Zato so v času fermentacije vanj dodali malo vinske žganice, kar je fermentacijo ustavilo, del naravnega sladkorja pa je ostal v vinu. Tako je nastal portovec — sladek, aromatičen in hkrati dovolj močan, da je »preživel« pot po reki.
Ko so ladje prispele v mesto, vina niso shranili na bregu Ribeire, temveč na drugi strani reke v Vila Nova de Gaia, kjer so bile idealne razmere za počasno staranje v sodih. Ribeira na drugi strani pa je postala glavno pristanišče za izvoz. Tukaj so vino prečrpali, uredili sodove, jih označili in pripravili na pot ter ga tako predstavili svetu.
saúde!
heart attack sendvič
Francesinha — več kot sendvič
Pred kapljami dežja smo prebegnili z metrojem čez most na drugo stran in se skrili pod nadstrešek ene od restavracij.
Pred potovanjem sem gledal videe na youtube, kjer je bila med drugim predstavljena tipična lokalna hrana. V oči mi je padla Francesinha, ki je na hitro izgledala kot popolnoma legitimen sendvič.
Zato sem to ” malo francozinjo” sedaj naročil. Prvi vtis – sendvič na steroidih.
Namreč, med dve rezini kruha jim je uspelo stlačiti govedino, šunko in nekaj kar je izgledalo kot klobasa, vse skupaj prelito z topljenim sirom in pikantno omako. Ker je očitno obstajal nek strah, da to ne bo dovolj, so na vrh dali še ocvrto jajce in postregli z porcijo pomfrija. Vse to z namenom, da se kalorična vrednost obroka lepo zaokroži na ene 1500.
Pred zamašitvijo žil me je rešil samo tisti vzpon prej! Punce so bile pri izbiri jedi seveda pametnejše.
Livraria Lello — mit, ki živi sam od sebe
Za naslednjo znamenitost je treba postaviti stvari v pravi kontekst.
Nara je namreč že od majhnega velika oboževalka Harryja Potterja. Začelo se je s plišastimi sovami in čarobnimi paličicami, nadaljevalo z lego gradovi in potem je prišlo še branje. V drugem razredu je že prebrala prvi del – Kamen modrosti. Od takrat je bil Harry na vsakem potovanju vsaj malo z nami — če ne drugega, kot knjiga v nahrbtniku.
Naša potovanja tako pogosto kroji čarovnik iz Bradavičarke in Porto pri tem ni bil izjema.
Harry-a ni bilo
romarji v svetišču selfijev
Ko sem načrtoval obisk Porta, je bila zato na seznamu obveznih postankov tudi Livraria Lello — ena najbolj obleganih knjigarn na svetu. Razlog? Mit, da naj bi J. K. Rowling prav tu dobila navdih za nekatere prizore iz Harryja Potterja.
V središču knjigarne so spektakularne vijugaste stopnice in nad njimi velik vitraž — ampak to je v bistvu tudi vse. Knjigarna je majhna, natrpana in precej kaotična, večina obiskovalcev pa je tam predvsem zaradi tistega »popolnega« selfija.
Rowlingova je kasneje povedala, da v času, ko je živela v Portu, v Lellu sploh ni bila.
Ampak miti imajo svojo moč — in Lello je postal romarsko svetišče vseh, ki so kdaj odprli knjigo o Harryu.
Če mene vprašate — čisti turist trap, ki ga lahko mirno izpustite.
Vendar ni vse temno — Nara je dobila knjigo, ki jo je iskala, in to je najbolj pomembno.
Clérigos — svetloba za konec
Dan je šel počasi h koncu, prižigati so se pričele mestne luči, vrsta pred knjigarno pa je bila še daljša kot prej. Nas pa je po dobrih 20.000 korakih čakalo še zaključno dejanje.
Torre dos Clérigos, baročna cerkev, ki bi lahko bila bolj elegantni, svetlejši sorodnik resne katedrale Sé, se dviga nad mestom s svojim 75-metrskim stolpom, ki ga vidiš od vsepovsod, kjer smo danes že bili. V zadnjih letih cerkev ponuja tudi večerni svetlobni spektakel, kjer te polurna nadrealistična projekcija dobesedno potegne vase. Kričanje barv in svetlobe so nas pustile obnemele.
Z bolečim vratom od gledanja navzgor, smo se pred pretečo nevihto hitro vrnili mimo Capela das Almas do našega portugalskega doma.
Tretji dan potovanja smo zapustili Porto in se podali proti jugu. Jutranji vlak, postanek v Coimbri in prihod v Nazaré so dan razdelili na tri poglavja, vsako s svojim ritmom. Od mestnega vrveža do valov oceana.
Odhod- adijo Porto
Danes nas je čakal premik na jug, zato smo vstali že zgodaj, da smo spakirali. V osmih dneh bomo prenočili na treh različnih lokacijah, zato sva se odločila za potovanje z backpacki. Nošenje na hrbtu je vsekakor bolj praktično in prijazno od vlačenja kovčkov. Še posebej, ko spoznaš, da portugalska mesta niso ravno zgled ravninske pokrajine.
Bližina metro postaje od naše nastanitve nas je rešila pred mokrim začetkom dneva, saj je še kar padalo. Na železniški postaji Campanhã smo ujeli vlak. Vozovnice sem kupil že kakšen mesec prej, saj so več kot polovico cenejše, hkrati pa omogočajo še rezervacijo sedežev. Še dobro, ker že dolgo nisem videl toliko ljudi v soboto zjutraj na peronu.
premik
vse kar imamo, nosimo s seboj
Vozi me vlak v daljave
Ko z vlakom zapustiš Porto, se za zadnjimi predmestji pokrajina odpre v nizko ravnino, kjer se proga za trenutek skoraj dotakne Atlantika. Prevladujejo nasadi evkaliptusa in posamezni borovi gozdiči. Na dvignjenih legah se vidi tudi kakšen vinograd.
Približno po pol ure vožnje se pokrajina spremeni v mrežo lagun, kanalov in mokrišč. Zaradi vseh teh vodnih poti Aveiro pogosto imenujejo kar portugalske Benetke, le da po kanalih ne vozijo gondol, ampak večje, barvno poslikane čolne moliceiros, ki so bili prvotno namenjeni prevozu morske trave. Mi skozi okno nismo videli veliko, ker je lilo kot iz škafa.
Zakaj postanek v Coimbri?
Vlak ne ustavlja blizu naše končne postaje, zato sem planiral postanek v mestu Coimbra, saj bi tako ali tako morali prestopiti na avtobus. Zakaj ravno Coimbra? Tukaj se spet vmeša tisti mali čarovnik. Gre za eno najstarejših neprekinjeno delujočih univerz v Evropi, ustanovljeno že leta 1290. Dolgo, kot edina univerza v državi, je tu ustvarjala portugalsko elito.
Univerzitetni kompleks stoji na vrhu hriba – v tej Portugalski ni nič “na ravnem”. Simbolika je jasna: znanje je nekaj, do česar se je treba povzpeti. Mi smo se… z taksijem.
Hogwarts v gradnji
Tu vskoči Harry Potter.
Študentke in študentje nosijo tradicionalne črne uniforme s plašči, ki so po svojem videzu navdihnili čarovniške plašče v Harryju Potterju, kar je pisateljica dejansko tudi potrdila.
with wizards
Knjižnica s posebnim varovanjem
Je pa še nekaj tu – Biblioteca Joanina, baročna knjižnica iz 18. stoletja, zgrajena kot samostojen mikroklimatski prostor. Zidovi so debeli, les je posebne vrste, okna pa prepuščajo zelo malo svetlobe. Vse to zato, da bi ohranili papir in vezave pred vlago. Slikanje je prepovedano, zato poskusim z besedami:
Po strmih stopnicah z 20 kg backpackom na hrbtu vstopiš v prostor s približno 70.000 knjigami, rokopisi in kartografijami. Prostor je manjši, kot si si ga predstavljal, a sega visoko – okoli osem do deset metrov – dovolj za tri nivoje polic, dostopnih skozi skrita vrata.
Vse to pa varuje posebna “nočna straža”: v knjižnici živi stalna kolonija netopirjev vrste Miniopterus schreibersii, ki se hranijo z žuželkami in tako že stoletja delujejo kot naravni zaščitni sistem.
netopirsko varovanje
Res je kot pravi citat: Prideš kot obiskovalec, odideš pa kot nekdo, ki je vzel nekaj s seboj…
Proti Atlantiku
S taxijem po hribu navzdol, da smo ujeli 13:30 bus, ki naj bi nas dostavil do oceana. Hribi se tukaj kmalu umaknejo, pojavijo se nasadi oljk, sem in tja še kakšen vinograd. Avtobus se zapelje skozi Leiria, kraj, ki na prvi pogled ne obeta nič posebnega. Mesto kot mesto, trgovine, bloki, neke tovarne, nato pa med fasadami na trenutke zagledaš hrib in kot, da je nekaj na njem. A ne vidiš razločno.
Ko se pogled končno odpre, spoznaš, da si se ves čas vozil pod gradom, ki izgleda res mogočno. Prebral sem tudi, da je bilo to območje znano po velikih borovih gozdovih. Od tu je Portugalska črpala les za gradnjo ladij v času svojih pomorskih odkritij in osvajanj. Za kdaj drugič vsekakor vredno postanka!
Sedaj nisi več daleč. Ocean se neizbežno približuje. Izstopiš na avtobusni postaji, si privoščiš kavo in nek kvazi čokoladni rogljiček, naprtaš nahrbtnik in na hitro pogledaš v Google Maps, kam je treba.
Tukaj je bila napaka. Google je bil malo zmeden. Ali pa jaz. Najbrž oba. Tako smo najprej prehodili skoraj pol obale, preden smo našli pravo pot do nastanitve. Ampak to ni bila muka. Ravno nasprotno.
Najprej tisti značilni portugalski valoviti pločnik, po katerem smo hodili že v Portu…kot da se ni nikoli končal.
Nato na desni plaža, ogromna, široka, spominja na Copacabano, vendar prazna in zato bolj čudovita. Res, čisto trpljenje.
valovi na kopnem
plaža,ki očara
Prehodni dom številka 2
Ta je pa bila ena najlepših nastanitev, ki sem jih rezerviral preko Bookinga v zadnjih letih. Gotovo je imel nekaj pri tem tisti mali balkon s pogledom na ocean, kjer se fotka naredi kar sama.
the balkonček
Portovec in sprehod v temo
Zvečer ob večerji pokušina portovca, ki je podoben našim borovničkam po vonju, po okusu sladek, a bolj piten, tukaj so ga stregli kot aperitiv. Kot smo že ugotavljali v Portu je nekoliko močnejši in gre bolj na 20%.
Seveda si nismo mogli kaj, da se za konec ne bi sprehodili po plaži. Luči so samo ob cesti, plaža pa je široka kakšnih 200 metrov, tako, da ko si na sredi, si že v popolni temi. In ko si na koncu, slišiš tiste valove, ki jih ne vidiš, postane malo strašljivo, a navdušujoče hkrati.
Mesto valov
Nazaré je znan po največjih valovih na svetu. Sicer ne na tej strani kot smo bili mi, temveč na severni. Če to drži, preverimo jutri..
To jutro se nismo pustili motiti! Končno se nam je uspelo naspati odkar smo pristali. Počasno vstajanje z prevladujočo mislijo o črni kavi. Ja, in potem se usedeš na tisti balkonček in gledaš ocean ter poslušaš galebe, ki se derejo iz sosednje strehe. Ljudje se že sprehaja po plaži, nekaj nadobudnežev pridno teče, kot, da je to najbolj naravna jutranja stvar.
Ti pa, komaj zbujen, samo strmiš v tisto kavo pred sabo, narediš en dolg požirek, pogledaš proti morju, vidiš valove, vidiš svetilnik na pečini. Nara in Nia zajtrkujeta, Anja se pridruži s kavo. Trenutek, ki ostane…
V iskanju valov
Visoka pečina ločuje dve plaži, na njenem robu pa stoji svetilnik – današnji cilj. Vendar je bilo najprej treba priti tja gor. Sicer sta plaža in Sítio (zgornji del mesta) povezana z vzpenjačo, vendar je bila ta začasno zaprta zaradi dodatnih varnostnih pregledov po septembrski nesreči v Lizboni.
Kar je bilo v bistvu čisto v redu, saj ima ta vzpenjača istega avtorja kot lizbonska, in verjetno se tako ali tako ne bi peljali z njo. Naslednja možna varianta je avtobus.
Božja intervencija
V slogu Ko to tamo peva, nas je izvrgel na vrhu, pred Santuário de Nossa Senhora da Nazaré.
Zgodba pravi, da je tukaj neki plemič lovil jelena. V zanosu ga je zasledoval vse do roba pečine. Tik preden bi s konjem poletel 100 metrov v globino, naj bi se zgodila božja intervencija in ga rešila. Pisalo se je leto 1182. V spomin na ta dogodek so na vrhu postavili svetišče, pred katerim smo sedaj stali mi.
Nekateri so tu neuspešno lovili jelene. Mi pa smo ujeli razgled.
In ko to pišem, se sprašujem, zakaj me je tako navdušil. Najbolj preprosta razlaga je verjetno tudi najbolj verjetna; zato ker, kaj takega še niti približno nisem videl. Se mi zdi, da svoje naredi tista plaža spodaj.
pred prepadom
Praia do Norte
Ko smo se nagledali, smo pot nadaljevali proti kraju, kjer nastajajo največji valovi tega planeta. Če sem prav razumel, naj bi šlo tako: pod severno obalo Nazaréja teče podvodni kanjon, dolg 170 kilometrov in globok okrog 5 kilometrov. Val se v kanjonu pospeši, dvigne in tik pred obalo udari navzgor. Kot da bi ocean poslal skozi slamico. Tako nastanejo velikani Nazaréja.
tu končajo svojo pot velikani Nazaréja
Veado- jelen
A še preden prideš do razgleda, se moraš najprej ustaviti pri Veadotu. Gre za kip s človeškim telesom in jelenjo glavo. Jelen predstavlja instinkt, človek razum. Kar je precej posrečeno za kraj z valovi, ki te lahko stanejo življenja. Včasih te do roba pripelje prvi — reši pa drugi.
preteklost in sedanjost ujeta skupaj
Utrdba, ki brani kopno
Na koncu tega rtiča stoji Forte de São Miguel Arcanjo, utrdba, ki je stoletja nazaj branila Nazaré pred Španci, pirati in Angleži, danes pa hrani surfe, ki so v boju z velikani preživeli. Svetovni rekord ima Nemec z 26,21 m. Sezona traja nekje od oktobra do maja, tako da smo bili zgodnji.
tiste, ki so preživele
Danes žal ni kazalo na rekord, valovi so bili bistveno bolj piki miki, okrog 2,5 m. Pa kljub temu. Moraš se vzpeti na vrh utrdbe, stopiti na rob in pogledati navzdol, tja kjer se kanjon konča. Ocean se razbija na čeri ravno pod tabo in prav nič ne izgleda nedolžno. Kako mora šele biti, ko je vse povečano za x 10. Ala jim vera, dobri so, ali pa nori…
5.000 m nad podvodnim kanjonom
Ko je hudo izgleda tako:
Usoda in sladoled
Iz pečine vodi lepa široka pot navzdol do plaže na naši strani. Ravno ko smo se odločali kako in kaj, je mimo pripeljal ko to tamo peva bus in intervencija usode nam je pokazala pot. Ker smo se tako dobro odločili smo si na promenadi privoščili največji sladoled ever.
ga kar ni zmanjkalo
Sončni zahod: zaključek z stilom
Popoldne smo preživeli tako kot se spodobi, sproščeno, ob oceanu. Ljudi je bila za tako veliko plažo relativno malo, sem in tja kakšen sprehajalec, par družin ter nekaj reševalcev. Res da valovi niso bili prav veliki, vendar, če bi te morje potegnilo, bi imel kar nekaj težav, da prideš nazaj. Obala je bila tu kar strma.
Atlantik je naš
Dan se je počasi prevesil v večer in sonce je začelo toniti v ocean. In spet lahko samo gledaš in uživaš…
scena, kot da bi jo vzel iz Baywatcha
Jutri gremo dalje, a kdor je bil tukaj ve, da Nazaré ostane s tabo za vedno!
Okno spalnice je gledalo naravnost proti morju, zato so nas namesto nadležne samsung budilke prebudili valovi. In že samo zaradi tega je dan lepši. Nato kava — črna, močna — na balkončku, ob razgrajanju galebov, ki iščejo termiko in z razgledom na tisti svetilnik, kjer smo še včeraj stali na vrhu in opazovali moč oceana.
Danes je dan premika, zato smo znova spakirali nahrbtnike in se odpravili proti postaji. Nazaré bo ostal z nami. Tiste kave so bile blizu popolnosti, plaža nenormalno ogromna in lepa, samo poslušanje in gledanje valov milina… Nekoč se vrnemo…
1.097.679 evkaliptusov
Avtobus je zamujal. Je bil pa spet poln. Res je smiselno kupiti karte v naprej, ne toliko zaradi same cene kot zaradi rezervacije sedežev. Za 120 km poti do glavnega mesta, avtobus potrebuje slabi dve uri. Voziš se po avtocesti A8, ki reže ravninsko pokrajino z prevladujočimi borovimi in evkaliptusovimi gozdovi.
Evkaliptus
Tega je tu res ogromno, zato sem šel raziskovat. Uvoz iz Avstralije kot okrasno drevo enkrat v 19. stoletju, razmah v sredini prejšnjega stoletja zaradi potreb papirniške in celulozne industrije. Danes gre za posel vreden skoraj 6 milijard.
Drevo raste hitro kar je plus, minus pa da porabi veliko vode in ko gori, zelo gori. Požari so pogosti, pogubno je bilo leto 2017. Težnje po nasaditvi “požarno” avtohtonih dreves, kot sta kostanj in hrast se povečuje, nekje celo uresničuje, a papirniški lobij ostaja močan.
goreči avstralci
Za poročno darilo, ti dam grad
Zdolgočasen od pogleda na neštete “goreče avstralce”, se nenadoma zbudiš, ko se pred tabo odpre pogled na mogočno obzidje. Si v Obidosu, mestecu s posebno zanivostjo. Enih tisoč let nazaj je takratni kralj ta kraj podaril svoji kraljici kot poročno darilo. Od takrat je to postala tradicija in kraj je postal… mesto kraljic.
Danes je eno izmed najbolje ohranjenih srednjeveških mest na Portugalskem in kraj kjer izdelujejo kakovosten češnjev liker. Nič od tega nisem okusil, ne mesta kraljic ne likerja, ker ko sem to prebral je avtobus že odpeljal mimo. Škoda, da ga nisem planiral kot postanek današnje poti.
Vetrnice in pogumni ptiči
Smo ob Atlantiku, vetra je polno. Na vrhu vsakega griča je vetrnica, ki lovi to atlantsko sapo več kot uspešno. Obnovljivi vir jim pokriva skoraj tretjino potreb po elektriki. Veliko jih je, a ne motijo toliko pogleda, kot bi človek mislil.
“ubijalci” ptičev
Pri nas je bil v preteklosti argument , da vetrnic ne gre graditi, saj naj bi se slovenski ptiči zaletavali v njih in tako končali svoje pernato življenje. Portugalskim ptičem očitno ne manjka ne poguma ne drznosti, da delijo svoj življenjski prostor s temi tri-rotorskimi pošastmi.
Prihod v Lizbono
Vožnja skozi predmestje ne obeta veliko – tako kot verjetno pri vsakem drugem predmestju na svetu. V Šiški bi človek najraje obrnil.
Mesto ima okrog 700 tisoč prebivalcev, država pa dobrih 10 milijonov. Nisem pa vedel, da je po Atenah Lizbona najstarejša prestolnica v Evropi. Tu so že okrog 1000 let pred našim štetjem naselili hrib, kjer še danes stoji grad svetega Jurija, ki da imamo v planu ogledov. Prestolnica je postala dobri dve tisočletji pozneje, ko so jo preselili iz Coimbre.
Toliko tisočletij zgodovine, mi pa smo po dobrih sto kilometrih izstopili iz avtobusa in z odprtimi očmi iskali le eno – kavo… Seveda smo jo kmalu našli.
Kakšne so pa kaj cene?
Večinoma je vse ceneje. Sploh v trgovinah opaziš razliko. Praviloma si vedno rezerviramo nastanitve brez zajtrkov, ker plačevati štiri po 15 € vsak dan je nesmiselno – približno tako kot tisti sendvič v Švici. To ima Booking res bedno urejeno. Zato nakupimo v trgovini, v apartmajih pa imaš vedno kakšno provizorično kuhinjico.
Metro
Metro je tu preprost: štiri barve, štiri linije. V Portu jih je bilo, mislim, še manj. Rabiš pa za vsako mesto svojo kartico. Vožnja stane 1,85 € tu v Lizboni; mi smo si naložili dobroimetje. To je še nekaj ceneje, predvsem pa bolj praktično. Karta je uporabna za vse: metro, avtobus, tramvaj, ladjo čez reko – še celo za vlak, ko smo šli v Sintro.
Zgodnji check-in je bil pozen
Zopet smo iskali nekaj kar ni v centru, je pa tik ob. Četrt Arroios je taka. Tipična po svoji multikulti prebivalstvu, tako da najdeš vse od portugalske, indijske, bangladeške, sirske in afriške kuhinje.
Sicer za nas to popolnoma brez pomena, saj pri dveh otrocih, kulinarični nivo pade na raven piščanca, pice in makaronov. Plačal sem early check-in, a je imel nekdo pred nami dolgo noč in je pozno zapustil apartma, zato smo morali kakšno uro čakati, da so pospravili.
Kaj za vraga je estuarij?
Po počitku – ti premiki te hočeš nočeš vedno utrudijo – smo poiskali metro in se odpravili v vzhodni del mesta, kjer bi moral nekje stati Oceanarij. A preden prideš do njega, te čaka kakšen 15-minutni sprehod po hribu navzdol, kar je super. Ni pa več tako super, ko moraš po ogledu nazaj v hrib navzgor.
Kar se ti v ozadju zdi kot morje, to ni – to je še vedno reka Tejo, najdaljša reka Iberijskega polotoka, ki ravno tu pri Lizboni ustvarja estuar. Ker je moje znanje osnovnošolske geografije nekoliko zamegljeno, sem si moral pomagati z wikipedijo.
Estuarij je izliv reke v ocean, kjer se mešata sladka in slana voda, značilno pa je močno plimovanje. Ta tukaj naj ne bi bil največji v Evropi, je pa med najširšimi.
Pristanišče, ki je odkrilo svet
Od tu so v 15. in 16. stoletju izplule nekatere najpomembnejše odprave v zgodovini, ki so povezale Evropo z Afriko, Indijo, Brazilijo, Kitajsko in celo Japonsko. Čez estuarij so zgradili 17-kilometrski most, ki nosi ime najslavnejšega med njimi – Vaska da Game.
Indijo za most
Tekom štiridnevnega potepanja sem pričakoval, da bo po mestu kaj več spomenikov morjeplovcem, a jih nismo našli. Prebral sem, da so se odločili času odkritij pokloniti z enim samim enotnim spomenikom v predelu Belem.
Tudi Magellan je bil Portugalec, a ker ni bil cenjen dovolj, je šel z dolgim nosom k Špancem in za njih obplul Zemljo.
Tako so Portugalci zaradi užaljenosti izgubili svet…
Globalno morje
Mi smo se danes zbudili ob mogočnem Atlantskem oceanu in popoldne hodili ob najdaljši reki Iberskega polotoka, tako da je prav, da dan zaključimo v oceanariju. Po drugem mestu pri najstarejši prestolnici in neuspešnem zavzetju piedestala za največji estuar, jim tudi tokrat žal ni uspelo, da bi bili največji — so peti v Evropi.
Jim je pa zato uspelo nekaj drugega: glavni rezervoar s svojimi 5 milijoni litri vode vsebuje okoli 500 različnih vrst iz vseh treh svetovnih oceanov. Ideja o globalnem morju, kjer je vse povezano, lepo sovpada z idejami Expa ’98, v času katerega je bil Oceanarij tudi zgrajen na umetnem otoku.
ocean v reki
Mola mola in morski zmaj
V bistvu hodiš naokoli glavnega rezervoarja po nadstropjih, na vsake toliko časa imaš prostor z ogromno stekleno steno, kje spremljaš vso plavalno druščino. Standardni morski psi, skati in jate rib, izstopa ena po imenu Morska luna ( Mola mola). Gre za tisto ploščato ribo brez repa, plavuti ima na koncu trupa, tako da deluje kot da je padla iz vesolja.
Ko smo že nameravali zaključiti z ogledom smo se sprehodili mimo akvarija za katerega sem od daleč mislil, da v njem plava samo ena morska trava. Ko prideš bližje vidiš, da gre za živali, ki jih najdeš samo ob južni obali Avstralije. Iz oči v oči zreš v miniaturnega zmaja kot iz filma. To je listnato morski zmaj, mojster kamuflaže, ki je bil izglasovan za najljubšo ribo Avstralcev, kar jo statusno postavlja ob bok koalam in kengurujem.
Tako, sedaj še tisti popolnoma odvečen vzpon do metroja, večerja in šlafen.
Jutro, temno, oblačno, kazalo je, kot da se bo vsak čas ulilo. Zrak je imel tisti vonj po vlagi in morju. V upanju, da nas dež za zdaj še pusti pri miru, smo se z metrojem zapeljali do prve znamenitosti dneva — v središče mesta.
Ljudje so, kot povsod ob tej uri, hiteli v službo; drugi po svojih vsakodnevnih obveznostih, tretji pa smo si privoščili drugo jutranjo kavo. Ko potuješ, pozabiš, kateri dan je, ali je med tednom ali vikend — to postane zamegljeno in, kar je najpomembnejše, popolnoma nepomembno. Še eden od čarov potovanja.
Trg, ki ga nihče ne kliče po imenu
Trg Dom Pedro IV, poimenovan v čast kralju, ki je Portugalski vladal le dva meseca. Njegova vloga je bila sicer kratka po trajanju, vendar velika po vplivu – bil je namreč ključna osebnost portugalskega liberalizma v boju proti absolutističnim težnjam svojega brata.
Čeprav je večino življenja preživel v Braziliji kot cesar, je bil cenjen in počaščen s številnimi spomeniki po vsej državi, tudi tu v prestolnici pod gradom. Svojega ima tudi v Portu, le da tam stoji tik ob McDonald’su – morda na simboličnem stičišču z liberalnim kapitalizmom.
kralj za dva meseca
A ta trg vsi poznajo le kot Rossio – ime izhaja iz srednjeveške besede za odprt, javni prostor v mestu. Danes je Rossio živahno vozlišče javnega prevoza, iz katerega pot pelje po Lizboni in naprej po celi Portugalski.
110m nad reko stoji grad
Ime je dobil po svetem Juriju, enem glavnih krščanskih svetnikov in zavetnikov. Poimenoval ga je portugalski kralj ob poroki z angleško princeso in s tem še okrepil sodelovanje med državama, ki velja za najstarejše še vedno veljavno zavezništvo na svetu.
Do gradu se lahko odpraviš peš ali z vedno polnim tramvajem št. 28; tistim znamenitim rumenim. Mi smo izbrali avtobus, ki te po strmih, ovinkastih in ozkih uličicah pripelje skoraj do vhoda 15 minut pozneje. Karto na netu v naprej, spet je bila kar lepa vrsta.
kamen na kamen palača
Ko stopiš na ravni plato pred gradom, si zlahka predstavljaš, da je bil to nekoč grajski sprehajalni prostor. Pod seboj vidiš skoraj celotno Lizbono. Postane hitro jasno, zakaj so si ravno ta hrib izbrali za glavno utrdbo pri obrambi mesta. Med sprehodom ob topovih na obzidju je močno zagrmelo – znak, da je treba nekoliko pospešiti korak.
pod teboj leži vsa Lizbona
Vzpon na obzidje te preseneti: razmišljaš, kako je sploh mogoče kaj takega zavzeti. Očitno se je dalo, saj so si grad skozi zgodovino večkrat izmenjavali.
Če smo česa zgrešili, ne vem, a razen impresivnega obzidja tu ni veliko drugega: nobenih prostorov, soban ali razstavljenih dragocenosti.
Je pa nekaj, kar dodatno polepša obisk – po obzidju in dvoriščih se samozavestno sprehajajo številni pavi, kot starodavni čuvaji tega kamna nad mestom. Neka skrivnostna naveza mora biti s temi živalskimi varuhi in Portugalsko.
stražar 2.0
Brzinski spust
Da bi ubežali dežju, je čakanje na avtobus odpadlo. Navzdol gre navsezadnje vedno lažje. Po ozkih ulicah, tlakovanih s kamni, za katere nočeš vedeti, kako drseči so, ko so mokri, smo začeli naš spust iz gradu.
Kmalu smo zavili na razgledno točko Miradouro de Santa Luzia — le za kratek postanek v slogu japonskega turista: fotka in naprej. In seveda, razgled je bil čudovit, razgledna terasa pa… polna japonskih turistov.
Alfama
Varuhinja mesta
Pot nas je vodila navzdol do najstarejše cerkve v mestu – katedrale Sé, ki kot prava varuhinja stoji pod vznožjem grajskega hriba.
Takoj nas je spomnila na tisto v Portu: enaka resnost, trdnost in tisti občutek, da vstopaš v zgradbo, ki je preživela vse, kar ji je zgodovina vrgla naproti. Kar niti ne preseneča, saj sta bili obe zgrajeni v približno enakem obdobju kot romanski utrdbi. Včasih je tu mimo potekala glavna pot do gradu, danes pa je to avenija tuk-tukov, ki so preplavili mesto.
Sredi ceste sem čakal na trenutek, ko bi lahko ujel tisto klasično fotografijo rumenega tramvaja, ki se izza ovinka pelje mimo kamnite fasade stolnice. A kot zanalašč ga ni bilo – očitno je obtičal v gneči tuk-tukov.
čakajoč na tramvaj
opoldne
Trg, ki ga je postavil cunami
Sedaj smo že spodaj, ob reki, na Praça do Comércio. Tu je nekoč stala kraljeva palača Ribeira, več stoletij središče portugalske monarhije. Leta 1755 je Lizbono stresel potres, takoj za njim pa še cunami, ki je zradiral palačo in polovico mesta iz obličja sveta.
Palače po tem niso obnovili. Namesto tega so zasnovali velik, odprt trg kot simbol nove Lizbone, usmerjene v trgovino, pomorstvo in gospodarsko moč. Ko ga opazuješ z obrežja reke, je jasno, da so želeli hkrati pokazati, da se je narod po katastrofi znal dvigniti nazaj na noge.
trg s katerim je Portugalska spet vstala
Trg je bil poln ljudi — obvezna fotografija pred napisom Lisboa, nato kratek sprehod do reke, prav do mesta, kjer so nekoč uradno sprejeli kraljico Elizabeto II.
tu so sprejeli angleško kraljico
Nato se je začelo: ena kaplja, dve kaplji, iskanje dežnikov, tri kaplje, kapuce na glavo in s pospešenim tempom proti Time Out Marketu.
Gre za nekakšen »all-star stadion« portugalske kulinarike. Obetali smo si hobotnico, bifano, francesinho in seveda pastéis de nata. Dobili pa gužvo, še malo gužve in še malo več gužve in tako končali v mehiški restavraciji nedaleč stran.
mizo za štiri prosim
Sredozemsko podnebje
Po enournem nalivu, kosilu in sušenju majic na sušilcu za roke v WC-ju je končno ponehalo. Sredozemsko podnebje v praksi pomeni dež v jesenskem času — oktober je takoj za novembrom med najbolj mokrimi meseci v letu, kar smo tokrat izkusili na lastni koži.
Temperature so bile okrog 20 stopinj, tako da je bil eden od razlogov, glede toplejše jeseni, za to potovanje potrjen.
V Lizboni je dež pač del vsakdana; pride hitro, gre hitro in ga je tako treba tudi vzeti. Se ni preveč za razburjat.
Nova Lizbona se na ogled postavi
Vrnili smo se na Praça do Comércio, ki se je po nalivu znova začela polniti z ljudmi. Prej smo stali ob reki, zdaj pa smo na severni strani trga, kjer se pred tabo dviga Arco da Rua Augusta – slavolok, ki kot kamnita kulisa straži vstop v mesto. To je vhod v tisto novo Lizbono, ki je po potresu, cunamiju in požaru vstala iz ruševin.
Ulica, kjer smo plavali
Pod slavolokom vstopiš na Rua Augusta, ulico, ki povezuje reko s trgom Rossio. Nekje na sredi se je ponovno ulilo – tokrat tako močno, da tudi dežniki niso več pomagali. Ko smo se sprijaznili, da bomo pač mokri, smo mimo dvigala Santa Justa dobesedno priplavali nazaj na trg, kjer smo jutro začeli.
Na metro in v apartma. Nekaj minut zatem je zapiskala moja ročna ura: zaključila je samodejno beleženje aktivnosti … »plavanje v bazenu 300 m«. No, toliko o tem.
Predzadnji dan našega potovanja je bil namenjen izletu Sintra – Cabo da Roca – Cascais, popolnemu pobegu iz mestnega vrveža Lizbone.
Jutro so znova zagrnili oblaki in napoved je bila neodločna, a mi smo kljub temu z optimizmom na železniški postaji Rossio ujeli vlak in se odpeljali proti dobrih 30 kilometrov oddaljeni pravljični Sintri.
50 minut vožnje do pravljice
Geografija je vse
Ko Atlantik trešči v Evropo, je vse do Lizbone praktično ravnina. A ne povsod. Prav tu se iz nič dvigne Serra de Sintra, hribovje kot naravni zid, dolgo komaj deset kilometrov, a dovolj visoko, da popolnoma spremeni vreme okoli sebe.
Vetrovi z oceana prinesejo vlažen, hladen zrak in ko ta naleti na hribovje se začne dvigati. Zrak se ohlaja, vlaga pa kondenzira v meglo, ki se »ujame« v gozdove Sintre. Prijetne temperature so že pred stoletji pritegnile kralje, da so si tu postavili letno rezidenco. To je bil njihov “pobeg iz Lizbone”, dolgo preden je ta izraz sploh obstajal.
Sama občina Sintra velja za eno najbogatejših na Portugalskem, prebivalstva ima nekaj več kot Ljubljana. A skoraj dva milijona turistov na leto privabi prav tisto, kar leži visoko nad mestom – saj tu, kot smo že ugotovili, nič ni pri tleh.
Romantik Ferdinand
Palača Pena stoji na 500 metrih, zato sta dostop z busom ali taksijem več kot priporočljiva že z železniške postaje. Če kje, potem tukaj priporočam, da si karto kupite vnaprej — in to za najzgodnejši termin, najbolje kar prvi ob 09:30. Zakaj? Ker so bile že slabi dve uri pozneje samo še vrste. Ko vstopiš skozi vhod, te čaka še kakšnih 15 minut vzpona do palače.
Potem jo zagledaš — palačo kot iz pravljice.
in srečno sta živela, do konca svojih dni.
Malo rdeča, malo rumena, modra in siva, v ozadju pa oblaki kot kulisa. Prava manifestacija domišljije. Kot da bi si jo nekdo izmislil. In si jo je — Nemec. Ferdinand II. je bil nemški princ, ki se je poročil s portugalsko kraljico. Bil je romantik. Trpljenje mladega Wertherja in te fore.
Romantika pravi, da so čustva pomembnejša od razuma. Le kako bi to lahko bolje udejanil, kot da na vrhu petsto metrov visokega hriba, ki je ves čas zavit v skrivnostne meglice iz Atlantika, postaviš grad in ga pobarvaš v žive barve.
Na obisku pri kralju in kuhinja vredna Michelinove zvezdice
Notranjost je ohranjen svet portugalske kraljeve družine 19. stoletja: spalnice, saloni, garderobe, jedilnica in kapela. Vse je postavljeno tako, kot da nikoli niso odšli. Zato niti nimaš občutka, da hodiš po muzeju, temveč kot da si pri nekom na obisku — in da bodo vsak trenutek postregli večerjo v tisti veliki jedilnici, kjer je vse tako lepo pripravljeno.
Pot, po kateri počasi racaš za drugimi turisti, te pripelje na teraso palače. Svež zrak in nekaj več prostora takoj izboljšata počutje. Razgled od tu je lep — človek bi rekel, skoraj romantičen.
Sledi še nekaj soban in sprejemnic, na koncu pa se spustiš do srednjeveške kuhinje, ki je bila res impresivna: ogromne bakrene posode in popolnoma ohranjeno kuhinjsko orodje so videti, kot da bi jih nekdo še vedno uporabljal.
enga merjasca bi
Zunaj te pričaka milijon balkončkov, mini terasic in stolpičev, kjer lahko iščeš popolni foto spot. Pot proti izhodu se je že polnila z novimi obiskovalci, mi pa smo svoj ogled palače zaključili.
Izgubljeni v džungli
Ko želiš naprej, je precej konfuzno — kažipoti te vodijo sem in tja, in bolj ko jih gledaš, manj ti je jasno, kam bi moral. Mi smo hoteli na Mavrski grad, ki se je iz palače zdel, kot da je čisto blizu. No, ni! Po nekaj tavanja smo sčasoma le ugotovili, da moramo najprej ven iz parka.
Nato nadaljuješ po ozki gozdni poti in nenadoma se zaveš, da si sredi džungle. Okoli tebe praproti, bambusi, nekaj, kar spominja na ciprese, povsod polno maha, na levi teče majhen potok. Kot da bi nekdo nabral rastline z vseh koncev sveta in jih nasadil sem.
In ravno to je storil ta Nemec — poleg tega, da je bil romantik, je bil tudi botanik. Okoli svojega pravljičnega gradu je zasadil pravi botanični vrt. Mikroklima tu to omogoča, zato se zdi, kot da si res sredi džungle. Samo čakaš, da bo kaj priletelo iz kakšnega grma.
džungla
Za trenutek smo se ustavili, da bi občudovali ta botanični miks, ko nas je obiskal še naš stari znanec — dež. Toliko smo se že spustili navzdol, da vrnitev do vhoda ni bila več opcija, zato smo nadaljevali.
Mavrski grad smo sicer našli, a nas je želja po ogledu zaradi vedno močnejšega dežja minila. Na tej strani ni bilo sledu o kakršnemkoli turizmu niti o kakšnem prevozu — le komunalni delavci so nekaj popravljali. Z malo portugalščine, nekaj španščine, polomljeno angleščino in univerzalno kretnjo rok smo razumeli, da nam ne preostane drugega, kot da se spustimo nazaj do mesta po hribu navzdol.
Ena uro pozneje, po spolzkih kamnitih stopnicah in številnih srečanjih z drugimi izgubljenimi turisti, smo končno prišli do prvih hiš. Ne vem več, ali je Nara ali Nia takrat rekla, ko sem nekaj bentil čez dež in kažipote:
» Veš, oči … tudi to je potovanje.«
In prav imata! Včasih ne gre vse po planu — in prav takšne trenutke si morda še bolj zapomniš kot tiste lepe. Le mi, ta stari, včasih preveč kompliciramo. Otroci pa imajo neverjetno sposobnost sprejeti trenutek takšen, kot je.
Ko smo nadaljevali ob kamniti ograji, smo naleteli na napis, da je tu nekaj časa živel Hans Christian Andersen. Največji pravljičar sveta je živel pod najbolj pravljičnim gradom tega sveta, kar ne bi nikoli izvedeli, če se ne bi izgubili.
Nekoč pred davnimi časi je živel…
Konec pravljice
Ko smo stopili nazaj v civilizacijo, sem kar sredi ceste ustavil taksista. Takoj za njim je bil policijski avto, a mislim, da so že navajeni turistov, ki »padejo« iz gozda na cesto. V mestu smo si najprej malo odpočili, privoščili kavo in sok, nato pa nadaljevali.
Nekako tako, kot so bile zbegane poti z vrha hriba, je bil zmeden tudi vozni red in postajališča avtobusov. A tudi to nam je uspelo, tokrat po zaslugi Anje. Ura je bila 13.00, usedli smo se na mini bus in začeli pot proti koncu Evrope. Nadležno je bilo le to, da smo se ustavili na vsaki možni postaji — tako da smo bili po pol ure vožnje še vedno v istem mestu.
Kar sem uspel videti iz avtobusa, je bilo, da Sintra ponuja mnogo več kot samo palačo Pena in Mavrski grad. Na poti je bilo kar nekaj izredno lepo urejenih vil in cerkva. Kmalu zatem pa tista ravnina, po kateri drvi atlantski zrak, ki tu začenja svoj vzpon za ustvarjanje meglic. Te meglice bodo za nas ostale pravljične, ker so se danes očitno pozabile ustvariti.
Potem desni ovinek — in pred seboj v daljavi zagledaš tisti rdeči svetilnik.
Tu, kjer se zemlja konča in morje začne.
Cabo da Roca je najzahodnejša točka celinske Evrope. Stojiš 140 metrov nad oceanom, ki buta v čeri spodaj. Veter piha ves čas. Sicer ni tako pompozno kot Moherski klifi na Irskem ali Los Gigantes na Tenerifih, vendar je en poseben občutek, ko stojiš na robu kontinenta.
Je bilo treba vzeti uradni certifikat, ki bo visel nekje na steni, kot spomin, da smo bili na koncu Evrope.
Dobra ura je za razglede in kratek sprehod več kot dovolj. Sicer je bila neka restavracija, vendar je bila zaprta, tako da z kavo na koncu sveta ni bilo nič…
Avtobus je eden, relacija Sintra – Cabo da Roca – Cascais. Da se ne bi vračali po isti poti, smo nadaljevali proti jugu.
Mesto, kjer smo srečali Ronalda
Cascais je tipično obmorsko mesto z lepimi plažami stisnjenimi med hiše in klife. Nekoliko smo bili že utrujeni od celega dne, zato smo šli na kosilo. Tu sem spil tudi najdražje pivo na Portugalskem za 5,5€. Sprehod po tistih tipičnih pločnikih z valovi, ki nam sledijo že od Porta do železniške postaje.
Nekje na poti do tja smo ga končno srečali — stal je tam v svoji prepoznavni pozi.
Ker ni rekel nič, sem jih prosil, da naj nam ga zavijejo za s sabo.
Včeraj smo se proti večeru dobili še z znanci na trgu Rossio. Mi iz celodnevnega izleta, oni pa na tekmo Benfice, ki je tisti dan sesula Tondelo s 3:0. Dobiti se na drugem koncu Evrope, ko si pod vplivom popotniške mrzlice, je vedno fajn in sproščeno, kot le mora biti.
Današnje jutro je bilo zato dolgo in počasno in nikomur se ni ravno dalo vstati. In niti ni bilo potrebno, saj je bil zadnji dan že ves čas planiran v sproščujočem tempu. Po vseh prevozih z busi, vlaki, metroji in taxiji je bila danes na vrsti še ladja.
Čez znameniti estuarij reke Tejo
Ladjice vozijo iz Cais do Sodré, tik ob metro postaji, tako da logistika do tja ni prav nič zapletena. Najboljše pa je to, da lahko za prevoz čez reko uporabiš isto kartico, kot jo uporabljaš za metro — Viva Viagem.
Te ladje so presenetljivo prostorne za tako kratko pot, saj vožnja do Cacilhase traja samo slabih deset minut. Razgledov žal ni veliko, ker so vsa okna obupno umazana, tako da bolj kot reko vidiš lastno zamazano silhueto.
Mi je pa uspelo celo narediti eno fotko, ko so ravno zapirali vrata ter ujeti bežen pogled na most.
v zadnjem trenutku
Drugače pa ko se voziš čez reko, nekje za okni odseva rdečkasto razmazana konstrukcija mosta 25. aprila, kot enega izmed najbolj prepoznavnih simbolov Lizbone. Skozi ta okna je bil ta prepoznavni simbol nekoliko neprepoznaven.
Avtobus ali taxi, to je sedaj vprašanje
Ko pristaneš, padeš direktno na avtobusno postajo, iz katere naj bi se odpeljali do znamenitosti na tej strani. Avtobusa ni bilo od nikoder, po več kot 20 minutah pa so nas začeli oblegati “taksisti”, tipi, ki ti priskrbijo vse: prevoz, vstopnice in zraven še osebno vodenje. Za primerno ceno, seveda.
Tako je bilo že v Sintri, ko te vabijo, in tako tudi posumiš, da nekaj ni v redu. Pravi taksist čaka v vozilu. Je pa bila to, po moje, edina avtobusna postaja na svetu, kjer nisem videl niti enega uradnega taksija, tako da nam drugega kot čakanje niti ni preostalo.
Če že nič drugega, je bilo to čakanje vsaj ob lepem pogledu na Lizbono in most Vasco da Gama.
najlepši pogled na Lizbono
most čez estuarij, sedaj ko vsi vemo kaj to je
Cristo Rei
Človek bi pričakoval, da je za edino znamenitost na tej strani reke, z vidika povezave, bolje poskrbljeno. Tisti nesrečni avtobus je pripeljal z več kot uro zamude, in še to je bil bolj izgovor za avtobus kot karkoli drugega. Polna postaja turistov je bila zanj prevelik izziv, a imeli smo srečo, da je ustavil ravno tam, kjer smo stali mi.
Kip Jezusa Kristusa je seveda na hribu, tako da iti peš iz pristanišča odsvetujem. Zgradila ga je katoliška Cerkev kot zahvalo za to, da država ni bila neposredno vpletena v grozote svetovne vojne.
Pot do razgledne ploščadi na 82 metrih gre mimo prodajalne z vstopnicami, kjer nas je pričakal napis, da se za povzpetje čaka več kot uro, kar nam je bilo v tistem trenutku natanko uro preveč. Odšli smo le na brezplačno ploščad na 0 metrih.
Zmedeni razgledi nad Lizbono
Tu na razgledni ploščadi 0 so pogledi nekoliko konfuzni. Pred seboj gledaš njega, Jezusa Kristusa namreč, ki neverjetno spominja na tistega v Riu de Janeiru, če se obrneš za 180 stopinj, pa vidiš most, ki sumljivo spominja na Golden Gate v San Franciscu.
Nehote se vprašaš, kje sploh sem?
Seveda si v Evropi, na Portugalskem, v Lizboni, pri kipu Cristo Rei… hmm, v bistvu niti ne, vsaj v Lizboni ne. Kip stoji v kraju po imenu Almada, ki ima z Lizbono skupen zgolj most in dejstvo, da kip poznajo vsi kot “lizbonsko” znamenitost. Morda gre tu iskati porazne transportne povezave.
Hudič je v podrobnostih: to ni Rio, ker tu Jezus ne gleda čez mesto, ampak ga objema z razširjenimi rokami, kot da ga varuje. Tudi ni San Francisco, čeprav je most rdeč; skupno jima je zgolj to, da ga je projektirala enaka ekipa.
Pustimo ta geografski privid pri strani, lepo je bilo tu, a tudi čas za vrnitev. Edini taksist, ki je zdolgočaseno stal tam, mi je samo odkimal, ko sem ga vprašal, ali nas pelje čez most nazaj v Lizbono. Očitno je zamera premočna, ker so jim prevzeli Jezusa… Tako nam ni preostalo drugega kot čakati na tisti rumeni avtobusek.
500 letni samostan za ameriški burger
Resda smo včeraj prepotovali bistveno daljšo pot, tako v kilometrih kot v času, a današnja pot čez reko Tejo in tisto čakanje na avtobus nas je očitno dotolklo.
Po vrnitvi z ladjico nazaj v Lizbono nas je pričakala tista večna dilema, ki se zgodi vsaj enkrat na potovanju, sploh če potuješ z otroki. Po načrtu bi morali v predel Belém, kjer čakajo sloviti samostan Jerónimos, stolp Belém, spomenik odkritjem, za katerega se je nemogoče zapomniti ime – Padrão dos Descobrimentos (kako si boš to zapomnil?) – in obvezni pastelčki iz slovite Pastéis de Belém, a je glava hotela drugače.
Hotenje je šlo k nečemu bolj preprostemu in prizemljenemu od vzvišenih samostanov in simbolnih spomenikov odkritij izpred 500 let.
Pristali smo v ameriški burger restavraciji v bližini Pink Streeta, tiste rožnate ulice, pokrite z dežniki in znane po številnih barih.
Očitno, ko imaš dovolj logistike, voženj, ogledov in drobnih frustracij zaradi avtobusov, takrat pač paše burger. Smo pa pozabili vprašati, ali poznajo Luka Dončića, ker je bilo ime restavracije Dallas Burger Joint.
Znamenitosti v Belému nas bodo že morale počakati do naslednjega obiska Portugalske, ko ne bomo tako lačni hamburgerja.
Lovljenje mehurčkov,spominkov in družinske sreče
Po kosilu je bil čas za nakupovanje spominkov, ki jih obvladujejo prodajalci iz Indije ali Pakistana.
Tako se v nekem trenutku v zgodovinskem delu starega mesta Lizbone, imenovanem Baixa, sredi trgovine s spominki mešajo glasovi jezika hindi in pristne gorenjščine, vse z namenom uskladitve optimalne strategije nakupa oziroma prodaje podstavkov z vzorcem azulejosov za čaj.
Dogovor je bil na koncu sklenjen v angleščini na zadovoljstvo obeh vpletenih strani.
Izza oblakov je spet sramežljivo pogledalo sonce in ker sva se pogajala kot profesionalna trgovca, je bilo prav, da smo se ustavili na Praça do Comércio – Trgu trgovine.
Nara in Nia sta srečni lovili milne mehurčke, ki so se dvigovali iznad trga.
lovimo mehurčke
Midva pa sva ob gledanju tega prizora lahko zadovoljna ugotovila, da smo še eno potovanje lepo in polno zaključevali, tako, kot nama je najbolj pomembno – skupaj…
Let smo imeli šele popoldne, tako da ni bilo nikakršne potrebe po zgodnjem vstajanju in hitenju.
Kar se tiče pakiranja, malo prostora vedno pridobimo tudi s tem, da na pot vzamemo nekaj že precej znošenih oblačil, ki jih potem brez slabe vesti pustimo tam. Na potovanjih res ne sledimo modnim trendom. Nekako mi je uspelo v prepolna nahrbtnika spraviti še vse malenkosti za družino, prijatelje ter sošolce in sošolke Nie in Nare. Pri nas je pač navada, da vsakega obdarimo z majhnim spominkom.
Posebna kategorija
Danes, v času SMS-ov, MMS-ov, Viberja, Messengerja in Instagrama, se zdi, kot da smo skoraj pozabili na ritual, ki je nekoč spremljal vsako potovanje: pošiljanje razglednic.
Tako v hiši sredi Primorske pri tastu steno krasijo razglednice iz naših dosedanjih potovanj, vse od Helsinkov, Rovaniemija, Irske, Tenerifov, Pariza, Sevilje, Washingtona, New Yorka in zdaj še Portugalske.
Drugi, ki prejme naše kartice je prijatelj Lucas iz Denverja v Koloradu, ki ga je Igor srečal pred več kot 15 leti na potovanju po Južni Ameriki in od takrat sta ostala v stikih.
Skupno nam je navdušenje nad potovanji, zato je razglednica v nabiralniku vedno tudi nostalgično potovanje – sploh za nekoga, kot je Lucas, ki je že obpotoval svet.
Tudi Slovenijo je že dvakrat obiskal, nazadnje s svojo družino. Morda pridejo spet ali pa bo počasi čas, da gremo mi tja?
Glede nato, da je kartica iz Lizbone do Slovenije potovala dober mesec, je pričakovati, da jo boš Lucas dobil enkrat maja naslednje leto…
Skrivnostni izpuščaji
Pred odhodom smo še enkrat preleteli vse kotičke sobe, jaz pa še posebej Niine noge.
V torek, po 300-metrskem plavanju v bazenu, so se ji namreč po stegnih pojavili izpuščaji. Vse dni smo mazali z Bepanderm iz naše potujoče lekarne, dva dni se je lepo umirjalo, zadnji večer pa se je, kot nalašč pred praznikom, spet poslabšalo.
Seveda, zakaj bi bilo preprosto, če je lahko malo dramatično? Možnosti, da bi kontaktirali našega izbranega pediatra, »dr. Housa«, ni bilo.
Na kratko, v imeniku najdem našo rešiteljico, prijateljico farmacevtko Niko in ji pošljem slike. Pomiri me, da bodo izpuščaji najbrž tako, kot so se pojavili, tudi izginili. Bila sem pomirjena … no, skoraj. Če si mama, potem veš, kaj pomeni biti skoraj pomirjena.
Pot na letališče v Lizboni
Do letališča smo šli s podzemno. Tokrat sem bila že tako samozavestna, da bi celo jaz, ki potrebujem nekaj sekund, da ločim levo in desno, našla pot brez težav. Čudeži se dogajajo.
Igor je omenil, da je na tiktoku večkrat videl, kako naj bi bilo lizbonsko letališče orientacijsko konfuzno in neorganizirano. Enako nas je opozoril že taksist v Portu. Zato smo bili tam že tri ure prej.
Se je pa vse to opozarjanja izkazalo kot popolnoma pretirano. Letališče kot letališče, nobene posebne pompoznosti. Odhodi/ prihodi prikazani povsod, jasno je označeno kam moraš iti. Za družine sploh vredu poskrbljeno pri security -checku, kjer imaš posebno vrsto. Ljudje prijazni skratka brez problema. Morda je bilo to mišljeno bolj za lete izven EU.
Windy je kazal rdeče
Je pa postalo problematično nekaj drugega, nekaj zunanjega. Če si pogledal skozi ogromna okna letališča, te je pričakal prizor silovitega vetra. V moji glavi se je že sestavljal scenarij o ponovnem turbulenten letu. Kot da veter ni bil dovolj, je začelo še močno deževati.
Igorjev Windy ( aplikacija za vreme) je kazal rdečo nevihtno celico tik nad nami. Očitno, če nam je prizanesla v Portu, se je tokrat odločila drugače. Že naše letalo iz Züricha je zaradi tega zamujalo, kje smo bili potem šele mi z povratnim letom. Kljub temu smo se odpravili proti vratom za odhod…
Parlez-vous français ?
Smo se pa med čakanjem kratkočasile tudi s takšnim pripetljajem kot je ta.
V čakalnici smo se poskušale sporazumeti s Francozinjo, ki je s znala le francosko. Edini, ki govori vsaj nekoliko francosko je Igor, ta pa je stal v vrsti.
Nekako smo se s kretnjami in pantomimo le razumele kaj je na stvari: gospa nas je prosila, naj ji pazimo prtljago, ker mora nujno na stranišče. Kako je to pokazala, prepuščam domišljiji – naj rečem le, da bi brez težav dobila vodilno vlogo v nemem filmu.
Brez turbolence in sendviča v Švici
Končno se vkrcamo z enourno zamudo, a nas to ni skrbelo, saj smo v Züricha imeli še nekaj ur čakanja do našega leta domov. Tako je bila ta zamuda na koncu celo dobrodošla.
Ves čas leta sem čakala na opozorila glede turbulenc, a se zvočnik ni oglasil na to temo. V Zürichu je šlo vse gladko, tokrat smo malico imeli s seboj.
Na Brniku smo pristali okoli 23.30 – takrat, ko večina ljudi že spi, mi pa šibamo po letališču s tistim značilnim izrazom: »No, zdaj smo pa res doma …«
A čakal nas je še en postanek…
Dežurna ambulanta
Ker sem po naravi “zdravstveni panik”, ko gre za otroke, smo se iz letališča odpeljali naravnost do dežurne ambulante.
Nii so se namreč izpuščaji kar precej razširili, vsepovsod rdeče, grozno na pogled, vendar brez srbečice ali vročine. Glede na praznični vikend se nam je polnočna postojanka zdela pametna odločitev.
Dežurni zdravnik izvora ni znal pojasniti, je pa rekel, da bodo najverjetneje izginili sami od sebe. Pomirjeni – jaz malo manj, Igor in punci precej bolj – ter že pošteno utrujeni smo se končno odpravili proti domu.
Čakal nas je samo še tuš, umivanje zob, sveže pižame in domača postelja.
No, mene pa še kava in Cedevita. Ja, ja – ura pri meni ni pomembna. Tako kot potovanje začnem, ga tudi končam – vsak ima pač svoje rituale.
Konec dober, vse dobro
In tako se je naše portugalsko potovanje končalo, z malo zamude, s kančkom drame, vetrom, nalivi, izpuščaji in pantomimo na letališču. Skratka: popolnoma v našem stilu.
Če ni vsaj ene male avanture, to pač nismo mi. Domov smo spet prinesli kup spominov, še več fotografij, dobrih zgodb in posebnih trenutkov.
…in medtem ko se komaj vračamo v naš vsakdan, jaz že gledam naprej ter Igorju pošiljam print screene novih letov….
✍️ NAPISAL IGOR
Kratek povzetek potovanja
Ali potrebuješ avto?
Ves čas smo se posluževali javnega prevoza, ki ni zapleten ne v Portu ne v Lizboni. Za prevoze med kraji je dobro poskrbljeno, priporočam le, da vozovnice kupite vnaprej, deloma zaradi ugodnejše cene, predvsem pa zaradi rezervacije sedežev.
Ključna ponudnika sta CP (Comboios de Portugal) za vlake in Rede Expressos za avtobuse.
Sedaj na koncu potovanja lahko rečem, da nismo nikoli občutili potrebe po avtomobilu, niti midva, niti otroka. Vožnje premikov so bile vse pod dvema urama, tako, da je znosno.
Porto
Porto je čudovito mesto, ki ponuja veliko. Po zaslugi dobre lokacije nastanitve nam je ključne znamenitosti uspelo ogledati v enem dnevu.
Če bi bil Porto planiran kot enodnevni izlet iz Lizbone, bi bilo to naporno že za odraslega, kaj šele za otroka. Poleg tega se mi zdi, da mesta tako sploh ne začutiš, kot bi ga moral. Osebno mi je bil celo ljubši kot Lizbona.
Če je namen zgolj ogled mesta, izgubljanje med azulejosi in razgledi na reko spodaj, je en dan dovolj. Če pa želite po reki navzgor, bo potreben kakšen dan več. Nekaj hoje navkreber sicer je, a ni sile. Tudi če končate, tako kot mi, na spodnji etaži mostu, imate še vedno možnost vzpenjače, ki vas potegne navzgor.
Moram pa reči, da sta bila pogleda tako spodaj ob reki kot zgoraj na razgledni točki čudovita, vsak na svoj način. Spodaj zaradi mostu, kjer vidiš celotno konstrukcijo, zgoraj pa zaradi pogleda na barvite fasade hiš z rdečimi strehami in vijugasto reko Douro.
Za ogled knjigarne Livraria Lello in light showa v Clérigosu je smiselno kupiti karte vnaprej, da se izognete nepotrebnemu čakanju v vrsti oziroma da sploh dobite sedež v cerkvi.
Aveiro, Coimbra in Leira
Coimbra je bil naš postanek na poti do Atlantika. Še preden prispeš tja, greš z vlakom skozi Aveiro, ki je znan kot portugalske Benetke. Če ne bi tako močno padal dež, bi se z veseljem ustavili na kavi ob kanalu.
Vlak se ustavi na postaji Coimbra-B, ki je izven mesta, zato je potreben taksi.
Mi smo se najprej odpravili na avtobusno postajo, kjer smo imeli kasnejši odhod, da bi nekam spravili nahrbtnike. Na spletni strani univerze sem namreč prebral, da ne dovolijo vstopa z večjimi nahrbtniki. Na postaji je bila sicer možnost uporabe omaric, vendar je bilo potrebno naložiti aplikacijo, da si jih lahko uporabljal.
Univerza je na vrhu hriba, zato spet taksi. Glede nahrbtnikov ni nihče kompliciral, jih je pa malo nerodno vlačiti po tistih stopnicah. Kovčki ne pridejo v poštev.
Ena od možnosti za postanek na poti bi bilo tudi mesto Leiria s svojim gradom, a mi smo hiteli naprej.
Nazaré
To je pa tisti kraj, ki ga vsekakor priporočam, da ga vključite v svoj načrt potovanja po Portugalski. Ali je kriva tista ogromna plaža, valovi, pogled s pečine ali pa preprosto dejstvo, da imaš na enem kilometru vse.
Zadnji dan potovanja imamo ob zajtrku vedno isti ritual. Vsak od nas pove, kaj mu je bilo najbolj všeč. Tokrat je bil prvič od vseh potovanj odgovor enak: plaža v Nazaré.
Če bi še enkrat načrtoval potovanje, bi en dan odvzel Lizboni in ga dodal sem.
Obidos
Tudi to mesto, ki so portugalski kralji dajali kot poročno darilo svojim nevestam bi vsekakor vključil za naslednje potovanje po Portugalski, kot nekaj urni postanek. Obzidje je iz ceste izgledalo naravnost fantastično.
Lizbona
Mesto je dobro povezano z metrojem, tako, da je lokacijo nastanitve smiselno planirat v bližini ene od teh. V Lizboni smo za prevoze uporabljali kartico Viva Viagem, na katero naložiš dobroimetje za več voženj, kar se je izkazalo za najbolj enostavno rešitev. Mora pa imeti vsak svojo kartico, tudi otroka.
Vse se da ogledati peš, morda edino za pot do vhoda gradu svetega Jurija avtobus iz Rossia, da se ne utrudi prehitro. Spet je bila vrsta za vstop, zato karte vnaprej. Pot navzdol je prijetna, edino morda ne takrat, ko je dež in so tisti kamni spolzki.
Cristo Rei, da ali ne?
Pot čez reko do Kristusa je preprosta. Z ladjico, ki sprejema kartico Viva Viagem, ni nobenih zapletov, dostop z avtobusom pa je že druga zgodba.
Razgled je fenomenalen, žal mi je le, da nismo šli še na zgornjo ploščad. Edino težavo predstavlja vrnitev v Lizbono. Hoteli smo čez most 25. aprila, a ni šlo.
Zato smo se vrnili po isti poti, kar nam je vzelo cel dopoldan. Posledično smo izpustili predel Belém, ker se nam preprosto ni več dalo.
Sintra
Pot iz Lizbone do Sintre je prav tako preprosta. Z železniške postaje Rossio se usedeš na vlak, ki ga plačaš s kartico Viva Viagem; mislim, da je bilo okoli 3 evre. Pot traja slabo uro. Ko smo prispeli v Sintro, so nas začeli oblegati lažni taksisti.
Obstaja tudi avtobus, ki te za približno 15 evrov krožno pelje po vseh glavnih znamenitostih. Če pogledam danes nazaj, bi bila to verjetno najbolj smiselna opcija, saj bi nam prihranila tisti dolgi spust navzdol.
Za palačo Pena se je izkazalo kot dobra odločitev, da sem prek spleta kupil prvi možni vstop ob 9:30. Avtobus ali taksi te pripelje do vhoda v park gradu, od tam pa je še kakšnih 15 minut hoje navzgor. Vozi tudi majhen avtobus, vendar je treba karto kupiti pri vhodu, česar mi nismo storili, zato smo šli peš.
Sintra poleg palače Pena in mavrskega gradu, za katerega je treba kupiti ločeno karto, ponuja še veliko več. Za to pa potrebuješ dejansko cel dan.
Cabo do Roca
Za nas je bil bolj pomemben konec Evrope. Najti pravi avtobus na postaji je bilo precej kaotično, saj je postaja razpotegnjena vzdolž ene same dolge ulice. Na koncu smo ga našli čisto na njenem koncu.
Ena ura je povsem dovolj, da se razgledaš na robu klifov. Obstaja tudi ena restavracija, a je bila ob našem obisku zaprta.
Cascais
Slaba ura vožnje te loči do tega obmorskega mesta, ki ponuja tisti sproščujoči oddih po napornem dnevu. Nazaj v Lizbono greš od tu z vlakom, ki ga spet lahko plačaš z Viva Viagem.
The end
Po dobrih 130.000 korakih in prepotovanih približno 300 kilometrih lahko mirno rečeva, da je Portugalska izredno lepa, zanimiva in varna dežela za potovanje z otroki.
Naslednje potovanje: Barcelona
Kmalu se odpravljamo na novo potovanje, tokrat v srce Katalonije – v Barcelono. Pot začnemo 28. decembra. Med potjo bomo dnevne utrinke delili na mojem Facebook profilu (Igor Kravanja), daljši zapisi na blogu pa sledijo po vrnitvi.
